Intelekta

Kaj YouTube ustvarjalci prinašajo ali odnašajo Holivudu? ***Intelekta ima 30 let! Pridite poslušat okroglo mizo o nepredvidljivi umetni inteligenci. Kje? Ljubljanska Cukrarna. Kdaj? Ponedeljek, 28. 9. 2026 ob 19.10. Prevzem brezplačnih vstopnic tu Ne glede na to, ali ste poleti obiskali kinodvorane ali ne, smo prepričani, da ste slišali, videli ali prebrali kaj o Odisêji ali Spidermanu. Prav posebno pozornost pa sta pritegnila tudi filma Obsedenost in Backrooms: Brez izhoda. A bolj kot z vsebino, se zdi, s(m)o se ukvarjali s tem, kdo je stal za kamero: namreč, oba – Kane Parsons in Curry Barker – sta začela pri YouTubu. Nekateri tuji filmski kritiki in poznavalci celo omenjajo tresenje pod temelji Hollywooda zaradi mladega ustvarjalnega pogona, ki prihaja iz sveta YouTuba, ne pa klasične filmske šole. Pa je to res? Gosti_je: -Ana Jurc, MMC-jeva filmska kritičarka -Luka Marčetić, režiser, scenarist in igralec, najbolj znan po serijah Dan ljubezni in V dvoje ter najbolj gledanem slovenskem filmu Pr'Hostar -Simon Popek, programski direktor festivala Liffe   Foto: Pixabay (Antonio_Cansino)

»Tako pač je«. Stavek, ki ga tako pogosto slišimo, najbrž tudi izrekamo in, ki po eni strani lahko kaže na modrost sprejemanja neizogibnega oziroma resnične narave stvari in dogodkov, lahko pa izraža globoko resigniranost in pravi antipod ljubezni, ki pa je glagol. Ljubezen je kot upanje – dejavna. Danes nismo tu zato, da bi jo definirali, vlili v kalup. Smo pa se zbrali, da bi se spustili po tej veliki besedi, pojmu, ki zveni domače, a hkrati zlorabljeno. Sploh pa te besede ponavadi ne izrekamo v povezavi s šolo in šolstvom. Ampak prav to bomo tokrat storili z gosti strokovnjaki, spustili se bomo v ljubezen v šoli. Kaj sploh je, je v šoli sploh njeno mesto, smo jo od tam izgnali, kakšen prostor naj zaseda, če sploh? O tem smo se spraševali in iskali odgovore v Intelekti. Z nami so gostje: - Ivana Gradišnik - ustanoviteljica in vodja Familylab Slovenija, organizacije za svetovanje in podporo staršem in strokovnim delavcem, ki delajo z otroki in družinami, v zadnjem letu tudi učiteljica - dr. Lucija Čevnik - sociologinja, specializantka psihoanalize, profesorica, svetovalka mladostnikom v stiski - dr. Klemen Lah - nekdanji član Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje, profesor s Filozofske fakultete v Ljubljani

Ema, Tomo, Mevludin in Amna. Vsi so vojno videli od blizu. Ukrajina, Bosna in Hercegovina, Gaza. »Bilo je neznosno. Pomislila sem, da bi bilo morda bolje, če bi umrla.« Tako se Amna spominja trenutkov po napadu, v katerem je v Gazi izgubila levo nogo. Danes, pri 21 letih, živi in študira v Italiji. Za njo so zdravljenje v Gazi in Egiptu ter rehabilitacija v Sloveniji. Pred njo je življenje, ki ga skuša in mora začeti znova. V oddaji Intelekta se skozi njeno zgodbo in skozi pripoved kirurga slovenskih korenin Toma Potokarja, ki je v Gazi že večkrat zdravil ranjence, profesorja in psihiatra Mevludina Hasanovića iz Bosne in Hercegovine ter skozi opažanja psihologinje in humanitarke Eme Randl, ki v Ukrajini vodi projekt psihosocialne pomoči Slovenske filantropije, odpirajo vprašanja o tem, kaj vojna naredi človeku. O strahu, izgubi, nemoči, preživetju in o življenju po travmatičnih izkušnjah – v Gazi, Bosni in Hercegovini ter Ukrajini. Foto: Slike so simbolične. Kijev (Reuters), Srebrenica (BoBo), Naserjeva bolnišnica Gaza (MSF)

O vedno bolj pogosti uporabe tržnih mehanizmov pri varovanju okolja - od visokih parkirnin do ogljičnih kuponov in ekosistemskih storitevKo so države v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začenjale sistematično varovati okolje, so to počele predvsem z neposrednimi zakonskimi prepovedmi. Ko se je izkazalo, da določene kemikalije uničujejo ozonski plašč ali zastrupljajo naravo, so jih z mednarodnimi sporazumi preprosto prepovedale. Nekaj desetletij kasneje se pri zaščiti narave vse bolj zanašamo na tržne mehanizme. To lahko opazimo na različnih ravneh: od vsakdanjega omejevanja avtomobilov v nacionalnih parkih z visokimi parkirninami, do sistemskega trgovanja z ogljičnimi kuponi, kjer onesnaževanje ni prepovedano, ampak ima svojo ceno. V teoriji pa smo šli še dlje – naravo danes pogosto vrednotimo skozi tako imenovane »ekosistemske storitve«. Nastajanje kisika ali tvorbo tal tako na primer skušamo povsem denarno ovrednotiti in prav ta finančna ocena naj bi nas nazadnje prepričala, naj obvarujemo naravo. To pa seveda odpira celo vrsto vprašanj. Kako je narava, ki je v osnovi skupno dobro, postalo tržno blago, ki si ga lahko privoščijo užiti le tisti, ki imajo dovolj denarja? Zakaj varovanje narave vedno bolj izvajamo prek mehanizma cen in se zanašamo na trg, da nas bo odvrnil od onesnaževanja? Je finančni argument res edini, ki ga kot družba še razumemo? In po drugi strani - ker je ekonomija neizpodbitno pomemben del našega blagostanja in tudi geopolitične tekme - ali si lahko drugačno razmišljanje sploh privoščimo? In ali ni navsezadnje monetizacija narave, kljub vsem pastem, še vedno boljša kot nič, če v praksi zmanjšuje njeno izkoriščanje? O vsem tem bomo v današnji intelekti govorili z okoljskim ekonomistom dr. Jonasom Sonnenscheinom iz okoljevarstvene organizacije Umanotera, makroekonomistom Bojanom Radejem iz Slovenskega društva evalvatorjev, politologom dr. Matejem Klaričem ter biologom dr. Ivanom Kosom s Katedre za ekologijo in varstvo okolja na ljubljanski Biotehnični fakulteti. Oddajo je pripravila Alja Zore. Vabljeni na Intelekto v živo na Avdiofestival 28. septembra v ljubljanski Cukrarni ob 19h uri. Govorili bomo o nepredvidljivosti umetne inteligence. foto: Pixabay

Zakaj se tudi po 2700 letih vnetega branja še zdaleč nismo naveličali zgodb o mitoloških junakih stare Grčije od Ahila, Brizejde in Hektorja do Odiseja, Telemaha in Penelope?Britanski filmski režiser Christopher Nolan je s svojo ambiciozno predelavo Odiseje to poletje cel svet pripravil do tega, da smo se pogovarjali o Homerju. In imeli smo o čem govoriti! Začetnik grške literature je namreč sila enigmatična figura. Ne vemo, kdaj točno se je rodil, ne vemo, kako točno je živel in kje je umrl, ne vemo niti, ali je čisto zares napisal tako Iliado kot Odisejo. Vemo pa, da brez teh dveh pesnitev kratko malo ni zahodne književnosti oziroma, mutatis mutandis, zahodne civilizacije. In razločno tudi slutimo, da niti po 2700 letih vnetega branja Homerjevih mojstrsko upovedanih zgodb v interpretativnem smislu še zdaleč nismo izčrpali. Zakaj je tako, smo skušali dognati v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dva predavatelja s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, klasičnega filologa dr. Davida Movrina in filozofa dr. Blaža Zabela, ter mag. Jeleno Isak Kres, klasično filologinjo, ki nas je pred šestimi leti oskrbela z novim prevodom ključnih devetih spevov Homerjeve Iliade. Foto: rimska kopija helenističnega doprsnega kipa Homerja iz 2. stol.pr. n. št. (Mike Peel / Wikipedija)