Komentar Domovina.je

V današnjem komentarju Domovine Erika Ašič piše o film Exodus 1945: Naša kri, ki te dni polni slovenske kinodvorane. Kot je zapisala, film prikazuje pretresljive resnične zgodbe nekaj posameznikov v težkih trenutkih ob koncu druge svetovne vojne, ko so komunisti v Sloveniji dokončno prevzemali oblast. Film gledalca čustveno potegne vase. Skupaj z glavnimi osebami gledalec zasluti težo situacije v maju 1945 in življenjski pomen odločitev, ki so jih morali ljudje sprejeti v trenutku in na podlagi takratnih informacij ter osebnih prepričanj. 

»Golobova vlada se je od prvega dne obnašala, kot da nikdar več ne želi sestopiti z oblasti. Sledile so čistke drugače mislečih, nastavljali so osebne prijatelje. Ukinili so davčno reformo prejšnje vlade, s katero bi povprečnemu državljanu v žepu na leto ostalo 700 evrov več, skoraj 2.800 evrov v štirih letih. Ukinili so celo pravico do dostojnega spomina na žrtve nekega drugega nedemokratičnega sistema,« je zapisal Luka Svetina. 

»Poleg predsednikovih laži, ki mu je menda ponarejen račun za bivanje na Ugljanu plačal nekdo iz Romunije, z ukradenega bančnega računa, se je ponovno razgalil način dela vodstva RTV, ki mu v aktivističnem boju za pravo (to seveda pomeni levo) politično opcijo ni problem cenzurirati, izvajati pritiske na svoje zaposlene in lagati javnosti, ki jih prisilno plačuje,« je zapisala Erika Ašič. 

»Celo javnomnenjske poizvedbe v medijih, sicer naklonjenih vladi, so namreč do levega trojčka neizprosne in dober mesec pred volitvami obetajo preobrat in desnosredinsko vlado. Seveda te še zdaleč niso odločene. Prava bitka se šele začenja in udarci pod pasom bodo vse pogostejši, zato jih velja v kar največji meri dojemati v luči predvolilnega obdobja,« je v komentarju zapisal Peter Avsenik.

Formalno sicer še ne, dejansko pa smo že dolgo v predvolilni tekmi. Vsaj od odločitev o božičnici in podaljšanju vinjet naprej … Volitve so instrument demokracije, ko lahko državljani izberejo in odločijo, kdo jih bo zastopal v parlamentu. Predvideva se, da so državljani pred tem dobro informirani ter svoje predstavnike izbirajo na podlagi razmisleka o programih političnih strank, o kompetentnosti kandidatov, o preteklih (ne)izpolnjenih obljubah ter o (ne)realnosti obljub, ki so dane v predvolilni tekmi. 

Pisal se je 3. marec 2020. Marjan Šarec je odstopil kot predsednik vlade, ker je slabo ocenil, da lahko zmaga na predčasnih volitvah in poveča svojo moč. Namesto tega je pristal trdno na betonu praznega bazena, Janša pa je štel do 46 in tretjič prisegel kot predsednik vlade. Koronavirus je bil za vogalom, v Italiji so že odvažali krste starostnikov, Slovenija pa je drvela v neznano, na poti v zapiranje in druge ukrepe za preprečevanje novega virusa, na krilih katerih je koalicija KUL v spregi z mediji pozneje dobila redne volitve.  

»Ko na Domovino vabimo podjetnike, kmete, zdravnike, imamo velikokrat težave; osebno nam veliko povedo o tem, kaj vse je narobe, kaj jih ovira in zavira. Toda ne bi se izpostavili z imenom in priimkom. Ker se bojijo; poleg medijskega pogroma so navadno po javno izrečeni kritiki trenutne oblasti kmalu deležni obiska različnih inšpekcij, tudi pri kandidiranju za financiranje imajo manj možnosti za uspeh,« je zapisala urednica Domovine Erika Ašič.

»Če v pomladnih strankah, kot je to običajno, lahko spremljamo vsebino, pospremljeno z ostro kritiko odhajajoče vlade in ščepcem sarkazma, tega za stranke tranzicijske levice ne bi mogli trditi. Kar ni nič nenavadnega,« je zapisal Avsenik. 

»V tem sojenju gre za boj med resnico in lažjo, med vrednotami življenja in smrti, za pravico do izražanja kritične misli, pa tudi pravico poznati Janeza Janšo ali pa kakšnega drugega Janeza, za pravico do vrednotnega in verskega prepričanja, celo obstoja in ne nazadnje za pravice in dostojanstvo katoličanov ter slovenske Cerkve. V tem sojenju gre za to, ali bo dovoljeno odkrito sovraštvo in napadi na kritike laži,» je v komentarju zapisala urednica Domovine Erika Ašič. 

»V političnem smislu je bilo leto 2025 prehodno leto. Neke vrste dolgočasna uvertura v prihodnje leto, ki bo mini super volilno leto. Spomladi nas namreč čakajo parlamentarne volitve, jeseni pa še lokalne. Optimisti so morda pomislili, da nam bo letošnje leto, ki se nezadržno,« je med drugim za Domovino zapisal Aljuš Pertinač. 

»Če smo pod vplivom zunanjosti, če opazujemo druge, živimo iz želja in pričakovanj, lahko prazniki, tudi božični, postanejo nočna mora. Vseh pričakovanj nikakor ne bomo mogli izpolniti, resnica pa je, da v notranjost vsega tega (navideznega) blišča in sreče ne vidimo. Marsikdaj se spodaj skriva popolnoma druga realnost;« je zapisala urednica Domovine Erika Ašič. 

»Doba množičnih (nenadzorovanih) migracij je končana, je v Strategiji nacionalne varnosti ZDA pred kratkim poudaril ameriški predsednik Donald Trump. Tovrstne migracije namreč bremenijo ciljne države, povečujejo nasilje in druge oblike kriminala. V Evropi to žal še kako izkušamo,« je med drugim zapisal Glücks. 

Avtorica poudarja, da prava darila v zasebnem življenju izhajajo iz ljubezni in pozornosti, brez pričakovanj povračila, medtem ko se pri vladnih »darilih« pogosto izkaže, da jih v resnici plačamo državljani sami. Božičnice za javne uslužbence in zaposlene v podjetjih se financirajo iz davkov ali neposredno iz žepov podjetnikov, kar vodi v podražitve, stečaje in manjšo konkurenčnost. Podaljšanje veljavnosti vinjet je predstavljeno kot ugodnost, a dejansko pomeni dodatne stroške in ne rešuje prometnih zastojev. Tudi sistem dolgotrajne oskrbe, ki je obljubljal pocenitev domov za starejše, prinaša višje cene in dodatna doplačila za osnovne storitve, obljubljenih izboljšav pa ni zaradi pomanjkanja kadra. Sporočilo komentarja je, da vlada pod pretvezo obdarovanja jemlje še več, zato naj državljani presojajo politiko po dejanjih in ne po obljubah ter se vprašajo, ali bi si takšne ljudi želeli za prijatelje ali sodelavce.

»Vladajoča koalicija je premišljeno časovnico zastavila tako, da se bodo začeli najbolj uničujoči učinki njihovega ideološkega mesarjenja po zdravstvu, v smislu »ločitve zasebnega od javnega zdravstva, obračuna z zdravniki dvoživkami« in kar je še teh manter, kazati šele po marčevskih državnozborskih volitvah. Na te se bodo torej odpravili z napovedmi, kako odlično so zastavili »reformo« zdravstva in da je ta tik pred dajanjem fenomenalnih rezultatov. Medtem se je število čakajočih bolnikov nad dopustno čakalno dobo v zadnjem letu povečalo za več kot desetino,« je v komentarju zapisal Glücks. 

»Pri zakonu o asistiranem samomoru je šlo za vprašanje življenja in smrti, etike in morale, človekovega dostojanstva ter njegovih pravic. Slišati je bilo, da je to ideološko vprašanje, za zdravniške vrste je bilo tudi strokovno, a vladajoči stroke niso želeli slišati, ker jim ni ugajala,« je zapisala urednica Domovine Erika Ašič. 

To nedeljo bomo volivci na referendumu vprašani, ali smo za to, da se uveljavi zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Že ime zakona priča, za kako občutljivo vprašanje gre. Vladna koalicija ga ni imenovala zakon o pomoči pri samomoru, kar dejansko je, ker se to morda za koga sliši pregrobo, je zapisal novinar Domovine Nenad Glücks.

Komentar opozarja, da permisivna vzgoja vodi v razvajene otroke, ki kasneje zaidejo v kriminal in nasilje. Avtorica primerja to z romsko problematiko, kjer naj bi država z obsežno pomočjo ustvarila privilegiran položaj brez enakih pravil. Policija in sodstvo naj bi pogosto spregledala kazniva dejanja, kar krepi občutek nedotakljivosti. Kritična je do se politike, ki sprejema zakone predvsem zaradi promocije, ne pa reševanja težav. Zaključi pa, da se brez enakopravnosti pred zakonom oblikujejo (de)privilegirane elite, ki ogrožajo večino.

Potem ko je mlad romski kriminalec vzel življenje priljubljenemu novomeškemu gostincu Alešu Šutarju, ki je pred romskimi nasilneži branil sina, se je za hip zdelo, da bo smrt, ta točka nepovratka za posameznika in njegove bližnje, le streznila tudi najbolj zadrte predstavnike politične levice. Žal je šlo res samo za hip, nato pa smo vstopili v staro stvarnost.

Pred nami sta praznika vseh svetih in spomin vernih rajnih, ko več razmišljamo o naših rajnih, o minljivosti, posmrtnem življenju in smislu življenja. Letos v teh dneh izstopata vsaj dva dogodka.

Ob 80-letnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša objavljamo intervju s predstojnikom te ustanove, jezikoslovcem dr. Kozmo Ahačičem. Pravi, da je glede prihodnosti slovenščine previden optimist. V javnosti večkrat slišimo opozorila o ogroženosti našega jezika, vendar zaradi prizadevanja mnogih njegov položaj trenutno ni slab. Po oceni Ahačiča je po razvitosti, relativni prisotnosti v digitalnem svetu in opremljenosti slovenščina celo med prvimi 50 svetovnimi jeziki. Pri čemer je danes v rabi kar okoli sedem tisoč jezikov, od tega jih večina populacije govori nekaj sto.