Discover
Evropa osebno
473 Episodes
Reverse
26-letna Ginevra Montenovo iz Rima trenutno opravlja delo prostovoljke v Mladinskem centru - Epicentru Piran. V Slovenijo je prišla prek programa Evropske solidarnostne enote, ki mladim, ki živijo v Evropi in državah, ki sodelujejo v programu Erasmus Plus, pomaga razviti občutek solidarnosti s sodelovanjem v individualnih ali skupinskih projektih. Diplomirala je iz sodobne književnosti, magistrirala iz novinarstva in komunikacije. S tem se kot ustvarjalka vsebin za družbene medije in specialistka za komunikacije tudi ukvarja večino svoje dosedanje poklicne poti. Čeprav je že veliko prepotovala, jo je slovenska Istra očarala in popolnoma prevzela, je povedala Mateji Brežan.
Od sončnega Rodosa do zasnežene Štajerske. 27-letni Odisseas Shtylla, rojen v Grčiji albanskim staršem, danes v Sloveniji gradi nov vsakdan. V pogovoru se spominja otroštva na otoku, kjer so dnevi minevali med plažo in kolesi, ter govori o življenju, ki so ga vedno zaznamovali različni jeziki. Slovenščina je že njegov četrti.
Kako je grško musako in tzatziki zamenjal za govejo juho in krompir ter kako sta grško sproščenost in ples nadomestila slovenski red in čistoča?
Foto: Na fotografiji sta Odisseas in njegov prvi snežak.
Shoaib Siddiqui se je v Slovenijo preselil pred osmimi leti. Tu je končal doktorski študij in zdaj dela kot raziskovalec. Je tudi član slovenske reprezentance v kriketu. Obožuje slovenske sladice, ostale naše hrane pa niti ne. Slovenija mu je zelo všeč in ljudje smo po večini zelo gostoljubni, je pa za priseljence temnejše polti pri nas zelo velik izziv dobiti stanovanje, pravi.*Poznaš koga, ki se je preselil v Slovenijo in bi ga oziroma bi jo bilo vredno slišati? Piši mi na maja.stepancic@rtvslo.si. Hvala!
Elizabeth Griffin je Američanka, ki od leta 1993 živi na Opčinah. Domuje v stari železničarski stavbi ob opuščeni progi, po kateri je nekoč vozil tudi Orient Express. Angleščino poučuje na slovenskih šolah in s pretanjeno, neobremenjeno distanco opazuje odnose med dvema narodoma na Kraškem robu. Slovence in Italijane spoznava tudi med vrtnarjenjem; na blokovskem dvorišču je uredila tudi gredico v spomin na pokojnega očeta, ki jo je ob pomoči svojih učencev poimenovala "tihi dom".
Francesca Delacio živi na španskem otoku Majorka. Tam je vrsto let šivala tradicionalne kostume za eno najbolj znanih folklornih skupin s stoletno tradicijo. Tesno pa je povezana tudi s Slovenijo, saj je več kot dve desetletji nekaj mesecev na leto preživljala v dolini Dragonje.
Yukio Mori prihaja iz Tokia na Japonskem, a njegov drugi dom je postala Murska Sobota. Prihodnje leto bo praznoval 90 let. Je podjetnik, prodajalec vina, ljubitelj kulinarike, poznavalec svetovne politike, glasbenik in človek, ki je svoje življenje posvetil povezovanju Japonske in Slovenije. Z njim smo obiskali tradicionalni Miklavžev sejem v Murski Soboti in se pogovarjali o njegovih podjetniških podvigih, o prekmurskih specialitetah, kulturi, jeziku in domačinih.
Živela je ob reki, za katero pravi, da je široka kakor morje. Vajena je bila vožnje mimo brezmejnih poljan rumenih sončnic. Njen pogled je na modrem nebu večkrat uzrl nepregledne jate žerjavov. Mesto Dnipro, ki je pred vojno štelo blizu milijon prebivalcev, je bila primorana zamenjati za gorenjsko vasico Moškrin, kjer vse prebivalce pozna po imenu. Upokojena ukrajinska učiteljica Vita Šnurova v svoji hvaležnosti in skromnosti pravi, da se počuti, kakor da bi živela v švicarskem sanatoriju. Toda želja, da bi se nekoč lahko vrnila domov, še vedno tli.
Jose Agustin Garcia Trujillo je Kubanec, ki se je pred dvaindvajsetimi leti preselil v Slovenijo. Ko je zagledal morje, je čutil povezanost z domom, rekel si je, da je tu lepo. V Kopru ima že vrsto let plesno šolo in poučuje salso, živi pa na Krasu. Prepričan je, da se mora vsak, ki se preseli sem, prilagoditi kulturi. In se naučiti jezika. Ter sprejeti našo hrano. Jose dvakrat na teden je joto, govori slovensko in ima tudi slovensko državljanstvo. Tu mu je tako dobro, da je s Kube pripeljal še starše in sploh nima namena, da bi se kdaj odselil.
*Poznaš koga, ki se je preselil v Slovenijo in bi ga oziroma bi jo bilo vredno slišati? Piši mi na maja.stepancic@rtvslo.si. Hvala!
Ko srečate našega tokratnega sogovornika Evrope osebno, vam je hitro jasno, katera glasbena zvrst mu je najbližje. V Idrijo je najprej prišel zaradi službe, ostal zaradi dekleta, danes žene. Tu je ustanovil tudi melodično "blackened death metal" skupino Divine Inferus.Slovenija, o kateri pred prihodom ni vedel veliko več kot to, da obstaja, ga je navdušila kot čista in zelena dežela. Še vedno pa ga včasih razjezi, da mora večino stvari, ki jih potrebuje kot inženir mehatronike, naročiti po spletu, saj jih pri nas preprosto ni mogoče kupiti.
Hector Alejandro Ruvalcaba Ojeda, ki ima – tako kot je v Mehiki običajno – dve imeni in dva priimka, enega po očetu in drugega po materi, se rad šali, tudi na račun idrijskih žlikrofov, ki jih sicer obožuje.
Foto: Melisa Ćehić, Paranoid
Odpravljamo se na potovanje od Makedonije do Slovenije z Galino Branko, tokratno gostjo oddaje Evropa osebno. Z nami bo delila svojo zgodbo; od makedonskih ritmov in babičinih skrivnih receptov, do radosti, ki ji pomagajo, da se počuti doma, kjerkoli že je.
Kako je postala ‘prava Slovenka’ in kako se s pomočjo prijateljev uči jezika, a hkrati ohranja stik s svojim domom, sončnimi zahodi na Ohridskem jezeru in pristnimi makedonskimi tradicijami?
Lovelyn Dušanič je Filipinka, ki že 2 leti neprekinjeno živi v Sloveniji. Kot otrok si je želela pomagati skupnosti, zato je bila njena prva želja postati županja. Danes dela kot zdravstvena delavka v Domu upokojencev Šmarje pri Jelšah. Odločitev, da se z možem, ki je Slovenec, preseli v Slovenijo, je bila zanjo hkrati najlažja in najtežja. Najlažja zato, ker je vedela, da ga ljubi, in ker ji je Slovenija res všeč. Najtežja pa zato, ker se ni mogla izogniti stereotipu, da se Filipinke poročijo in preselijo v tujino zaradi denarja.
Če ste ljubitelji azijske hrane, ste se po vse verjetnosti že kdaj ustavili v njegovi restavraciji na Miklošičevi ulici v Ljubljani. V Sloveniji živi že več kot 13 let, a njegovi začetki niso bili rožnati. Po letih izkoriščevalskih služb je odprl svojo restavracijo in postal sam svoj šef. Babu je med domačini znan kot najbolj nasmejan kuhar, ki ne postreže le z vrhunsko hrano. Svoje stranke namreč uči, da je ljubezen do dela pomembnejša od denarja in da vsakodnevne izzive lažje rešimo, če se jih lotimo z nasmeškom.
Milena Zupanc je v Sloveniji dva meseca. Sem je prišla na prakso. Je medicinska sestra, potomka Slovencev, ki so se po drugi svetovni vojni preselili v Argentino. Poudarja, da je življenje v Buenos Airesu lepo, a da je pogosto tudi nevarno, v Sloveniji pa se počuti dobro in varno. Prakso opravlja na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in razlaga, da bi se lahko argentinski zdravstveni sistem kaj naučil od našega. Ima pet bratov, vsi še živijo doma s starši. Od rojstva dalje govorijo slovensko in gojijo slovenske vrednote. Rada ima Slovenijo in če bi ji tukaj ponudili službo, bi o tem dobro premislila.
Američanka Tamara Giles-Vernick je raziskovalka, medicinska antropologinja, afrikanistka, zgodovinarka, ki se je po študiju odpravila v Srednjeafriško republiko preučevat gorile in šimpanze. Danes dela na francoskem Pasteurjevem inštitutu v Parizu. Ukvarja se z raziskovanjem prenosa bolezni z živali na človeka in obratno ter zdravstvenih posledic zdravstvenih kriz za ranljive skupine. V Evropi osebno nam bo opisala tudi, kako je bežati pred razjarjeno gorilo.
Trubadurji so bili pesniki in pevci v srednjem veku na jugu Francije, ki so v okcitanščini peli o ljubezni, bogu, pogumu in časti. Že davno izumrlo obrt že več kot 20 let obuja Lionel Leroy - Kaami iz enega najlepše ohranjenih srednjeveških mest v Franciji in Evropi Carcassonna.
"Trubadurji so bili nekoč kot radio ali časopis. Niso le zabavali ljudi z glasbo v gradovih in v mestih, ampak so prenašali novice o dogajanju po deželi, vesti o vojnah in bitkah, smrtih in rojstvih", pravi Kaami, ki sam izdeluje srednjeveška glasbila, poustvarja glasbo iz tistega časa in skrbi, da se žlahtna tradicija trubadurstva nadaljuje.
Japonci obožujejo Evropo, ker je polna starih stavb. Na Japonskem jih zaradi pogostih potresov skorajda ni, pravi Čiaki Šimizu iz Tokia. Večkrat nagrajeno multidisciplinarno japonsko umetnico je pri nas zelo navdušil Jože Plečnik. V Ljubljani pa se, že odkar je prišla, počuti zelo domače. Predvsem zaradi prijaznih ljudi, pa tudi zaradi ljubljanskega zmaja.
Rick Kiker je upokojenec iz Massachusettsa, ki je svoj novi dom našel v Sloveniji. Prvič je k nam prišel kot študent na izmenjavi leta 1977, kjer je spoznal svojo prvo ženo, Slovenko. Po letih življenja med ZDA in Slovenijo se je zaradi družine in ljubezni dokončno preselil v Rogaško Slatino. Rad pove, da je Slovenija po njegovem mnenju najlepši kraj na svetu.Čeprav se pri nas včasih še vedno počuti kot tujec, pravi, da je v srcu postal častni Slovenec – od copat in nedeljskih juh do občudovanja besede "priden". In kaj meni o Sloveniji in Slovencih? Pravi, da bi v eni stvari morali biti bolj podobni Američanom – v ponosu na svojo državo.
Ksenija Juvan devet let živi v Sloveniji. Prihaja iz ruskega mesta Toljati, ki mu pravijo tudi ruski Detroit, saj se je tam razvila ruska avtomobilska industrija. V Rusiji sicer ne živi že od leta 2002, prepotovala je svet - Nemčija, Kitajska, Dubaj, nato pa našla ljubezen ravno v Sloveniji. O Slovencih pravi, da ne razume, zakaj se vedno tako radi primerjamo z drugimi, ceni pa našo skrb za zdravje, dobro prehrano in varno okolje. Pravi, da je največji stereotip o Rusih ta, da že za zajtrk pijejo vodko.
Vlad Todoran prihaja iz majhnega mesta v Transilvaniji, nedaleč od legendarnega gradu, kjer naj bi nekoč prebival vampir Drakula. Danes je novinar na romunski nacionalni televiziji. V njegovem najnovejšem dokumentarnem filmu je več tednov spremljal romunske ovčje nomade – pastirje, ki ohranjajo stoletja staro prakso transhumanțe, sezonske selitve čred skozi stotine kilometrov Karpatov. Z Vladom smo se pogovarjali o romunski kulturni dediščini, pa tudi o stanju novinarstva ter javnih medijev v Romuniji.
Snuje vozilo, za katero verjame, da bo pomenilo pravo revolucijo v premikanju po brezpotjih, saj združuje tri vozila s katerimi lahko v različnih vremenskih pogojih premagujemo razdalje tam, kjer ni utrjenih cest.
Erick Pastor v latvijski prestolnici Rigi razvija visokotehnološko futuristično enosledno vozilo na gosenicah, ki je mešanica med motorjem, tankom in motornimi sanmi. Je direktor startupa Oruga, nemirna raziskovalna duša, ki se je v Latviji ustalil zato, ker je država naklonjena prav takim ljudem: inovatorjem, ki razvijajo visokotehnološke rešitve. Iz podjetja Oruga pa so na pragu poletja obelodanili, da so se v Rigi srečali z gospodarsko delegacijo iz Kanade in se dogovarjajo o morebitni proizvodnji vozil v Ontariu. Svojim prvim strankam – prednaročnikom pa so tudi sporočili, da bodo prvih 100 vozil dostavili že v prihodnjem letu.
Kako se je podjetnik in raziskovalec iz Ekvadorja ustalil državi ob Baltiku, kako je Latvija naklonjena inovatorjem, ki razvijajo visokotehnološke rešitve, kaj tam morda pogreša?



