Discover
Kulturni fokus
Kulturni fokus
Author: RTVSLO – Prvi
Subscribed: 94Played: 3,573Subscribe
Share
© (C) RTVSLO 2026
Description
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
501 Episodes
Reverse
V Zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana so pridobili izjemno najdbo, ohranjen rimski lesen sod, ki so ga pred leti odkrili na Kočevarjevem vrtu na Vrhnikii in ga potegnili na površje. Skoraj dve tisočletji je preživel v vodi, zato so se ohranili tudi lesene doge, obroči iz šibja ter napisi in žig, ki razkrivajo del njegove zgodbe. Sod je bil najverjetneje povezan s prevozom vina, po koncu prvotne uporabe pa so ga Rimljani ponovno uporabili pri ureditvi zbiralnika vode.
Najdba odpira zanimiv pogled v vsakdanje življenje Rimljanov – v njihovo obrt, trgovino, preskrbo in odnos do prostora, v katerem so živeli. O najdbi in izkopu pripoveduje vodja izkopavanj Matej Draksler iz Skupine STIK, o napisih dr. Anja Ragolič iz ZRC SAZU, o pomenu vina in razstavi dr. Bernarda Županek, kutosinja iz Mestnega muzeja Ljubljana, o postopkih za ohranitev dragocenega lesa pa restavrtorka dr. Katja Kavkler iz Restavratorskega centra ZVKDS. Sod tako ni le predmet iz preteklosti, ampak svojevrstna zgodba o ljudeh, blagu in življenju na območju rimske Vrhnike.
Fotografija: Borut Slokan / STIK
Fiktivna pisma, ki jih je v imenu Helene in Penelope in Medeji in številnih drugih žensk napisal rimski pesnik Ovidij, razpirajo največkrat neznano, spregledovano, žensko resnico o dogajanju v sicer dobro znanih mitihStarogrška družba je bila, kot se lahko poučimo pri zgodovinarjih, izrazito androcentrična, patriarhalna. Politične pravice in ekonomske svoboščine so bile na strani moških, medtem ko so bile ženske večidel brez dostopa do izobrazbe, bile so pahnjene v molk, njihov življenjski prostor pogosto celo ni segal onkraj zidov očetovega oziroma soprogovega doma. V starem Rimu je sicer bilo nekoliko bolje, predvsem v najvišjih družbenih slojih so ženske vsekakor znale brati in pisati, imele so celo lastninske pravice, a tudi tu ni bilo dvoma, da se javno, družbeno-politično življenje vrti izključno okoli moških.
Zaradi vsega tega najbrž ni presenetljivo, če smo prisiljeni ugotoviti, da antične ženske o samih sebi niso pustile množice zgovornih pisnih dokumentov, vsaj ne takih, ki bi srečno preživeli plovbo po morju časa, ki nas loči od njih, spričo česar o tem, kako so ženske pred dvema tisočletjema in več živele, delale, sanjarile in čustvovale na severnih obalah Sredozemlja, vemo razmeroma malo zanesljivega. No, precej drugače pa je z nekimi drugimi grškimi in rimskimi ženskami – s tistimi, ki niso živele v resničnosti, temveč v domišljiji. Junakinje, ki jih srečamo v grških oziroma rimskih mitih, dramah in pesnitvah – od lepe Helene in zveste Penelope do maščevalne Medeje in v ljubezni izigrane Didone –, so namreč pogosto značajsko kompleksne in psihološko pretanjeno portretirane, pogosto tudi znajo in zmorejo bika svojega življenja trdno zgrabiti za roge. Na nek način bi zato lahko rekli, da je prepad, ki loči nas danes od grško-rimskih mitoloških oziroma literarnih junakinj, najbrž manjši od tistega, ki nas loči od realno obstoječih žensk iz obdobja grško-rimske antike.
Prav to nepričakovano bližino – ali pa, drugače rečeno, še premostljivo oddaljenost – smo si ogledali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se pogovarjali o Pismih junakinj. Ne, to žal niso ohranjena resnična pisma, ki bi jih resnične ženske njega dni napisale in odposlale, temveč so druga najboljša stvar, na katero v tem kontekstu smemo upati; to so pač fiktivna pisma, ki jih je v imenu Helene in Penelope in Medeje in Didone in številnih drugih žensk iz mitologije napisal starorimski pesniški velemojster, Publij Ovidij Nason. Kako je Ovidij sploh prišel na misel, da bi dal spregovoriti ženskam, kako je popisal notranje čustvene svetove svojih junakinj, kako je, ne nazadnje, izrekal njihove želje in strahove in hrepenenja in obup? – Vse to smo preverjali v pogovoru s klasično filologinjo Polonco Zupančič, ki je Pisma junakinj pred nedavnim prevedla in jih pripravila za objavo pri založbi Kulturno-umetniškega društva Logos.
Foto: John William Waterhouse – Penelopa in snubci, 1912 (Wikipedia, javna domena)
Vznesen zagovor prevajalske dejavnosti, ki ga je že pred kakim desetletjem napisala francoska filologinja in filozofinja Barbara Cassin, je še posebej relevanten zdaj, ko se zdi, da zaradi vse bolj zmogljive umetne inteligence človeških prevajalcev sploh ne potrebujemo večV Sloveniji se je, kot kažejo podatki, v zadnjih nekaj letih vpis na študijske programe prevajalstva ter različnih sodobnih jezikov – zlasti germanskih in romanskih – opazno zmanjšal. Pa ne gre samo za Slovenijo; trend je globalen. Za ilustracijo: v Veliki Britaniji se je število mladih, ki se hočejo učiti francosko na univerzitetni ravni, v zadnjem desetletju zmanjšalo za dobrih 60 odstotkov, medtem ko so univerze po Združenih državah v približno istem obdobju menda ukinile skoraj tisoč programov, na katerih je bilo doslej mogoče študirati moderne evropske jezike, kot so nemščina, italijanščina ali portugalščina, jezike, skratka, za katere je njega dni veljalo, da prinesejo tistim, ki jih obvladajo, določen družbeno-kulturni prestiž.
Strokovnjaki pravijo, da takemu razvoju stvari po eni strani botruje dejstvo, da je skoraj povsod na svetu za uspeh tako v akademski kakor v poslovni sferi danes dovolj že standardno srednješolsko znanje angleščine, še zlasti ker nam – in to je drugo pomembno dejstvo, ki ga v tem kontekstu nikakor ne smemo prezreti – vse tisto, česar ne znamo sami povedati v tem ali onem tujem jeziku, pomaga povedati umetna inteligenca. Bliskovit razvoj osupljivo zmogljivih strojnih prevajalnikov, utemeljenih na velikih jezikovnih modelih, v očeh mladih, ki se vpisujejo na univerzo, pač pomeni, da v učenju jezikov in prevajanju slej ko prej vidijo nekaj preseženega, tehnološko obsoletnega, nekaj, kar v prihodnje ne bo rezalo spodobno debelih rezin preživetvenega kruha.
Vse to je pravzaprav kar lahko razumeti, le da ni čisto jasno, ali se učenju različnih jezikov ter gibkemu prehajanju med njimi res lahko odrečemo, ne da bi pri tem izgubili nekaj neskončno krhkega in dragocenega. Če, na primer, v roke vzamemo Hvalnico prevajanju, nekoliko filozofsko intonirano razpravo o problemih prevajanja, ki jo je pred desetletjem napisala svetovno priznana francoska filologinja Barbara Cassin in ki jo je za založbo Studia humanitatis v slovenščino pred nedavnim prevedla Ana Monika Habjan, tedaj uvidimo, da človek, ki obvlada več jezikov in prevaja med njimi, ne skrbi le za pretakanje idej med različnimi kulturnimi okolji, ampak v resnici v družbenem smislu odpira prostor za toleranco, blagohotnost in širino duha, ki jih našemu vse bolj posurovelemu času primanjkuje.
To je najbrž slišati nekoliko preveč vzneseno, da bi tako misel smeli vzeti z vso resnostjo, in vendar smo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali, zakaj bi bilo Barbari Cassin in njeni Hvalnici prevajanju vsekakor vredno pozorno prisluhniti. Pri tem nam je pomagal dr. Aleš Mendiževec, raziskovalec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, ki je Hvalnici prevajanju pripisal spremno besedo.
Foto: Lucas van Valckenborch – Babilonski stolp, 1594, izrez (Wikipedia, javna last)
Krajina, po kateri hodimo vsak dan, ni le prostor, ki ga vidimo pred seboj. V njej so shranjeni spomini ljudi, ki so v njej živeli pred nami. Kamni, jame, gore, vode, poti, meje in imena krajev niso le del narave ali zemljevida, temveč lahko nosijo sledi različnih verovanj, običajev, strahov in zgodb, ki so se skozi stoletja prenašali iz roda v rod.
Prof. dr. Katja Hrobat Virloget mitsko krajino razume kot nekakšen palimpsest – prostor, na katerem se skozi čas plastijo različni pomeni. Nova verovanja in tradicije niso nujno izbrisali starejših, temveč so se pogosto navezali nanje, jih preoblikovali in jim dali nove pomene. Tako lahko isti prostor v sebi združuje različne predstave o svetu – od starejših verovanj do krščanskih, ljudskih in sodobnih razlag. Prav zato je mitska krajina del nesnovne kulturne dediščine ter prostor kolektivnega spomina in identitete.Ljudje sicer redko govorijo o tem, kar znanstvena misel opredeljuje kot paranormalno ali nadnaravno. O takšnih izkušnjah se pogosto raje zavijejo v tišino. Kljub temu ima vsakdo v sebi ponotranjene strahove pred skrivnostnimi in nevarnimi kraji, nezavedna »vraževerja« in prepričanja, po katerih se ravnamo v vsakdanjem življenju. Spiritualne izkušnje, nenavadna občutja in dogodki niso le privlačne podobe iz starih zgodb in legend, temveč so vpisani v konfiguracije naših »resničnostnih programov«. V povezavi z mitskimi krajinami se zato prof. dr. Hrobat Virloget ukvarja tudi z etnografijo tišine – z razumevanjem tišine, ki jo odkriva v raznovrstnih primerih tako imenovane težke dediščine in pozabljene zgodovine.
Sogovornica: dr. Katja Hrobat VirlogetRedna profesorica, znanstvena svetnicaOddelek za antropologijo in kulturne študije, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije
Fotografija: K. H. Virloget: Cesta sredi značilne kraške suhe krajine, ki deluje kot mejnik v prostoru
Kar je bil med ameriškimi Slovenci Louis Adamič na področju literature, je bil na področju likovne umetnosti skoraj gotovo Gregor Perušek. Zakaj torej naša kulturna javnost zanj povečini še ni slišala?Nemo propheta in partia, nihče ni prerok v svoji domovini, pravi star latinski pregovor. Kako zelo ta modrost drži, se lahko prepriča, kdor ta čas obišče Moderno galerijo v Ljubljani in si ogleda intrigantno razstavo Enigma Gregor Perušek. Kakih 90 slik in grafik, ki jih je na omenjeni razstavi moč videti, namreč zgovorno dokazuje, da je bil Gregor Perušek, ki se je rodil v Sodražici leta 1887, umrl pa leta 1940 v Clevelandu v Združenih državah, pravzaprav eden najbolj talentiranih slovenskih likovnih umetnikov prve polovice 20. stoletja. In vendar za Peruška in njegov opus, v katerem sicer ni težko prepoznati mešanja in prepletanja vplivov simbolizma, kubizma, ekspresionizma in nove stvarnosti, do danes ni vedel skoraj nihče. Zakaj ne? Kako se podoba slovenske likovne umetnosti spremeni, če vrata kanona zdaj odpremo za Peruška? Predvsem pa: kakšna je podoba sveta, ki nam jo odstirajo umetnikovi pejsaži in tihožitja? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Roberta Simoniška, umetnostnega zgodovinarja in kustosa, ki je razstavo v Moderni galeriji postavil.
Foto: Gregor Perušek – Kompozicija iz Nove Mehike (Pokrajina iz Arizone), 20. leta 20. stoletja, olje na lepenki, izrez (Goran Dekleva)



