Duhovno branje

Iz prve knjige opominov sv. Vincencija Lerinskega, duhovnika (23. pogl.) O napredku v resnicah krščanskega nauka   Ali v Kristusovi Cerkvi in njenem nauku ne sme biti nobenega napredka? Seveda, in sicer vedno večji. Zelo bi se zameril Bogu, kdor bi ljudem ne privoščil napredka. Verski nauk mora napredovati, spreminjati pa se ne sme. Bistvo napredka je notranja obogatitev, a kar se spreminja, se prevrača v drugo. Posamezniki vseh časov kakor Cerkev skoz stoletja morajo neprestano rasti in napredovati v umnosti, vednosti in modrosti. Toda krščanski nauk mora ostati v svojem redu nedotaknjen, namreč da verske resnice ostanejo iste po vsebini in pomenu. Vera naj posnema zakonitost, ki velja v naravi. Telesni udje rastejo, se razvijajo in izpopolnjujejo, a ostanejo vedno isti. V človeku je velika razlika med cvetočo mladostjo in starostno zrelostjo. Toda oseba, ki se je postarala, je istovetna z nekdanjim mladostnikom. Spremenijo se življenjske razmere in okoliščine, človeška narava in oseba pa sta vedno isti. Majhni so dojenčkovi udje, mladeničevi so mnogo večji, pa so vendar popolnoma isti. Kolikor jih ima otrok, toliko jih bo imel mož. Če se nekaj razvije šele v zrelejši dobi, je bilo v telesu kakor v kali že od začetka. Vse, kar imajo pozneje starčki, so že prej imeli tudi kot otroci. Brez dvoma je napredek nekaj naravnega. Zakon rasti razodeva čudovito božjo modrost, ki je položila v otrokovo telo zametke, iz katerih naj se razvijejo vse oblike odraslega človeka. Ko bi se ustroj človeškega telesa pozneje tako spremenil, da ne bi bil več podoben svoji vrsti, ako bi bil na primer kak ud dodan ali okrnjen, bi propadlo celo telo, se iznakazilo in pohabilo. Ista pravila veljajo tudi za razvoj resnic krščanskega nauka, ki se skoz stoletja poglablja, v teku časa oplaja in v vseh dobah znova in znova pomlaja. Naši predniki so že od začetka vsejali na njivi svete Cerkve seme krščanske vere. Bilo bi krivično in neprimerno, ako bi mi, njihovi sinovi, pobirali ljuljko podtaknjene zmote namesto pristne pšenice čiste resnice. Rajši povsem pravilno in dosledno odklanjajmo neskladja med prvotnim in sedanjim naukom. Pobirajmo tisto zrnje čiste resnice, ki so ga vsejali in je dozorelo. V kolikor pa se je v teku časa razvilo in naraslo, ga z veseljem gojimo tudi danes.

Iz pisma sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca, Filadelfijcem (1, 1-2, 1; 3, 2-3) En škof s prezbiterji in diakoni   Ignacij, tudi Teoforos imenovan, cerkvi Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa v Filadelfiji v Aziji, ki je dosegla milost, je utrjena v slogi z Bogom, se raduje nerazdeljivo v trpljenju našega Gospoda in je trdno prepričana o njegovem vstajenju v vsem usmiljenju; cerkvi, katero pozdravljam v krvi Jezusa Kristusa, katera je večno in stalno veselje, zlasti če so edini s škofom, njegovimi prezbiterji in diakoni, ki so izvoljeni po misli Jezusa Kristusa in ki jih je potrdil po lastni volji stalno po Svetem Duhu. O tem škofu sem zvedel, da si te službe, ki služi skupnemu blagru, ni pridobil niti po sebi niti po ljudeh niti s prazno častihlepnostjo, ampak v ljubezni Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa. Strme občudujem njegovo prijazno milobo, ki more več s tem, da molči, kakor tisti, ki prazno govore. Soglaša namreč z božjimi zapovedmi kakor citre s strunami. Zato blagruje moja duša njegovo k Bogu obrnjeno mišljenje, ker sem spoznal, da je polno kreposti in popolno, spoznal njegovo neomahljivost in mirnost v vsej milobi živega Boga. Otroci luči in resnice, varujte se torej ločitve in slabih naukov! Kjer je pastir, tja pojdite kakor ovce. Kdor je namreč last Boga in Jezusa Kristusa, je s škofom; in kdor se skesa in se vrne k edinosti Cerkve, bo tudi božja last, da bo živel po Jezusu Kristusu. Ne motite se, bratje moji! Če kdo sledi tistemu, ki dela razkol, ne bo podedoval božjega kraljestva; če kdo hodi v tujem nauku, ni v soglasju z Gospodovim trpljenjem. Prizadevajte si torej, da se udeležujete le ene evharistije. Kajti eno je telo našega Gospoda Jezusa Kristusa, en kelih, da se združujemo z njegovo krvjo, en oltar kakor en škof s prezbiterji in diakoni vred, mojimi sohlapci, da delate po božji volji vse, kar delate. Bratje moji, prekipevam v svoji ljubezni do vas in krepim vas v neizmernem veselju, toda ne jaz, ampak Jezus Kristus. V njem sicer nosim vezi, a se tembolj bojim, ker še nisem popoln; toda vaša molitev k Bogu me bo spopolnila, da dosežem delež, ki mi ga je naklonilo božje usmiljenje, ko se zatekam k evangeliju kot k Jezusovemu telesu in k apostolom kot prezbiterjem Cerkve.

Iz govorov sv. Bernarda, opata Skrivnosti vere je treba premišljevati   Sveto, ki bo rojeno iz tebe, bo Sin božji. Vir modrosti, Očetova Beseda na višavah! Ta Beseda se bo po tvojem posredovanju, sveta Devica, učlovečila, tako da bo ta, ki pravi: Jaz sem v Očetu in Oče je v meni, prav tako dejal: Jaz sem izšel iz Boga in prišel na svet. V začetku je bila Beseda. Že žubori studenec, vendar zaenkrat samo še sam v sebi. Beseda je sicer bila pri Bogu, bivala pa je v nedostopni luči. Že od začetka je Gospod govoril: V meni so načrti miru in ne stiske. Toda tvoj načrt je pri tebi in mi ga nismo mogli spoznati. Kdo je namreč spoznal Gospodovo misel, ali kdo more biti njegov svetovalec? Zato je Bog zamisel o miru sporočil na zemljo, da bi se uresničila: Beseda se je učlovečila in prebiva med nami. Biva seveda po veri v naših srcih, biva v našem spominu, biva v mišljenju in pronica v samo domišljijo. Kakšen pojem bi imel človek o Bogu, če bi ne prišel on k njemu? Ustvaril bi si človek pač malika po svoji domišljiji. Bil je nedoumljiv in nedostopen, neviden in popolnoma nedosegljiv človeški misli. Toda on je hotel, da ga razumemo, hotel je, da ga vidimo, hotel, da nanj mislimo. Na kakšen način, vprašaš? Glej, vidiš ga, ko leži v jaslicah, ko počiva v deviškem naročju, ko govori na gori, ko osvobojen vezi smrti zapoveduje podzemlju, ali ko tretji dan vstane in kaže apostolom rane žebljev kot znamenje zmage, ko se slednjič vpričo njih dvigne v nebesa. O kateri teh skrivnosti ne bi zares pobožno in sveto premišljevali? Ko jih premišljujem, mislim na Boga in v vsem tem je on sam moj Bog. Premišljevanje teh skrivnosti je prava modrost. Sodim, da je prava razumnost v tem, če obujamo spomin na doživeto ugodje. Aronova palica je nekoč vzcvetela, Marija je še bolj obilno zajela sad z višave, da bi ga dala nam.

Iz pisma sv. Bruna, duhovnika, svojim sinovom kartuzijanom (1-3) Ves se radujem v Gospodu   Iz pogostnih in ljubih poročil našega dragega brata Landovina poznam neomajno strogost vašega urejenega in vse hvale vrednega življenja. Ko slišim tudi o vaši sveti ljubezni in nenehnem prizadevanju za popolnost in plemenitost, se moj duh raduje v Gospodu. Zares se veselim in hvalim Gospoda ter se mu zahvaljujem, obenem pa zdihujem po ljubezni. Veselim se, kakor je prav, ker se množe sadovi vaših kreposti, obžalujem pa in se sramujem, da sem jaz tako len in nemaren in z grehi omadeževan. Veselite se, predragi moji bratje, da ste deležni take sreče in vam božja roka tako radodarno deli milosti. Veselite se, da ste se izognili mnogoterim nevarnostim in brodolomom v valovih sveta. Veselite se, da ste dosegli mirno in varno pristanišče v samotnem zalivu. Mnogi želijo priti tja, mnogi se tudi trudijo in poskušajo, pa vendar ne pridejo. Mnogi so bili v njem, pa niso smeli ostati, ker nikomur od njih ni bilo dano od zgoraj. Zato, moji bratje, bodite trdno prepričani: kdor je užival to dragoceno dobrino, pa jo kakorkoli izgubil, bo do konca obžaloval, če le kaj misli in skrbi za zveličanje svoje duše. O vas, preljubi moji bratje laiki, pa pravim: Moja duša poveličuje Gospoda, ker imam pred očmi, kako veliko je njegovo usmiljenje do vas – po sporočilu vašega priorja in ljubečega očeta, ki ste mu v velik ponos in veselje. Veselim se tudi jaz. Čeprav nimate višje izobrazbe, vsemogočni Bog s svojim prstom piše v vaša srca ne le ljubezen, ampak tudi vednost svoje svete postave. V dejanjih namreč kažete, kaj ljubite in kaj veste. Ker z vso skrbjo in prizadevnostjo izpolnjujete resnično pokorščino, je očitno, da modro nabirate najboljše in življenjske sadove Svetega pisma.

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O Kajnu in Abelu (1, knjiga, 9, 34, 38-39) Treba je zlasti moliti za vso Cerkev   Daruj Bogu hvalno daritev in izpolnjuj Najvišjemu svoje zaobljube. Kdor Bogu kaj obljubi in to izpolni, hvali Boga. Zato je Gospod izmed vseh pohvalil Samarijana, ker se je, ko ga je Gospod očistil gobavosti skupno z drugimi devetimi, le on povrnil h Kristusu, poveličeval Boga in se mu zahvaljeval. O njem pravi Gospod: Ali se ni našel noben drug, da bi se vrnil in dal čast Bogu, razen tega tujca? Rekel mu je: Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila. Gospod Jezus je na božji način pokazal Očetovo dobroto. Bodril je k pogosti in vneti molitvi, a ne, da bi nam postala dolgočasna, ampak, da bi večkrat in redno molili. Dejansko molitev, ki se predolgo vleče, postane prazna, kakor z druge strani molitev, ki je preporedka, vodi v brezbrižnost. Kadar prosiš odpuščanje za sebe, je prav tedaj čas, da se spomniš odpuščati drugim. Tako z dejanji priporočaš svojo prošnjo. Tudi apostol pravi, da moramo moliti brez jeze in nestrpnosti, tako da molitev ni motena in neiskrena. Uči tudi, da moramo moliti povsod, kakor pravi Gospod: Stopi v svojo sobo. Pri tem ne pojmuj sobe s stenami, v kateri biva tvoje telo, ampak sobo, ki je v tebi, kjer so tvoje misli in čustva. Hram svoje molitve nosiš vedno s sabo, povsod je molitev skrivna in samo Bog je njen sodnik. Uči se zlasti moliti za vse ljudi, to je za vse telo, za vse ude tvoje matere. V tem je znamenje vzajemne ljubezni. Ako prosiš le za sebe, moliš le za svoje koristi. In če vsakdo moli le zase, je milost uslišanja le v sorazmerju do več ali manj vrednega posameznika. Če pa posamezniki molijo za vse druge, tedaj vsi molijo za vsakega in korist je večja. Naj končam: če moliš le zase, moliš sicer zase, toda sam. Če pa moliš za vse, bodo molili zate vsi, ker si ti v vseh. Povračilo bo torej veliko, ker prošnje vseh dosežejo za vsakega vse, ker prosi vse ljudstvo. Pri vsem tem pa ni nikake predrznosti v prošnji, temveč velika mera ponižnosti in obilnih sadov.