Claim OwnershipLikovni odmevi
Subscribed: 24Played: 703
Subscribe
© (C) RTVSLO 2023
Description
Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.
559 Episodes
Reverse
Olupljeni iglavci z okrašenimi krošnjami in debli, na katerih se pogosto znajde prometni znak za omejitev hitrosti, v zadnjem času pa tudi pravcate improvizirane skulpture ali jumbo plakati – to so rojstnodnevni mlaji, ki naj bi se pravzaprav razvili iz obeležij, povezanih s plemstvom. Čeprav jih danes povezujemo predvsem s podeželjem, jih lahko opazimo tudi v mestnih okoljih, pred leti pa so ujeli zanimanje mlade fotografinje Lucije Rosc, ki se pri svojem delu pogosto posveča spominu, trenutno pa se z razstavo Vozi počasi predstavlja v Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani.
Umetnik in fotograf Tadej Vaukman se v Galeriji P74 Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E predstavlja z novo razstavo Dober sin: manifestiranje mize pri vratih. V predstavljenih delih nadaljuje avtoportrete, dokumentiranje lastne očetovske vloge in meditativne razmisleke, ki se vse bolj obračajo k podrobnostim iz narave in portretiranju za avtorja simbolnih predmetov. Miza pri vratih je stavek, ki ga je Vaukman našel v verzu pesmi Camerona Winterja in vanj simbolno naselil vse občutke, ki ga navdajajo ob čutenju minevanja časa in življenja, ki se, kot pravi sam, odvija, kot da bi gledal film.
France Prešeren ima za našo identiteto prav posebno simbolno in tudi mitologizirano vlogo. Zaseda osrednje mesto v naši kulturni, narodni, politični in umetniški zavesti. Raziskan je do obisti, njegov videz pa nam z gotovostjo ne bo nikoli znan – kar je bilo očitno celo tako zelo moteče, da so se pojavili pozivi, da bi ga izkopali in posthumno rekonstruirali njegov obraz. Od kod tako močna potreba, da bi vedeli, kako je bila videti neka znana osebnost?
Prešernova podoba mora ustrezati tudi našim predstavam o tem, kako naj bo videti pesnik, ki mu pripisujemo tolikšen pomen. Morda ni čudno, da je Prešernov spomenik v Ljubljani, danes tako samoumeven, ob razkritju leta 1905 razdelil kranjsko javnost – in obe strani sta imeli svoje očitke. Klerikalna struja je bila zgrožena zaradi golote muze, drugi so mu očitali likovno zastarelost. A je kljub temu šlo za uspešno politično nalogo, povezano s tedanjim liberalnim taborom in oblikovanjem narodne zavesti. Z umestitvijo spomenika našemu največjemu pesniku na osrednji trg v Ljubljani je ta simbolično postala slovensko mesto, pravi ddr. Damir Globočnik, avtor knjige Prešeren in likovna umetnost. Ob njem o Prešernovem spomeniku v Ljubljani, njegovem avtorju kiparju Ivanu Zajcu, odzivih javnosti in drugih Prešernovih podobah razmišlja tudi dr. Mateja Breščak, kustosinja razstave o Ivanu Zajcu, ki je bila v Narodni galeriji na ogled od oktobra 2023 do februarja 2024. Tedaj je nastal tudi pogovor.
»"Ni gore brez doline!" je eden izmed pogosto ponovljenih stavkov akademskega slikarja Karla Pečka, tako kot ni gibanja brez mirovanja in tišine brez glasu. O teh nasprotjih in ravnotežju ter harmoniji govorijo tudi njegova dela.« Tako je zapisala Andreja Hribernik ob umetnikovi razstavi v Koroški galeriji likovnih umetnosti, ki je bila na ogled na prehodu iz leta 2005 v leto 2006. Tedaj se je z leta 2016 preminulim umetnikom, ki je galerijo 40 let tudi vodil, pogovarjala Vida Curk.
V Mednarodnem grafičnem likovnem centru je na ogled razstava grafičnih del Oliverja Pilića z naslovom "Vizualna arhitektura dvoma". Avtor je dela ustvaril v Grafičnem ateljeju MGLC, v njih pa je v svojem prepoznavnem slogu združil tradicionalne tehnike lesoreza in sodobne digitalne tehnologije. Obenem je natisnil nove grafike v tehniki sitotiska, s katerimi zaokroža svoje raziskovanje medijskih podob. O razstavi je v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedal kustos Božidar Zrinski.
Fundacija Louisa Vuittona iz Pariza vse od leta 2014, ko so odprli svoje stalne razstavne prostore, predstavlja monografske razstave, posvečene ključnim osebnostim umetnosti 20. in 21. stoletja. Med njimi so do zdaj prikazali dela Joan Mitchell, Marka Rotha in Davida Hockneyja. Konec oktobra lani pa so pripravili edinstveno razstavo del Gerharda Richterja, ki velja za enega najpomembnejših in mednarodno priznanih umetnikov svoje generacije.
O razstavi je Aleksandri Saški Gruden več povedala Magdalena Gemra, kuratorka in sodelavka v kuratorskem timu aktualne razstave.
Umetniški praksi Zmaga Lenardiča, prejemnika nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo, ni enostavno najti skupnega imenovalca. Ob koncu 80. in v začetku 90. let je skozi pluralizem sodobnih likovnih praks aktivno izzival rigidne omejitve modernizma, pozneje pa se je usmeril k bolj družbenokritičnim vsebinam. Ali drži, da "se je zmeraj prepoznaval v poziciji drugega – nekoga, ki mu ni lagodno v gotovih pozicijah in prevladujočih tokovih", kot je o njem zapisala Nadja Gnamuš.
December in januar sta v upodobitvah iz zgodovine umetnosti prikazana kot meseca obdarovanj in gostij, a tudi refleksije časa, pravi umetnostna zgodovinarka dvojna doktorica Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev od pozne antike do renesanse posvetila tudi v magistrski nalogi. Kako so čas dojemali v srednjem veku, smo se z njo pogovarjali ob izteku leta 2021.
Grafični bienale Ljubljana, ki je ob nastanku leta 1955 Ljubljano postavil na svetovni zemljevid, pozneje pa se je dolgo soočal s težavami, pogosto povezujemo s politiko gibanja neuvrščenih. Jugoslavija je veljala za nekakšen most med Zahodom in Vzhodom, likovna umetnost pa je bila v očeh odločevalcev priročen vzvod mehke diplomacije. Med razlogi za uspeh pa sta še odločitev soustanoviteljev Zorana Kržišnika in Božidarja Jakca za grafiko kot bolj prenosljiv in demokratičen medij, ki je bil tedaj v skokovitem razvoju, ter Kržišnikovo spretno mreženje. A to je bilo v veliki meri usmerjeno na Zahod, kar je ob ideji neuvrščenosti kot vmesne poti nekoliko presenetljivo. Da je zgodovina bienala bolj kompleksna, kot si morda mislimo, priča zbornik 70 let Grafičnega bienala Ljubljana, ki sta ga uredila Nevenka Šivavec in Gregor Dražil. Ta je v pogovoru razprl pogled v zgodbo bienala – med drugim tudi v dolgo zgodovino težav, ki so leta 2001 vodile v spremembo pristopa in uvedbo kuratorskega principa.
Ob koncu leta se oziramo, spominjamo, komentiramo. Kaj se je na področju likovne in vizualne umetnosti v Sloveniji dogajalo v letu 2025? Kar nekaj močnih razstav smo dobili prav ob koncu, kot so v Cukrarni Art Vital – 12 let tandema Ulaya in Marine Abramović, v Moderni galeriji Festival (ne)hvaležnosti líbanonsko-ameriškega umetnika Walida Raada, v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pa Valentin Oman, In Memoriam: Križev pot Ukrajina/Bližnji vzhod, ob 90-letnici tega koroškega Slovenca. O velikem projektu Barok v Sloveniji, pa tem, katera slovita fotografska imena so letos privabile naše galerije, in še čem z Majo Kač, umetnostno zgodovinarko, urednico kulture in novinarko v MMC-jevem spletnem uredništvu RTV Slovenija, ki ji je Slovensko društvo likovnih kritikov letos podelilo nagrado za kritiško delovanje v zadnjih treh letih.
Na zavod GO! 2025 smo med drugim naslovili vprašanje, kolikšen del od skupnega proračuna na slovenski strani Evropske prestolnice kulture je bil namenjen prav področju likovne in vizualne umetnosti. Ta, po njihovi oceni, znaša okrog 10 odstotkov. Ključni projekti so bili razstavi Zorana Mušiča, festivala R.o.R in Pixxelpoint ter 20. mednarodni bienale mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja. Ob koncu EPK sta nas za komentar v novogoriškem studiu Radia Slovenija obiskali Rene Rusjan, umetnica, profesorica sodobnih umetniških praks in direktorica programa Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, ter Nataša Kovšca, umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka in programska vodja galerije GONG.
Slikar, performer in vsestranski umetnik Yoshio Nakajima ustvarja že sedem desetletij. Pri štirinajstih letih je pobegnil od doma in se v iskanju svojega lastnega umetniškega izraza iz vaškega okolja preselil v velemesto, Tokio. Na začetku ustvarjalne poti sta ga navdihovala dadaizem in takrat sodobna japonska umetniška skupina Gutai. Pozneje se je preselil v Evropo, kjer živi in dela še danes. Navkljub častitljivi starosti, Nakajima ima kar 85 let, je na povabilo Galerije Vžigalica prišel v Ljubljano in svojo retrospektivo Umetnost je vedno naslednja možnost odprl z dolgim in živahnim performansom skupaj z umetnico Chico Fukushima. Pred mikrofon smo poleg umetnika povabili tudi poznavalca Nakajimove umetniške prakse dr. Williama Marottija, profesorja zgodovine na Univerzi Kalifornije v Los Angelesu. Na povabilo oddelka za japonologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je Marotti ob razstavi pripravil tudi predavanje o Nakajimovem ustvarjanju. Nakajima je ustvarjal v obdobju, ki je bilo zaznamovano z umetniškim in političnim vrenjem. Njegovo delo simbolizira takraten izstop umetnikov iz muzejev in galerij ter upor proti konformizmu.
Yoshio Nakajima, Ginza, Tokio, Japonska, 2023 © foto Sakae Okatomi / Arhiv družine Nakajima (izrez)
Marina Abramović in Ulay, ikoni performativne umetnosti, sta se spoznala pred 50 leti v Amsterdamu in ugotovila, da imata oba rojstni dan 30. novembra. Bila sta vsak iz svojega družbenopolitičnega okolja – ona iz Jugoslavije, on iz Nemčije. Postala sta ljubimca in umetniški tandem, ki je spreminjal zgodovino. V svojem prvem performansu Relation in Space leta 1976 na bienalu v Benetkah sta gola uprizarjala silovite trke teles. Potem sta nenehno preizkušala svoje telesne in duševne meje, v akcije pa vključevala tudi občinstvo. Iz dveh energij sta se zlivala v tretji jaz, ki se je na koncu tako zgostil, da je razpadel nazaj na dvoje, in po dvanajstih letih sta se na Kitajskem zidu z 90-dnevno hojo naproti ob srečanju simbolično poslovila. Velika razstava v Cukrarni z naslovom Art Vital, ki se odpira prav na rojstni dan obeh umetnikov, se osredinja na njuno skupno pot, in sicer najobsežneje do zdaj, marsikaj je na ogled prvič. Nastala je v sodelovanju s Fundacijo Ulay in Leno Pislak ter arhivom Marine Abramović in Sydney Fishman, kurirata jo umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič in profesorica dunajske akademije likovnih umetnosti Felicitas Thun-Hohenstein. Ob razstavi bodo uprizorili tudi rekonstrukcije nekaterih performansov. Ob tej priložnosti se je za Likovne odmeve z Marino Abramović pogovarjal Žiga Bratoš.
Foto: Neža Tuma
Libanonsko-ameriški umetnik Walid Raad se v Moderni galeriji v Ljubljani predstavlja z obsežno razstavo Festival (ne)hvaležnosti. Na ogled so dela, ki jih kontinuirano ustvarja v sklopu treh projektov: The Atlas Group, Skice tega, kar bi lahko zatajil (Scratching on Things I Could Disavow) in Sladke besede: Bejrut (Naročila) (Sweet Talk: Beirut (Commissions)). Razstavo dopolnjujejo tudi dela, ki so nastala posebej za to priložnost. Fotografa, ki se sicer izraža skozi paleto ustvarjalnih praks, v pogovoru predstavlja kustosinja Zdenka Badovinac.
Foto: Sanja Rejc
Glavno mesto Francije je te dni v znamenju tedna fotografije in 28. mednarodnega fotografskega sejma Paris Photo. Sejem, ki je bil ustanovljen leta 1997, velja za najpomembnejšo platformo za raziskovanje fotografije in podobe ter spodbujanje dialoga med zgodovinskimi deli in sodobnimi praksami. Z več kot 200 galerijami in 45 založniki Paris Photo ponuja bogat program, razdeljen v pet segmentov. Iz Slovenije se je letos posebne okrogle mize udeležil Dejan Sluga, programski vodja ljubljanske Galerije Photon, ki je tudi nam podrobneje predstavil fotografsko dogajanje v Parizu in pod stekleno streho Velike palače.
Foto: Pixabay
Težko bi z opisi zaobjeli ustvarjalca, kot je 82-letni Stane Jagodič. Multimedijski, konceptualni in performativni umetnik, futurist, magični realist, konstruktivist, dadaist. Vse to in morda nič od tega zares. Predvsem že več kot pol stoletja razvija samosvojo vizualno govorico, temelječo na odličnem obvladovanju likovnih izrazil, ki ne potrebuje besedila, da bi jo razumeli. Njegova dela, naj gre za risbe, grafike, fotokolaže, rentgenske kolaže ali skulpture, so hkrati družbeno kritična, satirična in strašljiva, obravnavajo pa anomalije in bizarnosti sodobne družbe, človeško agresijo, tehnologijo, ekologijo. Stanetu Jagodiču so v Mestni galeriji Ljubljana, kjer se je prvič pregledno predstavil leta 1975, v sodelovanju z Galerijo Photon pripravili pregledno razstavo Nemirno oko, kustosa sta Barbara Sterle Vurnik in Dejan Sluga.
Foto: Žiga Bratoš
Še pred ogledom razstave Ohlajanje v Galeriji Ravne bi se za vzdušje obiskovalec lahko odpravil nedaleč stran v novo odprti muzej Stara železarna na Ravnah na Koroškem. V teh krajih ima jeklarstvo več kot 400 let zgodovine, ki se na neki način zgosti v temačnem prostoru, polnem velikanskih hidravličnih strojev in trpkega vonja po prekajenem. V njem zdaj vse miruje, v pravem pogonu pa je sosednja proizvodnja. ''Velike in mračne proizvodne hale delujejo na obiskovalca nadrealistično in navdihujoče. Ostri kontrasti svetlobe in teme poudarjajo fotogeničnost industrijskih interierjev, ki spominjajo na prezrte periferne vedute,'' je zapisal kustos Jernej Kožar ob risbah in slikah akademskega slikarja Miha Štruklja, ki je za svoj motiv tokrat izbral SIJ Metal Ravne.
Foto: Žiga Bratoš
V Portorožu je na sporedu 28. Festivala slovenskega filma tudi novi celovečerni dokumentarec Damjana Kozoleta. OHO film, pred tem prikazan med drugim že na Sarajevskem filmskem festivalu, je portret skupine OHO in celovito predstavi eno najpomembnejših umetniških gibanj našega prostora, ki je zagovarjalo neideološki, igriv, šaljiv pogled na svet in na človeka v njem. V ospredje je postavljalo odkrivanje poetike življenja in prevpraševalo antropocentrični pogled nanj. Kozole je v film vključil tudi videe in posnetke performansov, ki javnosti dolgo niso bili dostopni.
Foto: Posnetek zaslona OHO filma
Andrea Zabric je slikarka, ki živi med Dunajem, Ljubljano in Krasom. Njeni projekti so konceptualno oblikovani in se medsebojno prepletajo. V najnovejši razstavi Le model v prostorih Zavoda 2^32 v Ljubljani je v sklopu dolgometražnega avtorskega projekta predstavila deveto tuto. Tuta v primorskem narečju označuje delovno obleko v enem kosu – prva tuta je bila narejena po merah umetnice same, deveta tuta pa po merah modela, to je bila Tjaša Stanić Gjorgjievski, ki je tuto na otvoritvenem performansu tudi nosila. Poleg nje je nastopil trobentač Nikola Vuković, ki je logiko postavitve, ta pa razkriva notranjo zgradbo projekta, prevedel v slušno izkušnjo. Umetnica je tuto IX posvetila Thei Černigoj, konstruktivistki, ki za seboj ni pustila veliko del. Andreo Zabric vselej zanimajo ravno tiste predstavnice umetniških gibanj, ki v kanonu niso prepoznane. ''Gre za pogosto zanemarjeno obliko sobivanja in ustvarjanja med zakonci (v tem primeru Avgustom Černigojem v času tržaškega konstruktivizma). Piše se premalo kolabiografij.''
Foto: Sara Rman: Dokumentacija projekta tuta IX, 2025, za ''Le Model'', v produkciji Zavoda 2^32.
Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki obeležuje 50-letnico delovanja in ob tej priložnosti so pripravili obsežno, pregledno razstavo Smeri razvoja: Dela iz Zbirke Gorjupove galerije. Predstavljajo bogato zbirko, ki kot najstarejša v muzeju nastaja že vse od leta 1957. V manjši izvedbi je že bila predstavljena v osnovni šoli v Kostanjevici na Krki, številna dela pa so tokrat na ogled prvič. Več v pogovoru z direktorjem galerije Goranom Milovanovičem in kustosinjo Dejo Bečaj.
Foto (izrez): Kaja Selko
Comments
Download from Google Play
Download from App Store
United States