Claim OwnershipLiterarna matineja
Subscribed: 10Played: 362
Subscribe
© (C) RTVSLO 2023
Description
Pogovorno raziskovanje zanimivih književnih krajin z literati, prevajalci, teoretiki, profesorji, uredniki in drugimi, ki se posvečajo leposlovju in knjigi širše. Pogosto osvetljujemo opuse izbranih slovenskih in tujih literatov, razmišljamo o literarnih trendih in pretresamo strokovnejša vprašanja iz literarne vede.
234 Episodes
Reverse
Pesnik, pisatelj in filmski režiser Franco Arminio je eden izmed najbolj priljubljenih in plodovitih sodobnih italijanskih ustvarjalcev. Objavljati je začel sredi osemdesetih let minulega stoletja, v slovenščino pa imamo prevedeni dve njegovi knjigi. Zbirko avtorjevih liričnih miniaturk Razglednice od mrtvih je prevedla Jolka Milič, izšla pa je leta 2015 pri Kulturnoumetniškem društvu Apokalipsa. Knjigo Prepusti pot drevesom, za katero njena prevajalka Kristina Jurkovič pravi, da »je destilat avtorjeve obsežne pesniške produkcije,« pa je v zbirki Nova lirika leta 2024 izdala založba Mladinska knjiga. Arminiovo poezijo določa južna Italija – njena pokrajina, njeni prebivalci, majhne, opustele vasi, določa pa jo tudi minljivost, ki je nenehno zaledje avtorjeve pesniške govorice. Poetiko Franca Arminia predstavljamo s Kristino Jurkovič.
Elizabeth Hardwick še danes, slabi dve desetletji po svoji smrti, velja za eno najbolj eminentnih ameriških literarnih kritičark in esejistk. Čeprav je njen leposlovni opus manj obsežen, ga številni profesionalni bralci po kakovosti postavljajo ob bok njenemu publicističnemu in esejističnemu delu, pri tem pa izpostavljajo njeno izjemno eruducijo, slogovno mojstrstvo, lucidnost, samosvojost. V slovenščini jo lahko spoznavamo s knjigo Nespečne noči, ki je v prevodu Pie Prezelj izšla pri založbi LUD Šerpa. Knjigo nekateri uvrščajo med romane, drugi med avtobiografske leposlovne pripovedi, tretji med avtofikcijo. Tudi o tem razmišljamo s prevajalko Pio Prezelj. Še bolj pa o tem, zakaj je to delo stilistična mojstrovina, kaj ga ob odsotnosti jasne zgodbene linije veže v močno celoto in o tem, kakšno mesto zavzemajo Nespečne noči v kontekstu sodobne ameriške književnosti.
Pesnik in prevajalec Peter Semolič je od leta 1991, ko je izšel njegov knjižni prvenec, pesniška zbirka Tamariša, ustvaril bogat in prepoznaven pesniški opus, ki trenutno obsega že šestnajst knjig. Doslej zadnja med njimi, Žalostinke za okroglo zemljo, je izšla leta 2024 pri Literarno-umetniškem društvu Literatura in avtorju letos prinesla nominacijo za Veronikino nagrado.
Žalostinke za okroglo zemljo se zdijo spet nekoliko osebnejše Semoličevo delo, ki ga zaznamuje zanimiva dvojnost: po eni strani gre za slogovno in tematsko zelo enotno, koherentno knjigo, ki pa je hkrati tudi knjiga zelo raznolikih, številnih perspektiv, referenc, nenavadnih obratov in zarez.
V nedeljo, 21. 9. obeležujemo svetovni dan Alzheimerjeve bolezni; ta poleg bolnika močno prizadene tudi njegove bližnje; k osveščanju številnih vidikov te bolezni veliko prispeva knjiga Kje so moji ključi s podnaslovom O življenju z demenco. Izdala jo je založba Mladinska knjiga, povezuje literaturo in medicino, v njej je objavljenih 63 kratkih zgodb 27 avtorjev, spremljajo pa jih strokovni komentarji psihiatrinje dr. Zdenke Čebašek Travnik. Pri zbiranju in urejanju zgodb pa sta poleg nje sodelovala še komunikatorica znanosti dr. Saša Novak in Edo Krnič.
Zgodbe so pisane iz vidika različnih oseb – bolnikov, svojcev, oskrbovalcev in množice drugih v njihovi okolici; in prikazujejo posamezne, pogosto tudi zagatne prizore: pozabljanje, spremembe vedenja in razpoloženja, sumničavost, izgubljanje identitete.
Istra je s svojimi čari osvojila številne Slovence. Pisatelja in prevajalca Jurija Hudolina celo do te mere, da je bivanje v Ljubljani zamenjal za življenje v severnem delu hrvaške Istre, v zaselku Grupije. Ob abrahamu si je poklonil posebno darilo, in sicer 250 kilometrov poti do Pulja in nazaj do Grupij; poti ni izbiral naključno, temveč se je ustavljal v krajih, kjer je preživel otroštvo in mladost. Na določanje trase pa je vplivalo še nekaj: Hudolin se je namreč odločil del svoje poti nameniti raziskovanju pristne istrske kulinarike. Na podlagi tega doživetja je nato nastala knjiga Ti pa kar greš v bitko za pomlad. Pešibus po Istri. Delo, ki ima kataloško oznako potopis, avtor označuje za roman. Ne glede na zvrstno oznako pa gre za knjigo, v kateri bo užival vsak ljubitelj hoje, kulinarike, Istre ali pa zgolj dobre pripovedi. Izšla je pri založbi Umco.
Tuja mehkoba je naslov druge samostojne knjige poezije pesnice in prevajalke Natalije Milovanović. Spomnimo: za knjigo poezije z naslovom Samoumevno je leta 2021 prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec, knjiga je bila izbrana za obravnavo na festivalu Pranger in uvrščena v kritiški izbor 10 Books from Slovenia za leto 2022. Obe avtoričini pesniški zbirki sta izšli pri Centru za slovensko književnost, v zbirki Aleph.
Natalija Milovanović poezijo piše v srbščini in slovenščini, kot je večkrat poudarila že ob izidu prvenca, pa proces pisanja poezije zanjo pomeni tudi nenehno deavtomatizacijo maternega jezika kot samoumevnosti. Tokrat zato z njo med drugim razmišljamo tudi o njenem razmerju do slovenščine, v kateri je napisala že drugo vrhunsko pesniško knjigo. In o njenem razmerju do sodobne slovenske poezije, predvsem pa o tem, kakšno je tujstvo, ki ga prinaša mehkoba in kako je nastajala Tuja mehkoba – ta na prvi vtis tiha, refleksivna, a izjemno pronicljiva, suverena, subtilna knjiga, ki jo prežemata empatija in odprtost do drugega in drugačnega.
Po toku navzgor. Tako je naslov antologije sodobne kratke pripovedi severnoameriških Indijancev, ki je izšla pri založbi Litera. Pod projekt, prvi tovrstni pri nas, se podpisuje pesnica in prevajalka, poznavalka sodobne ameriške književnosti dr. Kristina Kočan, ki je besedila izbrala, prevedla in knjigo tudi uredila. Slikovit nabor indijanskih leposlovnih glasov odstira literarno ustvarjalnost severnoameriških staroselcev, tematizira vprašanja, s katerimi se kot družba in posamezniki soočajo, predvsem pa tudi razbija stereotipe, s katerimi jih žal še zmeraj prepogosto povezujemo. Gostimo dr. Kristino Kočan.
Produkcija: 2022.
Dr. Brane Senegačnik, klasični filolog, prevajalec, esejist in predavatelj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je naš osrednji sodobni lirični pesnik, obenem pa ga lirika privlači tudi kot bralca, misleca, znanstvenika. O njej govorijo vsaj tri njegove teoretske knjige: Smrt lirike?, Dežela, ki je ni na zemljevidu : lirični vidiki antropologije in Lirični prostor, združuje pa jih to, da se Senegačnik v njih odvrne od prevladujočih literarno-vednih metodologij. K poeziji, pa tudi umetnosti sploh, pristopa ontološko, obenem pa poudarja, da je njeno doživljanje povezano s širšimi antropološkimi vprašanji. Tokrat se z njim podajamo v lirični prostor in prevprašujemo liričnega človeka.
Julija Potrč Šavli je uveljavljena književna prevajalka iz finščine in angleščine, v zadnjih letih pa jo vse bolj spoznavamo tudi prek njenih prevodov estonskega leposlovja. Je edina slovenska prevajalka leposlovja s tega govornega območja. V nekaj letih je slovenskim bralcem, tudi najmlajšim, omogočila branje priljubljenih vrhunskih sodobnih del estonske književnosti. Med njimi je tudi knjiga kratkih pripovedi Urmasa Vadija Duša ob cesti. Prav ob tej knjigi z Julijo Potrč Šavli razmišljamo o posebnostih estonskega jezika, o njegovi zahtevnosti, o smereh v sodobni estonski književnosti in še čem.
Oddaja je bila premierno na sporedu novembra 2024.
Ana Geršak je uveljavljena literarna kritičarka, pred dobrim desetletjem je za svoje kritiško delo prejela Stritarjevo nagrado, in dolgoletna literarna urednica, ki med drugim ureja leposlovje tudi pri založbi Goga. Čeprav je udomačena v petih jezikih – ob domači slovenščini še v italijanščini, ruščini, francoščini in angleščini – in je že podpisala nekaj leposlovnih prevodov, se nima za prevajalko. Verjetno pa se ne zmotimo, če jo označimo za navdušeno, poglobljeno in zelo razgledano bralko. Z njo razmišljamo o kanonu, kakovostnih knjigah, merilih za to kakovost in še čem.
Oddaja je bila premierno predvajana maja 2024.
V drevo, osma izvirna knjiga poezije Ane Pepelnik, dokazuje, da avtorici ustvarjalnega zagona ne zmanjkuje – ravno nasprotno. Zgoščen miselni tok brez ločil, ki se pogosto oblikuje v več strani dolge pesmi v prozi, včasih v psalme, včasih zgolj v drobne pesmi ali njihove okruške, bralca hipoma potegne vase in mu nudi užitka polno plavanje prek brzic, meandrov, pritokov ali ponikev. Čeprav so pesmi prežete s tematizacijo ustvarjalnega postopka, Ana Pepelnik vanje spretno integrira intimna in univerzalnejša bivanjska vprašanja. Njeni pisavi tudi tokrat dajo poseben čar dobro umerjene čustvene intonacije ter nepretencioznost in blagost izreke.
Dr. Alojzija Zupan Sosič, redna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, je pretežni del svoje znanstvene poti posvetila pripovedništvu, v zadnjem času pa se, ne le znanstveno, temveč tudi ustvarjalno, vse bolj posveča poeziji, s katero je svojo študijsko in znanstveno pot ne nazadnje tudi začela. O tem, kaj in zakaj jo vleče k poeziji, lahko vsaj nekaj izvemo iz njene monografije s pomenljivim naslovom Berem pesmi. Znanstveno delo, ki ga zaznamuje – za znanost ne običajen – osebni pristop, je izšlo pri Kulturno-umetniškem društvu Police Dubove, po svojem bistvu pa je argumentirana, tehtna apologija poezije in branja poezije. Knjiga prinaša tudi izčrpne študije primerov sodobne slovenske poezije, pri obravnavi katerih Zupan Sosič uvaja kogmotivni in holistični pristop; obenem bralca ves čas spominja na to, da je poezija po svojem bistvu dialog z Drugim.
Slovenska žanrska literatura je ta hip v res dobri kondiciji. To potrjuje tudi knjižni prvenec Maše Jelušič, kriminalni roman z naslovom Profesor je končno mrtev. Knjiga, izšla je pri založbi Goga, bo razveselila vse ljubitelje dobrih kriminalk, tudi tiste, ki od kriminalnih romanov pričakujejo nekoliko več: recimo dobro psihologijo likov, poznavanje kriminalističnih postopkov in tudi luciden vpogled v družbeno tkivo. Roman Profesor je končno mrtev je svojo predstavitev že dočakal tudi v tujini, in sicer na festivalu Thrillerfest v Beogradu.
Pustinje, leposlovno besedilo, ki je v izvirniku izšlo leta 1982 in ga je podpisal avstralski pisatelj Gerald Murnane, so nenavadno delo – eno tistih, ki pričajo o neizčrpnosti literarne ustvarjalnosti, o pogojni naravi zvrstnih oznak, pa tudi o tem, da iz obsega knjige težko sklepamo, kako dolgo bo trajalo naše branje. Pustinje so namreč relativno kratko in dogajalno precej izpraznjeno delo, delo, ob katerem težko govorimo o pravi psihologiji ali karakterizaciji likov, še manj o odnosih med njimi. A kljub temu so izredno kompleksen, sporočilno bogat tekst, ki ga bralci in kritiki najpogosteje označujejo za roman. O njem razmišljamo s prevajalko in pisateljico Anjo Radaljac, ki je Pustinje oživila v slovenskem prevodu.
Literarno matinejo tokrat krojijo mlajši slovenski ustvarjalci – pisatelji in pisateljice, pesniki, pesnice, literarni kritiki in kritičarke – ki ne živijo v urbanih središčih Slovenije, temveč prihajajo iz manjših oziroma robnejših krajev, tam delajo in živijo. Večini izmed njih, oziroma njihovi leposlovni besedi, ste že lahko prisluhnili v oddajah Literarni nokturno, ki so še vedno dosegljive na spletnih straneh prvega in tretjega programa našega radia. Tokrat nas je v kratkih pogovorih z njimi zanimalo predvsem, kako doživljajo domnevno centraliziranost Slovenije in kako je ob dejstvu, da je glavnina literarnega dogajanja skoncentriranega v Ljubljani, potekalo njihovo uveljavljanje.
Pri oddaji so sodelovali Matej Juh, Tadeja Krečič Scholten, Petra Meterc in Vlado Motnikar.
Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske Unije.
Poezija sodobnega grškega klasika Nikiforosa Vrettakosa (1912–1991) je prava poslastica za ljubitelje poetične besede. O tem se lahko prepričamo ob njegovi knjigi Moja zbirka, s podnaslovom Pesmi, 1933−1991, ki je v slovenskem prevodu Dragice Fabjan Andritsakos izšla pri založbi KUD Logos. Gre za šesti izbor iz Vrettakosove poezije, ki ga je opravil pesnik sam. Knjiga omogoča natančen vpogled v raznolikost Vrettakosove poetike, kot se je razvila v več kot sedmih desetletjih ustvarjanja. Življenje in poezijo pesnika, ki so ga nekateri imenovali tudi pesnik miru in ljubezni, predstavljamo v pogovoru z Dragico Fabjan Andritsakos, doktorico jezikoslovnih ved in profesorico stare in moderne grščine ter latinščine.
Poezijo bere Jure Franko;
glasbena oprema: Marko Šetinc.
Na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani poteka Slovanska bralna značka, namenjena študentom, učiteljem in srednješolcem. Slovanska bralna značka je bralni klub, a hkrati tudi več kot to. Tedenska srečanja udeležencev bogatijo gostujoči avtorji, prevajalci in poznavalci sodobne slovanske literature, v okviru Slovanske bralne značke pa potekajo tudi različne izobraževalne in ustvarjalne delavnice za srednje šole, ki so primerne za dopolnitev pouka slovenščine, medpredmetno povezovanje ali tematske in kulturne dneve. Slovansko bralno značko vodita in organizirata izr. prof. dr. Namita Subiotto in doc. dr. Špela Sevšek Šramel. Dr. Špela Sevšek Šramel je tudi naša tokratna gostja, ob njej pa še Andraž Stevanovski, profesor slovenščine na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani.
Dr. Andrej Blatnik je eden najbolj prepoznavnih sodobnih slovenskih intelektualcev in ustvarjalcev: poznamo ga kot pisatelja, prevajalca, esejista, urednika, predavatelja na Filozofski fakulteti, dobrega poznavalca slovenskega založništva in knjigotrštva, kot branja in še bi lahko naštevali. Njemu bližnji ga že desetletja poznajo tudi kot strastnega popotnika – in prav navdušenje nad potovanjem, premikanjem diha iz domala vsakega stavka njegove knjige Besedi na sledi. Lovljenje knjig v Južni Aziji. Delo, ki je izšlo pri založbi Umco, je svojevrsten, razgiban, slikovit, duhovit in poučen potopis, ki svojega avtorja, torej Andreja Blatnika, razkriva tudi kot nenasitnega bralca.
Danica Ručigaj, rojena leta 1934 v Skopju, je bila slovenskih korenin, njen oče je bil Slovenec. Leta 1960 je izšel njen pesniški prvenec Srebrne nočne igre, izida druge zbirke Ujetniki vetra leta 1963 pa žal ni dočakala, saj je umrla v potresu, ki je 26. julija 1963 prizadel Makedonijo. Danes velja za prvo makedonsko pesnico, saj je ženska makedonska poezija prej obstajala le v ustnem izročilu. Po njej je poimenovana tudi nagrada, ki jo Društvo pisateljev Makedonije od leta 2005 podeljuje pesnicam za najboljšo pesniško zbirko. V slovenščino imamo preveden ves njen opus, zasluga za to pa gre prevajalki Maji Kovač in Kulturno-umetniškemu društvu Police Dubove, ki je izdalo avtoričino knjigo zbranih pesmi Srebrne nočne igre in Ujetniki vetra. Maja Kovač je za prevod teh pesmi prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za mlado prevajalko. O življenju in poetiki Danice Ručigaj pa razmišljamo z izredno profesorico dr. Namito Subiotto, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Andrée Chedid, egiptovsko-francoska pesnica in pisateljica se je rodila leta 1920 v Kairu. Odraščala je v svetovljanskem okolju Egipta in bila vzgojena v treh jezikih, arabščini, francoščini in angleščini, v kateri je napisala prve pesmi. Po drugi svetovni vojni pa se je preselila v Francijo in za svoj jezik sprejela francoščino. Ustvarila je impresiven prozni in pesniški opus, za katerega je prejela številne nagrade. Je ena redkih prejemnic dveh nagrad goncourt – eno je prejela za novelistiko, drugo za pezijo. V slovenščini jo lahko v knjižni obliki beremo po zalugi prevajalke Žive Čebulj in Književnega društva Hiša poezije, pri katerem je izšla knjiga avtoričinih izbranih pesmi Ubesediti pesem. 1949 – 1970. Živa Čebulj je za ta prevajalski podvig prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca ziroma prevajalko.
Comments
Download from Google Play
Download from App Store
United States