Claim OwnershipLikovni odmevi
Subscribed: 23Played: 650
Subscribe
© (C) RTVSLO 2023
Description
Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.
538 Episodes
Reverse
V Galeriji Equrna v Ljubljani so septembra na ogled postavili razstavo Manirizmi slikarja in fotografa Jona Derganca. Z njo ne oživlja umetnostnozgodovinskega sloga iz 16. stoletja, temveč se z odkrito uporabo umetne inteligence na novo izprašuje o vlogi umetnosti in položaju umetnikov v sodobni družbi. Derganc v svoji praksi največkrat uporablja medij fotografije, ta pa je pogosto v dialogu s slikarskimi načeli. S prepletanjem obeh medijev raziskuje zmožnosti sodobne fotografije, katere zajeme preobrača v novo fotografsko-slikarsko stvarnost. Meni, da je umetno inteligenco v umetnosti treba uporabljati kritično, kar pomeni njeno vnovično iskanje in preseganje njenih omejitev.
Foto (izrez): Jon Derganc, Ko se trudiš biti nekaj, kar nisi, 2025, arhivski pigmentni tisk na Hahnemühle FineArt papirju, 60 x 45 cm
Akademski slikar Jernej Forbici se rad pošali, da je v Italiji umetnik, v Sloveniji pa kustos in umetniški direktor. Art Stays, ptujski festival sodobne umetnosti, ki ga že dvajset let vodi skupaj z ženo Mariko Vicari, privablja domača in tuja zveneča imena. V tem času pa lahko v KiBeli v Mariboru ujamemo tudi njegovo razstavo z naslovom Prekleta lakota za zlatom. Za Jerneja Forbicija so značilni veliki formati in klasične slikarske tehnike, ki jih popestri z modernističnimi pristopi, motivično pa je zavezan naravi – v nekoliko magičnih prizorih pokrajine lahko subtilno zaslutimo ekološke razmisleke. Kot zapišejo ob razstavi, ''na njegovih prostranih poljih človek ni preprost prebivalec ali ganjen opazovalec, ampak parazit, odgovoren za dramo vsakdanjega življenja''. " Hkrati ''Forbicijeva narava pripoveduje o sodobnem človeku, ki je sposoben najti lepoto v kaosu". Umetnika, ki sicer veliko časa preživi v tujini, smo obiskali na njegovi domačiji v Kidričevem, kjer je tudi galerija FO.VI, v kateri KUD Art Stays organizira razne skupinske in samostojne razstave.
Slika (izrez): Zamegljena prihodnost z umetnimi plastičnimi rožami (Blurry Future with fake plastic flowers)
Palestinska kustosinja in pisateljica Rana Anani raziskuje palestinsko umetnostno zgodovino in vizualno umetnost. V svojih delih se posveča temam izgube, izbrisa in arhiviranja ter vlogi umetnosti kot orodja solidarnosti. Zadnji teden avgusta je bila gostja 4. Mednarodne poletne šole, ki so jo skupaj organizirali Moderna galerija (Ljubljana), Muzej afriške umetnosti (Beograd) in Muzej sodobne umetnosti Črne gore (Podgorica). V Ljubljani smo lahko prisluhnili njenemu predavanju Skozi zrcalo Gaze, v katerem preučuje zabrisane meje med orožarsko in zabavno industrijo.
Rana Anani med pogovorm v parku Tabor, foto: Urša Rahne, Moderna Galerija
V razstavišču Le stanze dela fotografia na beneškem otoku San Giorgio Maggiore je od aprila na ogled velika razstava ameriškega fotografa Roberta Mapplethorpa, enega najbolj ekstravagantnih in kontroverznih avtorjev 20. stoletja. Gre za prvo poglavje obsežne italijanske retrospektive, ki bo prihodnje leto predstavila njegova dela še v Milanu in Rimu. Beneški del z naslovom Oblike klasičnega prikazuje 200 del in postavlja v ospredje dialog med sodobno fotografijo in klasicizmom, pri tem pa povezuje plastičnost teles, ki jih je upodobil Mapplethorpe, z antičnimi kiparskimi deli. V sodelovanju z avtorjevo fundacijo iz New Yorka je razstavo zasnoval umetniški direktor galerije Denis Curti, ki je uredil tudi obsežen katalog. Z njim se je pogovarjala Neva Zajc.
Foto: Neva Zajc.
Muzej Lah na Bledu, ki ga bodo odprli prihodnje poletje, je projekt, kot ga v Sloveniji še nismo videli. Zakonca Igor in Mojca Lah sta želela ustvariti prostor za predstavitev svoje obsežne umetniške zbirke iz Fundacije Lah, ki sta jo dopolnjevala tri desetletja. Združuje izjemna imena domače in mednarodne modernistične in sodobne umetniške scene, kot so Anne Imhof, Anselm Kiefer, Ilja in Emilia Kabakov, Zoran Mušič, Neue Slowenische Kunst in drugi. Arhitekturo muzeja so zasnovali v slovitem londonskem biroju David Chipperfield Architects. Svetovno priznani arhitekt David Chipperfield, med drugim Pritzkerjev nagrajenec, s svojo mrežo birojev deluje v več okoljih, poleg Londona jih najdemo še v Berlinu, Milanu, Šanghaju in Santiagu de Compostela. Muzej Lah, galerijski kompleks, ki obsega 5000 kvadratnih metrov neto površine, od tega približno 3500 kvadratnih metrov razstavnih površin, je njihov prvi projekt v tem delu Evrope. Sledi glavnim Chipperfieldovim načelom, kot sta spoštljiv dialog z lokalno arhitekturo in naravo ter energetska učinkovitost.
Slika (izrez): © David Chipperfield Architects
''Slikanje je zame nenehno kopanje po sebi,'' pravi slikar Ivo Prančič, ki že od 80. let prejšnjega stoletja razvija ekspresivno slikarsko poetiko. Doda, da so ga vedno zanimali ''neki drugačni prostori, ki so kot uganke''. V galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki je na ogled celovit prikaz njegovega obsežnega opusa z jasnim naslovom Pregledna razstava, kurator je Miha Colner.
Foto (izrez): Kaja Selko
Slovenija je v vrhu po številu cerkva, posvečenih Mariji, tista na Ptujski Gori pa velja za pravi biser mehke gotike. Lepa Marija in Marija Zavetnica s plaščem sta na znamenitem ptujskogorskem reliefu iz prve polovice 15. stoletja združeni in pravijo, da naj bi bil to prvi primer združitve teh dveh pomembnih gotskih motivov – tudi zato, pa seveda zaradi izjemne likovne upodobitve, sodi v tem delu Evrope v sam vrh. ''To našo umetnost na Ptujski Gori hodijo gledat od vsepovsod, še zlasti pa jo cenijo Francozi,'' pravi pater Toni Brinjovc. Sicer pa romarji prihajajo iz vse Evrope, veliko jih je denimo s Poljske. Na romanje se seveda številni odpravijo prav na dan Marijinega vnebovzetja, ki mu pravimo tudi veliki šmaren ali velika maša in je najstarejši Marijin praznik. V baziliki Marije Zavetnice, cerkvi, ki je nastala okoli leta 1410, jih torej v baročnem glavnem oltarju pričakajo reliefna mojstrovina, na katero pada barvna svetloba skozi velikanske, šilaste vitraje, in tudi več drugih izjemnih umetnin. Pogled z zelenice pa, če je le vreme naklonjeno, razpira čudovito panoramo na Kamniške Alpe, Dravsko polje, Pohorje, Slovenske gorice, Maribor, bližnji Ptuj, pa tudi več cerkva.
Foto: Žiga Bratoš
Prizori teniške igre z izpostavljenimi označevalci potrošnike družbe, kot so logotipi blagovnih znamk dragih ur in športnih oblačil. Pa dama, ki v razkošnem, pri prsih razprtem ogrinjalu s koktajlom v roki poseda na zofi, skulptura možakarja, ki v natikačih in havajski majici sedi na zložljivem stolu za taborjenje. In gospa s cigareto ob bazenu, ki vsaj malo spomni na bazene na slikah Davida Hockneya. Ti liki delujejo kar strašljivo brezskrbno, naivno, k temu seveda pripomore način, kako jih Evgen Čopi Gorišek naslika – igrivo, lahkotno. Na obraz, ki je upodobljen najbolj preprosto, kot otroška risba, pa doda značilen nasmešek. V času pandemije so njegova dela dosegla kar nekoliko težko doumljiv mednarodni uspeh, ki se je začel na spletu, natančneje na Instagramu, in nadaljeval v številnih galerijah po svetu, kot so berlinska König Galerie, Plan X v Milanu in na otoku Capri, Padre Gallery v New Yorku, WOAW v HongKongu in več drugih. K svežini v njegovi ustvarjalnosti je takrat, kot pravi, pomembno prispevala selitev v Berlin, kjer je dobil veliko novih zamisli.
Foto: Dolce Vita’ at Plan X Gallery, Capri 2021
O mestu lahko razmišljamo na različne načine; ena možnost je, da ga prepoznamo kot živ organizem, telo. Ne nazadnje se v njem vse prepleta, pretaka, spreminja. Očitno se je ta ideja porodila tudi pri projektu Trachea, ki vzporedna tunela pod Kostanjevico v Novi Gorici razume kot sapnik in požiralnik. Skozi drugega, ki je železniški, potuje težja snov, tisti, ki je namenjen pešcem in kolesarjem, pa simbolizira dihalno pot. V njem sta Enej Gala, akademski slikar in vsestranski vizualni ustvarjalec, ter Tomi Novak, skladatelj, tolkalec in vsestranski ustvarjalec zvoka, postavila prostorsko instalacijo, ki se ''navezuje na zgodovinska obdobja in simboliko tunela skozi čas, ob tem pa preizprašuje motive od prazgodovinskih jam do najsodobnejših predorov, ki so bili človeštvu v zagon, da je od nekdaj tako ali drugače posegalo v naravo''. Izobešene skulpture, sestavljene iz različnih odrabljenih predmetov, kot so zvončki za mačke ali avtomobilski amortizerji, se pozibavajo v vetru in ustvarjajo svojevrstne zvoke, del zvočne slike pa prihaja iz zvočnikov, a obiskovalec le stežka loči, kaj pripada čemu. Kot bi se vse skupaj vraščalo ali nasprotno, izraščalo iz predora samega. Instalacija Trachea je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture v Novi Gorici.
Foto: Žiga Bratoš
Sodni stolp ob reki Dravi v Mariboru je prizorišče samostojne razstave umetnice, skladateljice in raziskovalke na področjih bio-, geo- in hidroakustike Petre Kapš z umetniškim imenom OR Poiesis. Na povabilo Umetnostne galerije Maribor in s kuratorko Andrejo Borin je umetnica v srednjeveškem stolpu razstavila več svojih del, ki jih je povezala v tenkočutno vizualno in zvočno celoto z naslovom Rosa. Zemlja, Kozmos.
Foto (izrez): DK
''Naš poklic je zaznamovan z nekaj trpljenja takrat, ko nimamo ideje. Obstaja hiter analgetik: povprečna ideja ali pomoč umetne inteligence. Oboje prinaša povprečne rešitve,'' je povedal grafični oblikovalec Tomato Košir in dodal, da je treba v ustvarjalnem procesu čim dlje vzdržati občutek tabule rase. Nagrajenca Prešernovega sklada smo povabili k pogovoru ob njegovi razstavi Vizualni komentar, ki so jo postavili na ljubljanskem gradu. Domačim in tujim obiskovalcem je v Palaciju in Stanovski dvorani poleti na ogled več kot sto izbranih del, nastalih v avtorjevem 25-letnem ustvarjalnem obdobju – od kulturnih plakatov do kompleksnih projektov. Od prvega protivojnega plakata iz leta 2000, ki ga je ustvaril še kot študent, in nekaterih drugih neobjavljenih del pa vse do najbolj prepoznavnih, kot je Guardianova zmečkana časopisna naslovnica Doba besa, za katero je prejel leseni svinčnik, eno najprestižnejših nagrad tekmovanja britanske izobraževalne organizacije Design and Art Direction.
Foto: Zajem zaslona TV Slovenija
''Fotografija je glas, ki je živ,'' pravi fotoreporter Paolo Pellegrin. Svoje prvo naročilo je izvedel v 90-ih na Kosovu, od tedaj pa je nadaljeval delo na kriznih žariščih in območjih spopadov; aktiven je še danes. Spremljal je invazijo ZDA na Irak, drugo palestinsko intifado, genocid v Darfurju, vojni v Siriji in Ukrajini. V objektiv ne zajema samo spektakla vojne, ampak tudi trenutke žalovanja, medčloveške solidarnosti. Zanimajo ga posledice vojnega dogajanja, o tem priča serija portretov mladih palestinskih civilistov, ki so bili ob bombnih napadih trajno poškodovani in zato z vojno za vedno zaznamovani tudi telesno. Spremljal je posledice izraelskih zračnih napadov v Libanonu in dogajanje v Gazi, kamor mu kot zahodnemu novinarju vstop ta hip ni dovoljen. Ob tem Pellegrinove fotografije zaznamuje izjemna estetska kakovost. S fotoaparatom beleži tudi posledice podnebnih sprememb. Njegovo razstavo Antologija v Galeriji Jakopič v Ljubljani denimo zaključujejo podobe razpok v večnem ledu na Antarktiki. Ob odprtju pregledne razstave se je v prestolnici mudil tudi avtor sam, ki smo ga med sprehodom po razstavi povabili k premisleku o mediju fotografije in vlogi fotografa v svetu, zasičenem s podobami. Kot gostja pa se nam je v studiu pridružila še dr. Marija Skočir, umetnostna zgodovinarka, kuratorka in programska vodja Galerije Jakopič.
Foto: Blaž Gutman / MGML
''Ker ima Nova Gorica jasen začetek, se nam zdi, da bi morala imeti tudi konec, a ni tako,'' pravi arhitektka Eva Sušnik, arhitekt dr. Miloš Kosec pa doda, da ''mesto nikoli ni izgubljena priložnost, ker ima vedno prihodnost'' in da ''prevelike ambicije lahko povzročajo tudi prostorsko paralizo''. Razstava Sijoče nevidno mesto, ki je nastala v sodelovanju Eve Sušnik z umetniško-raziskovalnim kolektivom Nonument Group in si jo lahko ogledamo v Eda Centru, ''raziskuje in izpostavlja porušene, prezidane, na pol zgrajene, zapuščene in neizvedene projekte'' Nove Gorice. Predstavlja torej mesto v neki vzporedni resničnosti, v kateri bi vsi ti objekti danes stali na svojem mestu. ''Sprehajalec po širokih sončnih ulicah na vsakem koraku srečuje praznine, manjkajoče stavbe in nikoli dokončane ureditve javnega prostora, ki dajejo Novi Gorici dvojno podobo nedosegljivega ideala in nikoli končanega gradbišča.''
A lahko dodamo: Če bi se določeni objekti obdržali oz. uresničili, bi se najbrž drugače razvijala tudi njihova okolica, socialno okolje in razpoloženje mesta bi bila drugačna. Ali razstava ponuja odgovore na to ali pa je njen namen, da o njih razmišlja vsak zase in se potemtakem debata začne, kjer se razstava konča?
Foto: Žiga Bratoš
"Vojne je konec in jaz moram oditi. Moje slike bi morale biti razstavljene v muzejih po vsem svetu." To naj bi bile zadnje besede Egona Schieleja in so tudi eden od napisov z razstave Čas pretresov – zadnja leta Egona Schieleja: 1914–1918, ki sta jo v Leopoldovem Muzeju na Dunaju sokurirali Kerstin Jesse in Jane Kallir in na kateri je predstavljenih 130 njegovih del. Kot pove naslov, se razstava osredotoča na njegovo pozno obdobje ustvarjanja, ki je turbulentno, a hkrati umetniško zelo zanimivo, saj ta avstrijski ekspresionistični slikar takrat ustvarja kot realist in sanjač. Ali kot med drugim v pogovoru pove Kerstin Jesse, so takrat tudi njegove upodobitve figur bolj voluminozne, bolj plastične. Barvna obdelava, na primer na koži ali oblačilih, se prav tako nagiba k bolj realističnemu prikazu. Več o razstavi in Schilejevemu poznem ustvarjanju pa v pogovoru z omenjeno kuratorko.
Foto: Detajl s slike z naslovom Mati z dvema otrokoma II (1915), ki je v lasti Leopoldovega muzeja, avtor fotografije Gregor Podlogar
V sklopu Univerze v Ljubljani že osemdeset let deluje najstarejša slovenska visokošolska ustanova za poučevanje likovne umetnosti. ALUO, kot se skrajšano imenuje danes Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, je nastala na podlagi večdesetletnih prizadevanj slovenskih likovnikov za svojo akademijo. Ti so do tedaj študirali v tujini, predvsem na Dunaju, v Münchnu, Pragi in v Zagrebu. Želja se jim je izpolnila 27. oktobra 1945. O pomenu, nalogah in vizijah ALUO spregovori dekan in akademski kipar Alen Ožbolt.
Foto: Prof. S. Tihec v kiparskem ateljeju IV. letnika generacije 1981/82: na profesorjevi desni Jože Vrščaj. 1982. (vir: ALUO)
36. Grafični bienale Ljubljana je jubilejni. Praznuje 70. obletnico ustanovitve, zato je v njegovi vsebini še toliko bolj prisoten razmislek o zgodovini in prihodnosti. Gre vendarle za enega najstarejših bienalov na svetu, ki se je že v začetkih trdno zasidral v mednarodnem umetnostnem prostoru. Prilagajal se je času in tako so danes poleg grafike vanj vtkani razni mediji, značilni za sodobno umetnost. A ob vseh velikih konceptih, ki ga zaznamujejo, letošnja umetniška vodja Chus Martínez vanj izrazito vnaša element dostopnosti. Direktorica Mednarodnega grafičnega likovnega centra, ki bienale organizira, Nevenka Šivavec je o njej poudarila, da ''z vnovičnim izpraševanjem tega, komu je umetnost namenjena in koga obravnava, drzno izstopa iz kokona sodobne umetnosti in si zna zamisliti tudi občinstvo, ki ne more ali noče vzpostaviti nobenega odnosa s kulturno produkcijo ali pa je od nje povsem odtujeno''.
Prizorišča osrednje razstave so letos Grad Tivoli, Švicarija, Plečnikov avditorij, Moderna galerija, Mestna galerija Ljubljana in Jakopičevo sprehajališče. Chus Martínez, španska filozofinja, umetnostna zgodovinarka in kuratorka, si je pri zasnovi bienala zastavila vprašanje: ''Bo državljanom skupaj z umetniki in umetnicami zmožna posredovati zelo nujen občutek zaupanja in upanja?'' Spraševala se je tudi, kako lahko umetnost prispeva k prenovi našega demokratičnega družbenega tkiva. In začela se je zanimati za fantazijo. Jubilejni bienale pa je naslovila Orakelj: O domišljiji in svobodi.
Instalacija Intrinzična vrednost umetnice CANAN, foto: Žiga Bratoš
Razstava SKRB: Ko reke jočejo, ki je na ogled v Galeriji Y v Ljubljani, skozi tri dela štirih umetnikov preizprašuje naš odnos do naravnih virov in okolja. Brezglavo izkoriščanje v službi tehnološkega napredka in ekonomije ni brez posledic. S svojim arogantnim obnašanjem in ekspanzijo vnašamo v občutljive ekosisteme tujerodne vrste, krnimo naravne habitate in biološko raznovrsnost. Razstavljena dela, ki nagovorijo več obiskovalčevih čutov – sluh, vid, vonj in okus – naslavljajo konkretne okoljske probleme: izčrpavanje amazonskega gozda, uničene oljčne nasade v Apuliji in manipulacijo rek po Evropi. V spremljevalnem programu razstave so v prostorih knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani izpeljali tudi okrogli mizi z naslovom Civilna družba in okoljska demokracija ter Pomen prostotekočih rek, evropske smernice ter Slovenija in življenje v dolini. Naš gost je kurator Jernej Čuček Gerbec.
Foto: Katarina Kolenc
Arhitekturo naj bi usmerjalo pozorno načrtovanje, ki bi upoštevalo želje in potrebe družbe v vse bolj perečih okoljskih razmerah. To je tudi vodilo 19. mednarodnega arhitekturnega bienala v Benetkah, ki je svoja vrata za javnost odprl 10. maja. Kurira ga italijanski arhitekt in inženir Carlo Ratti. Pod naslovom ''Intelligens. Naravno. Umetno. Kolektivno'' izpostavlja vlogo inteligence človeka v soodvisnosti tako od inteligence narave kot tehnologije. O vlogi in nalogah bienala v Likovnih odmevih govorita umetnostna zgodovinarka Martina Malešič, zaposlena v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, in Matevž Granda, arhitekt ter ustanovitelj in direktor revije Outsider.
Paviljon Kraljevine Bahrajn je prejel zlatega leva, Foto: Maja Žvokelj
''Prvič sem jih videl takoj po vojni. Griče, ki so me spominjali na gola trupla, na katerih ni več niti kože.'' Tako je podobnost med telesom in pokrajino opisal svetovno priznani slikar, grafik in risar Zoran Mušič, rojen 12. februarja 1909 v Bukovici, ki si je še posebej mesto v evropskem likovnem prostoru utrdil prav z ekspresivnimi podobami iz koncentracijskega taborišča Dachau. Ob seriji Nismo poslednji njegov izjemno bogat opus obsega še krajinske motive, portrete in zanj zelo značilne konjičke. Prav zaradi umetnikove veličine in dejstva, da so obe razstavi v okviru programa Evropske prestolnice kulture 2025, na gradu Štanjel Telesa pokrajin in na gradu Dobrovo Pokrajine teles, precej odmevno napovedovali, so se ob odprtju prve v javnosti pojavile kritike, da so mu namenili premalo prostora in da ni nekaterih ključnih del. Kuratorka dr. Nelida Nemec pa pravi, da je izbrala, kar se ji zdi pri Zoranu Mušiču najbolj bistveno predvsem v luči prepletanja telesa in pokrajine, zlivanja enega v drugo. Na pomen tega nas je umetnik sam opozarjal, doda Nemec, a smo bili v preteklosti premalo pozorni.
Kakorkoli, z dvema razstavama v okviru EPK 2025 se Zoran Mušič simbolično vrača v domače kraje, na Kras in v Brda. Ob tem velja poudariti, da se tretja soba na razstavi v Štanjelu ne končna – nadaljuje se na gradu Dobrovo, zato bi bilo dobro, da bi si obiskovalci ogledali obe razstavi. Še eno pa pripravljajo čez mejo v palači Attems v Gorici. Dr. Nelida Nemec je pripravila tudi monografijo.
Stroji na slovenskih gradbiščih opravijo do največ 18 odstotkov dela, ostalo je odvisno od človeških rok, spretnosti, sta v raziskavi ugotovila arhitekta Ana Kosi in Ognen Arsov iz biroja KIP, avtorja slovenskega paviljona v Arzenalu na 19. mednarodni razstavi beneškega arhitekturnega bienala. V delu z naslovom Mojstri gradijo sta torej izpostavila znanje mojstrov kot ključno inteligenco procesa gradnje. Krovna tema letošnjega bienala v Benetkah je "Intelligens. Naravno. Umetno. Kolektivno."
Foto: Nik Erik Neubauer
Comments
Download from Google Play
Download from App Store
United States