Komentar tedna

Ena od pasti je zagotovo ta, da do konca leta, s finišem v decembru, pridobimo tudi nekaj nezaželenih kilogramov. Motivacija za odrekanje prigrizkom in sladkarijam naenkrat ni več v tem, da utrjuješ svojega duha in stisko daruješ, temveč v tem, da bi izgubila kar sem tekom leta pridelala. Temu zraven se kaj rado prilepi še ogledovanje v ogledalu, nečimrnost in napuh. Tako namesto tega, da bi rasle v ponižnosti dosežemo ravno nasprotni učinek.

Vsem nam želim, da bi si v novem letu znali vzeti čas za občutenje hvaležnosti, za razločevanje in za razmislek o tem, kateri so tisti pravi zavesljaji, ki jih je potrebno narediti. Da ne bi zgolj ponavljali vzorcev, ki so pred 20 leti delovali, danes pa morda ne več. In da bi znali Jezusa povabiti medse ter mu pustiti, da ustavi močne nasprotne vetrove v naših zasebnih in v našem skupnem jezeru.Komentar je pripravil Matej Cepin, direktor Socialne akademije.

Že pred referendumom o asistiranem samomoru sem postal pozoren na prispevke o tej tematiki. Njihov skupni imenovalec je bil nekako takšen: človek se zaradi težke bolezni, ki ji ne vidi konca, odloči za evtanazijo. Grda slovenska država mu tega ne omogoča. Zato si ta skromni in dobronamerni človek omisli evtanazijo na primer v Švici. Lepo se poslovi od svojcev. Ti še lepše od njega. Pogumno in dostojanstveno gre umret v tujino. Ampak ta grda slovenska država in še grši ljudje mu česa takega ne pustijo pri nas. Seveda ne boste zasledili prispevka, ki bi opisal drugo plat, ki bi samo nakazal na probleme evtanazije. Pa bi to nacionalna televizija že po svojem poslanstvu, kaj šele v zvestobi profesionalnim kriterijem, morala stalno delati.

Danes je praznik, dan samostojnosti in enotnosti. Le dva dneva sta minila od tedaj, ko smo še sedeli v šolskih klopeh. Je takrat že kaj dišalo po tem prazniku? Je stekla beseda o njem? Smo učence spodbudili, jih povabili in zapeljali v pogovor o časih, ki so bili za nas, Slovence, tako zelo pomembni in odločilni?Komentar je pripravila članica Društva katoliških pedagogov Slovenije, Marija Pisk.

Advent ni le čas veselja, je tudi čas pričakovanja. In za vsakogar od nas, ki želimo slediti Kristusu kot prinašalci luči, se mi zdijo na mestu vprašanja: »Kaj sploh pričakujem? Kaj me bo rešilo? Božičnica? Spomladanske volitve? Kateri od političnih ali civilnodružbenih voditeljev? Kaj čisto zares pričakujem? O čem si upam sanjati?«Škoda bi bilo, da bi šle te sanje mimo nas, ker se sami sebi ne bi zdeli dovolj vredni, da se nam zgodijo.Komentar je pripravil Matej Cepin, direktor Socialne akademije.

V mogočnih dveh knjigah o temnih in svetli strani Dela, ki ju je prejšnji mesec poslal na svetlo Igor Omerza, je tam proti koncu fotografija nasmejane ženske, ki ima za hrbtom napis: Nisu sve kurve iste. In ta ženska sem jaz, Alenka Puhar, v polovico mlajši izdaji. Le kaj mi je bilo?! Izjava, da vse kurbe niso enake, seveda pomeni, da so nekatere malo boljše, oziroma malo manj pokvarjene… Sem bila tako pijana, da sem padla pod mizo?! In to celo v službi?! Ne, to o Puharci pod mizo mi ni prišlo na misel zaradi možnosti, da bi se tako sramotno napila. Povezano je s starim pregovorom, da se lastna hvala pod mizo vala. In takšne hvale, toliko pozitivnih besed, kot se jih najde v tistem koncu knjige, ki je posvečen svetli strani Dela in meni osebno, zlepa nisem deležna. Že res, začne se s hudo negativno oznako, ki pravi …Komentar je pripravila prevajalka in publicistka, Alenka Puhar.

Advent je popolno nasprotje »veselega decembra«. Medtem ko je prvi priprava na praznike v tišini in temi, pa drugi skuša preglasili vse tegobe tega sveta in preplavlja čute do otopelosti, da ne morejo več čutiti resničnosti sveta in življenja, ki ga živimo. Kako potem najti mir v sebi in pot do drugega?

Za nami je referendum, ki je – tako kot referendumi znajo – izpihal prah vsakdana iz razpok v naši družbi. Glasove je preštela uradna ustanova, a vsaka stran si je razlaga izid po svoje. Eni so zmagali, drugi pravijo, da še bodo. Roko na srce, tu in tam je zaslišati glasove, ki opozarjajo, da smo vsi poraženci, če moramo na referendumih odločati o vprašanjih človečnosti. A če sem iskren, ob vseh teh post referendumskih odzivih zaznavam, da smo predvsem utrujeni. Ne od demokracije, temveč od nezaupanja v družbenem ozračju, ki smo se ga navadili dihati. To nezaupanje nas dela ubožne, mnogo bolj, kot si priznamo. Uboštvo namreč ni samo stvar denarnice ali zdravstvene kartice. Uboštvo se danes skriva v praznini odnosov, v duševnih stiskah, v duhovnem izčrpanju. Človek očitno lahko živi materialno podprt in je hkrati globoko ubog.Komentar je pripravil Kancler slovenske asociacije Suverenega malteškega reda, Roman Vučajnk.

Predstavljajte si, da se v mraku sprehajate. Pridete do mostu. Na ograji stoji dekle. Previdno jo povprašate, kaj dela. Vidno se vas ustraši. Ni vas pričakovala. »Nima smisla!» reče, »bolečine so prehude. Nihče me ne bo pogrešal. Dovolj imam, pustite me!« Stoji na ograji in okleva. Jo boste potisnili? Ji boste pomagali narediti samomor?« Če je odgovor ne, potem veste kako glasovati.Komentar je pripravila doktorica zgodovine, Helena Jaklitsch.

Bodimo ta teden močen plamen in veseli predstavniki kulture življenja. Zasijmo z močno lučjo življenja in ob tem jasno izrazimo, kaj si mislimo o pomoči pri samomoru. Če bo v kakšnem trenutku spopada med lučjo življenja in temo postalo napeto, pa nikoli ne pozabimo Jezusove obljube: »Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.«Komentar je pripravil glasbenik in pedagog Luka Gojkošek. 

Kristjani se vedno znova čudimo, zakaj je iz sekularne kulture izginil pojem greha, še bolj pa nas boli nevzdržna logika, da imajo nekateri naši sodržavljani odstrel živali, ki prihajajo v naselja in vdirajo na pašnike ter rušijo prehransko verigo, za večje zlo, kot medicinsko prekinitev življenja najbolj nemočnih, nerojenih otrok in težko bolnih.Komentar je pripravil Milan Knep, tajnik Katehetskega urada ljubljanske nadškofije.

Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Prav v času, ko  nas tudi narava spominja na minljivost, ko so dnevi vse krajši in je teme vse več, prihaja k nam odrešenjsko sporočilo. Zato so za res vernega človeka ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve.Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Nedavno sem, na sicer izjemni prireditvi, avdio festival, ki jo prireja naša nacionalna RTV hiša, poslušal eno najuspešnejših direktoric nacionalnega radia, natančneje, švedskega. Presenetila me je z neposrednostjo in nekakšno domačnostjo, ki pa ni prekrila strokovnosti. Presenetila pa je tudi gostitelja, z njo se je pogovarjal kar direktor Radia Slovenija.

Avtorica se po šestdesetih letih vrača k svoji mladostni ljubezni – Georgeu Orwellu, čigar roman je leta 1967 prvič prevedla v slovenščino, ko je bil Orwell še prepovedan v vzhodni Evropi. Danes raziskuje Orwellov sprejem na vzhodu in sodeluje z George Orwell Society, kjer je objavila članke o prevajanju njegovih del. Ob raziskovanju Živalske farme pa jo je prevzela skrivnostna usoda ilustratorja Karla Hrovatina, avtorja naslovnice z značilnim prašičem iz leta 1970 – umetnika, o katerem danes ne ve nihče ničesar. Zato se je odločila, da ga poskusi najti.

Kaj sta publicistka in obrtnik, Polonca in Tomaž Sokol spoznala v pogovorih in pregovarjanjih z umetno inteligenco? Je pristranska ali išče resnico? Ji lahko polno zaupamo? Kakšna je naša vloga pri vsem tem?

Stopili smo v zadnje tri mesece svetega ali jubilejnega leta. Leta, ki ga zaznamujejo besede »romarji upanja«. Mislim, da je to ugoden čas, da ponovno premislimo o tem, kakšen dar lahko prejmemo in kaj lahko še naredimo. Zase in za druge, za Cerkev in za družbo. V treh mesecih se lahko veliko prejme in naredi.

Avtor primerja dve slovesnosti – ameriško ob smrti Charlieja Kirka in slovensko ob postavitvi spominske table za otroke s Petrička. V obeh primerih so žrtve pokazale izjemno moč odpuščanja. Avtor izpostavi, da je odpuščanje plemenito dejanje, a opozori na nevarnost, da se pozivi k odpuščanju lahko zlorabijo za prikrivanje resnice ali poniževanje žrtev. Požar, ki je sledil slovenski slovesnosti, ponazarja odpor do soočenja z zgodovinskimi krivicami. Rihar poudarja, da mora odpuščanje temeljiti na resnici in ne sme biti izgovor za pozabo ali sprenevedanje.Komentar je pripravil ravnatelj Rafaelove družbe, Lenart Rihar.

Avtor se ustavi ob vplivu sodobnih medijev, še posebej družbenih omrežij na življenje vsakega izmed nas, pa tudi na vpliv na to, kar ljudje verjamemo in tem, kako ravnamo. Več ko smo na zaslonih, manj imamo neposredne izkušnje z okoljem, v katerem živimo. Ko smo na zaslonih, izolirani od neposrednega stika z okolico, s sosedi, se zgodi ... 

Ob napovedi premierjeve poroke in prejšnjega sklicevanja na vrednoto družine in skrbi za otroke sem se spomnil tudi na besede predsednice državnega zbora. Ta se je celo odločila za polet z močnim ogljičnim odtisom na prestižni novoletni dunajski koncert (ne na nujno potovanje), da bi tako pridobila čas za družino in otroke. Javnost je pokimala, da si otroci in družina zaslužijo več ljubeče materine navzočnosti. No, tudi njenim besedam ne morem verjeti. Ko je dneve in noči preživela v državnem zboru (ne zaradi službe), ampak z ljubimcem, pač ni mogla izžarevati ljubeče materinske navzočnosti v družini in je ni mogla posredovati otrokom ... Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

V ponedeljek se začne novo šolsko leto. Naj bo polno želje po znanju, radovednosti, poguma za delanje napak, humorja, veselja ob majhnih zmagah in zaupanja med učitelji, učenci in starši. Naj bo leto, ko bo šola prostor srečanja, ne le informacij. Naj bo leto 2025/2026 leto, v katerem bomo vsakemu otroku znali reči: »Zmoreš. Verjamem vate.« In leto, v katerem bomo znali tudi sami sebi reči: »Zmorem. Verjamem vase.«Komentar je pripravila Alenka Brovč, univ. dipl. ped. in prof. slov. ter članica DKPS.