Glasovi svetov

Človek je radovedno bitje, ki bo - če mu bo finančno in časovno omogočeno – rad raziskoval bližnje in oddaljene destinacije ter s tem nemalokrat tudi šel na pot spoznavanja sebe. Seveda pa je med razlogi za turistično udejstvovanje tudi odklop od vsakdanjega stresnega življenja. Mesec december ni nobena izjema glede turističnih želja; na vrsto pridejo obiski številnih božičnih sejmov, tisti, ki jih motita mraz in sneg, kolikor ga pač sploh še je, pa imajo tudi možnost potovanj v toplejše kraje. V današnjih Glasovih svetov bomo govorili o trdoživosti turizma, o zaželenih in manj zaželenih destinacijah, o avtentičnosti, o pogosto zlorabljenih besedah v turizmu 'trajnost' in 'butičnost', navsezadnje tudi o tem, ali je turist sam kriv za svoje neodgovorno vedenje ali ga je k temu 'prisilila' destinacija in njeno upravljanje s turističnimi tokovi. Tokratni gost je dekan in izredni profesor za poslovno-organizacijske znanosti v turizmu na Fakulteti za turistične študije Turistika Primorske univerze Emil Juvan.

Kreativni center Poligon je predstavil peto raziskavo o razmerah v slovenskem kulturno-ustvarjalnem sektorju. Prve štiri študije so se osredotočale na čas epidemije, zadnja pa se je oddaljila od najbolj akutnih problemov, ki so se pojavili v času epidemije covida. A kljub spremenjenim družbenim in ekonomskim razmeram občutnega izboljšanja za delovanje v kulturno-ustvarjalnem sektorju še ni na vidiku. V tokratni oddaji Glasovi svetov gostimo vodjo raziskave Evo Matjaž. Oddajo pripravlja Miha Žorž.

Druga svetovna vojna bo v našem življenju odmevala še dolgo po letošnji okrogli obletnici njenega konca. Osem desetletij po tem, ko je okupator zapustil naša tla in zavezniški bombniki nebo, je pod nami še vedno zakopana živa dediščina vojnega obdobja. Neeksplodirane letalske bombe iz druge svetovne vojne še vedno ležijo pod Mariborom in drugod po Sloveniji. »V Sloveniji nimamo sistema, ki bi preprečeval gradnjo na bombah. Vprašanje ni, ali bo eksplodirala. Vprašanje je, kdaj,« pravi zgodovinar Sašo Radovanovič, ki ocenjuje, da je pod največjim slovenskim mestom ob Dravi še vsaj dva tisoč neeksplodiranih bomb. Kako živi s to dediščino vojne Evropa? In kako Slovenija? V oddaji Glasovi svetov sodelujejo: zgodovinar Sašo Radovanovič, preživela Helena Kolarič, direktor urada za operativo na Uradu za zaščito in reševanje Borut Horvat, vodja oddelka za odstranjevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev dežele Saške André Baumeister, podpolkovnik Bohuslav Kuda iz oddelka za strelivo Policije Češke republike, poveljnik Civilne zaščite Mestne občine Maribor Samo Robič, vodja skupne območne službe civilne zaščite in požarnega varstva Primož Hrastnik, poveljnik državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi Darko Zonjič in pripadnik enote Bojan Kopač. Pisnim odgovorom je dal glas Teodor Bostič. Prevode sta brala Dejan Kaloper in Jure Franko. Fotografija: Dezaktiviranje neeksplodirane letalskem bombe leta 1945. Foto: Pekel na zemlji in na nebu, Žrtve bombardiranja Maribora 1944-1945 (S.R.), izrez

Sto let od vselitve v Oražnov dom, ki ga je skupaj z vsem svojim imetjem ljubljanski Medicinski fakulteti zapustil veliki humanist, domoljub, zdravnik in dobrotnik dr. Ivan Oražen. Če se v Ljubljani sprehodite od Kongresnega trga po Wolfovi ulici do Prešernovega trga in Tromostovja, lahko na eni od stavb opazite napis Oražnov dijaški dom. V njem že 100 let prebivajo študenti in študentke ljubljanske Medicinske fakultete. »Oražnov dom je bil za časa študija zame edina možna streha nad glavo,« pravi kirurg in profesor Stane Repše, ki je v domu prebival med letoma 1961 in 1966. Profesor je eden od treh sogovornikov tokratne oddaje Glasovi svetov o velikem slovenskem humanistu, domoljubu, zdravniku in dobrotniku dr. Ivanu Oražnu ter o njegovi neprecenljivi zapuščini. Dr. Oražen je namreč hišo na Wolfovi ulici v Ljubljani in vse svoje imetje z jasnimi navodili z oporoko zapustil ljubljanski Medicinski fakulteti. V oddaji Glasovi svetov sodelujejo: prof. dr. Stane Repše, prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec in študent medicine Marcel Primožič. Foto: ODD Mf Ljubljana

Duševne motnje med mladimi so postale ena izmed najbolj perečih zdravstvenih težav v Evropi. Te motnje ne vplivajo le na vsakdanjo kakovost življenja prizadetih, temveč tudi na njihovo izobraževanje, socialne interakcije in prihodnje možnosti za zaposlitev. Več kot 30 milijonov otrok in mladostnikov v evropski regiji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) se spoprijema z duševnimi motnjami, razkriva nedavno poročilo WHO. Po podatkih, objavljenih 11. novembra v Københavnu, je vsak sedmi otrok in mladostnik do 19. leta starosti prizadet. Skrbi dejstvoje, da je položaj še posebej slab med dekleti, saj ima vsaka četrta v starostni skupini od 15 do 19 let duševne težave. Kakšno je stanje v Sloveniji? Raziskava Duševno zdravje mladih v Sloveniji v kontekstu globalnih kriz, objavljena konec letošnjega septembra, je ena prvih celovitih empiričnih študij v Sloveniji, ki hkrati zajema individualne, družinske in širše družbene dejavnike, povezane z duševnim zdravjem mladih, starih od 16 do 24 let. Namen raziskave je bil osvetliti kompleksno prepletenost osebnih izkušenj, zgodnjih življenjskih okoliščin, življenjskega sloga in vpliva globalnih kriz (pandemija covida-19, podnebne spremembe, gospodarska negotovost itd.) na duševno zdravje mladih. Rezultati ponujajo celovit vpogled v razsežnost in raznolikost dejavnikov, ki oblikujejo duševno zdravje mladih, ter pomembno podlago za razvoj sistemskih rešitev, politik in programov, ki bi lahko prispevali k bolj varnemu in spodbudnemu okolju za mlade generacije. V tokratni odaji sta z nami gostji strokovnjakinji, avtorica raziskave: – prof. dr. Metka Kuhar, redna profesorica socialne psihologije na Univerzi v Ljubljani, raziskovalno in pedagoško deluje na področju fenomenov vsakdanjega življenja, s poudarkom na duševnem zdravju (zlasti travmi), medosebni komunikaciji, odnosih, samopodobi, mladini in spolu; – dr. Lucija Čevnik, prof., doktorica sociologije, z zasebno prakso, kjer dela z mladostniki in starši, ko se pojavijo težave v duševnem zdravju in medsebojnih odnosih oz. komunikaciji, 20 let že dela z mladimi in je tudi avtorica knjig, ki obravnavajo tovrstne odnose.

Arhiv ni le prašno skladišče map in fasciklov. Arhiv ni le varuh listin, temveč prepletena ustanova, ki raziskuje, razstavlja, povezuje in ustvarja prihodnost iz spomina. Arhiv Republike Slovenije letos praznuje 80 let delovanja – in ob tem dokazuje, da je veliko več kot le zbirka dokumentov. V njegovih prostorih se skriva zgodovinski spomin naroda – zapisi, ki pripovedujejo našo preteklost in pomagajo razumeti sedanjost. Ob 80-letnici Arhiva Republike Slovenije v Glasovih svetov gostimo namestnika direktorja Arhiva RS dr. Gregorja Jenuša. Z njim se je pogovarjal Miha Žorž.

Ker je bila ruska revolucija dogodek svetovno-zgodovinskega pomena, je jasno, da ni odmevala le po Evropi, ampak tudi v deželah tretjega sveta. A kakšne družbene, ekonomske in politične perspektive je odpirala tam?25. oktobra po starem, julijanskem oziroma 7. novembra 1917 po novem, gregorijanskem koledarju je v Sankt Peterburgu prišlo do oborožene vstaje. Nepriljubljena ruska vlada je padla, oblast so prevzeli boljševiki z Leninom na čelu. Začela se je oktobrska revolucija. In še danes bi le težko našli zgodovinarja, ki bi se ne strinjal, da je tu šlo za dogodek svetovnozgodovinskega pomena. Svetovnozgodovinskega, pravijo ti zgodovinarji, a potem se večidel posvečajo vplivu, ki ga je imel Oktober na samo Rusijo in na Evropo, tu in tam se najde še kdo, ki ga zanima, kako so ideje boljševiške revolucije preobrazile družbeno-politično stvarnost na Kitajskem, to pa je, pogojno rečeno, tudi vse. Kakor da je možno svet, ne da bi pri tem veliko izgubili, enačiti s staro celino. No, prav zato se zdi nadvse dobrodošlo, da so pri Založbi /cf. pred nedavnim izdali knjigo Ruska revolucija : pogled iz tretjega sveta, v kateri skuša njen avtor, zdaj že pokojni gvajanski marksistični historiograf in politični aktivist Walter Rodney premisliti, kaj lahko Oktober pomeni za afriške, latinskoameriške in druge družbe, ki so v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja – prav v času torej, ko je Rodney pripravljal zapiske za univerzitetna predavanja, iz katerih je omenjena knjiga sestavljena – iskale pot iz položaja kolonialne podrejenosti oziroma izkoriščanosti. Do kakšnih zaključkov pa se je Walter Rodney navsezadnje dokopal? In: ali so njegova razmišljanja relevantna tudi danes, dobrih 30 let po padcu berlinskega zidu? – No, to pa sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Gorana Vraneševića, ki je slovenskemu prevodu Rodneyjeve razprave – prevodu za katerega je poskrbela Aleksandra Rekar – pripisal spremno besedo. Foto: od leve proti desni so razvrščene zastave Gane, Gvajane, Kambodže, Mozambika, Angole, Jamajke, Haitija, Sri Lanke, Libije, Tanzanije, Kenije in Somalije (David Peterson, Pixabay)

Pred časom so bile s pomočjo laserskega skeniranja na območju Krasa odkrite monumentalne suhozidne strukture, ki predstavljajo v Evropi še nedokumentirano obliko obsežne prazgodovinske lovske infrastrukture. Najdba opuščenih, iz kamna zgrajenih ostalin – tudi več kilometrov dolgih pasti – priča, da so tukajšnje človeške skupnosti uprizarjale množične, organizirane in zelo premišljene love na divjad, kar osvetljuje tudi takratno družbeno in družabno življenje. Predstavljamo si lahko, da je bilo zgrajeno prav okrog intenzivnega sezonskega lovskega plenjenja divjih živali, saj je bilo za uspešno izpeljavo akcije potrebno vsakič mobilizirati večjo skupino lovcev iz širšega sorodstva ali več sorodstvenih skupin. Po usmerjanju čred, verjetno kopitarjev, skozi daljše ali krajše kamnite ograde v obliki lijakastih sistemov, ki so vodili do končnih, pogosto prepadnih pasti, v katere so padle ujete živali, je sledilo skupinsko pobijanje plena, temu pa pojedine, praznovanja, festivali in ceremonije. Čeprav v Evropi ni primerljive najdbe, veliko število odkritij podobnih pasti dokazuje razširjenost te tehnike lova na različnih koncih sveta. Gost oddaje Glasovi svetov: dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, arheolog, pedagog na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, publicist in skupaj z arheologom dr. Tomažem Fabcem s Centra za preventivno arheologijo Zavoda za kulturno dediščino Slovenije odkritelj kraških prazgodovinskih konstrukcij. Slika: Dimitrij Mlekuž Vrhovnik 

V samem jedru indijske civilizacije je veliki ep Mahabharata. V samem jedru Mahabharate pa je Bhagavadgita, Gospodova pesem, v kateri so strnjene najbolj temeljne ideje hindujske metafizike in etikeLetos poleti se je v 93. letu starosti poslovila naša velika indologinja in prevajalka iz sanskrtske književnosti, dr. Vlasta Pacheiner Klander. Po njeni zaslugi so naše knjižne police bogatejše za slovito Kalidasovo dramo, Šakuntalo, pa za Zgodbo o Savitri iz epa Mahabharata, sicer daleč najobsežnejše literarne stvaritve v vsej človeški zgodovini, ki, kot vemo, velja za temeljno besedilo indijske civilizacije. V knjigi Ko pesem tkem nam je dr. Pacheiner Klander v branje ponudila svoj izbor iz vedske himnike, njena antologija Kot bilke, kot iskre pa prinaša bogato komentiran izbor iz sanskrtske lirike. No, najpomembnejše delo, ki je prišlo iz prevajalske delavnice Vlaste Pacheiner Klander, pa je najbrž Bhagavadgita ali Gospodova pesem. To je razmeroma kratek in v sebi sklenjen razdelek iz šeste knjige že omenjene Mahabharate, v katerem so na slogovno izbrušen in izrazno jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Zato lahko rečemo, da Bhagavadgita radovednemu bralcu oziroma zvedavi bralki ponuja nekakšno metonimično bližnjico v samo srce starodavne Indije. Prav po tej bližnjici smo se odpravili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Nino Petek, predavateljico azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in avtorico poglobljene študije, ki spremlja najnovejšo izdajo prevoda Bhagavadgite Vlaste Pacheiner Klander, izdajo, ki je pri založbi Sanje luč sveta ugledala v začetku letošnjega leta. V pogovoru z dr. Petek smo preverjali, zakaj Gospodovo pesem brati danes, kaj nam to delo sporoča in, ne nazadnje, kako zelo smo Slovenci za svoje razumevanje stare Indije zadolženi pri dr. Pacheiner Klander. Foto: Kršna s piščaljo, ilustracija Bhagavadgite iz 12. stoletja, detajl (Cleveland Museum of Art, javna last)

Ministrstvo za kulturo Javne agencija za knjigo sta nedavno predstavila nov projekt Nacionalni dan stripa, s katerim želijo med drugim okrepiti bralno in vizualno pismenost. Osrednji dogodek projekta bo 22. novembra, ob 100. obletnici rojstva pionirja slovenskega stripa Mikija Mustra. O zgodovini slovenskega stripa se v tokratni oddaji Glasovi svetov pogovarjamo s striparjem, ilustratorjem in karikaturistom Cirilom Horjakom, ki je za svoje stripovsko ustvarjanje med drugim prejel nagrado Prešernovega sklada leta 2024. Cirila Horjaka gosti Miha Žorž.

V projektu Ultra so na Univerzi v Ljubljani raziskovali, kaj najbolj motivira študente in kaj je ključno, da s predavanj kar največ odnesejo. Tako so v predavanja naravoslovno-tehniških fakultet vnesli metode, ki jih bolje poznamo z nižjih stopenj izobraževanja: od ustvarjalnega giba, igranja vlog do uporabe različnih rekvizitov. Tako s pomočjo vprašalnikov kot s posebnimi senzorji, ki so beležili fiziološki odziv tako študentov kakor predavateljev, so sproti preverjali, kakšno je njihovo počutje, in ugotavljali, kateri so ključni pogoji za kvalitetno učenje – pa naj gre za zrak v prostoru, uro dneva, zasnovo predavalnice, pedagoški pristop in še marsikaj drugega.Do kakšnih spoznanj so prišli, so v tokratnih Glasovih svetov pripovedovali prof. dr. Gregor Geršak s Fakultete za elektrotehniko, doc. dr. Vesna Geršak in dr. Mojca Stojan Dolar s Pedagoške fakultete ter izr. prof. dr. Rok Kuhar z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Na fotografiji: študenti FKKT UL, ki s prsti sestavljajo molekule, nosijo pa prstane, ki spremljajo njihovo počutje, vir: Julij Julijan Grajfoner, projekt Ultra

Zahvaljujoč dolgoletnim prizadevanjem škofa Jegliča je leta 1905 vrata odprl Zavod sv. Stanislava, ki je kot sploh prva srednješolska institucija pri nas dijakom omogočil maturo opravljati v slovenščiniČe je slovenščina prišla v osnovno šolo že za časa Marije Terezije, se je v srednji uveljavila pozno in le s težavo. Tako je prva gimnazija, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija pri nas dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo, vrata odprla šele leta 1905. To je bil Zavod sv. Stanislava, ki ga je ljubljanska škofija na pobudo tedanjega škofa Antona Bonaventure Jegliča ustanovila v Šentvidu nad Ljubljano. Zapletov polno zgodbo o nastanku te institucije smo obnovili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Simona Malmenvalla, kustosa Slovenskega šolskega muzeja, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja. Foto: učiteljski zbor Zavoda sv. Stanislava s škofom Jegličem, ki sedi v prvi vrsti, četrti z desne (Wikipedija, javna domena)

V tokratni oddaji Glasovi svetov govorimo o zgodovinjenju socialnega dela v Sloveniji in širše. Profesorica doktorica Darja Zaviršek iz Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani namreč prihodni teden pripravlja avtorsko razstavo o zgodovini socialnega dela v socializmu in onstran njega, ki bo na ogled v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani. Razstavo, ki nosi pomenljiv naslov »Socialno delo: prepotrebno in vedno nebodigatreba«, bodo odprli v torek, 30. septembra na Cekinovem Gradu v ljubljanskem Tivoliju. Še pred samo razstavo pa se z doktorico Darjo Zaviršek o zgodovini socialnega dela pogovarjamo v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo pripravlja Miha Žorž.

Dr. Gordon Neufeld, klinični psiholog, eden največjih mednarodnih strokovnjakov za razvoj otrok, v svoji knjigi Otroci nas potrebujejo piše o razliki med silo in močjo. Moč ne kot nekaj, ki hlepi po oblasti in povzpetništvu, temveč moč kot avtoriteta starševskega vzgajanja. Ki pa ne izhaja iz sile, prisile, temveč iz ustrezno usklajenega odnosa z otrokom. Torej v tem, da znamo pritegniti pozornost naših otrok, izvabiti njihove dobre namene, vzbuditi v njih spoštovanje in zagotoviti njihovo sodelovanje. Brez teh štirih sposobnosti nam preostaneta samo še prisila in podkupovanje. In zdi se, da v tem zeitgeistu kot starši in kot družba operiramo predvsem s slednjim. K temu dodajte še to, da je naša kultura prežeta z narcisizmom in spektakularnim. Hitreje, višje in močneje ni več le olimpijski moto, temveč postaja splošno gonilo kapitalizma. Lahko dodamo še lepše, bogatejše, glasnejše, boljše, učinkovitejše etc., skratka, borba za uspeh je ime igre, ki nam jo ponuja duh časa. Uspeh je imeti obilje vsega, hkrati pa, se zdi, stradamo osnov človečnosti. In v tem duhu se lomijo kopja predvsem na telesih otrok, ki so vse bolj sedeča, negibljiva in posledično zanemarjana. In drug ekstrem, v šport se jih peha s starševsko željo po doseganju in preseganju - prehitro, previsoko in premočno, če parafraziramo olimpijski moto. V tokratnih Glasovih svetov smo se pogovarjali o tem, kaj se dogaja s telesno vzgojo naših otrok in kaj se dogaja z njimi pri športnih udejstvovanjih, ki vse bolj spominjajo na brutalno gladiatorstvo. Naša družba, se zdi, zdravega razvoja otrok ne ceni. Za debato z avtorico in voditeljico oddaje Liano Buršič sta z vami gosta: - dr. Milan Hosta, predavatelj humanistike in etike za kineziologe in športne pedagoge na Fakulteti za vede o zdravju pri Univerzi na Primorskem ter od leta 2001 vodja programa Sportikus za razvoj življenjskih veščin v športu - dr. Klemen Lah s Filozofske fakultete v Ljubljani, član strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, nekdanji atlet in reprezentant, nekdanji predsednik Akademskega atletskega društva Slovan.

V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.Senožeče, nekdaj živahen trgovski kraj z mitnico ob glavni trgovski poti med srednjo in zahodno Evropo ter Jadranskim morjem, po kateri so stoletja potovali z vprežno živino, konji, vozovi, natovorjeni z najrazličnejšim blagom, so pred časom dobile Muzej tovorništva in prevozništva. Sicer je bila današnja Slovenija od nekdaj križišče prometnih povezav med vzhodom in zahodom Evrope.V trgovino so bili vpeti tudi kmetje, ki so se precej ukvarjali z neagrarnimi dejavnostmi, s pridelki in izdelki pa niso oskrbovali le lokalne ekonomije, ampak so bili, tudi zaradi sezonskega dela, pripravljeni potovati dlje, kot si navadno predstavljamo. Gosti: dr. Aleksander Panjek, dekan Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, od koder sta Leonida Ravšelj in dr. Ines Beguš Bavcon, kustosinja v Goriškem muzeju, dr. Nikita Peresin Meden pa s Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Fotografija: Muzej tovorništva in prevozništva, Alen Franetič, BeGR8 Media

Letošnji junij je bil najbolj vroč in suh mesec v zgodovini meritev v Sloveniji. Vročinski val je prizadel tudi mestno drevje – številna drevesa so ovenela, trava je bila ožgana od sonca, prebivalci pa so marsikje sami zalivali in prosili občine za ukrepanje. Prav drevesa, ki jih pogosto jemljemo kot samoumevni del okolice, so se izkazala kot ključna zaščita pred vročino, onesnaženim zrakom in posledicami podnebnih sprememb. O pomenu dreves in zelenih površin, nujnosti ukrepanja ter vlogi občin in prebivalcev smo se pogovarjali z dr. Majo Simoneti, krajinsko arhitektko in strokovnjakinjo z Inštituta za politike prostora. Tokratno oddajo Glasove svetov pripravlja Miha Žorž.

Nekateri so jo oklicali kar za kugo 21. stoletja. Pogovor z enim od najvidnejših slovenskih raziskovalcev sladkorne bolezni dr. Andražem Stožerjem.Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da po svetu že več kot 800 milijonov ljudi trpi zaradi sladkorne bolezni, ki je že zdavnaj dosegla epidemične razsežnosti. Zdravnik, predavatelj in raziskovalec prof. dr. Andraž Stožer v tokratni oddaji Glasovi svetov navkljub temu optimistično pravi, da je sladkorna bolezen obvladljiva ali celo ozdravljiva. Z raziskovalno skupino, ki jo vodi na Inštitutu za fiziologijo Medicinske fakultete v Mariboru, se pridružuje tistim strokovnjakom, ki želijo diabetes spoznati in ustaviti že v trebušni slinavki. Kako dr. Stožer vidi razvoj zdravil za sladkorno bolezen; od inzulina do učinkovitega in popularnega semaglutida?

Zakaj se zdi, da so prav ženske idealne nosilke progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike, ki si prizadeva za osvoboditev Kurdistana, razdeljenega med Turčijo, Irak, Iran in Sirijo? Ko so ob koncu prve svetovne vojne države zmagovalke preurejale politični zemljevid Bližnjega vzhoda in na novo risale meje – v tem kontekstu sta slej ko prej ključno vlogo igrali Velika Britanija in Francija –, so na območju današnje jugovzhodne Turčije predvidele tudi možnost oblikovanja samostojne kurdske države. Potem pa je Mustafa Kemal Atatürk v brutalni vojni za neodvisnost, ki je potekala med letoma 1919 in 1923, uspel obrzdati kolonialne apetite evropskih velesil in Turčiji zagotoviti precej več ozemlja. Tako so se Kurdi, ko so se leta 1923 s pogodbo v Lausanni boji naposled končali, znašli pod oblastjo sicer sekularne, a izrazito nacionalistične vlade v Ankari, ki si je prizadevala iz vseh ljudi, ki so živeli znotraj meja novoustanovljene turške republike, zlepa ali zgrda narediti – Turke. Čeprav je od tistih časov minilo že več kot 100 let, se za Kurde, ki živijo v Turčiji, razmere niso bistveno spremenile. Četudi danes predstavljajo 18 odstotkov vsega tamkajšnjega prebivalstva, morda pa tudi več, turške oblasti njihove narodne in jezikovne pravice še naprej sistematično omejujejo in teptajo. Kurdi so na raznarodovalne pritiske odgovorili tudi z oboroženim odporom, tako da se je na jugovzhodu Turčije od konca sedemdesetih let dalje odvijala gverilska vojna omejenega obsega, za katero pa se zdaj zdi, da jo je Ankara dobila. Vse to v Evropi načeloma sicer vemo, pa zaradi tega vseeno ne izgubljamo spanca. Če pač sploh mislimo na Kurde, ne mislimo toliko na tiste, ki živijo v Turčiji, temveč na one v Iraku in Siriji, dveh drugih državah, ki, mimogrede rečeno, svoje meje dolgujeta evropskemu vmešavanju ob koncu prve svetovne vojne. Obe tamkajšnji kurdski skupnosti sta se namreč za krajši čas znašli v naših večernih poročilih v kontekstu širšega kaosa, ki ga je ameriško neoimperialno lomastenje povzročilo na Bližnjem vzhodu. V tem smislu so na zahodno javnost menda posebej močan vtis naredile pripadnice YPJ, kurdskih ženskih zaščitnih enot, ki so se pred kakim desetletjem s puško v roki zoperstavile divjanju Islamske države. A samooklicanemu kalifatu je – v pomembni meri prav zaradi naporov sirskih Kurdov in Kurdinj – spodletelo, sirska državljanska vojna je prešla v novo fazo, mi pa smo na zagaten položaj 40 milijonskega naroda brez lastne nacionalne države lahko znova lagodno pozabili. Zoper to amnezijo, zoper to brezbrižnost so sklenili nekaj storiti pri Inštitutu Časopisa za kritiko znanosti in tako so v prevodu Katarine Majerhold in Nine Kozinc pred nedavnim objavili knjigo Kurdsko žensko gibanje : zgodovina, teorija, praksa, ki jo je napisala kurdska sociologinja, postdoktorska raziskovalka na Oxfordu, Dilar Dirik. A ko beremo njeno razpravo, se zdi, da problemski horizonti, ki jih Dilar Dirik tu razpira, pravzaprav presegajo kurdski boj za narodno samoodločbo. Zakaj bi utegnil boj Kurdinj za oblikovanje kurdske države ponujati model progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike ne samo za Kurdistan ampak kar za ves svet v 21. stoletju, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili socialno antropologinjo, dr. Bejo Protner, sicer raziskovalko na Univerzi na Dunaju, ki je slovenski izdaji Kurdskega ženskega gibanja pripisala spremno besedo. Foto: borki kurdskih ženskih samozaščitnih enot med napadom turške vojske na Afrin v severozahodni Siriji februarja leta 2018 (Kurdishstruggle / Wikipedija)

Fosilizirani ostanki bujnih gozdov na Antarktiki iz časov, ko so na planetu vladali dinozavri, nazorno pričajo o tem, koliko toplejša je bila Zemlja pred davnimi časi. Po drugi strani pa so zadnjih 2 in pol milijona let večinoma prevladovale dolge ledene dobe, s kratkimi vmesnimi toplejšimi obdobji, v kakršnem živimo zadnjih 12 000 let. Kaj je podnebno tehtnico nagnilo zdaj v eno, zdaj v drugo smer? Kakšne ekstremne dogodke lahko razberemo v geološkem zapisu planeta? Kaj nam konec koncev ta oddaljena preteklost lahko pove o dogajanju danes, pojasnjujeta klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje in geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Pogovor je bil premierno na sporedu v okviru oddaje Intelekta. Foto: Zemlja v času zadnje ledene dobi, umetniška upodobitev, Wikipedia

Več kot 1800 pisem zasebne narave, ki jih je v 30. letih 19. stoletja upokojeni oficir Franz poslal baronu Erbergu, nam odpira nov, dragocen vpogled v življenje kranjske aristokracije in najbogatejših meščanov LjubljaneV tokratni oddaji smo se podali na kakih 190 let dolgo potovanje v preteklost. Obiskali smo namreč Ljubljano, kakršna je bila v 30. letih 19. stoletja. Pri tem smo si pomagali s skoraj 2000 pismi, ki jih je med letoma 1832 in 1840 upokojeni oficir avstrijske vojske, stotnik malce nenavadnega imena Franc Franz, poslal enemu najbolj uglednih Kranjcev tistega časa, baronu Erbergu, ki je sicer živel na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani, v njih pa precej podrobno popisal utrip ljubljanskega mestnega življenja. Podobo našega osrednjega mesta, kakršna se dviga iz Frančevih pisem, so zdaj rekonstruirali naši zgodovinarji in zgodovinarke, svoje izsledke pa predstavili v intrigantnem zborniku Podobe bidermajerske Ljubljane, ki je izšel pri Založbi ZRC. In kakšna je ta podoba? – Prav to smo preverjali v pogovoru z dr. Mihom Preinfalkom, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter predavateljem na koprski Fakulteti za humanistične študije, ki je nad omenjenim zbornikom bdel po uredniški plati. Pogovor je bil premierno na sporedu v okviru oddaje Kulturni fokus. Foto: Franz pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein – Del Šentpetrskega predmestja s Cukrarno, 1835/36, detajl z naslovnice zbornika Podobe bidermajerske Ljubljane (Goran Dekleva)