Sobotno branje

Konec leta nam prinaša tudi več kot potreben čas za razmislek in samorefleksijo, kaj vse smo doživeli, dosegli, izkusili, kaj dobrega in slabega se bo zapisalo v naše misli. Potem pa smo nenadoma postavljeni pred dejstvo, da smo na kar nekaj dogodkov, ljudi in izkušenj preprosto pozabili ali pa imamo težave s priklicem podrobnosti. Kako to popraviti? Odgovor nam ponuja knjiga Nika Škrleca, ki je dobila veliko nagrado 41. Slovenskega knjižnega sejma in tudi naziv najlepše oblikovanega izobraževalnega priročnika sejma, in sicer Pozabi vse, kar veš o spominu. Izšla je pri založbi Miš. Predstavljamo jo v Sobotnem branju, ki ga je pripravila Tina Lamovšek.

Avtobiografski roman, v katerem se bosansko-francoski pisatelj prvič zares sooči s svojo izkušnjo vojne ob razpadu Jugoslavije»Sreča je pogosto samo odsotnost nesreče.« Tako se glasi ena od misli, ki se vedno znova priplazijo v besedila bosansko-francoskega pisatelja Veliborja Čolića, še prav posebej pa zaznamuje njegov zadnji roman, Vojna in dež. V tem resnično neposrednem avtobiografskem delu se namreč pisatelj prvič sooči s svojo izkušnjo bojevanja v vojni ob razpadu Jugoslavije in dezertiranja iz nje, izkušnjo, ki jo je do zdaj v svojem pisanju vedno postavljal na stran. Mojstrsko spisan roman pa pred nami ne zariše le resnično nefiltrirane podobe vojne - v kateri trditev, da je sreča samo odsotnost nesreče, pridobi zelo stvarne in otipljive obrise - ampak delo deluje tudi kot neke vrste popotovanje po procesu soočenja s tem travmatičnim dogodkom, soočenja, polnega ne le bolečih spominov, ampak tudi premislekov o človeškem življenju nasploh. O romanu Vojna in dež, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, smo se za tokratno sobotno branje pogovarjali s prevajalko Ano Barič Moder. Oddajo je pripravila Alja Zore. Vabljeni tudi k poslušanju Sobotnega branja o prejšnjem romanu iz Čolićeve trilogije o izgnanstvu: Knjiga odhodov.

Didier Eribon v svoji najnovejši knjigi z naslovom Življenje, starost in smrt navadne delavke strne svoje spomine na pokojno mamo ter jih stke s sociološko analizo izkušnje staranja v neoliberalnem sistemu razredne razslojenosti družbe. Knjiga je v slovenskem prevodu Iztoka Ilca izšla pri Založbi Cf. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer se je o knjigi pogovarjala z dr. Ano Kralj.

O univerzalnosti hoje, o tem prvinskem gibanju, ki je bliže kot športu meditativnemu razmisleku, pišejo številni avtorji v svojih knjigah. Da hoja, kot gibanje, spravi v pogon različne dele in funkcije možganov, je znana in večna modrost. Sproža spomine, razmisleke in čustva, vodi pa tudi v rešitve in odrešitve.Jurij Hudolin se je peš odpravil po Istri in nastal je potopis z naslovom Ti pa kar greš v bitko za pomlad in podnaslovom Pešimbus po Istri.

Taras Birsa – najbolj poznan fiktivni kriminalist v Sloveniji – se je vrnil že s sedmim primerom.Brezno pisatelja Tadej Goloba. Dogajanje romana, ki je izšel pri založbi Goga, tokrat zavije v jugovzhodno Slovenijo, na Kočevsko. Birsa se s svojo zvesto ekipo – Tino, Brajcem in Ostercem – vprašuje, ali in kako je truplo iz leta 2025 povezano z letom 1945. Tina Lamovšek vas vabi k poslušanju tokratnega Sobotnega branja.

Maali Almeida, vojni fotograf, se zbudi v onostranstvu. Ne more se spomniti, kje in kako je umrl. Tako se začne roman Sedem lun Maalija Almeide šrilanškega pisatelja Šehana Karunatilake, ki je leta 2022 osvojil Bookerjevo nagrado. Deloma kriminalka, deloma politična satira, deloma zgodba o duhovih, ki v trumah poseljujejo Šrilanko in prestolnico Kolombo. Tu je še nestandardni ljubezenski trikotnik in filozofska premišljevanja o smislu človeškega obstoja. Med argumenti Bookerjeve žirije za izbor prav tega romana je suveren in epski zamah, s katerim je Karunatilaka uspel ujeti izredno kompleksnost šrilanške družbe sredi državljanske vojne ter živo približati ljudi najrazličnejših družbenih slojev, narodnosti, poklicev, ambicij ter njihovih medsebojnih odnosov. Vse to pa je bogato podkletil z vseprisotnim črnim humorjem ter nepričakovanimi pripovednimi strategijami. Sedem lun Maalija Almeide je v Sobotnem branju predstavila Tina Mahkota, ki je roman prevedla v slovenščino. Izšel je pri založbi Morfem Plus.

Čeprav Georgi Gospodinov, ki velja za enega izmed pomembnih stebrov sodobne bolgarske literature, saj je njegovo ime dodobra uveljaveljeno doma in v mednarodnem prostoru, izhaja iz doživljanj in preizkušenj družbenih in zgodovinskih epizod nekdanje in sedanje Bolgarije, jih bralci zlahka prepoznamo kot naše, univerzalne izkušnje. Enaindvajset kratkoproznih besedil v Evropi in drugod zelo branega in priznanega bolgarskega pisatelja, predstavlja začetek avtorjevega proznega pisanja. Slovenskemu bralcu so doslej veliko bolj znana romaneskna dela, kot sta Fizika žalosti in z nagrado booker in nagrado strega nagrajen roman Časovno zaklonišče. Pretihotapljen humus literarnega tovora je pisatelj zmešal že na gojišču izbranih fragmentov svoje poezije. Zbirka je v izvirniku izšla istega leta kot druga izdaja Naravnega romana – to je leta 2001 – v njej pa razodeva zakrito in nevidno iz vsakdanjega negotovega življenja človeka. sogovornik: prevajalec Borut Omerzel

Veliki indijski ep Mahabharata je brez dvoma eno velikih besedil svetovne literarne zakladnice, v katerem se skozi bogastvo zgodb prepletajo filozofski, etični, religijski, estetski in sploh življenjski uvidi, spoznanja in iskanja stare indijske civilizacije.Med mnoštvom zgodb, ki jih vsebuje ta, v svetovnem merilu daleč najobsežnejši ep, po svoji literarni dovršenosti izstopa ljubezenska zgodba z naslovom Nala in Damajanti. Iz sanskrta jo je prevedel dr. Luka Repanšek, dvojezična izdaja je izšla pri založbi Sanje.

V romanu, s katerim je pred približno 40 leti poznejši norveški nobelovec tudi zaslovel, se nam Fosse razkriva kot dostojen naslednik Samuela Becketta, nemara največjega književnika druge polovice 20. stoletjaLjubitelji in ljubiteljice gledališča so imeli doslej že kar nekaj možnosti seznaniti se z ustvarjanjem predlanskega Nobelovega nagrajenca za književnost, norveškega pesnika, pisatelja in dramatika Jona Fosseja. Njegovo igro Noč poje pesmi svoje so, na primer, na odru Male Drame v Ljubljani uprizorili že pred več kot 20 leti. Potem so v sezoni 20/21 Fossejevo dramo Ime igrali v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, no, v Mestnem gledališču ljubljanskem pa si je prav ta čas moč ogledati predstavo Fossejeve Tukaj v temnem gozdu. Nekoliko drugače pa je s tistimi, ki, raje kakor da bi hodili v gledališče, ostajajo doma in berejo v naslanjaču. Doslej smo namreč v slovenščini imeli na voljo eno samo Fossejevo prozno delo – Melanholijo I, ki je v prevodu Jane Kocjan luč sveta ugledala leta 2011 pod založniškim okriljem mariborske Litere. Za tisto izdajo je po uredniški plati poskrbela Petra Vidali, no, ista urednica pa zdaj stoji za Čolnarno, drugim Fossejevim romanom, ki je – ponovno v prevodu Jane Kocjan, a tokrat pri drugi založbi, pri novomeški Gogi – pred nekaj tedni prišel na naše knjižne police. Čeprav se torej zdi, da prevajanje Fossejeve proze pri nas nekoliko zaostaja za uprizarjanjem Fossejevih dram, to seveda še ne pomeni, da Norvežanovo ustvarjanje razpada na dve samostojni, kvečjemu le ohlapno povezani polovici. Prav nasprotno; tisti, ki tako hodijo v gledališče kakor berejo v domačem naslanjaču, namreč pravijo, da imamo tu v resnici opravka z dvema stranem enega in istega kovanca. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Petro Vidali, spraševali, kaj se pravzaprav pokaže, če Fossejeve drame postavimo ob bok Fossejevim romanom, še zlasti, seveda, čisto sveži Čolnarni? Kako je, drugače rečeno, njegov opus videti s ptičje perspektive, kaj nam sporoča in v kakšni govorici to počne? Foto: Goran Dekleva

Prva knjiga iz globalno odmevnega, sedem-delnega niza romanov, ki pripovedujejo zgodbo o Tari, francoski knjigarnarki, ki se je brez razvidnega razloga zataknila v času, saj se ji iz dneva v dan ponavlja 18. november. V zadnjih letih smo se bralke in bralci z vsega sveta – tudi iz Slovenije – navadili sodobno književnost, ki prihaja iz nordijskih dežel, asociativno povezovati predvsem z literarno zvrstjo kriminalke. Jo Nesbø, Camilla Läckberg, Stieg Larsson in drugi so nas pač osvojili s svojimi zapeljivo mrakobnimi, moralno sivimi detektivkami, ki skušajo pokazati, kaj se v resnici dogaja v podpodju na videz urejenih, dobro delujočih, razsvetljenih skandinavskih družb. Seveda pa to še ne pomeni, da se morajo nordijski avtorji in avtorice, če si želijo prodreti na globalni knjižni trg, za vsako ceno oprijeti prav kriminalk. Nikakor ne; obstajajo pač tudi drugi literarni žanri, druge poti do uspeha. In po eni od teh je po letu 2020, ko je luč sveta ugledal prvi del njene načrtovane in ta čas še vedno ne do kraja dokončane romaneskne septologije, naslovljene O prostornini časa, zelo odločno stopila danes 63-letna pisateljica Solvej Balle, ki je bralke in bralce navdušila najprej doma, na Danskem, potem širom po Skandinaviji, no, letos, ko je bila nominirana še za prestižnega mednarodnega bookerja, pa pravzaprav že povsod po svetu; tudi pri nas, kjer je pod založniškim okriljem Mladinske knjige ob začetku poletja izšel prvi del iz serije O prostornini časa. Naslov, ki ga je danska pisateljica poiskala svoji septologiji, je brez najmanjšega dvoma intriganten, mamljiv, a kakšna je zgodba, ki se za njim skriva? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Solvej Balle, Darka Čudna. Foto: Goran Dekleva

Roman Čakajoč na Bojanglesa je francoski pisatelj Olivier Bourdeaut napisal v nekaj tednih, potem ko je izgubil službo in nestrpno čakal na objavo in morebiten uspeh veliko zajetnejšega, do zdaj še neizdanega dela.Tako je roman, za vsebino katerega bi težko rekli, da se ukvarja s človeško zmernostjo, premišljenostjo, preudarnostjo, umirjenostjo in treznostjo, skromnostjo in varčnostjo, na splošno odlikami kreposti, zdravih navad in duševne stabilnosti, postal pisateljev mednarodno priznan prvenec, namesto romana, s katerim se je mučil veliko dlje, kot s pričujočim. Potem ko je v različnih medijih doslej doživel že nekaj priredb – tudi filmska je med njimi – , je za prevod v slovenščino poskrbela Daša Pelikan Prek, v zbirki Ginko pa ga je izdalo Književno društvo Hiša poezije. Čeprav dogajanje v knjigi zaznamujejo zabavljaška ekstravaganca, razsipništvo, lahkoživost premožne francoske družabne smetane, pa se zgodba ukvarja predvsem z družino odraščajočega otroka, ki pa, čeprav mu starša namenjata precej naklonjenosti in ljubezni, s svojimi potrebami ni v središču pozornosti, ampak se, tudi ko gre za zabavo in ples, vse vrti okrog mamine duševne bolezni in njenega nepredvidljivega vedenja. Ples mame in očeta ter pesem Mr. Bojangles, ki jo poje Nina Simone, zaznamujeta veliko dogodkovnih plati romana; o doživljanjih posebnih situacij in emocionalni vpletenosti v trenutke čudaške vsakdanjosti vsak s svojimi pogledi pričata oče in sin … Nadja Dobnik je urednica zbirke Ginko, ki je izpostavila še več mogočih pogledov na roman Čakajoč na Bojanglesa. 

Dolgo pozabljeno delo dolgo neznanega avtorja, ki se je pač skril za psevdonimom, se ponuja v precej mučno branje, ki pa se zdaj, približno 90 let po nastanku, vseeno kaže kot eden najboljših, slogovno najbolj virtuoznih ruskih romanov 20. stoletjaZ osrednjimi romani in ključnimi pisatelji ruske literature, še zlasti tistimi, ki so ustvarjali v drugi polovici 19. ter prvi polovici 20. stoletja, smo na Slovenskem razmeroma dobro seznanjeni. Prav zato je bil nedavni izid knjige z nenavadnim, provokativnim naslovom Roman s kokainom, knjige, ki jo je, kot je moč razbrati z naslovnice, napisal pri nas docela neznani M. Agejev, luč sveta pa je v ruskem izvirniku ugledala v tridesetih letih prejšnjega stoletja, precejšnje presenečenje. Od kod neki se je nenadoma vzelo to delo in treščilo na naše knjižne police? Kako to, da ne za avtorja ne za knjigo še nikoli nismo slišali? In, ne nazadnje, o čem neki Roman s kokainom govori in kako to počne, da se je priznani pisatelj in prevajalec Borut Kraševec odločil zadevo prevesti za založbo Literarno-umetniškega društva Šerpa? – To so bila zagonetna vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Boruta Kraševca. Foto: Goran Dekleva

Nenavaden potopis, ki razkriva, da je oddaljene dežele južne Azije od indijskega Radžastana do indonezijskega Balija mogoče spoznavati tudi s pomočjo brskanja po tamkajšnjih knjigarnah in bukvarnahPred nedavnim je pri založbi UMco izšla knjiga Besedi na sledi : lovljenje knjig v Južni Aziji. Gre za intriganten potopis, v katerem naš priznani pisatelj in knjižni urednik Andrej Blatnik razkriva, kako je oddaljene dežele južne Azije mogoče spoznavati tudi s pomočjo brskanja po tamkajšnjih knjigarnah in bukvarnah. Ideja se vsaj na prvi pogled lahko zdi nekako kontraintuitivna – kaj ni vendar želja po tem, da bi na lastne oči videli naravna čudesa in kulturno-zgodovinske znamenitosti, tisti ključni dejavnik, zaradi katerega nas srbijo pete?Še zdaleč ne! Razlogov, zakaj se podati na pot, je slej ko prej toliko, kolikor je popotnic in popotnikov. In kot v Besedi na sledi nekje zapiše Blatnik, pravzaprav ne manjka vandrovcev, ki potujejo prav zaradi knjig, zaradi literature. Vse lepo in prav; ni si namreč težko predstavljati, da bi se kak popotnik, kaka popotnica rada odpravila po stopinjah svojih najljubših avtorjev in avtoric. Ampak rdeča nit Blatnikovih potovanj, o katerih piše v Besedi na sledi, niso književniki – temveč obiskovanje knjigarn, antikvariatov in bukvarn v širokem loku od indijskega Radžastana do indonezijskega Balija. Ker nas je zanimalo, kakšne perspektive se popotniku odprejo na tako zastavljeni poti, smo Andreja Blatnika povabili pred mikrofon tokratnega Sobotnega branja. Foto: Goran Dekleva

Nas bo umetna inteligenca povsem prekosila in morda celo nadomestila? Čilski pisatelj Benjamin Labatut se tega izrazito sodobnega vprašanja loti skozi zgodbo Johna von Neumanna, enega verjetno najbolj genialnih, a tudi kontroverznih znanstvenikov 20. stoletja, očeta teorije iger in inženirja prvega računalnika, znanega po kratici Maniac.A manijak je bil očitno tudi von Neumann, njegovo zgodbo spremljamo skozi oči številnih ljudi, ki so ga osebno poznali in vsak s svoje perspektive odpira različne plasti tako von Neumanna samega, kot tudi kompleksnega znanstvenega in zgodovinskega dogajanja, ki pelje od pretresov kvantne fizike in vzpona fašizma do vzpona umetne inteligence in dilem današnjega trenutka.O romanu Maniac, ki je izšel pri založbi Mladinska knjiga, sta v Sobotnem branju spregovorila Vesna Velkovrh Bukilica, ki je delo prevedla, in profesor računalniške matematike na fakulteti za matematiko in fiziko UL dr. Ljupčo Todorovski.

Richard Flanagan je avstralski oziroma tasmanski pisatelj. Slovenskemu bralstvu je dobro znan.Spoznali smo ga prek romanov Plosk ene dlani, Smrt rečnega vodnika in Neznana teroristka, ter tudi romana Ozka pot globoko do severa, za katerega je prejel ugledno Bookerjevo nagrado. Naj omenimo tudi, da je poročen s potomko slovenskih emigrantov. Njegovo najnovejše delo Sedmo vprašanje ni klasičen avtobiografski roman, saj vpleta širše dimenzije razmišljanj o družinskih koreninah, skrivnostih in vplivih na življenje posameznika, pa tudi razmišljanja o širših družbeno-zgodovinskih okoliščinah, ki hote ali nehote prav tako imajo svoje posledice in svoj vpliv.

Knjiga z naslovom Edinka je roman, v katerem v glavnih in stranskih zgodbah in pripovedih spoznavamo sodobno življenje žensk, intelektualk in umetnic, ki imajo z materinstvom, zaradi bolezni otrok ali težavnega življenja sploh, večinoma zelo travmatične izkušnje. Tako mehiška pisateljica Guadalupe Nettel razgrne cel niz mogočih pogledov na mit materinstva, ga razplasti, argumentira, brani tako legitimnost zavračanja materinstva kot odločitev žensk, ki se zanj odločajo. Knjigo, ki je bila tudi za prevajanje čustveno zahtevna, je poslovenila Veronika Rot.

Na nekem otoku stvari izginjajo in ljudje hitro pozabijo, da so sploh obstajale. Tiste, ki ne pozabljajo, išče tajna policija.V romanu Tiha kristalizacija japonska pisateljica Yoko Ogawa izpiše nenavadno in večplastno zgodbo, postavljeno v distopičen in zlagoma vse bolj absurden svet. Izgine lahko karkoli: najbolj drobni predmeti, jedi, ptice, poklici, letni časi. Ko se ti izgini množijo, življenje v vse bolj praznem svetu, z vse bolj luknjičavimi srci od ljudi terja vse radikalnejše prilagoditve. V Tihi kristalizaciji so vprašanja spomina in pozabe, represije in odpora nedvomno v ospredju, a se nam pokažejo skozi precej nepričakovane, sveže perspektive. Slovenski prevod romana Tiha kristalizacija Yoko Ogawa je izšel pri LUD Literatura, iz japonščine ga je prevedel Domen Kavčič, ki je delo v Sobotnem branju tudi predstavil.

Osrednji roman velikega francoskega realista pripoveduje zgodbo o razgradnji tradicionalnih družinskih vezi v kontekstu industrijske revolucije, ki je Francijo pretresla v prvi tretjini 19. stoletjaLiterarna zgodovina šteje Očeta Goriota za osrednji roman Honoréja de Balzaca. Ta pa seveda že dolgo velja za nespornega klasika ne le francoske ampak kar svetovne književnosti. A, priznajmo, leta 2025 ne manjka dvomljivih, kritičnih glasov, ki opozarjajo, da je koncept železnega kanona svetovne literature pravzaprav hudo vprašljiv, nemara celo škodljiv, da je tam pač vse preveč prostora za knjige, ki so jih napisali mrtvi, beli, heteroseksualni moški, in komaj kaj ali celo prav nič za dela, ki so jih ustvarili vsi drugi. Zato se moramo zdaj, ko je pod založniškim okriljem Mladinske knjige izšel nov slovenski prevod Očeta Goriota – zanj je poskrbela priznana, tudi s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčana prevajalka Saša Jerele –, menda najprej vprašati, ali je Balzac resnično vreden oznake »klasik«, oznake, ki slej ko prej pomeni, da si pozabe njegove literature kratko malo ne moremo privoščiti? – Po odgovor smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili k pisateljici in predavateljici francoske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, Katarini Marinčič, ki je novi izdaji Očeta Goriota pripisala spremno besedo. Foto: Goran Dekleva

V spominih na svoja mlada leta pionir slovenske sinologije razkriva, kako mu je njegova zgodnja ljubezen do odkrivanja novih svetov – bodisi prek potovanj bodisi prek učenja jezikov – zlagoma tlakovala pot na KitajskoKo se je Slovenija osamosvojila, so naše oblasti začele razmišljati, kako bi tudi v polju šolstva oziroma izobraževanja nedvoumno pokazali, da je naša država odprta, kozmopolitska, usmerjena v svet in prihodnost. Dobro rešitev je ponudila Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je predlagala ustanovitev čisto novega oddelka, na katerem bi se mlade generacije lahko seznanile z nekaterimi največjimi državami, jeziki in kulturami na svetu, ki pa so bile z našega gledišča takrat še videti precej oddaljene in eksotične. Ta predlog je bil navsezadnje sprejet in tako je leta 1995 z delom začel Oddelek za azijske študije, kjer danes poučujejo japonologijo, sinologijo in koreanistiko. Odločitev, da hočemo v Sloveniji sistematično krepiti povezave z vzhodnoazijskim prostorom, je bila gotovo na mestu, saj je zdaj povsem jasno, da bodo Kitajska, Japonska in Južna Koreja, zahvaljujoč pač svoji izjemni gospodarski moči, z velikimi črkami pisale zgodovino 21. stoletja. A te daljnovidne odločitve bi slej ko prej ne bilo mogoče sprejeti, ko bi takrat že ne imeli treh vrhunskih strokovnjakov, ki so bili pripravljeni dati na razpolago vse svoje znanje, vso svojo energijo. To so bili seveda prvi predavatelji na novem oddelku: japonolog dr. Andrej Bekeš ter sinologa dr. Jana S. Rošker in dr. Mitja Saje, ki so se bili japonščine oziroma kitajščine naučili na lastno pest že precej prej, mimo razmeroma enostavnih, dobro uhojenih poti, ki so jih po logiki stvari ponujale institucije slovenskega oziroma jugoslovanskega izobraževalnega sistema. In prav tu se postavi zanimivo vprašanje: v čem natanko je bila zakoreninjena uka žeja, ki je te tri pionirje slovenskih azijskih študij pravzaprav vodila tako daleč onkraj naših meja, dokler niso navsezadnje prišli na kraje, kjer so se lahko naučili japonščine oziroma kitajščine? In to, za nameček, v svetu, ki še ni poznal interneta, ki z našega današnjega zornega kota torej sploh še ni bil zares globaliziran? – No, vsaj kar se tiče prof. Sajeta, si zdaj lahko ustvarimo nekakšen odgovor na to vprašanje, saj je napisal in pri založbi Miš objavil knjigo spominov na svoja otroška in mladeniška leta, na tisto obdobje torej, ko se je v njem pojavila in sčasoma tudi razbohotila želja po odkrivanju oddaljenih svetov. Ker pa je Saje sinolog, je seveda vsaj malo nenavadno, da v naslovu, ki ga je poiskal svojim spominom, ni omenil Kitajske, ampak je knjigo nekoliko zagonetno raje naslovil Vse se je začelo v Afriki. Zakaj? – Odgovor smo v pogovoru z Mitjo Sajetom iskali v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Goran Dekleva

V tokratni oddaji Sobotno branje vam bomo predstavili knjigo z naslovom Popolnosti avtorja Vincenza Latronica. Gre za avtorjev četrti roman, s katerim je bil uvrščen v finalni izbor za mednarodnega Bookerja. Kot so zapisali pri založni No!Press, kjer je izšel slovenski prevod, je žirija roman opisala kot boleče natančen katalog sodobnih skrbi – od zasužnjevanja v poznem kapitalizmu do sodobne ljubezni, od mehkega pohištva na Instagramu do metafizike zahodnjaške krivde. O romanu se bomo pogovarjali z avtorjem spremne besede g. Zoranom Pungerčarjem.