Duhovno branje

Iz Velikonočnih pisem sv. Atanazija, škofa (5. pismo, 1-2) Velikonočna skrivnost zbližuje oddaljene vernike   Bratje moji, lepo je preiti z enega praznika k drugemu, od ene molitve k drugi in z ene slovesnosti na drugo slovesnost. Blizu je čas, ki začenja novo dobo, praznovanje svete velike noči, v kateri se je naš Gospod žrtvoval za nas. Mi se seveda krepčamo z jedjo življenja in razveseljujemo svoje srce z dragoceno Kristusovo krvjo, kakor da bi pili iz studenca. In vendar smo še naprej žejni in zmeraj še hrepenimo. On pa se daje žejnim in za praznični dan s svojo dobrotljivostjo vabi k sebi vsa nepotešena srca: Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Ne pogasi človeku žeje samo takrat, ko ta pristopi, ampak vsakokrat, če le izrazi prošnjo, mu je dovoljeno, da se približa Odrešeniku. Milost tega praznika ni omejena na določeno dobo in njegov bleščeči žarek ne pozna zatona; vedno razsvetli tiste, ki si tega želijo. Z nenehno močjo pa sije v kristjanih, ki so že razsvetljeni ter ponoči in podnevi premišljujejo svete knjige. Ti so kakor človek, ki ga sveti psalm blagruje z besedami: Blagor človeku, ki ne zaide na kriva pota, ne pohaja z grešniki in ne poseda s hudobneži; veseli pa se božjih zapovedi ter jih noč in dan premišlja. Dragi moji! Bog je od začetka postavil za nas ta praznik z namenom, da bi ga obhajali vsako leto. Za naše odrešenje je izročil v smrt svojega Sina in zaradi istega namena nam je dal velikonočni praznik, v katerega je usmerjeno vse bogoslužno leto. Ta praznik nas s svojo skrivnostjo vodi skozi vse nadloge tega sveta. Po njem nam naklanja tisto odrešilno veselje, ki veča bratstvo med ljudmi. S svojim skrivnostnim delovanjem nas združuje v eno občestvo in vse kristjane duhovno povezuje, kjerkoli so. Združuje nas v skupni molitvi in zahvali, ki je običajna ob takih slovesnostih. Čudež božje dobrotljivosti je, kako nas ta praznik združuje vse, tiste, ki se zberejo od daleč, in tiste, ki so razkropljeni po daljnih krajih, in nas vse tesno zbliža po veri.

Iz govorov sv. Bernardina Sienskega, duhovnika (2., O sv. Jožefu) Zvesti hranitelj in varuh   Splošno pravilo pri podelitvi vseh posebnih milosti kakemu razumnemu bitju je: kadar božja milost koga izbere za kakšno posebno nalogo ali kak vzvišen poklic, mu da tudi vse darove, ki so mu kot izbrani osebi potrebni in so mu tudi v čast. To se je v največji meri uresničilo pri svetem Jožefu, krušnem očetu Gospoda Jezusa Kristusa in pri resničnem ženinu kraljice sveta in vladarice angelov. Njega je večni Oče izbral za zvestega hranitelja in varuha svojega največjega zaklada, svojega Sina in njegove matere. Sveti Jožef je to službo nad vse zvesto izvršil. Zato mu je Gospod rekel: Dobri in zvesti služabnik, pojdi v veselje svojega Gospoda. Če vzporedimo Jožefa s celo Kristusovo Cerkvijo, ali ne uvidimo, da je on tisti posebej izbrani mož, ki je Kristusa primerno in častno vpeljal v življenje na svetu. Če vsa sveta Cerkev veliko dolguje Devici Mariji, ker je bila po njej vredna prejeti Kristusa, pa je za Marijo dolžna posebno hvaležnost in spoštovanje svetemu Jožefu. On takorekoč zaključuje staro zavezo in v njem poslanstvo očakov in prerokov dobiva obljubljeni sad. Samo on je končno mogel gledati s svojimi očmi tistega, ki ga je božja milost njim obljubljala. Brez dvoma Kristus v nebesih ni odvzel Jožefu tistega spoštovanja in tiste časti, ki mu jo je izkazoval kot sin svojemu očetu, dokler je bil na zemlji. Njegov odnos do svetega Jožefa je postal še tesnejši, boljši in popolnejši. Zato mu Gospod po pravici govori: Pojdi v veselje svojega Gospoda. Čeprav prihaja veselje nebeške sreče v človeško srce, je vendar Gospod rekel: Pojdi v veselje. S tem je na skrivnosten način pokazal, da nebeško veselje ne bo samo v srcu človeka, ampak ga bo tudi obdajalo, vsega prevzemalo in ga preplavljalo kakor neskončno brezno. Spominjaj se nas torej, sveti Jožef, in s svojo mogočno priprošnjo posreduj pri Jezusu, ki se je imenoval tvoj sin. Daj, da nam bo milostljiva tudi tvoja zaročenka Devica Marija, mati njega, ki z Očetom in Svetim Duhom živi in kraljuje na vse večne čase. Amen.

Iz pisem sv. Maksima Spoznavalca, opata (11. pismo) Božje usmiljenje do spreobrnjencev   Oznanjevalci resnice in služabniki božje milosti, vsi, ki so od začetka do danes, vsak v svojem času razlagali božjo odrešilno voljo, vsi ti govorijo: Bogu ni nič ljubšega in prijetnejšega kakor resnično spreobrnjeni ljudje, ki so se pokesali grehov. Na izredne načine je Bog hotel pokazati, da mu je to veliko ljubše kot vse drugo. Še več. Kot prvo in izredno znamenje brezmejne božje dobrotljivosti je to, da se je božja Beseda hotela v neizrekljivem ponižanju in približanju učlovečiti med nami. Hotela je delati, trpeti in oznanjati, kar je bilo potrebno za nas, božje sovražnike, da se spravimo z Bogom Očetom in tako dosežemo večno življenje, od katerega smo bili izključeni. Naših bolezni ni zdravil le s čudeži. V svojem trpljenju je vzel nase naše slabosti in s svojo smrtjo je on, nedolžni, plačal našo krivdo, kakor da bi bil on krivec. Osvobodil nas je naših mnogih in strašnih grehov. Učil nas je s svojim zgledom na različne načine, naj mu bomo v dobroti do drugih čim bolj podobni. Zato je vabil: Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike, da se spreobrnejo, in: Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Dejal je, da je prišel iskat in rešit izgubljeno ovco in da je poslan k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. S priliko o izgubljeni drahmi je pokazal, da je prišel očistit božjo podobo v človeku, ki je bila v gnusobi greha. Dejal je: Resnično povem vam, v nebesih bo večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori. Zato je krepčal z vinom in oljem moža, ki je padel med razbojnike in je ob poti popolnoma oropan v svojih ranah ležal napol mrtev. Obvezal ga je, dvignil na živinče ter ga izročil gostilničarju. Plačal je zanj oskrbo in obljubil, da ostalo povrne ob povratku. Tudi je povedal, da se je dobri oče sklonil k izgubljenemu sinu, ko se je ta vrnil, ga je objel, ker se je vrnil domov, ga oblekel v lepo obleko in mu nadel svoje okrasje in o njegovi preteklosti ni črhnil besede. Tako je bilo z ovco, ki se je oddaljila od velike božje črede ter blodila po hribih in gričih. Ko jo je našel, je ni s silo vlekel nazaj v stajo. Zadel si jo je na svoje rame in jo s sočutjem nesel k drugim ovcam. Ljudem pa je klical: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase. Jarem pomeni zapovedi in življenje po predpisih evangelija. To breme je napor, potreben za pokoro, zato tudi pravi: Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko. Vendar še ponovno tolmači božjo pravičnost in dobroto, ko naroča: Bodite sveti, bodite popolni, bodite usmiljeni, kakor je vaš Oče v nebesih. Odpuščajte in vam bo odpuščeno in: Vse, kar hočete, da bi vam ljudje storili, storite njim tudi vi.

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (10. govor v postu, 3-5). O krščanski ljubezni   Gospod govori v Janezovem evangeliju: Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj, in v pismu istega apostola beremo: Preljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen iz Boga; in vsakdo, ki ljubi, je iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen. Naj verniki torej preiščejo srca in naj v odkritem izpraševanju presodijo najgloblja čustva svojega srca. Če jim vest pravi, da so vendarle storili nekaj del ljubezni, naj ne dvomijo, da Bog prebiva v njih. Če pa bi bili radi še bolj pripravljeni na sprejem takega gosta, naj si še bolj vztrajno prizadevajo za dela usmiljenja. Če je namreč Bog ljubezen, ne sme ljubezen poznati nobene meje, ker božanstva nikakor ni mogoče omejiti. Čeprav je, predragi, vsak čas primeren, da izkazujemo dobroto ljubezni, vendar nas k temu prav posebno spodbujajo sedanji dnevi. Tisti, ki želijo dočakati veliko noč v svetosti duše in telesa, naj si skušajo pridobiti predvsem to milost, ki vsebuje v bistvu vse kreposti in pokrije množico grehov. Zato, ko se pripravljamo na praznovanje nad vse vzvišene skrivnosti, s katero je kri Jezusa Kristusa zbrisala naše grehe, pripravimo najprej daritve usmiljenja. Tako bomo tudi mi dali tistim, ki so se morda zoper nas pregrešili, to, kar je nam izkazala božja dobrota. Naj se pokaže v nas večja blagohotnost do vseh ubogih in tistih, ki jih tarejo razne bridkosti. Tako se bo glas mnogih dvigal v zahvalo Bogu in bomo s svojim postom pomagali nasititi tiste, ki trpijo pomanjkanje. Nobena pobožnost ne razveseljuje Gospoda bolj kakor tista, ki vodi k izkazovanju dobrot ubogim, in kjer najde skrb za usmiljenje, tam spozna podobo svoje dobrotljivosti. Ne bojmo se, da bi nam pri taki radodarnosti zmanjkalo bogastva, kajti že dobrota sama je veliko bogastvo in ne more zmanjkati snovi za darežljivost tam, kjer Kristus hrani in se nasičuje. Pri vsem tem opravilu deluje tista roka, ki dela z lomljenjem kruh večji in ga potem še z delitvijo množi. Brez skrbi in vesel naj bo delivec miloščine, ker bo takrat najbolj obogatel, ko bo zase najmanj ohranil. Saj je rekel apostol Pavel: Oni pa, ki daje sejavcu seme in kruha za živež, bo dal in pomnožil vaše seme ter povečal sadove vaše pravičnosti v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, ki živi in kraljuje z Očetom in Svetim Duhom vekomaj. Amen.

Iz homilij o tretji Mojzesovi knjigi Origena, duhovnika (9, 5-10) Kristus, veliki duhovnik, je naša sprava Enkrat na leto pusti veliki duhovnik ljudstvo zunaj in vstopi na kraj, kjer je spravni pokrov s kerubi na njem. Vstopi v prostor s skrinjo zaveze in kadilnim oltarjem, kamor nihče ne sme vstopiti razen velikega duhovnika. Če pomislim na našega resničnega velikega duhovnika, Gospoda Jezusa Kristusa, je bil on s telesom celo »leto« med ljudstvom. To je bilo tisto »leto«, o katerem je rekel: Poslal me je, da ubogim oznanim blagovest, da naznanim jetnikom svobodo in oznanim leto božjega usmiljenja in dan odpuščanja. Vidim tudi, kako je enkrat v tistem »letu«, to je na spravni dan, stopil v svetišče. To pomeni, da je stopil k Očetu in ga prosil, naj bo milostljiv človeškemu rodu in reši vse, ki vanj verujejo. To spravo, s katero je Kristus pripravil Očeta do usmiljenja, je spoznal apostol Janez in zapisal: Otročiči moji, to vam pišem, da ne bi grešili. Ako se pa kdo pregreši, imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, pravičnega. On je sprava za naše grehe. Podobno misli o tej spravi sv. Pavel, ko govori o Kristusu: Njega je Bog postavil v njegovi krvi kot spravo po veri. Dan te sprave traja za nas do konca sveta. Božja beseda pravi: Aron naj naloži kadilo na ogenj pred Gospodom, da oblak kadila pokrije spravni pokrov na skrinji zaveze, in ne bo umrl. Potem naj vzame nekaj junčeve krvi in naj s prstom pokropi spravni pokrov proti vzhodni strani. Stare Hebrejce je učila, kako naj opravljajo obred sprave za ljudi pred Bogom. Ti pa si prišel do pravega velikega duhovnika, Kristusa, ki je s svojo krvjo spravil svet z Bogom. Zato se ne ustavljaj pri mesu in krvi. Nauči se raje, kaj je kri Besede in poslušaj, kako govori Jezus: To je moja kri zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov. Niti ni brez pomena, da je duhovnik s krvjo kropil proti vzhodu. Sprava prihaja z vzhoda. Od tam namreč prihaja mož, čigar ime je Vzhajajoči in ki je srednik med Bogom in ljudmi. Zato ti velja poziv, da gledaš proti vzhodu, od koder izhaja »sonce pravičnosti«, od koder prihaja zate luč, da ne bi nikoli hodil v temi in da te poslednji dan ne bo presenetil v temi. Naj te ne premaga noč nevednosti, temveč živi vedno bolj v luči, v svetlem dnevu vere, da boš dosegel luč ljubezni in miru.

Iz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (34, 8-9) Kristus je pot k luči, resnici in življenju   Bratje moji, Gospod je kratko rekel: Jaz sem luč sveta. Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi, marveč bo imel luč življenja. S temi besedami je nekaj zapovedal, nekaj obljubil. Storimo, kar je zapovedal, da ne bomo predrzno hrepeneli po tistem, kar je obljubil, da nam, ko bo sodil, ne poreče: Si pač storil, kar sem zapovedal, da terjaš, kar sem obljubil? Kaj si torej zapovedal, Gospod, naš Bog? Odgovarja ti: Da greš za menoj. Prosil si ga nasveta za življenje. Za kakšno življenje, če ne za ono, o katerem je rečeno: V tebi je vir vsega življenja? Mi torej zdaj storimo in pojdimo za Gospodom: razvežimo vezi, ki nas ovirajo, da bi šli za njim. Kdo bi pa mogel razvozlati take vozle, če mu ne pomore on, kateremu je rečeno: Rešil si me. O njem pravi drug psalm: Gospod osvobaja jetnike, Gospod dviga potrte. In za čim gredo rešeni in vzdignjeni, če ne za lučjo, ki jim pravi: Jaz sem luč sveta. Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi? Kajti Gospod razsvetljuje slepe. Zdaj smo torej, bratje, razsvetljeni, ker smo bili maziljeni z vero. Najpoprej je namreč svojo slino pomešal s prstjo, da bi mazilil sleporojenega. Tudi mi smo od Adama slepi rojeni in potrebujemo njega, da nas razsvetli. Pomešal je slino s prstjo. Beseda je meso postala in se med nami naselila. Pomešal je slino s prstjo, zato je bilo napovedano: Zvestoba bo pognala iz zemlje; on sam je pa rekel: Jaz sem pot, resnica in življenje. Resnico bomo uživali, ko bomo iz obličja v obličje gledali; saj nam je tudi to obljubil. Kdo bi se namreč drznil upati, česar nam ne bi Bog milostno obljubil ali dal? Gledali bomo iz obličja v obličje. Apostol pravi: Zdaj spoznavam deloma, zdaj nejasno v zrcalu, takrat pa iz obličja v obličje. Tudi apostol Janez pravi v svojem pismu: Preljubi! Zdaj smo božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakršen je. To je velika obljuba. Če ga ljubiš, pojdi za njim. Ljubim ga, praviš, toda kod naj grem? Če bi bil Gospod, tvoj Bog, rekel: »Jaz sem resnica in življenje«, bi ti iz hrepenenja po resnici in iz želje po življenju kajpada iskal poti, po kateri bi mogel do njiju. Rekel bi si: Nekaj velikega je resnica, nekaj velikega je življenje; ko bi le vedel, kako bi moja duša prišla do njiju. Vprašuješ kod? Poslušaj ga, da najprej pravi: Jaz sem pot. Preden reče, kam, pove, kod. Jaz sem pot. Kam drži pot? In resnica in življenje. Najprej je rekel, kod naj greš, nato je rekel, kam naj prideš. Jaz sem pot, jaz sem resnica, jaz sem življenje. Ko je pri Očetu, je resnica in življenje; ko je postal človek, je postal pot. Ne pravi ti: »Trudi se in poišči pot, da prideš do resnice in življenja«. Ne pravi ti tako. Lenuh, vstani: pot sama je k tebi prišla in te je iz spanja zbudila, če te je vendar zbudila. Vstani in hodi! Morda poskušaš hoditi, pa ne moreš, ker te noge bolijo. Od česa te noge bolijo? Si nemara tekal po hrapavih poteh, ker te je gnala lakomnost? Toda božja Beseda je tudi hrome ozdravljala. A praviš: »Imam zdrave noge, toda pota ne vidim.« Pomisli, da je tudi slepim dajala vid.

Iz govorov sv. Gregorja Nacianškega, škofa (14. govor 38.40) Služimo Kristusu v revežih Blagor usmiljenim, pravi Sveto pismo, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli. Usmiljenje ni ravno zadnji blagor. Blagor mu, ki skrbi za uboge; in spet: Dobro je človeku, ki je usmiljen in rad pomaga. Ponovno beremo: Pravični je vedno usmiljen in rad posoja. Osvojimo si to lastnost, bodimo razumevajoči, postanimo dobrotljivi! Niti noč naj ne zaustavi tvojega usmiljenja. Ne reci: Pojdi in zopet pridi, jutri ti bom dal. Naj ne bo premora med nagibom in dobrim delom. Ljubezen do človeka edina ne pozna odlašanja. Lačnemu lomi svoj kruh in pripelji bedne brezdomce v svojo hišo, in to z dobro voljo. Kdor usmiljenje skazuje, naj ga z veseljem. Dobro delo, storjeno s pripravljenostjo, se ti bo dvakratno obrestovalo. Kar pa je izvršeno z nevoljo in prisiljenostjo, je zoprno in ni vredno hvale. Ko opravljamo dobra dela, ne tarnajmo, ampak se veselimo. Ako jarma vezi odpneš, pravi prerok, torej če se odpoveš skopuštvu, pomišljanju, godrnjanju in preverjanju, kdo je dober in kdo ni, kaj se bo zgodilo? Nekaj velikega in občudovanja vrednega. Prejel boš izredno plačilo: Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in zdajci zacvete tvoje ozdravljenje. Kdo si ne bi želel luči in ozdravljenja? Če torej Kristusovi služabniki, bratje in sodediči, sprejmete moje besede, poslušajte: Dokler imamo še čas, obiskujmo Kristusa, negujmo Kristusa, hranimo Kristusa, oblačimo Kristusa, sprejemajmo gostoljubno Kristusa, častimo Kristusa. To pa ne le pri mizi, kot so storili nekateri, ali s pokopom kakor Jožef iz Arimateje ali s pripravo na pokop kakor Nikodem ali kakor so ga pred vsemi temi počastili modri z vzhoda z zlatom, miro in kadilom. Gospod hoče usmiljenja in ne daritve in več kot množica tolstih janjcev je vredno usmiljeno srce. Usmiljenje mu danes izkažimo po siromakih, ki se trudoma premikajo po zemlji, da nas sprejmejo v večna bivališča, ko bomo zapustili svet, v Kristusu našem Gospodu. Njemu slava vekomaj. Amen.

Iz razlage Jobove knjige sv. Gregorja Velikega, papeža (13. knj., 21-23) Skrivnost našega oživljenja   Blaženi Job, podoba svete Cerkve, Glave in udov, uporablja včasih glas udov, včasih glas Glave. Ko govori o njenih udih, se takoj dvigne h Glavi, tako na primer, ko pravi: Trpel sem, dasi ni bilo krivice na mojih rokah in je bila moja molitev čista. Ni bilo namreč krivice na rokah tistega, ki ni storil nobenega greha, in ni bilo zvijače v njegovih ustih, a je vendar za naše odrešenje pretrpel bolečine križanja. Izmed vseh je bila samo njegova molitev čista pred Bogom, ker je celo v trpljenju na križu prosil za preganjalce, rekoč: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Ali je sploh mogoče izreči ali v molitvi misliti kaj čistejšega, kakor če kdo prosi usmiljenja tudi za tiste, ki so mu prizadeli bolečine? Tako se je zgodilo, da so kri našega Odrešenika, ki so jo kot kruti preganjalci prelili, pozneje kot verujoči pili in oznanjali, da je božji Sin. O tej krvi je namreč zelo primerno rečeno: O zemlja, ne pokrivaj moje krvi in naj ne bo počivališča za moje vpitje. Ta zemlja je grešni človek, kajti njemu veljajo besede: Prah si in v prah se povrneš. Zares zemlja ne pokriva krvi našega Odrešenika, saj sleherni grešnik, ki sprejme ceno našega odrešenja, to kri razodeva, jo slavi in po svojih močeh drugim oznanja. Prav tako zemlja ni zakrila njegove krvi, ker je sveta Cerkev že po vseh delih sveta oznanila skrivnost svojega odrešenja. Ni brez pomena, kar Job dodaja: In naj ne bo počivališča za moje vpitje. Kri odrešenja, ki jo pijemo, je krik našega Odrešenika, zato pravi tudi Pavel: Kri kropljenja, ki glasneje govori ko Abelova kri. O Abelovi krvi je namreč rečeno: Glas krvi tvojega brata vpije k meni z zemlje. Jezusova kri glasneje govori ko Abelova, kajti Abelova kri je klicala smrt na bratomorilca, medtem ko je Gospodova kri izprosila preganjalcem življenje. Skrivnost Gospodovega trpljenja ne sme ostati v nas brez koristi. Posnemajmo, kar obhajamo, in oznanjajmo, kar častimo. Njegovo vpitje namreč v nas zamre, če bo naš jezik molčal o tistem, kar um veruje. Nič drugega nam torej ne preostane, kakor da vsakdo po svojih močeh oznanja drugim skrivnost svojega oživljenja, sicer Gospodov krik v nas zamre.

Iz razprave O molitvi Tertulijana, duhovnika (28-29) Duhovna daritev   Molitev je duhovna daritev, ki je odpravila prejšnje žrtve. Čemu mi je obilica vaših klavnih daritev? govori Gospod. Naveličal sem se žgalnih daritev ovnov in tolšče pitane živine; krvi bikov, jagnjet in kozlov ne maram. Kdo terja to iz vaših rok? Kar je Bog zahteval, uči evangelij. Pride ura, pravi, ko bodo pravi molivci molili Očeta v duhu in resnici. Bog je namreč duh in zato hoče takšnih molivcev. Mi smo pravi molilci in pravi duhovniki, če molimo v duhu in na ta način darujemo daritev, Bogu ustrezajočo in prijetno, kakršno namreč zahteva, kakršno si je sam pripravil. Táko, v vsem srcu posvečeno, z vero hranjeno, resnici odgovarjajočo, v nedolžnosti celotno, v čistosti neomadeževano, z ljubeznijo okrašeno daritev, moramo v spremstvu dobrih del med prepevanjem psalmov in hvalnic darovati pred božjim oltarjem, da nam bo od Boga vse dosegla. Kaj bi namreč Bog odrekel molitvi, ki prihaja iz duha in resnice, ko jo vendar zahteva? Beremo, slišimo in verujemo premnoge dokaze, kako mogočna je. V starodavnosti je molitev rešila ognja, zveri in lakote, in vendar še ni bila darovana po Kristusu. Koliko več pa izprosi molitev kristjanov! Sicer ne postavi angela sredi ognjenih zubljev, da bi jih gasil, ne zapre levjih žrel, ne prinese lačnim kmečkega kosila, ne odvrne občutka trpljenja z milostjo, ki jo pošlje, pač pa oboroži trpeče in razboljene s potrpežljivostjo, pomnoži milost s krepostjo, da se vera zave, kaj od Gospoda doseže, in da spozna, kaj trpi za božje ime. V preteklosti je molitev celo priklicala stiske, pognala v beg sovražne vojske, zadržala koristni dež. Zdaj pa pravična molitev odvrne vso božjo jezo, stoji na straži pred sovražniki, prosi za preganjalce. Je mar čudno, če zna izsiliti vode izpod neba, ko je mogla izprositi tudi ogenj? Samo molitev je, ki Boga premaga. Kristus pa je hotel, naj ne stori nič hudega, in ji je vso moč dal le za dobro. Zato je njena naloga klicati duše rajnih s pota smrti, dajati slabotnim novih moči, ozdravljati bolne, zadoščevati za obsedene, odpirati zapahe ječ, razvezovati vezi nedolžnih. Molitev izmiva grehe, odganja skušnjave, gasi preganjanje, tolaži malodušne, razveseljuje velikodušne, spremlja popotnike, kroti divje valove, osuplja razbojnike, hrani reveže, vodi bogate, dviga padle, prestreza padajoče, daje zvestim stanovitnost. Tudi vsi angeli molijo, moli sleherna stvar. Moli živad in zverjad, seveda po svoje: ko prihaja iz staj in brlogov, se ozira proti nebu, odpira usta in jih na svoj način giblje s svojim dihom. Pa tudi ptice zlete proti nebu, ko vstanejo iz gnezda, namesto rok razprostro peruti v obliki križa in nekaj žvrgolijo, kar se zdi kot molitev. Kaj naj torej še več povem o opravljanju molitev? Tudi Gospod sam je molil, njemu bodi čast in oblast na veke vekov.

Iz knjige Avtoliku sv. Teofila Antiohijskega, škofa (1,2.7) Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali Če mi porečeš, naj ti pokažem svojega Boga, ti bom rekel: Pokaži mi ti svojega človeka in jaz ti bom pokazal svojega Boga. Pokaži mi torej, ali oči tvoje duše vidijo in ušesa tvojega srca slišijo. Taki, ki imajo dober telesni vid, zaznavajo dogajanje zemeljskih stvari in preiskujejo različne pojave: luč in temo, belo in črno, pokvečeno in lepo, skladja in neskladja, natančne in nenatančne meritve, pretiravanja in pomanjkljivosti. Vse to velja tudi za stvari, ki jih zaznajo ušesa, za visoke in nizke, neprijetne in prijetne glasove. Podobno je tudi z duhovnimi ušesi in očmi, ko gre za zaznavanje Boga. Bog je namreč viden za tiste, ki ga morejo gledati, in sicer če imajo vsaj odprte oči. Oči imajo sicer vsi, a nekateri tako zamegljene, da še sonca ne vidijo. Vendar zato, ker slepi ne vidijo, sonce še ni ugasnilo; krivdo, da ne vidijo, naj ti pač pripišejo sebi in svojim slabim očem. Grehi in slaba dejanja tudi tebi zastirajo oči duha. Človeška duša mora biti čista kakor bleščeče ogledalo. Kakor človek ne vidi svojega obraza v ogledalu, ki ga je načela rja, tako tudi človek v grehih ne more videti Boga. Toda če hočeš, lahko ozdraviš. Pojdi k zdravniku, da bo ozdravil tvoje duhovne oči. Kdo neki je ta zdravnik? To je Bog sam, ki po Besedi in Modrosti zdravi in daje življenje. Po Besedi in Modrosti je namreč Bog vse ustvaril, kajti z Gospodovo besedo je nebo narejeno in z dihom njegovih ust vsa nebesna vojska. Silna je njegova modrost! V svoji modrosti si je zamislil zemljo, njegova izkušenost je oblikovala nebo, razumnost odpira prepade in iz oblakov razliva dež. Če te stvari razumeš, človek, in če boš čisto, sveto in pravično živel, boš mogel videti Boga. Pred vsem tem pa mora biti v tvojem srcu vera in strah božji, potem boš šele to lahko razumel. Ko boš slekel umrljivost in si nadel neumrljivost, boš gledal Boga po meri svojih zaslug. Bog bo namreč tvoje umrljivo telo obudil, ga združil z neumrljivo dušo, in tedaj boš postal nesmrten. Tedaj boš mogel gledati Neumrljivega, seveda če boš tu vanj veroval.

Iz govorov sv. Petra Krizologa, škofa (43. govor) Kar molitev prosi, post doseže, usmiljenje prejme   Trije temelji so, bratje, na katerih stoji vera, se dviga pobožnost in sloni krepost: molitev, post in usmiljenje. Kar molitev prosi, doseže post, prejme usmiljenje. Trije temelji so in vendar so eno, ker je v medsebojnem podpiranju zagotovljen njih obstoj. Duša molitve je post, življenje posta pa je usmiljenje. Nihče naj jih ne skuša razmikati enega od drugega, ker ne prenesejo ločitve. Kdor ima le en temelj ali pa nima vseh treh skupaj, nima ničesar. Zato kdor moli, naj se posti; kdor se posti, pa naj bo usmiljen in naj usliši prosilčevo prošnjo, ker ta pričakuje uslišanje. Kdor si pred prosilcem ne zamaši ušes, mu Bog prisluhne. Kdor se posti, naj pomisli, kaj se pravi biti lačen. Sočuten naj bo do lačnega človeka, ki se v lakoti sklicuje na Boga. Tisti, ki pričakuje usmiljenja, naj se sam usmili; kdor prosi za milosrčnost, naj jo sam uresničuje; kdor hoče na posodo dobiti, naj posodi. Prosilec je nepošten, ako zahteva to, kar bližnjemu odreka. Človek, sam sebi bodi merilo usmiljenja: tako, kakor hočeš in kolikor hočeš! Želiš, da bi takoj dosegel usmiljenje? Z isto naglico se ti usmili svojih bližnjih na tak način! Molitev torej, usmiljenje in post naj bodo naš zagovornik in obramba pri Bogu, enoten troglasni zagovor. Kar smo bili zapravili po malomarnosti, si pridobivajmo nazaj s postom. Žrtvujmo naše duše obenem s postom, saj je to, po prerokovih besedah, naš najodličnejši dar Bogu: Daritev Bogu je skesan duh, skesanega in ponižnega srca, Bog, ne zametuješ. Človek, podari Bogu svojo dušo in mu daruj svoj post, da bo to čista in živa žrtev, sveto darovanje, hkrati zate in za Boga. Kdor Bogu ne prinese takšne daritve, ne doseže opravičenja. Ni namreč tako velik siromak, da ne bi mogel darovati samega sebe. Da bo pa Bog sprejel daritve, naj hodi za njimi usmiljenje. Post ne vzklije, če ga ne zaliva usmiljenje, posuši se ob suši usmiljenja. To, kar je za zemljo dež, je usmiljenje za post. Čeprav kdo ob postu neguje srce, mrtvi počutnost, ruje hudobije, seje kreposti, ako ne bo točil voda usmiljenja, ne bo bral sadov. Če se postiš, pa usiha tvoje usmiljenje, vedi, da usiha tvoja njiva; kar pa seješ v usmiljenju, bo do vrha napolnilo tvojo shrambo. Zato, o človek, glej, da z varčevanjem ne boš izgubljal, zbiraj z razdajanjem. Kar daš revežu, daš sebi, kajti česar ne boš prepustil bližnjemu, tudi sebi ne boš ohranil.

Iz govorov sv. Bazilija Velikega, škofa (20., O ponižnosti, 3) Kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu   Modri naj se ne hvali s svojo modrostjo, močni naj se ne hvali s svojo močjo, bogati naj se ne hvali s svojim bogastvom! Katera je torej prava hvala in v čem je človek res velik? S tem, pravi prerok, naj se hvali, kdor se hoče hvaliti, da spoznava in priznava, da sem jaz Gospod. V tem je dostojanstvo človekovo, slava in veličastnost: prav spoznavati njega, ki je velik, se z njim združiti in iskati slavo pri Gospodu slave. Apostol govori: Kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu, potem ko je bil rekel: Kristus nam je postal modrost od Boga in pravičnost in posvečenje in odrešenje, da, kakor je pisano: ,Kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu'. To je popolno in celostno hvaljenje v Bogu, ko se človek več ne povzdiguje s svojo pravičnostjo, marveč prizna, da mu prave pravičnosti manjka, ker je opravičen edino z vero v Kristusu. Pavel se ponaša s tem, da prezira lastno pravičnost, išče pa po Kristusu dano pravičnost, ki je iz Boga po veri, da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter svoj delež pri njegovem trpljenju, tako da mu postaja podoben v njegovi smrti, če bi kako prišel do vstajenja od mrtvih. Tu se zruši vsako visoko povzdigovanje napuha. Prav nič ti ne ostane, o človek, da bi se napihoval, ko pa je tvoja hvala in upanje samo v tem, da vsemu svojemu odmiraš in iščeš življenje le v Kristusu. Prvine tega že imamo, že jih okušamo, ko povsem živimo iz božjih darov in milosti. Bog je namreč, ki iz blagohotnosti v vas dela, da hočete in delate. Bog nam svojo Modrost, ki jo je naprej določil v naše poveličanje, razodeva po svojem Duhu. Za premagovanje naporov nam Bog daje moč. Bolj kakor oni vsi sem se trudil, pravi Pavel, toda ne jaz, marveč božja milost, ki je z menoj. Bog rešuje iz nevarnosti proti vsakemu človeškemu pričakovanju. Sami sebi, pravi apostol, smo že izrekli smrtno obsodbo; tako naj bi ne zaupali v same sebe, ampak v Boga, ki mrtve obuja. On nas je iz tolikšne smrtne nevarnosti rešil in nas rešuje; in vanj upamo, da nas bo tudi v prihodnje reševal.

Iz razprav sv. Avguština, škofa o Janezovem evangeliju (15, 10-12, 16-17) Samarijanka je prišla po vodo   Pride žena. Podoba Cerkve, ne še opravičene, a je na tem, da prejme opravičenje. O tem bomo govorili. Pride, ne da bi kaj slutila; najde Jezusa, ki začne govoriti z njo. Pomislimo nekoliko o tem. Zakaj pride žena Samarijanka, da bi zajela vode? Samarijani niso bili judovskega rodu, bili so torej tujci. Zanimivo je, da je bila ta žena, ki je podoba Cerkve, tujega rodu. Cerkev bo nastala iz poganskih ljudstev, ki so bili za Jude tujci. Spoznajmo v tej Cerkvi sebe in zahvalimo se Bogu za to, da smo v njej. Ona pa je bila le podoba, ne resnica. Predstavljala je podobo, ki pa se je uresničila. Verovala je njemu, ki je hotel iz nje narediti podobo za nas. Pride torej, da bi zajela vode. Preprosto je prišla po vodo, kot hodijo ponjo možje in žene. Jezus ji reče: ,Daj mi piti.' Njegovi učenci so bili namreč odšli v mesto kupovat živeža. Samarijanka mu pravi: ,Kako, da ti mene prosiš piti, ko si Jud, jaz pa Samarijanka?' Judje namreč niti ne govorijo s Samarijani.« Poglejte tujce: Judje niso rabili niti njihove posode. Ker je žena imela posodo, da bi vode zajela, se je čudila, da jo je Jud prosil, naj mu da piti, česar Judje navadno niso storili. On pa, ki je prosil pijače, je bil žejen ženine vere. Poslušaj, kdo prosi piti. Jezus ji je odgovoril: ,Ko bi poznala božji dar, in kdo je, ki ti pravi: Daj mi piti, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.' Prosi pijače in obeta pijačo. Pomanjkanje trpi, kot da želi prejeti; obilico ima, kot da želi napojiti. Ko bi poznala božji dar, pravi. Božji dar je Sveti Duh. Toda ženi govori še prikrito in šele po malem sega v njeno srce. Morda jo že poučuje. Kaj je milejše in dobrotljivejše od tega opomina: Ko bi poznala božji dar, in kdo ti pravi: Daj mi piti, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode. Katere vode ji bo dal, če ne tiste, ki je o njej rečeno: Pri tebi je studenec življenja? Kajti kako bo žejen, kdor se bo napil od obilnosti tvoje hiše? Obetal je torej neko obilnost in polnost Svetega Duha, ona pa še ni razumela. In kaj je odgovorila, ker ni razumela? Žena mu reče: ,Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila semkaj zajemat.' Potreba ji je nalagala trud, slabost pa truda ni marala. O da bi bila slišala: Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil! Kajti to ji je rekel Jezus, da bi se več ne trudila, toda ona še ni razumela.

Iz razprave O begu pred svetom sv. Ambroža, škofa (6, 36; 7, 44; 8, 45; 9, 52) Oklenimo se Boga, edine resnične dobrine   Kjer je srce, tam je tvoj zaklad. Bog namreč ne odreka darov njim, ki zanje prosijo. Ker je torej Bog dober, zlasti še dober s tistimi, ki se nanj opirajo, se ga oklenimo, bodimo z njim z vso dušo, z vsem srcem, z vso močjo, da bomo živeli v njegovi svetlobi, gledali njegovo slavo in uživali blaženost najvišje ljubezni. K tej dobrini torej dvigajmo svojega duha, v njej se mudimo in prebivajmo, njej pripadajmo, ker presega vsak razum in modrovanje ter nam podeljuje mir in spokojnost brez motnje; mir, ki je nad vsakršno pojmovanje in čutenje. To je dobrina, ki vse prešinja, vsi v njej živimo in iz nje izhajamo, sama pa nima nad seboj ničesar, je namreč božja. Nihče ni dober, razen Boga, zato je vse, kar je dobro, božje, in kar je božje, je dobro. Zato rečemo: Kadar odpreš svojo roko, se z dobrotami nasičujejo. Po božji dobroti nam namreč prihajajo vse dobrine in ni jim primešano nič slabega. Te dobrine Sveto pismo obljublja vernikom, rekoč: Uživajte sadove zemlje. S Kristusom smo umrli. Na svojem telesu nosimo Jezusovo umiranje, da se tudi Jezusovo življenje razodene na našem umrljivem telesu. Ne živimo več lastnega življenja, marveč Kristusovo, pošteno, čisto, preprosto, krepostno življenje. S Kristusom smo vstali, v njem živimo, z njim se dvigamo v nebesa, da bi nas kača na zemlji ne mogla pičiti. Bežimo pred kačo. Tudi če te telo zavira, beži v duhu. Mudiš se na zemlji, hkrati pa si pri Gospodu, če se ti duša oklepa njega, če v mislih hodiš za njim, če hodiš po njegovi poti, če se zatekaš k njemu, ne še v gledanju, ampak v veri. On je namreč zavetje in moč, kot je rekel David: Vate zaupam, ne bom osramočen. Ker je torej Bog zavetje, Bog pa je v nebesih in nad nebesi, zato se k njemu tja zatekajmo, kjer je mir, kjer je počitek brez truda, kjer bomo praznovali veliko soboto, kot je dejal Mojzes: Kar zemlja obrodi v času svojega počitka, vam bodi v jed. Gostija je namreč, prepolna sreče in miru, kadar počivamo v Bogu in zremo njegovo blaženost. Kot jeleni hitimo k izvirom voda. Po čemer je žejalo Davida, naj žeja tudi našo dušo. Kdo je ta vir voda? Prisluhni, kaj pravi: V tebi je vir vsega življenja. Temu viru naj govori moja duša: Kdaj pride čas, ko bom gledal božje obličje? Ta vir je namreč Bog.

Iz razprave sv. Ireneja, škofa, Zoper krivoverstva (4. knj., 16, 2-5) Gospodova zaveza   V peti Mojzesovi knjigi beremo, kako pravi Mojzes ljudstvu: Gospod, naš Bog je sklenil z nami zavezo na Horebu. Ni z našimi očeti sklenil Gospod te zaveze, temveč z vami samimi. A zakaj ni sklenil Gospod zaveze z očeti? Zato, ker postava ni dana za pravičnega. Očetje pa so bili pravični, ker so v svojih srcih in dušah imeli kreposti desetih zapovedi, ljubili so Boga, ki jih je ustvaril, in so se varovali krivičnosti do ljudi. Zato jih ni bilo treba opominjati z zakoni, saj so v sebi nosili pravičnost postave. Ko pa je ta nekdanja pravičnost in ljubezen, ki so jo imeli do Boga, v Egiptu padla v pozabo in izginila, se je Bog v svojem usmiljenju do ljudi razodeval z besedo. S svojo mogočnostjo je izpeljal ljudstvo iz Egipta, da bi človek znova postal božji učenec in bil njemu vdan. Nepokorne je kaznoval, ker so svojega Stvarnika prezirali. Z mano jih je hranil, da bi duhovno zaživeli, kakor pravi Mojzes v peti knjigi: Hranil te je z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje, da bi ti pokazal, da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsega, kar prihaja iz božjih ust. Ukazal je ljubezen do Boga in priporočil pravičnost do bližnjega, da ne bi bili krivični in nevredni Boga. Tako je pripravljal človeka z desetimi zapovedmi na prijateljstvo s seboj in na slogo z bližnjim. Vse to namreč koristi človeku, a Bog od človeka ne potrebuje ničesar. To vse je človeka bogatilo, ker je prejel, kar mu je manjkalo, in sicer prijateljstvo božje, Bogu pa ni prineslo ničesar, ker Bog ne potrebuje človeške ljubezni. Človek je bil namreč brez božje slave, ki je ni mogel doseči razen z vdanostjo Bogu. Zato Mojzes zopet pravi: Izvoli življenje, da boš živel ti in tvoj zarod! Ljubi Gospoda, svojega Boga, poslušaj njegov glas in drži se njega! On je tvoje življenje, ki nima konca. Da bi pripravil človeka za to življenje, je Bog sam za vse ljudi razglasil deset zapovedi. Zato veljajo tudi za nas, in sicer s povečanim in poglobljenim pomenom, odkar je sam učlovečen prišel med nas. Bog je po Mojzesu posebej dal zmožnostim ljudi primerna navodila, kako naj mu služijo, kakor pravi Mojzes: Meni pa je takrat Gospod naročil, naj vas učim postav in naredb. Zakoni, ki so jih prejeli za čas suženjstva in kot prispodobo, so bili v zavezi svobode odpravljeni. Tiste zakone, ki so skupni vsem po naravi in dostojanstvu človeške svobode, pa je pomnožil in dopolnil, ko je ljudem s posinovljenjem v božje otroke velikodušno podaril spoznanje Boga in jih naučil Boga ljubiti iz vsega srca ter neprenehoma hoditi za božjo Besedo.

Iz razprave O psalmih sv. Hilarija, škofa (Ps 127, 1-3) O strahu božjem kot ljubezni do Boga   Blagor človeku, ki ljubi Gospoda in živi po njegovi volji. Kadarkoli Sveto pismo omenja strah božji, ne smemo prezreti, da ga nikdar ne motri samega, kot da bi zadostoval za dopolnitev vere, marveč vključuje ali predpostavlja še mnoge druge vrednote. Iz teh spoznamo, v čem je strah božji, kakor beremo v Salomonovih pregovorih: Če boš ravnal po pameti in modrosti in boš hrepenel po njej, kakor po srebru in zakladih, tedaj boš razumel, kaj je strah Gospodov. Iz tega vidimo, po katerih stopnjah dosežemo strah božji, ki pomeni ljubezen do Boga. Najprej si je treba izprositi modrosti in jo poglabljati, iskati in preverjati. Šele potem je mogoče doumeti, kaj je strah božji. Kar običajno ljudje mislijo o strahu božjem, sploh ni strah božji. Strah je namreč trepet človeške slabosti, ki se boji trpeti. Te vrste strah se poraja v nas ob zavesti krivde, pred mogočniki tega sveta, spričo nasilja močnejših, zaradi bolezni, ob napadu divjih zveri in zaradi drugega trpljenja. Tu ne govorimo o tem strahu, saj prihaja iz slabosti človeške narave. Niti ne o tem, česa se je treba bati. Saj nas to, česar se bojimo, samo po sebi prevzema z grozo. Tega strahu se ni treba učiti. O strahu božjem pa piše v Svetem pismu: Pridite, ljudje, poslušajte me, učil vas bom, kako je treba Boga spoštovati. Božjega spoštovanja se je torej treba naučiti, ker ga poučujejo. To spoštovanje ne vzbuja naravne groze, marveč resničnost, ki se je je treba naučiti. Ne izhaja iz trepeta narave, marveč si ga pridobivamo z izpolnjevanjem zapovedi, z deli poštenega življenja in z odkrivanjem resnice. Po našem umevanju je strah božji ves v ljubezni, popolna ljubezen pa strah použije. Svojo ljubezen do Boga dokazujem s tem, da sprejemam njegove opomine, izpolnjujem njegove zapovedi, zaupam v njegove obljube. Poslušajmo Sveto pismo, ki pravi: In sedaj, Izrael, kaj terja Gospod, tvoj Bog, od tebe? Samo to, da se bojiš Gospoda, svojega Boga, in hodiš po vseh njegovih potih; da ga ljubiš in služiš Gospodu, svojemu Bogu, z vsem srcem in vso dušo; da izpolnjuješ Gospodove zapovedi in njegove zakone, ki ti jih danes zapovedujem, da ti bo dobro. Božja pota pa so mnogovrstna, čeprav je v resnici on sam pot. Tako pravi on sam o sebi. Pove pa tudi razlog za to svojo trditev: »Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« Mnogo poti je treba torej preveriti in mnoge vztrajno preizkušati, da po skrbnem razglabljanju odkrijemo tisto edino, ki vodi v večno življenje. Pota so namreč v postavi, v prerokih, v evangelijih, v apostolih, v učiteljih vere. Blagor njim, ki hodijo po teh potih s »strahom božjim«.

Iz razprave sv. Ireneja, škofa, Zoper krivoverstva (4. knj., 14, 2-3; 15, 1) S podobami so se Izraelci vadili v strahu božjem in v zvesti službi Bogu   Od vsega začetka je Bog človeka tako oblikoval, da bi znal ta sprejemati njegove darove. Že očake je izvolil, da so slišali klic zveličanja. Pripravljal si je ljudstvo in učil nevedne, kako naj hodijo za njim. Poučeval je preroke in učil ljudi, kako je mogoče že v tem življenju prejeti njegovega Duha ter priti do občestva z Bogom. On, ki ničesar ne potrebuje, je človeku, ki potrebuje Boga, dopustil občevati z njim. Tistim, ki si jih je izvolil, je kot stavbenik zarisal pot rešenja. V Egiptu je sam vodil ljudi, ki so bili nesposobni, da bi našli pravo pot. Hebrejcem, nevajenim puščave, je bil izvrsten kažipot. Tistim, ki so dospeli v obljubljeno deželo, je dal odlično dediščino. Vedno je vsem, ki so prišli k Očetu, zaklal pitano tele in jih obdaroval z najboljšim blagom. Tako je človeštvo na mnogo načinov pripravljal na odrešenje. Zato sv. Janez pravi v Razodetju: Njegov glas je bil kot glas mnogoterih voda. Te vode so resnično mnogotere, vode iz virov Svetega Duha, kajti nebeški Oče je bogat in velik. Po vseh teh virih je prihajala Beseda in je v obilni meri nudila pomoč vsem, ki so jo poslušali. Vsakemu bitju je predpisovala primeren in prikladen zakon. Tako je izvoljenemu ljudstvu Bog sam s postavo naložil izdelavo šotora, zidavo templja in izbiro levitov, žrtve, daritve in očiščevanja ter še druge dolžnosti svete službe. Bog sicer vsega tega ne potrebuje, saj je vedno poln vsakršnih dobrot in je imel v sebi, še preden je bil Mojzes, vso prijetnost in blagodišečo vonjavo. Pač pa je svoje ljudstvo, nagnjeno k malikovanju, vzgajal ter ga z mnogoterimi opravili utrjeval v stanovitni službi njemu. Z drugotnimi službami jih je klical k prvotnim: od podob k Resnici sami, od časnih k večnim, od telesnih k duhovnim, od zemeljskih k nebeškim. Tako je naročil tudi Mojzesu: Napravi vse stvari v skladu s podobami, ki si jih videl na gori. Štirideset dni je Mojzes pazljivo vsrkaval vase božje besede, nebeško pisavo, duhovne podobe in slikovite napovedi prihodnjih dogodkov. V tem smislu pravi sv. Pavel: Pili so iz skale, ki jih je spremljala, skala pa je bil - Kristus. In potem, ko je navedel odlomek iz Postave, zopet doda: Vse to se je pa zgodilo kot zgled in je bilo zapisano v svarilo nam, ki smo doživeli dopolnitev časov. S podobami so se torej vadili v strahu božjem in v stanovitni službi Bogu. Postava jim je tako pomenila šolo, obenem pa tudi preroško napoved prihodnjih dogodkov.

Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 140, 4-6) Trpljenje vsega Kristusovega telesa Kličem te, Gospod, hitro mi pomagaj. Tako moremo reči vsi. Ne pravim tega jaz, to govori ves Kristus v pomenu skrivnostnega telesa. Je pa to govoril tudi kot človeška oseba. Ko je živel na zemlji, je Kristus molil kot človeška oseba, molil je k Očetu kot oseba s telesom, in to tako, da je celo potil krvavi pot. Takole beremo v evangeliju: Molil je še bolj goreče in njegov pot je postal kakor kaplje krvi. Kaj pomeni ta kri iz njegovega telesa drugega kot trpljenje mučencev celotne Cerkve? Kličem te, Gospod hitro mi pomagaj. Čuj moj glas, ko vpijem k tebi! Misliš, da je s tem klicanje pri kraju, ko praviš: Kličem te? Klical si, a nikar se ne čuti varnega. Ko je stiske konec, se klicanje neha. Če pa stiska Cerkve in celotnega Kristusovega telesa traja do konca časov, je treba reči ne le: Kličem te, hitro mi pomagaj, ampak tudi: Čuj moj glas, ko vpijem k tebi. Moja molitev naj se dviga kakor kadilo in moje roke kot ob večerni daritvi. Sleherni kristjan ve, da to običajno razumemo o naši Glavi sami. Ko se je dan nagnil, je Gospod prostovoljno daroval svoje življenje na križu, da ga znova prejme. Tudi v tem primeru smo bili simbolično v njem navzoči. Kateri del njega je visel na lesu, če ne tisti, ki ga je sprejel od nas? Kako bi se sicer moglo zgoditi, da bi Oče zapustil edinega Sina, če je z njim vred en sam Bog? Tako pa je na križ pribil našo slabost, da bi bil, kot pravi apostol, naš stari človek z njim križan, in je zaklical s človeškim glasom: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? To torej je večerna daritev: Gospodovo trpljenje, njegov križ, daritev v naše zveličanje, Bogu prijetna žrtev. Ta večerna žrtev je v njegovem vstajenju postala jutranja daritev. Molitev iz vernega srca pa se dviga kot kadilo iznad oltarja. Vonj nobenega kadila ni prijetnejši od Gospodovega vonja: in tak vonj imajo vsi, ki verujejo. Vemo torej - kot pravi apostol -, da je bil naš stari človek s Kristusom vred križan, da bi telo greha bilo uničeno in bi ne bili več sužnji greha.

Iz Katehez sv. Janeza Zlatoustega, škofa (3, 24-27) Mojzes in Kristus   Judje so videli čudeže. Tudi ti jih boš videl, toda še večje in veličastnejše, kot so jih videli Judje ob izhodu iz Egipta. Faraona z njegovo vojsko nisi videl poginiti. Videl pa si satana, kako je skupaj s svojimi legijami izginil v valovih. Izraelci so šli prek morja, ti pa si prešel smrt. Oni so bili rešeni Egipčanov, ti pa hudobnih duhov. Judje so se rešili barbarske sužnosti, ti pa še hujše sužnosti greha. Ali ti je treba še drugih dokazov, da boš spoznal, kako si odlikovan z višjimi darovi? Judje tedaj niso mogli gledati v Mojzesovo poveličano obličje, čeprav je bil njihov rojak in služabnik. Ti pa si videl Kristusovo obličje v njegovi slavi. In Pavel vzklika: Mi vsi pa z odgrnjenim obrazom gledamo kakor v ogledalu Gospodovo slavo. V stari zavezi je božji maziljenec spremljal izvoljeno ljudstvo, toda še mnogo bolj sedaj Kristus spremlja nas. Njim se je tedaj Gospod zaupal zaradi Mojzesove milosti, sedaj pa se izroča nam ne samo zavoljo Mojzesove milosti, ampak tudi zaradi vaše pokorščine. Ko so Judje zapustili Egipt, so se znašli v puščavi, ti pa boš po pregnanstvu tega življenja našel nebesa. Oni so imeli za voditelja in poglavarja Mojzesa, mi pa imamo drugega Mojzesa, Boga samega, Kristusa. Kaj je bilo značilno za prvega Mojzesa? Pismo pravi o njem, da je bil med vsemi ljudmi najkrotkejši. Še veliko bolj moremo to lastnost pripisovati drugemu Mojzesu: v njem je bil namreč Duh miline istoveten. Oni Mojzes je dvignil k nebu roke in od tam priklical angelski kruh, mano. Naš Mojzes pa je dvignil roke k nebu in nam dal hrano za večnost. Prvi Mojzes je udaril po skali in priklical iz nje vrelec vode, Kristus pa se je dotaknil skrivnostne mize in iz nje so privreli vrelci Duha. Zato je miza postavljena v sredo kot izvir, da od vsepovsod hitijo k njemu črede in se odžejajo pri njegovih zveličavnih vodah. Ker imamo torej takšen studenec, takšen vir življenja, tako bogato obloženo mizo z dobrinami, vso prenapolnjeno z duhovnimi darovi, pristopajmo k njej z iskrenim srcem in čisto vestjo, da dosežemo milost in usmiljenje o pravem času. Milost in usmiljenje edinorojenega božjega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem in s katerim bodi Očetu in oživljajočemu Duhu slava, čast, oblast, zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (51. govor, 3-4, 8) Mojzes je dal postavo, milost in resnico pa Jezus Kristus   Gospod je razodel svoje veličastvo pred izvoljenimi pričami. Svoje telo, ki je človeško kot naše, je obdal s takim sijajem, da se mu je obraz zasvetil kakor sonce, obleka pa se je zableščala v snežni belini. S svojim spremenjenjem je hotel najprej obvarovati apostole pred pohujšanjem križa, da ne bi njegovo prostovoljno ponižanje v trpljenju omajalo njihove vere. Zato jim je razodel veličastvo skritega božjega dostojanstva. V svoji previdnosti pa je s tem tudi utrdil upanje svete Cerkve: celotno Kristusovo telo naj bi spoznalo, kakšne preobrazbe bo deležno, in njegovi udje naj bi se zavedali, da bodo tudi sami deležni slave, ki jo izžareva Glava. O tem je namreč govoril Gospod, ko je napovedal svoj prihod v slavi: Takrat se bodo pravični zasvetili kakor sonce v kraljestvu njegovega Očeta. Isto pričuje apostol Pavel, rekoč: Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami. Drugje še pravi: Zakaj umrli ste in vaše življenje je s Kristusom skrito v Bogu. Ko se prikaže Kristus, vaše življenje, takrat se boste tudi vi z njim prikazali v slavi. Da bi apostole okrepil v veri in jih uvedel v popolno spoznanje, jim je s tem čudežem dal še drug nauk. Mojzes in Elija, to je postava in preroki, sta se prikazala in govorila z Gospodom, da se spričo navzočnosti petih mož izkaže za resnično, kar je rečeno: Vsa zadeva naj se ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Kaj je bolj prepričljivo od te besede, ki z njo soglaša oznanjevanje stare in nove zaveze in se dokumenti starega pričevanja strinjajo z evangeljskim naukom? Besedila obeh zavez se med seboj lepo skladajo. Njega, ki so ga simboli preteklosti obljubljali pod pajčolanom skrivnosti, odkriva sijaj sedanje slave. Sveti Janez pravi: Mojzes je dal postavo, milost in resnico pa je prinesel Jezus Kristus. V njem se izpolnjuje obljuba preroških prispodob in smisel starodavnih zakonov. Njegova navzočnost dokazuje resničnost prerokb, milost pa omogoča izpolnjevanje zapovedi. Z oznanjevanjem evangelija naj se torej v vseh utrjuje vera in nihče naj se ne sramuje Kristusovega križa, po katerem je odrešen svet. Zato naj se tudi nihče ne boji trpeti za pravico, nihče naj ne dvomi o obljubljenem plačilu, saj po naporu sledi počitek, po smrti pa življenje. Ker je on sprejel nase vse slabosti našega življenja, bomo zmagali tudi mi in prejeli obljubljeno plačilo, če bomo zanj pričevali in ga ljubili. Tako v izpolnjevanju zapovedi kakor v premagovanju težav naj nam neprestano odmeva Očetov glas, ki pravi: Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte.