Zverinice

Hobotnica je izjemna lovka. S svojimi lovkami ulovi različne vrste morskih polžev in školjk, najpogosteje iz družin školjk venerk in polžev porcelank in perutarjev. Potem jih prevrta s posebej oblikovano strgačo in omami s strupom, nato pa razkosa ob pomoči posebnega, ostrega "kljuna" v ustih, ki je trden kot papagajev kljun. Če ji lupin školjk ne uspe prevrtati, jih kopiči v svojem zavetju ali jih pusti raztresene na bližnjem pesku ali skalah. Hobotnica lahko v vodo izbrizga črnilo. To je melanin, ki ga ob nevarnosti izloči, da zaslepi napadalca in se skrije v gostem oblaku, ki ga ob tem ustvari. Hobotnice so znane po svoji inteligenci. Imajo približno petsto milijonov živčnih celic, ki so razporejene po vsem telesu, ne le v možganih. Zaradi vseh teh nevronov hobotnica hitro razume, se zlahka uči in ima zelo dober spomin. Zato je tudi strašna plenilka, sposobna razmišljati in razumeti delovanje ribiških pasti in mrež, iz katerih lahko izmakne rakovice in jastoge, ne da bi se sama ujela vanje. Več o hobotnici pa v zadnji epizodi 5. sezone Zverinic.Avtor literarnega dela: Gwénael DavidAvtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojster zvoka: Urban GrudenUrednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorica: Tinka KosFonetičarka: Mateja JuričanStrokovni pregled besedila: dr. Rudi Verovnik, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani

Zaradi svoje jabolčno zelene barve se bogomolka odlično skrije med rastlinami. Ima podolgovato telo, kratki tipalnici in velikanski očesi, zaradi katerih ima njena glava obliko srca. Ima dolgi sprednji nogi, ki ju med mirovanjem pokrči ob telesu in tako spominja na človeka pri molitvi. Iz te pobožne drže tudi izvira njeno ime, toda videz vara, v resnici je le na preži za svojim plenom. Je požrešna mesojedka. Ima neverjetno moč in med žuželkami velja za eno najstrašnejših plenilk. Bogomolka je edina žuželka, ki lahko obrača glavo v vse smeri. Njena gibljiva glava in dobro razvite, široko postavljene oči ji omogočajo, da sledi gibanju svojega plena, ne da bi ji bilo treba premikati telo, in zato lahko ostane skoraj povsem neopazna. Bogomolka je glavna zvezda tokratne epizode Zverinic - prisluhnite ji!Avtorica literarnega dela: Alice ButaudAvtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojster zvoka: Urban GrudenUrednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorica: Mojca Blažej CirejFonetičarka: Mateja JuričanStrokovni pregled besedila: dr. Rudi Verovnik, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani

Listna uš ni večja od treh milimetrov in ima hruškasto oblikovano telo s koničasto glavo. Kljub svoji majhnosti ima tipalnici, ki sta tik nad njenimi zelo drobnimi očmi. Ko so listne uši vznemirjene, na steblo, ki ga sesajo, iz žlez na hrbtu odložijo voskast izloček, ki ima poseben vonj in kolonijo listnih uši opozori na nevarnost in vpliva na spremembo njihovega vedenja. Listne uši lahko vznemirita dve stvari: ali rastlini zmanjka soka ali pa je njihovih plenilcev preveč. Ker je sok, ki ga listne uši zaužijejo, zanje preveč bogat s sladkorjem, odvečno količino izločijo z iztrebki ... Temu izločku rečemo medena rosa ali mana, ki jo imajo še posebno rade mravlje. Toda, kdo je pravzaprav listna uš: najhujša uničevalka vrtnic ali krhka žuželka? To izveste v tokratni epizodi Zverinic.Avtor literarnega dela: Gwénael David Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojster zvoka: Urban Gruden Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije in dr. Rudi Verovnik, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani

Kirnja ima čokato ovalno telo, veliko glavo, izstopajoče oči, široka usta in mesnate, povešene ustnice. Njena pričakovana življenjska doba je petdeset let. Toda le redke kirnje dosežejo to starost. Ker je njihovo meso zelo okusno, so jih desetletja čezmerno lovili. Da bi jo rešili, so jo razglasili za zaščiteno vrsto. Živi tudi v Jadranskem morju, kjer je ena največjih rib in spada med ogrožene vrste. Hrani se z majhnimi ribami, hobotnicami in raki. Je prava požrešnica. Čim starejša je, tem več jé, zato se debeli in potrebuje še več hrane. Kirnje v svojem življenjskem ciklu spremenijo spol. Do petega leta starosti je njihov spol nedoločen, imajo ženske in moške spolne značilnosti, potem postanejo samice, dokler pri starosti štirinajst let ne dosežejo osemdeset centimetrov in se spremenijo v samce. Temu pojavu pravimo hermafroditizem ali dvospolnost in pomeni, da ima organizem hkrati oba spola. Več o tej morski ribi pa v tokratnih Zverinicah.Avtorica literarnega dela: Bénédicte Rivière Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojster zvoka: Urban Gruden Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Gepard je najhitrejša kopenska žival in najmanj napadalen mesojedec na svetu. Kljub prikupnemu videzu velike muce je osupljiv lovec, ki spoštuje druge predstavnike svoje vrste. Ima dolge noge, zato tako hitro teče. Med tekom lahko naredi skoke, dolge šest do osem metrov. V dolžino meri več kot meter in štirideset centimetrov, njegov rep, dolg osemdeset centimetrov, pa igra pomembno vlogo pri ohranjanju ravnotežja v ostrih ovinkih. Njegova glava, ki je bolj okrogla kot pri drugih mačkah, ima aerodinamično obliko in mu omogoča manjši zračni upor. Je tudi zelo neodvisna mačka. Prvih petnajst mesecev življenja preživi z družino, potem jo zapusti, da bi živel sam, ločen od svojih vrstnikov. Gepardovi mladiči zelo hitro postanejo samostojni. Deset dni po kotitvi že hodijo, po treh tednih pa lahko že uživajo neprežvečeno meso. Več o gepardu pa slišite v tokratni epizodi Zverinic.Avtor literarnega dela: Thibault Marthi Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojster zvoka: Urban Gruden Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Ponoči piha južni veter, grmovnice robid se grozeče premikajo ... Dva centimetra dolg paličnjak, podoben majhni zeleni paličici, kljubuje tem strašnim razmeram. Toda močan sunek vetra ga odtrga z grma in odnese v zrak. Bo lahko preživel brez kril in se vrnil na zemljo, še preden vzide sonce? Kot vse žuželke ima tudi paličnjak šest nog. Vse so suhcene in dolge kot njegovo telo, a to ga ne spravi iz ravnotežja. Nasprotno, ob njihovi pomoči lahko prekorači ovire, se oprijema listov, vzpenja po njih ter visi z njih kot prvak v plezanju. Ko pa paličnjak raztegne svoje sprednje noge, to še okrepi njegovo očem tako nevidno podobo. Da bi ga lahko opazovali v njegovem naravnem okolju, je treba biti zelo potrpežljiv. Nam bo to uspelo v tokratnih Zverinicah? Prisluhnite! Avtor literarnega dela: Gwénael David Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojster zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Mojca Blažej Cirej Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: dr. Rudi Verovnik, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani

Zelena žolna je zelo lepa ptica. Vendar naj vas njene bleščeče barve ne zavedejo. Njeno glasno trkanje po deblih napolnjuje ves gozd, še posebno takrat, ko teše svoje gnezdo. Perje, ki ji pokriva telo, je zeleno in rumeno, zgornji del njene glave pa je živordeč, zdi se, kot da bi nosila kapuco. Obroba okrog njenih oči je črna, del pod kljunom je bele barve. Skrito orožje zelene žolne se skriva prav v kljunu. To je njen jezik, ki je za tako majhno ptico zelo dolg, meri deset centimetrov, to je kar tretjina njene telesne višine. Ko ga ne uporablja, ga zvije in vpotegne v cev v glavi, ki živali omogoča, da ga tako “pospravi”. Cev poteka znotraj okoli celotne žolnine glave. Več o zeleni žolni pa v tokratni epizodi Zverinic. Avtorica literarnega dela: Bénédicte Rivière Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojster zvoka: Urban Gruden Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Severni jelen se pripravlja na svoje prvo potovanje z Božičkom. Zato ima strašno tremo. In kadar je tako vznemirjen, jé za dva. Severni jelen ima vitko telo, širok prsni koš, podolgovat gobec, majhne okrogle uhlje in kratek rep. Njegov rjavi kožuh sestavlja gosta dlaka, ki ga dobro ščiti pred mrazom. Na koncu vitkih, a močnih nog ima parklje, ki se prilagajajo letnim časom. Njihovi robovi postanejo ostri kot kremplji, to pa jim omogoča dobro oprijemanje na spolzkih tleh. Zaradi svojih mogočnih rogovij so severni jeleni videti zelo ponosni, ko vlečejo Božičkove sani. Ker dobro prenašajo mraz in hitro tečejo po snegu, so več kot primerni za to pomembno nalogo. Toda ... Vsi severni jeleni tega še ne vedo, tako kot severni jelen v naši zgodbi v Zverinicah ... Avtorica literarnega dela: Alice Butaud Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojster zvoka: Urban Gruden Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Pegasta sova je sedla na vejo borovca na robu polja. Zdaj, ko je zložila peruti, je videti manj mogočna. Visoka je približno štirideset centimetrov, kot steklenica mineralne vode. V nasprotju z barvo trebuha je njeno preostalo perje umazano bele in peščeno rjave barve. Na glavi ima belo srčasto obrazno masko, ki je videti kot udrt relief. Čeprav pegasta sova v temi odlično vidi, je za lov najučinkovitejši njen sluh. Njena obrazna maska deluje kot človeško uho. Ker je večja od preostalega dela glave, ob njeni pomoči sova sprejema veliko okrepljenih zvokov iz okolice. V tokratnih Zverinicah odletimo s pegasto sovo na tihi nočni lov po poljih na strašansko zanimivo pustolovščino … Avtor literarnega dela: Thibault Marthi Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojster zvoka: Urban Gruden Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Ris je tako plah, da se zdi njegova prisotnost v gozdu kot privid. Živi skrit pred pogledi in postane dejaven šele v mraku. Evrazijski ali borealski ris živi v sibirski tajgi, v gozdovih iglastih dreves. Je kratkorepa mačka z dolgimi nogami. Na konicah pokončnih uhljev ima šope črnih dlak, ki jih imenujemo čopki. Podoben je divji mački, vendar je precej večji. Konec njegovega repa je črn. Čopki na risovih uhljih so občutljivi za tresljaje zraka in delujejo podobno kot antene. Z njimi ris zazna najmanjša premikanja. Ima tudi odličen voh in zelo dober sluh. Tudi njegov vid je dober, in lahko bi rekli, da nekdo »vidi kot ris«, toda še vedno ne tako dobro kot nekdo, ki »vidi kot sokol«. Pri risih ne velja, da si samci sami poiščejo samico na svojem ozemlju, pa vendar, »če gora ne pride k tebi, pojdi ti h gori«. Ris iz Zverinic bo našel svojo samico, parjenje se bo kmalu začelo, zato ju je treba pustiti, da se v miru ljubkujeta. Avtorica literarnega dela: Alice Butaud Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojster zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije  

Los je največji predstavnik družine jelenov. Odrasel samec lahko v plečno višino meri dva metra in trideset centimetrov, navadni jelen pa je visok največ meter in pol. Hrani se z mladimi in mehkimi poganjki, koščki lubja ter z listi dreves, kot so vrbe in breze. Prehranjevanje je zanj kot nacionalni šport, tako preživlja cele dneve. V enem dnevu lahko poje vsaj petindvajset kilogramov rastlin, to pa je približno pet odstotkov njegove telesne mase. Odrasel samec losa je težak približno petsto kilogramov. Kljub svoji teži lahko galopira kot konj in dirja s hitrostjo več kot trideset kilometrov na uro. Vendar te hitrosti ne more doseči v strnjenem gozdu, ker ga pri teku ovirajo rogovi. Več o losu pa izveste v tokratni epizodi Zverinic. L'élan : l'herbivore qui se la coule douce | France Inter Avtor literarnega dela: Thibault Marthi Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Stonoga je svoje ime dobila zaradi številnih nog. Angleško in francosko govoreči ji celo pravijo tisočnoga, čeprav do pred kratkim živali s tako velikim številom nog nismo poznali. Leta 2021 pa so v Avstraliji odkrili vrsto z znanstvenim imenom Eumillipes persephone, ki ima kar tisoč tristo šest nog! Pri lovu ima stonoga veliko prednost: svojo hitrost. Zaradi številnih nog lahko v minuti z lahkoto preteče razdaljo metra in pol. To je precejšnja hitrost, če upoštevamo, da je dolga le tri centimetre. Je veliko hitrejša od večine svojih žrtev, žuželk in pajkovcev, s katerimi si deli gozd in ki nimajo toliko nog kot ona ... Kako se stonoga razmnožuje in kaj še so prednosti njenih nog pa izveste ob poslušanju epizode Zverinic. Le mille-pattes : une bonne pâte très solitaire | France Inter Avtor literarnega dela: Thibault Marthi Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: dr. Rudi Verovnik, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani 

Trilobit je živel pred petsto milijoni let. Družil se je z drugimi prav tako posebnimi bitji, oboževal je debele črve, ki si jih je odščipnil s svojimi škarjastimi nogami, se zvijal v kroglico in se skrival v blatnem mulju ... Trilobit je bil ploščat in velik kot kos toaletnega mila. Pod široko, ščitu podobno glavo je imel petnajst parov členkastih nog. Njegovo telo je bilo zgrajeno iz treh delov, od tod tudi njegovo ime: trilobit, to pomeni trije deli, dva dela telesa ob strani in osrednji telesni del od glave do repa. Kljub nekaterim podobnostim z raki enakonožci so trilobiti le njihovi zelo oddaljeni sorodniki - več o njih pa v tokratnih Zverinicah. https://www.radiofrance.fr/franceinter/podcasts/bestioles/vie-mort-et-resurrection-d-un-trilobite-4229236 Avtor literarnega dela: Gwénael David Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Če ste mislili, da je življenje v gozdu lahka stvar, to za divjega prašiča ne velja. Med raznašanjem semen, iskanjem hrane z ritjem po zemlji in skrbjo za svoje mladiče nima prav nobenega časa za počitek. Divji prašič je zelo podoben domačemu prašiču. Na vrhu glave ima trikotne uhlje in na koncu kratkih nog črne parklje. Je daljši od enega metra. Iz gobca mu štrlita podaljšana podočnika ali čekana. Glava stožčaste oblike ima koničast rilec, s katerim lahko rije po tleh in ga uporablja kot lopato. Te živali so večino časa dejavne ponoči. Takrat je varneje in mirneje kot podnevi. Prehodijo ozemlje, ki lahko meri več deset kvadratnih kilometrov, samo da bi našle vodo in hrano ali pa se preprosto oddaljile od plenilcev. To je toliko, kot če bi vsak dan prečkale majhno mesto. Več o divjem prašiču pa slišite v tokratni epizodi Zverinic. Le sanglier : copains comme cochons | France Inter Avtor literarnega dela: Thibault Marthi Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Mojca Blažej Cirej Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Na svetu obstaja približno šest tisoč vrst kačjih pastirjev. V Franciji so našteli 90, v Sloveniji pa 73 vrst. Njihovo telo je pogosto črno, modro ali sijoče zeleno, vendar so lahko tudi drugih barv, odvisno od vrste. Največji lahko zrastejo do sedem centimetrov v dolžino, njihov razpon kril pa meri enajst centimetrov. Kljub vitki postavi in eleganci je kačji pastir mojster letenja in neusmiljen lovec. Nobena žuželka mu ne uide. Hrani se samo z majhnimi žuželkami, ki jih ulovi med letom. Ob pomoči velikih, sestavljenih oči svoj plen zlahka opazi. Njegove oči so zelo izpopolnjene in učinkovite, sestavljene iz več tisoč med seboj neodvisnih enot. Zaradi njih ima kačji pastir zelo široko vidno polje, več kot 180 stopinj. Nič mu ne uide, niti ob straneh! Če imamo kačje pastirje na vrtu, je to odlična novica, saj pomagajo v boju proti škodljivcem pridelkov in uravnavajo populacije komarjev. Več o kačjem pastirju pa v tokratni epizodi. La libellule : le dragon des airs | France Inter Avtorica literarnega dela: Bénédicte Rivière Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: dr. Rudi Verovnik, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani

Dlakavi mamut je bil zelo visoka dlakava ali celo lasata žival, saj so bile njegove dlake zelo dolge, do enega metra. Malo je bil podoben svojemu daljnemu sorodniku, danes živečemu azijskemu slonu, vendar so bili njegovi okli veliko večji, merili so vsaj dva metra in bili ukrivljeni kot brki detektiva. Pod temnorjavo in sijočo naddlako je imel še plast mehke in skodrane podlanke. Na glavi je imel majhne kosmate uhlje, njegov kratki rep pa je bil prav tako prekrit z dolgimi dlakami. Dlakavi mamuti so bili rastlinojedci. Hranili so se s trajnicami, kot so šaši, pa tudi z grmičevjem, jagodami, mahom in lubjem. Verjetno tudi z gobami. Odrasel mamut, ki je tehtal šest ton, je na dan pojedel približno sto osemdeset kilogramov rastlin. Zakaj so dlakavi mamuti živeli v matriarhalnih skupnostih in kako to vemo, izveste ob poslušanju epizode Zverinic. Le mammouth laineux : en route, mammouth ! : épisode 5/11 du podcast Les Bestioles fossiles | France Inter Avtorica literarnega dela: Alice Butaud Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Mojca Blažej Cirej Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Velika pliskavka je večja od navadnega progastega delfina in tudi od navadnega delfina. V dolžino zraste do treh metrov in pol ter tehta več kot tristo kilogramov. Živi lahko od štirideset do petdeset let. Obstajata dva ekotipa velikih pliskavk, ki sta si med seboj zelo različna. Obalni raje živi ob obali in plava v plitvejših vodah, globokomorski se zadržuje na odprtem morju. Odnosi med delfini obeh ekotipov niso prijateljski, saj se med seboj načeloma sploh ne družijo. Velika pliskavka se hrani z ribami, kozicami, sipami in lignji, ki jih pogosto ulovi na morskem dnu. Je zelo prilagodljiva žival in se pri iskanju hrane dobro znajde. Kaj še rada počne velika pliskavka in kakšne zvoke proizvaja pa slišite v tokratnih Zverinicah. Le grand dauphin : querelle en haute mer : épisode 8/10 du podcast Les bestioles sous l'océan | France Inter Avtor literarnega dela: Gwénael David Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Strokovni pregled besedila: dr. Tilen Genov, Famnit, Univerza na Primorskem    

Tako kot njene sorodnice tudi navadna morska zvezda z znanstvenim imenom Asterias rubens nima hrbta ne trebuha, niti glave ali repa. Njeno telo s petimi kraki je sploščeno in somerno, na zgornji strani ima zadnjik, na spodnji pa odprtino za usta. Morske zvezde spadajo med iglokožce tako kot morski ježki in morske kumare oziroma brizgači. To so živali, katerih notranje ogrodje je tik pod povrhnjico sestavljeno iz apnenčastih ploščic. Njihovi predniki so živeli že v času dinozavrov! Kljub svojemu imenu nimajo vse morske zvezde oblike zvezde. Nekatere so podobnejše petkotniku ali krogli, druge imajo skoraj neopazen sredinski del telesa. Več o morski zvezdi pa v tokratni epizodi Zverinic. L'étoile de mer ne lâche rien (ou presque !) | France Inter Avtor literarnega dela: Gwénael David Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Navadna ali rdeča lisica je zelo zvita žival. To je sreča zanjo, saj je zaradi svojega nočnega in samotarskega življenja ranljivejša. Lisice so podobne psom, imajo močno razvit voh, ki jim omogoča zaznavati sledi vonja drugih živali. Skupaj z volkovi in kojoti spadajo v isto družino: družino psov. Barva lisičjega kožuha je različna, od svetlordeče do temnorjave, v zimskem kožuhu ima več sivih odtenkov. Prepoznamo jo tudi po podolgovatem in koničastem gobcu, velikih, trikotnih in pokončnih uhljih ter košatem repu. Ali ji je njen videz prinesel sloves zvite živali? Odgovor vas čaka v Zverinicah. Le renard roux : un chasseur infatigable | France Inter Avtorica literarnega dela: Joanna Rzezak Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Mojca Blažej Cirej Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Kukavica ne gradi gnezd, ne vali svojih jajc in ne skrbi za svoje mladiče. Vendar se zelo dobro znajde, da vse to namesto nje opravijo drugi. Samica navadne kukavice sedi na vrhu visokega bora. Je nekoliko večja od turške grlice, toda manjša od goloba grivarja. Rep ima rahlo privzdignjen, dolge peruti pa povešene. Njene noge so rumene, tako kot spodnji del kljuna in obroba okoli oči. Njeno perje je v celoti sivo, razen na trebuhu, ki je progast kot mornarska majica! Kukavica je strokovnjakinja za parazitizem zaroda. To pomeni, da za potomce ne zgradi gnezda, ampak svoja jajca podtakne v gnezda drugih ptic pevk. Je žužkojeda ptica. Hrani se z gosenicami, kačjimi pastirji, polži, kobilicami, hrošči … Hrano lovi predvsem na tleh. Njen vid je tako oster, da lahko opazi glavo deževnika z razdalje več kot petnajstih metrov! Več o kukavici pa v tokratni epizodi Zverinic. Le coucou gris : un nid de perdu, dix de retrouvés ! | France Inter Avtorica literarnega dela: Alice Butaud Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije