Pogled v znanost

Pred tednom dni je preminil etnolog in muzealec mag. Ralf Čeplak Mencin (1955-2026), dolgoletni sodelavec Slovenskega etnografskega muzeja, kustos za muzejske zbirke iz Azije, Oceanije in Avstralije, predvsem pa velik poznavalec neevropskih kultur, ki jih je po pripovedih babice začel spoznavati že kot mladenič. Kot vodja nekdanjega Muzeja neevropskih kultur v Goričanah, dislocirani enoti etnografskega muzeja do vrnitve dvorca ljubljanski nadškofiji v denacionalizacijskem procesu, je postavljal temelje za tukajšne razumevanje kultur zunaj Evrope. Dve desetletji je bil soorganizator izobraževalnega projekta Muzeoforum, med drugim predsednik Zveze muzejev Slovenije, predsednik ICOM - Mednarodnega muzejskega sveta Slovenija, in tudi predsednik Mednarodnega odbora etnografskih muzejev. Pogovor z njim iz ene od naših preteklih oddaj bo osvetlil spomin na tenkočutnega premišljevalca enakih temeljev vseh človeških kultur na planetu, ki je v času begunske krize pred desetletjem med prvimi priskočil na pomoč ljudem v stiski. Pripravil ga je Štefan Kutoš. FOTO: Ralf Čeplak Mencin VIR: Jaka Babnik

Nacionalni inštitut za biologijo je pretekli teden podelil najvišja letna strokovna priznanja za raziskovalne dosežke, za komuniciranje znanosti, strokovno podporo in razvoj inštituta, in tudi veliko nagrado Miroslava Zeia za življensko delo. Imenovana je po slovenskem biologu (*1914 Nabrežina pri Trstu, +2006 Drniš), enem prvih direktorjev inštituta v začetku šestdesetih in dolgoletnem vodji Morske biološke postaje v Piranu. Letošnja prejemnica je donedavna direktorica inštituta, mikrobiologinja prof.dr. Maja Ravnikar, s katero smo v pogovoru povzeli njene raziskovalne dosežke, med katerimi je v ospredju tudi izjemno hiter razvoj metode za sledenje virusu SARS-CoV-2 v odpadnih vodah v času pandemije covida-19. V njenem mandatu (2021–2025) se je leta 2023 NIB preselil v novo sodobno raziskovalno stavbo, Biotehnološko stičišče NIB (BTS-NIB). FOTO: Maja Ravnikar VIR: Program Ars (Goran Tenze)

Sredi preteklega tedna so v Plečnikovi hiši v Ljubljani predstavili celoletni program spominskih dogodkov v organizaciji kar nekaj dediščinskih ustanov, ki naj ob letošnji 20. obletnici smrti povečajo prepoznavnost v zavesti širše javnosti premalo poznanega arhitekta Vlasta Kopača (*3. junij 1913 Žiri – † 27.april 2006 Ljubljana). Po predstavitvi smo se pogovarjali s pobudnicama projekta iz Kamnika in kustosinjo iz Ljubljane. V pogovoru so sodelovale, direktorica Zora Torkar in kustosinja Janja Železnikar kot koordinatorica projekta iz Medobčinskega muzeja Kamnik, ter Ana Porok, kustosinja v Plečnikovi hiši (MGML). Opisale so okvir letošnjega spominskega projekta z naslovom »Vlasto Kopač – ustvarjalec prostora, varuh dediščine in spomina« o človeku, ki je pred vojno kot vodja izvedbe bdel nad gradnjo Plečnikovih Žal, med vojno med drugim deloval kot specializirani risar ponaredkov okupatorjevih dokumentov, bil izdan sredi vojne l.1943, odpeljan v taborišče Dachau pri Muenchnu, po njej pa bil v dachauskih procesih 4 leta zaprt. V drugem desetletju po vojni je zasnoval krožno pot spomina na italijansko okupacijsko bodečo žico okoli Ljubljane. Med drugim je zasnoval tudi po planšarskih kočah zasnovano turistično počitniško naselje na Veliki Planini, tamkajšni hotel Šimnovec in obe gondolski postaji. V množici predavanj, razstav, projekcij in simpozijem v tem spominskem letu sodelujejo še Slovenski planinski muzej, Zavod za varstvo kulturne dediščine RS, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije ter Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. FOTO: Izrez iz Kopačeve perorisbe turističnega planšarskega naselja na Veliki Planini iz l.1947 VIR: osebni arhiv Mojce Kopač

21. februar je svetovni dan maternega jezika. UNESCO kot razglasitelj ob zori tisočletja ga je izbral kot opomin na tragični 21. februar leta 1952, ko je pakistanska policija (v takratnem Vzhodnem Pakistanu) ubila več bangladeških študentov, ki so protestirali zaradi neupoštevanja in zapostavljanja njihovega maternega jezika – bengalščine. Zastaviti življenje za svoj lastni jezik je nekaj, česar nemara ne pozna veliko ljudstev, vsaj del naših prednikov pa je to precej radikalno izkusil v preteklem stoletju. Tistim, ki tega niso izkusili, oziroma njihovim povojnim rodovom se še danes precej pozna, da ne vedo točno, za kaj vse dejansko gre pri prepovedi ali javne ali celo zasebne rabe maternega jezika! Ob letošnji poslanici vodje pisarne Društva slovenskih pisateljev Glorjane Veber ob svetovnem dnevu maternega jezika lahko tudi preberemo, da gre pravzaprav za jezik odraščanja iz skupka živih celic pa do odrasle osebe. Med drugim je tudi zapisala, da se ne začne z besedo, ne z abecedo, slovnico ali pravilno izgovorjenim stavkom. Vznikne v bližini srca, ko smo še brez imena in čutimo ritem telesa matere, ki nas pod njim nosi. Predvsem pa slišimo njen in njenih bližnjih glas. Ta je jezik, kot vrata med zunaj in znotraj. In med drugim nadaljuje: vsaka generacija prejme drugačen jezikovni kod, zato materni jezik ni le sredstvo sporazumevanja, je eksistencialni fenomen, ki presega golo uporabnost. In se zato ne bi smeli bati algoritmov, ki znajo napovedati naslednjo besedo, nič pa ne vedo in povedo o tišini, iz katere beseda nastane. Sicer pa poslanico gospe Veber najdete na mreži, kjer med drugim sklene, da »prihodnost jezika ni zapisana v tehnologiji, temveč v naših odnosih do sebe, do drugih in do maternega jezika«. Zanimalo nas je, kaj o omenjenem povodu za svetovni dan maternega jezika – torej tudi o zastavitvi življenja zanj in o njegovem pomenu pravi predstojnik oddelka za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete prof. dr. Hotimir Tivadar. FOTO: Hotimir Tivadar VIR: Lojze Grčman https://si.aleteia.org/2023/02/08/kaj-sem-vprasal-profesorja-ki-sem-ga-srecal-po-20-letih/

V okviru mednarodnega sodelovanja Evropske vesoljske agencije (ESA) so po dveh desetletjih razvoja tehnologije že lani v okviru misije BIOMASS v orbito poslali satelit. Ta s posebno radarsko tehnologijo meri doslej neznane prostornine lesne biomase tropskih gozdov, ki so naravno skladišče CO2, rezultati meritev pa so javno dostopni. Več tokrat gosta s Katedre za geoinformatiko in katastre nepremičnin na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, prof.dr. Krištof Oštir in asistentka dr. Ana Potočnik Buhvald, člana mednarodne ekipe, ki sodeluje v misiji BIOMASS. FOTO: Satelit misije ESA BIOMASS s posebno radarsko tehnologijo beleži prostornino dreves, vej in podrasti iz lesa VIR: ESA (Evropska vesoljska agencija)

Ali v slovenskem morju res ni več dovolj rib? Na takšno vprašanje biolog prof.dr. Lovrenc Lipej, izkušeni raziskovalec morske in obmorske biotske raznovrstnosti slovenskega dela Tržaškega zaliva, hkrati pa s kolegi iz Hrvaške in Italije celotnega Jadrana, odgovarja tako z znanstvenimi objavami kot s poljudno-znanstvenimi opisi in podobami. V njih med drugim opozarja, da bojazen pomanjkanja rib v našem morju bolj kot iz dejanskega stanja v morju izhaja iz ozkih komercialnih interesov ribičev, ki vsaj pri nas zadovoljujejo razmeroma ozek kulinarični domet ljudi. Večinski okus »po dobri ribi« se pri nas omejuje na brancine, orade, nemara sardele in inčune (ali sardone), da ne omenjamo lignjev (ali kalamarov, zgolj ene od več vrst v sredozemskih ribarnicah dostopnih mehkužcev). Nedavno so v Piranu predstavili njegovo zadnjo knjigo »Zgodbe iz divjine« (l.2022 je izšla njegova od takrat že dvakrat ponatisnjena knjiga »Podobe iz modrine« z opisi morskih organizmov). V njej je s skoraj dvestotimi izbranimi kolumnami iz časnika Primorske novice in revije Potapljač ponudil vpogled v bogato biotsko raznovrstnost življenja tudi v obmorskem in kopenskem delu našega dela Sredozemlja. Z njim smo na Morski biološki postaji v Piranu (delu Nacionalnega inštituta za biologijo) obnovili bistvo večjega dela njihovih raziskav, torej neporušnega beleženja in predlogov za ohranjanje izjemno pestre raznovrstnosti življenja v našem morju, njegovi obali in na bližnjem kopnem. FOTO: Rdeči sprehajalček (znan. ime: tripterygion tripteronotum) VIR: Lovrenc Lipej, MBPP NIB

Kako je skupno delo prepoznavanja povečini težje čitljive pisave Srečka Kosovela ob pomoči umetne inteligence po dobrem stoletju omogočilo, da odslej lahko njegovo poezijo v javno dostopnem digitalnem arhivu beremo z njegovimi pravimi besedami? Skupina iz Narodne in univerzitetne knjižnice, mag. Ajda Zavrtanik Drglin, vodja projekta »Od rokopisa do besede«, dve prostovoljki, Ivanka Učakar in Manca Boh ter vodja Nacionalnega literarnega arhiva iz NUK-a mag. Marijan Rupert bodo tokrat opisali pot do tega prepleta humanistike in umetne inteligence, ki je v letošnjem »Kosovelovem letu« na voljo vsem zainteresiranim. Posnetke s predstavitve pretekli četrtek in pogovor z vodjo projekta je pripravil Goran Tenze. FOTO: Od leve Marijan Rupert, Ajda Zavrtanik Drglin, Ivanka Učakar, Manca Boh VIR: Program Ars, Goran Tenze

Pajki so ena od najstarejših vrst živali na planetu. Z njimi se že dolgo ukvarja biolog prof.dr. Matjaž Kuntner z Nacionalnega inštituta za biologijo. S sodelavci je na raziskovalnih odpravah na otoku Madagaskar leta 2022 in 2024 odkril kar nekaj novih vrst pajkov na tej vroči točki biotske raznovrstnosti. Povedal bo zgodbo o kar vijugavi poti do znanstveno potrjene nove, izjemno redke vrste pajka, ki so jo poimenovali osmooka aphana. Najprej so iz muzejskih zbirk poznali le primer samice, na odpravi v gorskih gozdovih narodnega parka Marojejy na severu otoka so npr. leta 2022 v nekaj tednih iskanja našli le en primerek samca (na odpravi leta 2024 pa tudi samice). Odprli so tudi živahno razpravo na temo, odkod je ta vrsta prišla oziroma ali obstaja možnost, da izhaja iz starodavne južne celine Gondvane (ta je začela tektonsko razpadati pred 130 milijoni let). Znanstvene objave skupine raziskovalcev je decembra objavila revija Insect Systematics and Diversity, utemeljitve štirih doslej neznanih vrst pajkov družine Herrenia iz jugovzhodne Azije in otočja na južni polobli pa so sredi tega meseca objavili v prosto dostopni spletni reviji Diversity. Ugotovitve bo sogovornik povzel v tokratnem pogovoru. FOTO: Samica vrste osmooka aphana VIR: Matjaž Kuntner, NIB

Kaj vse danes razumemo z besedo maske in kako jih od prejšnega tedna predstavljajo v Slovenskem etnografskem muzeju? Razstavo z naslovom »Maske: od rituala do karnevala«, odprta bo do konca avgusta 2027, bodo tokrat predstavili avtorji razstave: vodja projekta razstave o maskah mag. Adela Pukl in njena kolega, mag. Anja Jerin, sicer tudi ena od koordinatoric varstva nesnovne kulturne dediščine, in Miha Špiček, vodja oddelka za dokumentacijo v muzeju. Od odprtja 15. januarja je tam na voljo tudi publikacija, ki z enajstimi prispevki desetih avtoric in avtorjev poglablja razumevanja fenomena mask kot univerzalne manifestacije kultur človekovih skupnosti. FOTO: Z leve Anja Jerin, Miha Špiček in Adela Pukl VIR: Program Ars, Goran Tenze

Tokrat v oddaji vnovič razmišljamo o mejah, obsegu in pogojih politične ureditve, ki sliši na ime demokracija. Nekdanji visokošolski učitelj z oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in v 90-ih letih urednik Časopisa za kritiko znanosti dr. Igor Pribac je pred dvema desetletjema napisal esej, ki opisuje razlike med modernim in predmodernim pojmovanjem družbe. Glede na to, da se že desetletja ukvarja z zgodovino politične filozofije, bolje, političnih filozofij, v oddaji, namenjeni pogledom v znanost, ne bo škodil razmislek o pojavnih razlikah nekaterih političnih drž, ki si umišljajo ideal družbe kot temelječe na strinjanju o temeljnih vezivih. Predmoderno razumevanje družbe predpostavlja torej nekakšen konsenz, ki mu v sodobnih razmerah politične ureditve z imenom »demokracija« pripisuje rešilno vlogo pri premoščanju dejanskih razlik. Avtor je v besedilu z izvornim naslovom »Konsenzualna demokracija? Ne, hvala!« sintetiziral temeljne razlike med predmodernim in modernim pojmovanjem družbe – kot že rečeno – ter tako zasnoval idejni okvir za razumevanje težav, ki izvirajo iz morebitne prevlade predmodernega razumevanja družbe. To je lepo ilustriral ob primeru naše dežele, ki je iz nacionalnega konsenza konec 80-ih o izstopu iz federacije v začetku 90-ih pri mnogih vzbudila težave zaradi v novih razmerah izginule »konsenzualnosti«. Še danes si mnogi umišljajo, da bodo vse težave rešene z vrnitvijo omenjene »enotnosti in konsenzualnosti«, to pa v sodobnih razmerah povzroča le stopnjevanje konfliktnosti družbe, ki tako ne zmore in ne zna reševati nastalih protislovij sodobne družbe v Sloveniji.

Pripravili smo pogovor v katerem smo poskusili podati okvir za razumevanje vloge znanstvenih in razvojnih raziskav v naši državi (razširjeno tudi v EU) in ga soočili z različnimi razumevanji in razlagami vloge in makroekonomskih posledic znanstvenih raziskav sodobne Kitajske. Slednje javno dostopne zasledimo v osrednjih in bolj specializiranih množičnih medijih ter glasilih svetovnega kapitalističnega centra v Evropi in Združenih državah kot sta na primer platforma Bloomberg in Financial Times. Gosta v studiu sta državni sekretar za znanost in inovacije na Ministrstvu RS za visoko šolstvo, znanost in inovacije dr. Jure Gašparič in redni profesor makroekonomije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Jože P. Damijan. FOTO: Aristotelova modrost: “Tisti, ki vedo, delajo. Tisti, ki razumejo, učijo.” VIR: http://www.virmodrosti.com/modrost/najboljsi-citati-aristotla-za-prevetritev-uma/

Prof.dr. Marko Robnik-Šikonja, predstojnik Laboratorija za strojno učenje in jezikovne tehnologije na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani sodeluje tako pri ustvarjanju t. i. velikih jezikovnih modelov v našem jeziku kot pri poučevanju tistih, ki jih bodo kmalu začeli izdelovati. O umetni inteligenci v digitalni humanistiki in jezikovnih modelih zanjo bo povedal več v pogovoru. FOTO: Marko Robnik-Šikonja v svoji pisarni VIR: Finvina

Ta mesec je Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije predstavil obsežen zbornik z naslovom »Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč«. Od 60 tisoč zaprtih v italijanskih, madžarskih in hrvaških taboriščih med drugo vojno, jih je bilo v nemških, tako koncentracijskih kot uničevalnih kot je bil npr. Auschwitz na ozemlju okupirane Poljske, zaprtih dobrih 20 tisoč. Osrednja pobudnica zbornika in ena od njegovih urednic, hkrati pa avtorica skoraj polovice od 45 prispevkov, muzejska svetnica, zgodovinarka dr. Monika Kokalj Kočevar, pripoveduje o njegovem nastajanju in še neodkritih taboriščnih aspektih tragičnega obdobja druge svetovne vojne. Zbornik je razdeljen v 3 vsebinske sklope, v prvem zasledimo splošne orise in razlage kontekstov zapiranj, drugi del vključuje taboriščne zgodbe nekaj taboriščnikov, tretji del pa ponuja prispevke sodelavcev iz slovenskih muzejev iz vseh regij. Gre za doslej najbolj celovit prispevek za razumevanje nacističnega taboriščnega sistema, ki v treh vsebinskih sklopih in 45 prispevkih predstavlja znane in manj raziskane teme ter pripovedi posameznikov. Besedila je prispevalo 16 dediščinskih ustanov in muzejev iz vse države, 5 avtorjev pa je pripravilo tematske prispevke. Besedila izpostavljajo nekaj osebnih zgodb oseb, od katerih nekatere niso bile v taboriščih, so pa bile vpete v nacistični preiskovalni zaporniški sistem. Članki so se lotili opisov tako osebnih predmetov, dokumentov, pisem, spominskih in kuharskih taboriščnih knjižic, v korpus taboriščnikov pa sta vključena tudi prispevka o taboriščnih usodah Slovencev iz obmejnih delov z Italijo in Avstrijo FOTO: Naslovnica zbornika VIR: Program Ars

Predstavljamo besedilo izpred dobrega stoletja z naslovom »Spor za napredek« ali premislek o stanju različnih presoj tega, kar so takrat pri nas razumeli kot napredek – tako se je ob začetku prve vojne v mesečniku Slovan (urejal ga je Oton Župančič) razpisal 29-letni bodoči profesor statistike in politične ekonomije na po vojni ustanovljeni pravni fakulteti v Ljubljani Albin Ogris (r.1885 Pliberk – u.1959 Ljubljana). Besedilo je dokaz, da intelektualne javnosti pri nas takrat niso obvladovali le radikalci iz levice ali desnice. Nekaj naslovov objavljenih knjig univerz.profesorja Aleksandrove univerze v Ljubljani: A.Ogris: Borba za jugoslovensko državo, načrt zgodovine in (1921) delovanja Jugoslovenskega odbora v Londonu za časa svetovne vojne A.Ogris: Sistematičen register zakonov, naredb, uredb, razglasov itd., ki se nanašajo (1924) na finančno upravo in ki so bili objavljeni v Uradnem listu v dobi od dne 4.XI.1918 do dne 30.VI.1924 A.Ogris: Regulativne hranilnice v Sloveniji (1925) A.Ogris: Politične stranke (1926) A.Ogris: Delniške družbe v Sloveniji v letih 1919.-1925 (1926) (statističen donesek k novejši zgodovini slovenskega gospodarstva A.Ogris: Statistika kreditnih zadrug v Sloveniji za poslovno leto 1926 (1928) A.Ogris: Trgovinska politika (1932) A.Ogris: Preobljudenost kmečkega podeželja in staniščni ustroj industrije (1941) A.Ogris: Od svobodnega in usmerjevanega k načrtnemu kreditnemu gospodarstvu (1946)

V koordinaciji raziskovalcev iz Univerze v Ljubljani se začenja oblikovati infrastrukturni in raziskovalni Center odličnosti za zeleno dediščinsko znanost »GreenHer«, v katerem sodelujejo še raziskovalci Univerze na Primorskem v Kopru in Univerze v Mariboru, zraven pa so tudi konservatorsko-restavratorski strokovnjaki iz muzejev, NUK-a ter Zavod za gradbeništvo. Z vsoto dobrih 26 milijonov evrov – polovico daje Evropska unija, polovico pa resorno ministrstvo - bo povezal humanistične in družboslovne, v veliki meri arheološke, in kar je pri dediščinskih vedah dokaj razveseljivo, predvsem pa nujno - naravoslovne in tehniške vede. Financirali pa bodo tudi vrsto novih raziskovalnih zmogljivosti, tako s posodabljanjem raziskovalne opreme kot z gradnjo novih stavb. O projektu novega Centra odličnosti, ki ga vodi in koordinira, govori prof.dr. Matija Strlič iz Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. FOTO: Matija Strlič že dolgo ne le z lupo raziskuje in ohranja materiale kulturne dediščine VIR: avtor fotografije je Uroš Hočevar

Botanični vrt Univerze v Ljubljani se pridružuje 25-letnici ustanovitve Milenijske semenske banke v kraju Wakehurst, v Susexu v Angliji. Je del slovitih, po njihovem celo največjih botaničnih vrtov na svetu, t. i. Kew Gardens. Upravlja ga ustanova Kraljevi botanični vrtovi. Od otvoritve naprej hrani že blizu 2 milijardi in pol semen od 40 tisoč v naravi živečih rastlin, in tako za prihodnje generacije ohranja svetovno rastlinsko biodiverziteto. Gre za partnersko sodelovanje 275 vrtov iz sto držav in ozemelj. Ambasadorka te največje svetovne banke semen je slovita gledališka in filmska igralka Kate Blanchett. Tam hranijo tudi semena 100 avtohtonih rastlinskih vrst iz Slovenije. Botanični vrt UL je ta semena nabral v letu 2013, nabiranje pa je financirala Milenijska semenska banka KEW. Vse od takrat naprej Botanični vrt z njo redno sodeluje. V najnovejši jubilejni izdaji Milenijske semenske banke so objavili tudi prispevek Botaničnega vrta UL. O vsebini prispevka, pomenu hranjenja rastlinskih semen in sodelovanju govorita predstojnik ljubljanskega vrta dr. Jože Bavcon in dr. Blanka Ravnjak. FOTO: Pogled iz zraka na Millenium Seed Bank – Kew v kraju Wakehurst v Veliki Britaniji VIR: Millenium Seed Bank – Kew

Sredi novembra je v Ljubljani potekala mednarodna znanstvena delavnica o tehnologijah in zdravljenju kardiovaskularnih bolezni na osnovi metode elektroporacije. Gre za perspektivno metodo, ki jo je pri nas v sodelovanju s kolegi iz medicinskih in drugih inštitutov Univerze v Ljubljani uvajal tokratni gost, prof.dr. Damjan Miklavčič z ljubljanske Fakultete za elektrotehniko. Leta 2015 je bil tudi osrednji organizator prvega svetovnega kongresa o elektroporaciji v Portorožu. Gre tudi za neporušno metodo nadomeščanja pasterizacije živil, ki jo že uporabljajo v živilski industriji. Neporušnost oziroma njena ciljna osredotočenost je obetavna tudi v onkološki medicini, saj v precejšni meri lahko nadomesti ustaljeno metodo odstranjevanja rakavih celic, kemoterapijo. Sredi novembra so v Ljubljani izvedli že tradicionalno »šolo elektroporacije«, ki je hkrati tudi del rednih predavanj medicinske fizike, udeležuje pa se je veliko raziskovalcev iz tujine. Področje elektroporacije ima zaslombo tudi s strani resornega ministrstva oziroma agencije, saj je že dolgo deležno t.im. programskega financiranja, kar mu omogoča normalno kadrovsko krepitev. FOTO: Shema interdisciplinarne zasnovanosti raziskav metod zdravljenja z elektroporacijo VIR: Damjan Miklavčič, UL-FE, Laboratorij za biokibernetiko

V prvem tednu novembra je bil osrednji državni arhiv, »Arhiv Republike Slovenije«, v znamenju 80. obletnice ustanovitve. V prenovljeni in arhivarskim merilom prilagojeni stavbi na ljubljanskih Poljanah so predstavili jubilejni zbornik z naslovom »Pogled v preteklost, korak v prihodnost: 80 let Arhiva Republike Slovenije«. O zgodovinskem pregledu delovanja arhiva, njegovem poslanstvu in najpomembnejših arhivskih fondih kot hrbtenici tega zbornika je v našem studiu govoril direktor arhiva, zgodovinar dr. Andrej Nared. FOTO: Naslovnica zbornika ob 80-letnici Arhiva RS VIR: Program Ars, Goran Tenze

Tokrat vabimo k poslušanju zadnje od treh oddaj s poti po puščavskem krasu zahodnega Egipta v začetku oktobra letos. V oazi Siwa smo se udeležili nekajdnevnega mednarodnega simpozija »Siwa 2025« o trajnostnem razvoju v puščavskem okolju, ki je z več zornih kotov skušal razumeti, kako v puščavskih kraških pogojih pomanjkanja vode in plodne zemlje dolgoročno živeti navkljub statistično vse višjim povprečnim temperaturam. Pripravili smo krajše pogovore s tremi raziskovalci, z osrednjim organizatorjem, profesorjem geomorfologije na Univerzi Damanhour dr. Magdyjem Torabom, in z njegovima mlajšima kolegicama, dr. Samah Moustafa Abo Zeid iz Centra za morsko arheologijo in podvodno kulturno dediščino Univerze Aleksandrija, in dr. Mariam Taha Ragab, asistentko predavateljico na Univerzi Dammieta v Egiptu. Profesor Torab je tudi orisal svoje že četrt stoletja trajajoče stike s slovenskimi krasoslovci z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne, kjer je bil že večkrat tudi s svojimi študenti in študentkami. Inštitut iz Postojne je bil tudi soorganizator tega znanstvenega simpozija. FOTO: Konferenčna sobana govornega dela simpozija »Siwa 2025«, ki je bila hkrati tudi jedilnica. VIR: Program Ars, Goran Tenze

Kaj počnejo sodobni muzeji pri nas in v svetu? Nemara vsakdanje vprašanje, ki pa pri odgovoru ne more biti enoznačno. Muzejska svétnica v Gorenjskem muzeju v Kranju ddr. Verena Perko se s tem intenzivno ukvarja že dolgo, saj kot doktorica arheoloških in muzealskih znanosti vztrajno razširja spoznanja o sodobnih muzejih in njihovi spremenjeni vlogi v primerjavi z muzeji 19. in prve polovice 20. stoletja. Ti v sedanjem obdobju napajajo človeštvo z modrostjo poznavanja preteklosti, ki je osnova za razumevanje sedanjosti. Prejemnica Valvasorjeve nagrade za življensko delo leta 2024 (podeljuje jo Slovensko muzejsko društvo) je že dolgo zelo dejavna na področju sodobne heritologije, znanosti o dediščini, s prevodom monografije »Uvod v muzeologijo« sicer že l. 2007 preminulega muzeologa iz Univerze v Zagrebu, profesorja Iva Maroevića je v našem jeziku opredelila za kakovostno muzejsko delo potrebno strokovno terminologijo. Današnji muzeji so torej tudi rezultat tozadevnih prizadevanj muzealcev kakršna je sogovornica. Pred našim mikrofonom je že večkrat govorila o različnih temah, tokrat pa predstavljamo pogovor z njo na temo muzejev v sodobnem svetu, ki je nastal pred leti. Naj služi kot nekakšen test, koliko njena razmišljanja sovpadajo z aktualnim stanjem muzejev pri nas.