Rožnata dolina

Tridesetletna priseljenka, svobodna umetnica in invalidka v New Yorku je Ana Karneža. Diplomirati ji je uspelo na Juilliardu, eni najprestižnejših zasebnih visokih šol za uprizoritvene umetnosti na svetu. Sprva sta bila zanjo igra in petje le hobi, pri šestnajstih je zasedla drugo mesto v šovu Slovenija ima talent, nato pa umetnost postavila na stranski tir in se odpravila na študij računalništva v Abu Dabi. Kmalu je ugotovila, da je njena pot tista, ki vodi do odrov Broadwaya. Po letih navidezne varnosti, ki jo zagotavlja zavetje študentskega statusa, se danes trudi za pozornost in preživetje v okolju, v katerem je za avtentičnost in drugačnost bolj malo prostora. O tem, kako so leta trdega dela omejena le na nekaj sekund priložnosti na avdicijah, kako je veliko odvisno od zvez in poznanstev ter o krizah, ki jih prinese številka 30.

Tjaša in Tilen sta brat in sestra. Počasi prevzemata domače družinsko podjetje, kjer sta že zaposlena. Vendar to, kar delata, ni ravno običajno delo, čeprav je zelo življenjsko. Sta namreč pogrebnika. Tjaša bdi nad strankami, Tilen ureja grobove in skrbi za umrle. Pravita, da sta morala okoli sebe zgraditi nekakšen zid, sicer tega dela ne bi mogla opravljati. In da je izguba bližnjega nekaj povsem drugačnega, kot soočanje s preminulimi neznanci, za katere poskrbita. V aktualni epizodi o njunem odnosu do smrti, podrobnostih dela in odraščanju med krstami.

Vid je radoveden, vedoželjen in pogumen. Svojega terenca ima parkiranega v Cape Townu, kjer ga čaka na nove misije. V Afriko se je pred dvema letoma in pol odpravil iz Ljubljane, prevozil 21 držav, raziskoval, študiral in spoznaval – celino, ljudi in sebe. Verjame, da Evropa ni pripravljena na čase, ki prihajajo, zato v Afriki išče alternativo. Govoriva o zapletih in biserih, ki jih ponuja pot, navezovanju stikov, vodunu in tradicionalnih političnih sistemih – kraljih in kraljicah Benina, Amazonkah in transu.

Potapljanje na vdih je vse bolj priljubljen šport, pa vendar ostaja na robu. Ljudje ga ne poznajo prav dobro ali pa ne zaupajo podvodnemu svetu in vsemu, kar prinaša globina. Mojca Haberman je ena najboljših potapljačic na vdih na svetu. Pove, kako je biti skoraj 100 metrov pod gladino in kaj človeka vabi tja dol. Je mamljivo drugačno stanje zavesti, občutek naravne droge? Kaj razmišlja v temi in kako telo pripravi do točke, ko je lahko nekaj minut brez kisika? Kakšen odnos ima do morja? Z Mojco sva ob valovih klepetali o strahovih, izgubi zavesti, zaupanju, dihanju in seveda o iskanju novih telesnih in psihičnih meja.

Enja Zobarič je prek študentske izmenjave za pol leta odletela v Tanzanijo. Ni prav dobro vedela, s čim se bo ukvarjala, nato pa se je po spletu okoliščin spoprijateljila z nekaj domačini, ki so tudi pripadnice in pripadniki kvir skupnosti. Bolj kot se je Enja z njimi družila, bolj je ugotavljala, da se kvir osebe v Tanzaniji soočajo s številnimi izzivi, tudi takšnimi, ki so pri nas danes skoraj nepredstavljivi. Že sama homoseksualnost je kriminalizirana, nevarno se je izražati, oblačiti, zbirati, biti drugačen. Vidnost, ki pri nas velja za univerzalno vrednoto osvoboditve, je tam enaka ranljivosti. Ogromno torej tvegaš, že če sploh obstajaš in živiš svojo resnico. Z Enjo klepetava o podzemnih tanzanijskih zabavah, uvidih, kulturnem šoku ob vrnitvi, pa tudi o njeni drag personi Bujti Divi. [kvír] samostalnik moškega spola: skupek, celota teoretskih spoznanj in družbenopolitičnih načel o spolni usmerjenosti, ki ni heteroseksualna, in spolni identiteti, ki se ne ujema s spolom, opredeljenim, pripisanim ob rojstvu.