Sobotno branje

Nas bo umetna inteligenca povsem prekosila in morda celo nadomestila? Čilski pisatelj Benjamin Labatut se tega izrazito sodobnega vprašanja loti skozi zgodbo Johna von Neumanna, enega verjetno najbolj genialnih, a tudi kontroverznih znanstvenikov 20. stoletja, očeta teorije iger in inženirja prvega računalnika, znanega po kratici Maniac.A manijak je bil očitno tudi von Neumann, njegovo zgodbo spremljamo skozi oči številnih ljudi, ki so ga osebno poznali in vsak s svoje perspektive odpira različne plasti tako von Neumanna samega, kot tudi kompleksnega znanstvenega in zgodovinskega dogajanja, ki pelje od pretresov kvantne fizike in vzpona fašizma do vzpona umetne inteligence in dilem današnjega trenutka.O romanu Maniac, ki je izšel pri založbi Mladinska knjiga, sta v Sobotnem branju spregovorila Vesna Velkovrh Bukilica, ki je delo prevedla, in profesor računalniške matematike na fakulteti za matematiko in fiziko UL dr. Ljupčo Todorovski.

Richard Flanagan je avstralski oziroma tasmanski pisatelj. Slovenskemu bralstvu je dobro znan.Spoznali smo ga prek romanov Plosk ene dlani, Smrt rečnega vodnika in Neznana teroristka, ter tudi romana Ozka pot globoko do severa, za katerega je prejel ugledno Bookerjevo nagrado. Naj omenimo tudi, da je poročen s potomko slovenskih emigrantov. Njegovo najnovejše delo Sedmo vprašanje ni klasičen avtobiografski roman, saj vpleta širše dimenzije razmišljanj o družinskih koreninah, skrivnostih in vplivih na življenje posameznika, pa tudi razmišljanja o širših družbeno-zgodovinskih okoliščinah, ki hote ali nehote prav tako imajo svoje posledice in svoj vpliv.

Ob sobotah na Prvem beremo. Kaj? – Najboljše nove romane, poljudnoznanstvene knjige, poezijo, biografije pa še in še. Zakaj? – Ker z branjem širimo svoj svet. Ker ob branju razgibavamo domišljijo. Ker ob branju uživamo.Knjiga z naslovom Edinka je roman, v katerem v glavnih in stranskih zgodbah in pripovedih spoznavamo sodobno življenje žensk, intelektualk in umetnic, ki imajo z materinstvom, zaradi bolezni otrok ali težavnega življenja sploh, večinoma zelo travmatične izkušnje. Tako pisateljica razgrne cel niz mogočih pogledov na mit materinstva, ga razplasti, argumentira, brani tako legitimnost zavračanja materinstva kot odločitev žensk, ki se zanj odločajo. Knjigo, ki je bila tudi za prevajanje čustveno zahtevna, je poslovenila Veronika Rot.

Na nekem otoku stvari izginjajo in ljudje hitro pozabijo, da so sploh obstajale. Tiste, ki ne pozabljajo, išče tajna policija.V romanu Tiha kristalizacija japonska pisateljica Yoko Ogawa izpiše nenavadno in večplastno zgodbo, postavljeno v distopičen in zlagoma vse bolj absurden svet. Izgine lahko karkoli: najbolj drobni predmeti, jedi, ptice, poklici, letni časi. Ko se ti izgini množijo, življenje v vse bolj praznem svetu, z vse bolj luknjičavimi srci od ljudi terja vse radikalnejše prilagoditve. V Tihi kristalizaciji so vprašanja spomina in pozabe, represije in odpora nedvomno v ospredju, a se nam pokažejo skozi precej nepričakovane, sveže perspektive. Slovenski prevod romana Tiha kristalizacija Yoko Ogawa je izšel pri LUD Literatura, iz japonščine ga je prevedel Domen Kavčič, ki je delo v Sobotnem branju tudi predstavil.

Osrednji roman velikega francoskega realista pripoveduje zgodbo o razgradnji tradicionalnih družinskih vezi v kontekstu industrijske revolucije, ki je Francijo pretresla v prvi tretjini 19. stoletjaLiterarna zgodovina šteje Očeta Goriota za osrednji roman Honoréja de Balzaca. Ta pa seveda že dolgo velja za nespornega klasika ne le francoske ampak kar svetovne književnosti. A, priznajmo, leta 2025 ne manjka dvomljivih, kritičnih glasov, ki opozarjajo, da je koncept železnega kanona svetovne literature pravzaprav hudo vprašljiv, nemara celo škodljiv, da je tam pač vse preveč prostora za knjige, ki so jih napisali mrtvi, beli, heteroseksualni moški, in komaj kaj ali celo prav nič za dela, ki so jih ustvarili vsi drugi. Zato se moramo zdaj, ko je pod založniškim okriljem Mladinske knjige izšel nov slovenski prevod Očeta Goriota – zanj je poskrbela priznana, tudi s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčana prevajalka Saša Jerele –, menda najprej vprašati, ali je Balzac resnično vreden oznake »klasik«, oznake, ki slej ko prej pomeni, da si pozabe njegove literature kratko malo ne moremo privoščiti? – Po odgovor smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili k pisateljici in predavateljici francoske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, Katarini Marinčič, ki je novi izdaji Očeta Goriota pripisala spremno besedo. Foto: Goran Dekleva

V spominih na svoja mlada leta pionir slovenske sinologije razkriva, kako mu je njegova zgodnja ljubezen do odkrivanja novih svetov – bodisi prek potovanj bodisi prek učenja jezikov – zlagoma tlakovala pot na KitajskoKo se je Slovenija osamosvojila, so naše oblasti začele razmišljati, kako bi tudi v polju šolstva oziroma izobraževanja nedvoumno pokazali, da je naša država odprta, kozmopolitska, usmerjena v svet in prihodnost. Dobro rešitev je ponudila Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je predlagala ustanovitev čisto novega oddelka, na katerem bi se mlade generacije lahko seznanile z nekaterimi največjimi državami, jeziki in kulturami na svetu, ki pa so bile z našega gledišča takrat še videti precej oddaljene in eksotične. Ta predlog je bil navsezadnje sprejet in tako je leta 1995 z delom začel Oddelek za azijske študije, kjer danes poučujejo japonologijo, sinologijo in koreanistiko. Odločitev, da hočemo v Sloveniji sistematično krepiti povezave z vzhodnoazijskim prostorom, je bila gotovo na mestu, saj je zdaj povsem jasno, da bodo Kitajska, Japonska in Južna Koreja, zahvaljujoč pač svoji izjemni gospodarski moči, z velikimi črkami pisale zgodovino 21. stoletja. A te daljnovidne odločitve bi slej ko prej ne bilo mogoče sprejeti, ko bi takrat že ne imeli treh vrhunskih strokovnjakov, ki so bili pripravljeni dati na razpolago vse svoje znanje, vso svojo energijo. To so bili seveda prvi predavatelji na novem oddelku: japonolog dr. Andrej Bekeš ter sinologa dr. Jana S. Rošker in dr. Mitja Saje, ki so se bili japonščine oziroma kitajščine naučili na lastno pest že precej prej, mimo razmeroma enostavnih, dobro uhojenih poti, ki so jih po logiki stvari ponujale institucije slovenskega oziroma jugoslovanskega izobraževalnega sistema. In prav tu se postavi zanimivo vprašanje: v čem natanko je bila zakoreninjena uka žeja, ki je te tri pionirje slovenskih azijskih študij pravzaprav vodila tako daleč onkraj naših meja, dokler niso navsezadnje prišli na kraje, kjer so se lahko naučili japonščine oziroma kitajščine? In to, za nameček, v svetu, ki še ni poznal interneta, ki z našega današnjega zornega kota torej sploh še ni bil zares globaliziran? – No, vsaj kar se tiče prof. Sajeta, si zdaj lahko ustvarimo nekakšen odgovor na to vprašanje, saj je napisal in pri založbi Miš objavil knjigo spominov na svoja otroška in mladeniška leta, na tisto obdobje torej, ko se je v njem pojavila in sčasoma tudi razbohotila želja po odkrivanju oddaljenih svetov. Ker pa je Saje sinolog, je seveda vsaj malo nenavadno, da v naslovu, ki ga je poiskal svojim spominom, ni omenil Kitajske, ampak je knjigo nekoliko zagonetno raje naslovil Vse se je začelo v Afriki. Zakaj? – Odgovor smo v pogovoru z Mitjo Sajetom iskali v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Goran Dekleva

V tokratni oddaji Sobotno branje vam bomo predstavili knjigo z naslovom Popolnosti avtorja Vincenza Latronica. Gre za avtorjev četrti roman, s katerim je bil uvrščen v finalni izbor za mednarodnega Bookerja. Kot so zapisali pri založni No!Press, kjer je izšel slovenski prevod, je žirija roman opisala kot boleče natančen katalog sodobnih skrbi – od zasužnjevanja v poznem kapitalizmu do sodobne ljubezni, od mehkega pohištva na Instagramu do metafizike zahodnjaške krivde. O romanu se bomo pogovarjali z avtorjem spremne besede g. Zoranom Pungerčarjem.

Če so najbolj zagonetne zločine, ki so se zgodili med platnicami slovenskih kriminalk, doslej razreševali predvsem inšpektorji, je s prvencem Maše Jelušič očitno nastopil čas za inšpektorico, Katjušo JakopičMed knjigami, ki se kar najbolj priležejo v senci poletnega obmorskega gozdička, so gotovo kriminalke. Pa, seveda, ne le tiste, pod katere se podpisujejo svetovno odmevni mojstri à la Agatha Christie, Jo Nesbø, Georges Simenon, Boris Akunin ali Raymond Chandler, ampak vse bolj tudi domači avtorji in avtorice. Tako smo v tokratnem Sobotnem branju predstavili prvenec avtorice Maše Jelušič, intrigantno kriminalko z naslovom Profesor je končno mrtev, o kateri je publicist Marcel Štefančič jr. zapisal: »Maša Jelušič piše tako, kot morilci morijo. Preprosto, elegantno, ekspeditivno in nazorno.« Kaj se torej skriva med platnicami romana? O tem smo se pogovarjali z avtorico, ki je svojo kriminalko objavila pri založbi Goga. Foto: Darja Groznik

Verjetno nič ne traja na tak način, kot dolga poletja otroštva. Ko so barve intenzivnejše, vonji dražljivi in večnost kot na dosegu roke, ko se zdi, da se poletni dnevi nikoli ne bodo končali. Takšno poletje se skriva v romanu Regratovo vino ameriškega pisatelja Raya Bradburya. Vanj smo se v Sobotnem branju podali v družbi prevajalke Polone Glavan.

Nova svetovna zgodovina Kulturno-civilizacijsko dogajanje je povezano s temeljnimi človeškimi vprašanji o obstoju in delovanju sveta, vprašalnica "zakaj" je gonilo človekovih radovednih prizadevanj, njegovega ustvarjanja pomenov, smislov in inovacij, ki so si jih kulture delile med seboj.Kultura – knjiga o novi svetovni zgodovini, ki jo je napisal nemški literarni kritik, filozof in zgodovinar Martin Puchner, je vznemirljiva pripoved o davnih in nedavnih interakcijah ter medkulturnem mešanju, stapljanju, prežemanju, povezavah, izmenjavah, izposojanju, posnemanju ter medgeneracijskih prenosih informacij in mutacij, ki so oblikovale živo organsko tvorbo večnega preoblikovanja. Velika zgodba kulturnih dosežkov civilizacij namreč ni statičen muzejski predmet, ampak neustavljivo potovanje, neskončen preplet porajanja in izginevanja, soodvisnih rasti in usihanja, nepredvidenih selitev v vse smeri. V tem zamotanem klobčiču iz nepretrgane pajčevine Puchner ne igra na strune opevanja dosežkov zahodnega kulturnega kanona in ne razpravlja o vrhuncih kultur, ne meri jih in ne preverja njihove izvirnosti, pristnosti ali neokrnjenosti, ne razsoja o prilaščanju in krajah kulturnih elementov, izrazov in oblik, saj si brezčasne kulture in umetnosti ni mogoče lastiti … Kulturo razume kot skupno zakladnico človeštva, ki jo izposojevalci za samosvojo uporabo vedno znova predajamo naprej v prihodnost. O knjigi več Špela Vodopivec, ki jo je poslovenila.  

Sklepni del romaneskne trilogije o Thomasu Cromwellu, pretkanem ministru Henrika VIII., nas še enkrat več postavi v središče političnih intrig in nasilja, ki so zaznamovali življenje na angleškem dvoru sredi 16. stoletjaUgledna britanska pisateljica Hilary Mantel se je v zadnjem obdobju svojega življenja intenzivno posvečala pisanju o Thomasu Cromwellu, sicer nizko na družbeni lestvici rojenem, a nenavadno zmožnem ministru razvpitega angleškega kralja Henrika VIII., tistega, ki je imel kar šest žena. Cromwellovo zgodbo je navsezadnje razgrnila v treh romanih. To so Wolf Hall, Pripeljite obtožence ter Zrcalo in luč in zahvaljujoč prevajalskim naporom Dušanke Zabukovec lahko zdaj vse tri prebiramo tudi v slovenščini. A kaj je britansko avtorico sploh pritegnilo h Cromwellu? Kaj takega je, drugače rečeno, ta mož storil, da si je navsezadnje prislužil pravo pravcato romaneskno trilogijo? – Ko beremo pričujoče romane, se zdi, da Hilary Mantel misli, da je prav Cromwell človek, ki je povlekel nekaj odločilnih potez, ki so Anglijo in, širše, Evropo pomagale iz srednjega veka povleči v novo, moderno dobo, v kateri – vsaj kar se tiče funkcioniranja države oziroma delovanja oblasti – križ in modra kri štejeta manj od cekina in individualnega talenta. Če to drži, tedaj lahko mirno rečemo, da je bil Cromwell velikan zgodovine ... A zakaj potem vsi poznamo Henrika in njegove žene, Cromwell pa ostaja bolj ali manj neznan? – Odgovor se nemara skriva v tem, kako se je njegova zgodba končala. In kako se je končala? – No, prav o tem govori roman Zrcalo in luč, ki je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, mi pa smo zgodbo, ki jo spremljamo med platnicami te knjigami, v tokratnem Sobotnem branju pretresali v pogovoru z Dušanko Zabukovec. Foto: Goran Dekleva

Novelistična zbirka, za katero je njena avtorica prejela tudi nagrado kritiško sito, bralkam in bralcem ne ponuja toliko priročnih odgovorov, kolikor jim zastavlja kompleksna, zavratna vprašanja o sodobnem svetuAna Svetel je na slovensko literarno sceno stopila leta 2015 s pesniško zbirko Lepo in prav. Potem je izdala še eno knjigo poezije, Marmor, ter zbirko kratkih zgodb Dobra družba, no, prav ob koncu lanskega leta pa so pri založbi Beletrina luč sveta ugledale Steklene stene, v katerih je avtorica zbrala pet sicer kratkoproznih, a po obsegu vendarle občutno daljših – recimo torej: novelističnih – besedil. In natanko za te novele je potem sredi maja prejela kritiško sito, nagrado, ki jo društvo slovenskih literarnih kritikov zdaj že dobro desetletje podeljuje za najboljše leposlovno delo minulega leta. Če je torej s Steklenimi stenami Ana Svetel navdušila celo tako muhasto in izbirčno bralsko publiko, kot so naši kritiki in kritičarke, tedaj si njeno novelistično pisanje najbrž velja pogledati nekoliko pobliže. Zato smo v tokratnem Sobotnem branju v pogovoru z avtorico med drugim preverjali, kaj jo je pravzaprav napeljalo k odločitvi, da se preizkusi v pisanju novel? Kakšni so junaki in junakinje, ki jo v ustvarjalnem smislu privlačijo? Zakaj so konci njenih novel pogosto odprti in nedorečeni? Foto: Goran Dekleva

Tokrat vam predstavljamo najnovejšo knjigo popotnice, novinarke in pisateljice Anje Kovačič Peter Opeka, ostani z nami. Kovačičeva je na Madagaskarju obiskala svetovno znanega misijonarja Pedra Opeko in napisala navdihujočo pripoved o velikem človekoljubu, ki na tem afriškem otoku že več kot 50 let uresničuje svoje poslanstvo in pomaga najranljivejšim – lačnim, revnim in brezdomnim, ki so izgubili človeško dostojanstvo. Knjga je zbirka ganljivih in pretresljivih zgodb ljudi, ki jim je slovensko-argentinski misijonar pomagal in še vedno pomaga in jim tako za vedno spreminja življenja in budi vero v upanje. Izšla je pri založbi Beletrina, uredila jo je Branka Fišer. O vsebini knjige se je Liana Buršič pogovarjala z njeno avtorico Anjo Kovačič, odlomke iz knjige je interperetiral Dejan Kaloper.

Tokratno oddajo Sobotno branje namenjamo poeziji, grškemu pesniku Nikiforosu Vrettakosu, ki je z zgodnjimi verzi v literaturo vstopil kot otrok, potem pa je s svojo poezijo beležil dogodke 20. stoletja, človeško tragedijo, ki so jo povzročile predvsem vojne. S pesmimi je Vrettakos slikal naravo in z njimi gradil metafizične svetove in neprestano nagovarjal človeka. Čeprav pesmi posveča vsem bitjem in je v liričnem središču tudi ljubezen, pa je do nerazumnega sveta tudi kritičen, kar zavije v metaforiko in simboliko. Prevod njegovih izbranih pesmi, ki so izšle v knjigi Moja zbirka, s podnaslovom Pesmi, 1933−1991, je opravila dr. Dragica Fabjan Andritsakos.

Naraščanje duševnih težav otrok in mladostnikov je žgoča družbena tema, ki pretresa ne le Slovenijo, ampak tudi številne druge države. Obdobje epidemije covida je, bi lahko rekli, sodu izbilo dno. Kaj se dogaja z mlado generacijo? Kaj vpliva na spremembe odraščanja, ki je prepredeno s stiskami, te pa mlade velikokrat porinejo celo v brezizhoden položaj? Socialni psiholog Jonathan Haidt, tudi profesor na Sternovi poslovni šoli Univerze v New Yorku, je eden najvplivnejših in najpogosteje citiranih družboslovcev našega časa. Njegovo najnovejšo knjigo Tesnobna generacija, ki razkriva povezavo med uporabo digitalnih naprav med mladimi in njihovim duševnim zdravjem, označujejo kar za sodobni manifest.

Stripovska biografija znamenitega filmskega režiserja, ki se je nad filmom najverjetneje navdušil prav med bivanjem v SlovenijiFritz Lang je slovit filmski režiser, čigar filmi, kot sta denimo znanstveno-fantastični Metropolis in psihološko napeti M - mesto išče morilca, so se vpisali v filmski kanon ter s svojim neverjetnim suspenzom in mračnimi podobami človekove narave zaznamovali svetovno nemo in zvočno kinematografijo. Kot mnogi veliki umetniki, pa Lang ni zanimiv le zaradi svojih filmov, ampak je v marsičem filmsko tudi njegovo življenje, polno vzponov in padcev, obarvanih tako z njegovim burnim značajem kot z dramatičnimi zgodovinskimi pretresi 20. stoletja. Ta Langova razburkana življenjska in ustvarjalna pot je nedavno našla mesto tudi v biografiji v stripu z naslovom Fritz Lang: Ljutomer-Berlin-Hollywood, ki je izšla v sodelovanju ZRC Sazu in Grossmanovega festivala, za tokratno Sobotno branje pa nam jo bo pomagal predstaviti avtor besedila in risbe tega biografskega stripa, Zoran Smiljanić. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Svetovno znana in plodovita pisateljica je znanstvenofantastično delo o sanjani resničnosti, ki spreminja podobo časa v preteklosti in tudi v prihodnosti, napisala že davnega leta 1971. Posameznika, obdarovanega s posebnimi sposobnostmi in močmi, takšne sanje preveč bremenijo, zato se sanjane resničnosti želi odrešiti, vendar je njegov dar zanimiv za nemoralnega človeka, h kateremu se sanjajoči zateče po pomoč. Skriti motivi manipulativnega človeka počasi odstirajo zakrinkane namene, kako si podvreči svet in ga oblikovati po svojih zamislih. Pisateljica je zasnovo romaneskne distopije naslovila na prihodnost in presenetljivo uganila kar nekaj reči, ki nas mučijo dandanašnji. Roman je obogaten z velikimi mislimi literature in filozofije.

Ker je bil Prvi na terenu v Bohinju, smo v oddajo Sobotno branje povabili nekoga, ki sicer živi v Mojstrani, a se ima za Bohinjca. To je Joža Mihelič, profesor športne vzgoje, alpinist, naravovarstvenik, fotograf in turni smučar. Vprašaj goro so njegovi planinski spomini, v katerih so s pisateljsko žilico, ki so jo očitno – poleg alpinistične – imeli v njegovi družini, zapisani drobci iz njegovega otroštva in mladosti. V ospredju so odraščanje v Bohinju, sklepanje prijateljskih vezi, naklonjenost do gora in narave, spomini na prve pohodniške in alpinistične podvige ter ljudje, ki so zaznamovali njegovo življenje. Pred mikrofon je avtorja povabila Špela Šebenik.

Roman Ogenj pripoveduje zgodbo resnične osebe Štefke Cobelj, ki je kot kustosinja zaznamovala ne le ptujski kulturni prostor, ampak je njeno delo kot predstavnice Jugoslavije seglo daleč v tujino. Avtor Aleš Šteger je njeno življenje revolucionarke, ki pa nikakor ne najde prave umestitve v prostor, čas in dogajanje, mojstrsko oblikoval tudi v opis turbulentnega časa med drugo svetovno vojno in po njej. Ogenj, naslov romana, je metafora časa, nerazumevanja, praktično izbrisa ene najbolj kontroverznih osebnosti Ptuja, uničenja prizadevanj, znanja in ambicij. Je revolucija tudi tokrat požrla svojega otroka?

V romanu Doba supernove si kitajski pisatelj Liu Cixin zamisli usodni dogodek, ki obsodi na smrt vse, ki so starejši od 13 let. Kitajski avtor znanstvene fantastike Liu Cixin je na zahodu najbolj brani sodobni kitajski pisatelj. Zaslovel je z romanom Problem treh teles, po katerem so pri Netflixu lani posneli serijo. V omenjenem romanu, ki je prvi del trilogije Spominjanje Zemljine preteklosti, si Liu Cixin zamisli zanimiv nov pristop k temi apokaliptične grožnje obstoju človeštva, ki je nemudoma pritegnil pozornost širokega kroga bralcev. Tema apokalipse ga, na precej drugačen način, zanima tudi v Dobi supernove. Roman, ki je sicer izšel pred dobrima dvema desetletjema, je v današnjem času velikih političnih pretresov presenetljivo aktualen.Doba supernove je izšla pri založbi Sophia. Iz kitajščine ga je prevedel Andrej Stopar, spremno besedo je napisal Miroslav Griško.