Sledi časa

Ob robu Solkanskega polja, obsežnega kmetijskega zemljišča, ki je po razmejitvi leta 1947 ostalo v Italiji, stoji nenavadna vila, ali dvorec. Opasana z visokim zidom, ki šele na južni strani omogoči pogled na prekrasen vrt, z mogočno alejo dreves proti glavnemu vhodu. Če popotnik vsaj malo sledi logiki meje, ki poteka po polju kmalu ugotovi, da je dvorec anomalija. Meja namreč pri njem sunkovito zavije, tako da ga izvzame iz tega, kar je danes Slovensko, včasih pa je bilo Jugoslovansko ozemlje. Že samo to dejstvo je dovolj nenavadno, ko pa se poučimo še o zadnji prebivalci dvorca, postane zgodba nadvse zanimiva. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Dolga zgodovina antičnih vplivov, preseljevanja ljudstev, kultov, šeg in običajev je na našem ozemlju tvorila tradicijo praznovanja v pustnih časih, ki si jo sicer delimo z mnogimi sosednjimi državami, a se v naših krajih izraža z lokalno noto. Laufarji na Cerkljanskem, kurenti na Ptuju in vse, kar pade vmes, je izraz domišljije Slovencev in njihovih prednikov. Vsako leto v tako imenovanem petem letnem času, kot se tudi pogosto označi pust, vsa Slovenija zaživi in ulice preplavijo maškare. Maske imajo različno sporočilnost: od tradicionalnih mask, ki jih že stoletja uprizarjajo domačini, do praznovanja priljubljenih likov iz pop kulture ali kritike aktualnih dogodkov. Dokumentiranje teh karnevalov in pustnih skupin pa zahteva terensko delo, o katerem govori tokratna oddaja Sledi časa, v kateri gostujejo kulturologi in etnologi iz Slovenskega etnografskega muzeja: Adela Pukl, Anja Jerin in Miha Špiček, ki so tudi avtorji nedavno odprte razstave o maskah.

Oddaja Sledi časa bo tokrat nekoliko drugačna. Pa ne le zaradi državnega praznika, temveč tudi zato, ker je slovenski kulturni prostor pred kratkim izgubil velikega človeka. 2. februarja, le dober mesec pred svojim 90. rojstnim dnem, je umrl Miroslav Košuta, pesnik, dramatik, eden ključnih varuhov slovenske besede v tržaškem prostoru, sicer pa nekaj časa tudi novinar na RTV Ljubljana. Kmalu potem, ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, je bil Miroslav Košuta gost oddaje Razkošje v glavi, ki vam jo v spomin in poklon pesniku ponujamo v poslušanje.

Zasavska planinska pot je planinska vezna obhodnica ali planinska transverzala v Sloveniji. Ima že skoraj 70 let svojega obstoja. Leži v Posavskem hribovju. Povezuje Zasavje in Posavje v vezno pot z 19 kontrolnimi točkami (žigi). Dolga je 200 kilometrov, z vzponi 9.613 m in spusti 8.573 m. Razdeljena je na 12 etap, od 4 do 8 ur hoda. Zasavska planinska pot omogoča obhod Posavskega hribovja po urbanih dolinah in samotnih planotah, ob obisku 12 planinskih koč in vaških gostiln.

Socialno delo se je kot organizirana družbena praksa razvilo v 19. stoletju ob industrijski revoluciji, ko je odgovarjalo na množično obubožanje delavstva, pozneje pa se je oblikovalo tudi kot strokovna in akademska veda. Nastanek socialnega dela so odločilno zaznamovale pionirke, kot so Helen Bosanquet, Octavia Hill, Jane Addams, Alice Salomon, Ilse Arlt in druge. Te so sprva delovale v okviru dobrodelnosti, hkrati pa razvijale emancipacijske teorije, povezane z bojem proti revščini, sufražetskim gibanjem, državo blaginje, etiko skrbi in človekovimi pravicami. Ob minuli stoti obletnici socialnega dela na območju Jugoslavije in Slovenije bosta o zgodovini socialnega dela spregovorili red. prof. dr. Darja Zaviršek in doc. dr. Sara Pistotnik s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani. Gostji je pred mikrofon povabila avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer.

V medijski krajini je postalo popularno primerjanje minulih obdobij človeštva s sedanjostjo. Predvsem radi vlečemo rojstvo destruktivnih ideologija iz tridesetih let dvajsetega stoletja z današnjim stanjem duha in geopolitično situacijo. A lahko gremo v teh poskusih še dosti globje. V še mračnejša obdobja, ko se je bestialnost človeka postavila na ogled kot redko kdaj. Govorimo o času visokega srednjega veka, ki se je nato prevesil v nove zore in nova upanja novega veka. Takrat, ko je cerkev prevevala vsako srčiko bivanja, so po evropski celini, pa tudi drugje po svetu, kamor so kolonizatorji prenesli »omiko,« besneli čarovniški procesi. O majhnem delčku tedanje sodne prakse kot tudi stanja duha govori oddaja sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

O misterioznem življenju vojaškega obveščevalca Vladimirja VauhnikaKo pomislimo na vohune, nam prejkone pred oči stopijo skrivnostne figure ruskih, ameriških, angleških ali francoskih obveščevalnih služb, ki jih nenehno srečujemo v romanih, filmih in serijah. In vendar tudi naša lastna zgodovina skriva nekaj vohunskih zgodb, pa čeprav te morda niso doživele tako dramatičnih upodobitev. Prav eni od njih se bomo posvečali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali po stopinjah Vladimirja Vauhnika, vrhunskega slovenskega obveščevalca, ki je zaslovel po svoji do ure natančni napovedi časa nacističnega napada na Jugoslavijo, sicer pa je njegovo življenje - kot se za pravega vohuna spodobi - v marsičem zelo skrivnostno in je še desetletja po njegovi smrti sprožalo številne polemike. Verjetno eden najboljših slovenskih vohunov - ki je vrhunec svoje obveščevalne kariere doživel v času, ko je bil vojaški ataše prve Jugoslavije v Berlinu, med drugo svetovno vojno pa je iz Ljubljane pomagal voditi široko razpredeno vohunsko mrežo - je svoje življenje popisal tudi v spominih, ki so pod naslovom Pod krinko izšli pri založbi Modrijan, mi pa ga bomo v oddaji predstavili s pomočjo dolgoletnega novinarja in raziskovalca Vauhnika Iva Jevnikarja, vojaškega zgodovinarja dr. Blaža Torkarja ter nečakinje enigmatičnega vohuna Štefke Mikluš. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: mladi Vladimir Vauhnik v času bojev za severno mejo, družinski arhiv Vauhnikovih

Kaj so ogledala, zrcala in druge odsevne površine? To niso samo sestavni del opreme naših bivališč, so tudi odsev naših podob in še marsičesa. Ogledala imajo bogato in zanimivo zgodovino: od odsevov na vodni gladini, skrivnostnega vulkanskega stekla - obsidiana, do muranskega ali beneškega ogledala, pa vse do industrijsko izdelanih steklenih površin. Poleg tega nosijo v sebi tudi magične in simbolne moči, kot vrata v svetove onkraj vsakdana. Na te poti se bomo podali v oddaji Sledi časa.

Tudi letos so arheološka najdišča po Ljubljani razkrila nekaj skrivnosti, ki so bile pokrite s stoletji in tisočletji nenehnih sprememb in preureditev v krajinah podzemlja, površja in podnebja. Tako so arheologi med izkopavanji na arheološkem najdišču ob Centru Janez Levca naleteli na nenavaden pokop odraslega moškega, ki ga je usoda dohitela v zadnjih izdihljajih zadnjega stoletja pred začetkom našega štetja. Identifikacija skeleta s presenetljivimi pridatki iz obdobja zgodovinskega preloma arheologe spravlja v zadrego, saj bi mu radi določili socialni status, ga umestili med staroselce, Kelte, prišleke ali popotnike, najbolj pa jih zanima, kdo je bil pokojnik, zakaj je moški umrl in kako se je to zgodilo. Ne glede na to, s kašnimi izzivi se ubadajo poznavalci življenj minulih svetov, pa je enigmatična najdba našla prostor v Zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, v kateri bo še nekaj časa na ogled razstava Usoda neznanca s Prul. Sogovorniki: dr. Bernarda Županek (MGLM) – kustosinja razstave, doc. dr. Tina Žerjal (Arhej d.o.o.) – vodja arheološki izkopavanj ob CJL, Matjaž Jenko (Skupina Stik) – vodja arheoloških izkopavanj ob CJL. Fotografija: Blaž Gutman / MGML

Težko verjetno, a ob omenjanju rojstva, ki ga imamo okoli božiča ves čas na ustih, tako malo omenjamo porod. Se pravi fiziološki fenomen, ki našemu rodu sploh omogoča preživetje na tem planetu. Razen političnih prepirov o porodu govorimo tako zelo redko tudi v kontekstu šeg, običajev in navad, s katerimi se ukvarja etnologija. A na srečo se tiha tabuizacija poroda počasi le taja. Pred nekaj meseci smo dobili temeljno delo o delovanju, naporih in uspehih babiške službe iz povojnih let. Babica, kot osrednji zdravstveni lik v življenju nosečnice in porodnice, ima v Sloveniji dolgo in spoštovano tradicijo. A do pred kratkim se je izjemno malo vedelo o povojnem delovanju t. i. terenskih babic; na hitro izšolanih deklet, ki so se po letu 1945 odpravile na slovensko podeželje in pomagale rojevati in v isti meri tudi izobraževati in prosvetljevati takrat v klešče zaostalosti in tudi revščine ujeto populacijo. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

O gospodarski in vojaški pomoči zahoda socialistični Jugoslaviji po njenem razkolu s Sovjetsko zvezoKo se danes pritožujemo nad vojaško in gospodarsko odvisnostjo od Združenih držav, Evropa pa le stežka skuša pridobiti nekaj več suverenosti - medtem ko v Sloveniji o suverenosti bržkone niti razmišljamo ne več - se marsikomu zdi zgodba naše nekdanje države, socialistične Jugoslavije, kot opomnik, da naš prostor ni bil vedno in nujno podrejen politiki velesil, Jugoslovani so se namreč v hladni vojni skozi povezovanje z državami tretjega sveta v Gibanju neuvrščenih izognili tako podrejenosti Združenim državam kot Sovjetski zvezi. Čeprav to do neke mere gotovo drži, pa se je ta zgodba zares začela šele v 60-ih, najprej pa v sredini 50-ih let preteklega stoletja. Pred tem pa je bila slika precej drugačna. Jugoslavija, ki je bila prva leta močno podrejena Sovjetski zvezi, je namreč kmalu po razkolu z Moskvo leta 1948 postala ena največjih evropskih prejemnic zahodne, predvsem ameriške pomoči. Kako in zakaj je kapitalistični zahod v 50-ih letih Jugoslavijo zalagal z obsežno ne le ekonomsko, ampak tudi vojaško pomočjo, Jugoslavija pa se je počasi pomikala celo v smeri integriranja v zahodne vojaške strukture, bomo v tokratnih Sledeh časa raziskovali s pomočjo dveh zgodovinarjev, dr. Kornelije Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete in dr. Ivana Lakovića z Zgodovinskega inštituta Univerze Črne Gore v Podgorici. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Josip Broz Tito v letu 1957, ko se je Jugosavija odločila, da bo prenehala prejemati zahodno vojaško pomoč, Wikimedia Commons

V iskanju pozabljenih glažut Steklarska tradicija slovenskega etničnega prostora je eden najbolj bleščečih dokazov naše vpetosti v kulturne, industrijske in trgovske tokove centralne Evrope. Kajti steklo in njegova proizvodnja že stoletja stojijo na križišču med industrijo, obrtjo in umetnostjo. Po mednarodnem letu stekla izpred nekaj let so se raziskovalni napori za detekcijo in vrednotenje steklarske tradicije še povečali in iz severa Primorske prihaja zgodba o pozabljenih glažutarjih, ki so celo stoletje delali v globini tedaj skoraj nepristopnega Trnovskega gozda. Nove raziskave so to privlačno temo obudile dobesedno iz črepinj in kmalu se lahko nadejamo, da bo vedenje o glažutarjih dostopno tudi širši javnosti. V oddaji Sledi časa tako v širši slovenski prostor prinašamo nekakšen uvod vanjo.

Kavarna Evropa je bila nekdaj priljubljeno zbirališče Ljubljančanov. To je bila kavarna dunajskega tipa, kjer so kavo pili meščani in izobraženci: Josip Jurčič, Janko Kersnik, Lili Novy, Gojmir Anton Kos, Stane Kregar, Dana Pajnič Oražem in mnogi drugi. Predvsem pa je bil to prostor, kjer so se kresala mnenja in rojevale ideje, ki so pomembno vplivale na razvoj slovenske kulture in družbe. Nastanek, razvoj in zaton kavarne Evrope v okviru razvoja dunajskega tipa kavarne in kavarniške kulture obeh mest (Dunaja in Ljubljane) je v Sledeh časa raziskala Darja Pograjc. Sogovornika: Bogo Zupančič, arhitekturni zgodovinar in muzejski svetnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter dr. Božidar Jezernik, redni in zaslužni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Slovenja je deklarirano pomorska država. A kaj več kot spominov in tradicije, v glavnem zbrane v Pomorskem muzeju v Piranu, nimamo. Našo, nekdaj mogočno ladijsko floto smo razprodali skupaj s propadom Splošne plovbe Piran. Z njo je na dno morja potonila tudi tradicija poimenovanja plovil po slovenskih krajih in Ljubljane, Slovenije, Triglavi so le še spomin tistih, ki so sedeli pred sprejemniki in poslušali oddajo »Kje so naše ladje.« Ni pa le Splošna plovba poimenovala ladij s slovenskimi kraji. Tudi Jadrolinija oziroma njena predhodnica »Jadranska Plovidba« je imela v floti nekaj ladij s slovensko konotacijo. Najbolj zanimiva in seveda povsem neznana je življenjska pot in žalostna usoda ladje, imenovane Maribor.

Pihalni orkester Premogovnika Velenje deluje od leta 1919, ves čas pa je njegovo delovanje tesno povezano z dogajanjem v lokalnem okolju. Nastal je z željo spodbujanja dobre energije med zaposlenimi v rudniku lignita, ki letos praznuje 150 let.

Današnje slovensko ozemlje je tisti del Evrope, ki od najstarejših časov omogoča najlažji kopenski prehod med vzhodom in zahodom, med osrednjo Evropo in Jadranskim morjem oziroma Sredozemljem. Tu že od pamtiveka potekajo najpomembnejše trgovske poti in zato so tu nastajale najrazličnejše državne tvorbe, ki so imele svoj denarni sistem. Del te bogate zgodovine oziroma zadnjih 150 let je opisanih katalogu Denar na Slovenskem.

O skrivnem razvoju jugoslovanskega nuklearnega programa Če vemo, da je danes na svetu le 9 držav, ki posedujejo jedrsko orožje, si je skorajda nemogoče zamisliti, da bi ob nekoliko drugačnem poteku zgodovine v to skupino prav lahko spadala tudi naša nekdanja država, socialistična Jugoslavija. In pri tem ne govorimo o kakšni iz trte izviti špekulaciji, ampak o možnosti, ki je bila vsaj v nekem trenutku videti povsem realistična in ki so se ji Jugoslovani presenetljivo približali. Jugoslavija je namreč nekaj let po vojni zagnala enega najbolj resnih in ambicioznih nuklearnih programov v socialističnem svetu, ki je imel jasen, pa čeprav kot skrbno skrivnost varovan cilj: proizvesti jedrsko orožje. Kako blizu je bila Jugoslavija izdelavi atomske bombe in zakaj se je sredi pomanjkanja povojnih let, brez vsakih resnih pogojev za to, sploh odločila zagnati tako drag in kompleksen program? Ter kako ji je uspelo, kljub mnogim spodrsljajem, relativno zgodaj postaviti nuklearni reaktor, ki je sicer še v istem letu postal kraj dolgo prikrivane nesreče? Zgodbo o jugoslovanskem jedrskem programu nam bo za tokratne Sledi časa pomagal predstaviti zgodovinar dr. Marko Miljković z Inštituta ekonomskih znanosti v Beogradu, ki je dogajanje podrobno opisal v knjigi Titova atomska bomba, ki je letos izšla pri založbi Srednja Europa v Zagrebu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Tito med obiskom reaktorja v Vinči leta 1958

Mnogo zgodb in usod ljudi med prvo svetovno vojno je še vedno ali premalo znanih ali pozabljenih. Med zadnje sodi tudi pisana in z vojno zaznamovana usoda Ajdovskega rojaka Venčeslava Vrtovca. Zanimanje za življenje tega nenavadnega moža pa je predvsem v Vipavski dolini še vedno živo. Ob izdaji knjige, primerne za šolajočo se mladino, se razkrivanju poglavij iz življenja Venčeslava Vrtovca pridružuje tudi dokumentarno uredništvo radia. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.

Ljubljanski Nebotičnik, zgrajen leta 1933, je simbol modernizacije in poguma predvojne Ljubljane. S svojimi 70 metri je bil najvišja stavba v srednji Evropi in na Balkanu, njegova gradnja pa je pomenila arhitekturni, tehnični in estetski prelom. Ključen del Nebotičnika je tudi njegova pasaža, ki se povezuje s pasažo palače Viktoria z iztekom na današnjo Cankarjevo cesto. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila to ena najsodobnejših in najlepših pasaž v Ljubljani – prostor trgovin, druženja prebivalk in prebivalcev, prostor mestnega utripa in elegance, so zapisali pri zavodu Afront, ki vsako leto organizira festival Odprte hiše Slovenije, v sklopu katerega je letos zaživel projekt Oživitev prve ljubljanske pasaže. Ta je danes, čeprav ima status kulturnega spomenika državnega pomena, zapuščena, zanemarjena in skoraj pozabljena. O zgodovini, arhitekturi in družbeni vlogi Pasaže Nebotičnik in Pasaže Viktoria bo tekla beseda tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila avtorici projekta Oživitev prve ljubljanske pasaže Lenko Kavčič in Evo Eržen ter arhitekturnega zgodovinarja dr. Boga Zupančiča.

Razvoj obrti na Goriškem in v Vipavski dolini ima bogato zgodovino, saj najdemo tu številne dejavnosti: od čevljarstva, usnjarstva, mlinarstva, mizarstva, žagarstva do zidarstva in izdelovanja opek. Zelo pomemben predpogoj za razvoj naštetih obrti pa je bila vodna sila. Tako se je v 19. stoletju zelo močno razvilo čevljarstvo, ki ga mnogi še vedno povezujejo tudi z znamenito, še vedno živo znamko otroških čevljev Ciciban.