Petkova centrifuga

Končno smo le prešli v tako napovedovano vročo politično jesen. Kaj dobrega lahko prinese soočanje različnih mnenj na domačem in svetovnem prizorišču? Kdo sploh ne pride do besede in kaj ne na dnevni red? Ali je manj res več ali bi moralo veljati ravno obratno?

Domača predvolilna sezona že septembra ponuja božična darila, novoslovensko politikantstvo in balkansko kanalizacijo. Liter alpskega mleka je že krepko dražji od litra bencina. Medtem ko se ukvarjamo s praznjenjem domačih kanalov in kanalizacij, svet pada globlje in globlje, spremljanje genocida v živo postaja rutina. Morda pa s korakom nazaj po zgledu Luke Dončića lahko postanemo tudi zmagovalci našega časa.

Ne bom kazal s prstom, odgovornost je moja, so magične besede, ki smo jih ta teden slišali od slovenskih voditeljev - a le športnih. Tudi evropska voditeljica Ursula von der Leyen je priznala, da je Evropa paralizirana in genocidu v Gazi namenila najostrejše besede doslej. Besede anonimnežev na spletu niso tako nedolžne kot se zdi, mi pa se z drsenjem po ekranih pogrezamo v kolektivno demenco.

V tokratni petkovi Centrifugi avtor Igor Bergant išče razloge, zakaj bi moralo prav nam v Sloveniji biti še kako vredno prizadevati si za boljši svet, četudi je zbezljal precej daleč proti norosti. In čeprav k tej norosti znamo tudi sami nekaj prispevati, pa ne le v slabem.

Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.

Trepetamo pred vojno v Ukrajini, lakoto v Sudanu in genocidom v Gazi. Pred tišino ob nasilju na poti do športnega cilja. Pred položnicami. Pred nevihtami in realnostjo. Ampak, kakor pravi pesnik Gojko Božović: “Če nas bičajo isti vetrovi in nas zaliva isti dež, se vprašajmo tudi o vetrovih in udarcih zgodovine, ki si jo delimo in skozi katero bomo v vsakem primeru šli skupaj, ne glede na to, kakšne meje bodo postavili med nas.” Skupaj lahko premagamo tudi trepetanje.

V tednu Perzeidov zarisujemo kontraste: med trenutnim in dolgotrajnim, med usodami, ki v sekundi zgorijo, in tistimi, ki v tišini hirajo tedne. Med inflacijo pogledov in deflacijo uvidov. Kje je meja med tem, kar gledamo, in tem, kar res vidimo, se v tokratni Petkovi centrifugi sprašuje Maja Ratej.

Tudi v času kislih kumaric, tako kislih, da sta bili oni dan udarni novici vseh slovenskih medijev Šeškov prestop k Manchester Unitedu in Dončičev prihod na reprezentančni trening. Tudi v teh časih je strašljiva ugotovitev, da Slovenija nima več dobrih sosedov. Vsaj ne takih, ki si jih tako zelo zaželimo vsakič, ko zapojemo zadnji verz naše himne. Hrvati nam pretepajo najstnike, Italijani nas zmerjajo s koruptivnimi usranimi Slovani, Avstrijci pa nam za rabo materinščine lahko pokažejo rumeni karton. In smo že tik pred izključitvijo.

Tadej Pogačar je pričakovano rumeno majico varno pripeljal do Pariza, njegovo četrto zmago na Touru je v živo spremljalo veliko Slovencev. Številni so kampirali ob trasi in jo očitno zelo dobro odnesli, predvsem veliko bolje kot udeleženci antifašističnega tabora ob Peršmanovi domačiji, kjer so avstrijski policisti s specialno enoto, helikopterjem in letalniki izvedli obsežno racijo. Zaradi domnevne kršitve glede kampiranja in varstva narave. Mednarodni pritiski na Izrael, tudi zaradi politike stradanja v Gazi, se stopnjujejo, medtem pa je po mnenju madžarskega premierja Orbana Trump Ursulo von der Leyen pojedel za malico in dosegel za Evropsko unijo zelo slab trgovinski dogovor.

Vreme in promet sta najbolj praktično-realni poletni skrbi. Slovenske železnice so kupile največje avtobusno podjetje v državi, čakamo samo še, da združijo moči z Darsom in Petrolom. To bi lahko bila zmagovita slovenska blagovna znamka. V zakulisju najbolj izpostavljenih svetovnih konfliktov tlijo nova žarišča sovraštva. Turčija bi pomagala pri rusko-ukrajinskem premirju, hkrati pa bi imela Ciper. Zavrelo je med Kambodžo in Tajsko, svoje interese uveljavlja tudi Kitajska. Slovensko mirovniško gibanje nadaljuje s pritiski, navkljub vse večjim utopijam. Kaj je bilo in kaj šele bo prav ali narobe, danes ne znajo za dober denar napovedati več niti mariborski vedeževalci.

Nikoli več je zaobljuba, ki še vedno vztraja med govori ob obletnicah grozodejstev, medtem ko v vsakdanjem življenju izgublja še zadnje ostanke pomena. “Zgodilo se je, torej se lahko spet zgodi.” Te besede je v knjigi Potopljeni in rešeni pred skoraj štirimi desetletji zapisal Primo Levi, preživela priča nacističnih taborišč, eden ključnih popisovalcev grozot holokavsta. To poletje pa izraelska oblast razpravlja o vzpostavitvi humanitarnega mesta na severu Gaze. V mednarodni javnosti in izraelski opoziciji so to označili kot evfemizem za koncentracijsko taborišče. Upe na boljši jutri medtem polagamo, skupaj z odgovornostjo, na mlade, vključno z maturanti, ki pa jim pri tem nič kaj prida ne pomagamo.Viri: Informativne oddaje Radia Slovenija, New York Times, I’m a Genocide Scholar. I Know It When I See It, Ars humana, Peter Klepec – "vzdušje, ki prevladuje v današnji družbi, je zelo slabo", Delo, Že 20 let se vrtimo okoli enega odstotka namakanih zemljišč. Kakšne so rešitve?, Botrstvo, Leto dni brez Anite Ogulin, Vroči mikrofon, Samooskrba in prehranska varnost v praksi, Primo Levi, Potopljeni in rešeni, Eppur si muove - In vendar se vrti, Izraelska družba v času vojne.

V Gazi žal še vedno ni premirja. V Sloveniji je bila posebna poslanka ZN za človekove pravice na zasedenih palestinskih ozemljih Francesca Albanese, ki je opozorila na grozljive razmere v Gazi. Te dni je minilo 30 let od strašnega pokola v Srebrenici, ko so srbske paravojaške enote pobile več kot osem tisoč Bošnjakov. Na domačem političnem prizorišču se je predsednik vlade soočil z mnenji ustavnih pravnikov, ki odsvetujejo referendum o obrambnih izdatkih. Bili sta tudi dve neuspešni interpelaciji: notranjega ministra in ministrice za kulturo. Neke vrste politični ritual.

O pripravah evropskih držav in zveze Nato na vojno v času negotovosti, ki jo s svojim lomastenjem v mednarodni politiki povzroča predvsem neizprosno pragmatični predsednik ZDA ob paktiranju s svojim kolegom (in vzornikom) iz Rusije: nekatere države članice podaljšujejo služenje obveznega vojaškega roka in ga širijo tudi na ženske, več tistih, ki mejijo na Rusijo, je sledilo ukrajinskemu zgledu, in odstopilo od ottawskega sporazuma o prepovedi protipehotnih min iz leta 1997.

Nič o koncu šole in počitnicah, zato pa več o slovenskih vrednotah, obrambnih izdatkih in izdatkih na splošno. S ključnim vprašanjem: kaj je bolj patriotsko, da znaš streljati s puško ali pravilno postaviti vejico v stavku?

‘Dve zelo preprosti besedi - brezpogojna predaja. To pomeni, da mi je dovolj. Potem gremo vreči v zrak vse jedrske zadeve, ki so tam’ je sredi tedna svetu sporočil Donald Trump, le nekaj dni za tem, ko je po napadu Izraela na Iran pozival k pogajanjem. Ponavlja se iraški scanarij, ko ena država napade drugo, ker naj bi druga imela orožje, ki naj bi ogrožalo prvo. Ali ga res ima ali ne, pa sploh ni pomembno!

"To, kar se dogaja v družbi, se dogaja tudi v šoli," je povedala učiteljica slovenščine iz Gradca. Živimo v prekucnjenem svetu, v katerem umirajo nedolžni ljudje, ta svet se oborožuje za mir, vnuki žrtev genocida pa pred našimi očmi izvajajo genocid. Zaradi mladih in zaradi prihodnosti je treba reči in udejanjiti: "Zbogom, orožje, zbogom, pesti, nestrpnost in sovraštvo."

Nemški filozof Theodor Adorno, utemeljitelj frankfurtske šole, je trdil, da je napisati pesem po Auschwitzu barbarsko, saj se "prek principa estetske stilizacije nezamisljiva usoda vendarle kaže tako, kot da bi imela kak smisel". Seveda je poezija mogoča v najbolj nemogočih razmerah, ampak dejstvo je, da nas genocid zamaje v temelju naše človeškosti. Da to ni le beseda. Je groza, ki ostane, tudi ko se konča in tudi če je nočemo videti.

Medtem ko ljudje v Ukrajini in Gazi množično umirajo, celo stradajo, imamo doma privilegij razpravljati o morebitnem prostovoljnem končanju življenja, čeprav raziskava Slovensko javno mnenje kaže, da smo Slovenci v glavnem z življenjem zadovoljni. Kako bi ne bili, ko pa se imamo med razpadanjem sveta in vojnami v naši soseščini čas prerekat, ali je pobijanje in načrtno stradanje Palestincev genocid ali ne. Res živimo v privilegiranem okolju, saj si za odločitev o kakšnem privilegiju, denimo pokojninah vrhunskih umetnikov, v tem poblaznelem svetu utegnemo vzeti še čas za referendum. Za povrh pa zganjamo še medijski »rompompom« o drugih sortah privilegijev.

Avstrija je rešila evropsko srce in dušo. Takšni so bili na družbenih omrežjih odzivi na zmago avstrijskega predstavnika na sobotnem tekmovanju za pesem evrovizije. Za las je namreč prehitel izraelsko predstavnico. Istega dne so iz Gaze prihajala sporočila o lakoti in trpljenju civilnega prebivalstva v še eni od izraelskih ofenziv. Nekaj dni kasneje je prva voditeljica ene od evropskih držav v evropskem parlamentu izrekla besedo genocid. To je bila slovenska predsednica Nataša Pirc Musar. Kdo bo reševal evropska srca in duše, če se tako težko dogovorimo, kaj je prav in kaj narobe?

Putina, Zelenskega in Trumpa res ni bilo na carigrajskem diplomatskem plesu, a vendarle se Rusija in Ukrajina po treh letih neposredno pogovarjata o končanju vojne. Kakšna bo cena? Ameriški predsednik svojo ceno postavlja v visokih zneskih, s turneje po bogatih zalivskih državah se vrača z milijardnimi pogodbami v žepu. Pa pri nas? Vsi so zmagovalci referenduma, prešteli so se in štejejo naprej.