Claim OwnershipApolloLajka
Subscribed: 98Played: 1,046
Subscribe
© (C) RTVSLO 2023
Description
En vesoljski podkast: najrazličnejše tematike povezane z vesoljem, vesoljskimi tehnologijami, vesoljsko tekmo, dogajanjem v orbiti in tudi dlje.
26 Episodes
Reverse
Ambicije Nasinega programa Artemis so izjemne. V Lunini tirnici bomo gradili vesoljske ladje za pot proti Marsu, vir goriva zanje pa bo kar led z Lune.
Ampak za zdaj še čakamo na Artemis 1, na prvi polet megarakete SLS (Space Launch System), ki bo na pot okoli Lune ponesla vesoljsko plovilo Orion. Načrtovano izstrelitev konec avgusta so odnesli tehnični zapleti, Nasa bo znova poskusila konec septembra. A SLS pravzaprav zamuja že dolga leta in marsikdo je mnenja, da tehnologija, na kateri temelji, ni optimalna in da jo bodo alternativni ponudniki raket kaj kmalu izrinili. A to je le prva ovira izmed mnogih.
Ambiciozni načrti o začetku kolonizacije bližnjega osončja danes vsekakor vsebujejo še množico neznank in orjaških tehničnih in tehnoloških izzivov. Toda ne glede na vse, je dejstvo, da bo velik del sredstev za vesolje v prihodnjih desetletjih namenjen reševanju teh zagat in da dogajanje v vesoljskem sektorju prehaja v novo, višjo prestavo.
O vsem tem in še marsičem sva Aljoša in Nina razpravljala s Tomažem Zwittrom s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
Kako bomo gradili naselbine na Luni in Marsu? Če verjamete ali ne, jih bomo kar natisnili. 3D tiskanje oziroma aditivna proizvodnja je pristop, ki v vesolju edini res pride v poštev.
Zakaj in kako, je pojasnil tokratni gost ApolloLajke Matej Balažic, direktor podjetja Balmar, kjer se ukvarjajo s 3D tiskanjem kovin - tudi za različne vesoljske aplikacije.
Seveda se bo treba v vesolju prilagoditi marsičemu. V nizki gravitaciji je printanje težje kot na Zemlji, materiali so omejeni. Potrebno jih je ali dostaviti z Zemlje, kar je drago, ali predelati direktno na površju Lune oziroma Marsa, kar je cilj, a s še številnimi odprtimi vprašanji …
In seveda, niso vsa območja enako bogata z rudami. Bomo videli prerivanja za najboljše lokacije?
Predpoletna ApolloLajka prinaša tudi extra bonus, v studiu se nam je pridružil Stephen Airey, vodja Odseka za nove, sodelujoče in pridružene članice pri Evropski vesoljski agenciji, ki bedi nad vsemi projekti, pri katerih Slovenija, kot pridružena članica, sodeluje z ESA.
Kaj človeka čaka na Luni in Marsu in katere tehnološke rešitve nam bodo v pomoč, pojasnjuje prof. dr. Igor Mekjavić.
Kaj nas čaka na Luni in Marsu in katere tehnološke rešitve nam bodo v pomoč, pojasnjuje prof. Igor Mekjavić.
Načrti za naselbine na Luni in Marsu so že zelo konkretni. Američani s programom Artemis nameravajo svojo lunarno bazo postaviti na Luninem južnem polu, Kitajska prav tako načrtuje svojo lunarno vas, načeloma skupaj z Rusi. Tako eni kot drugi bi želeli biti prvi tudi na Marsu.
Vsi ti načrti temeljijo na predpostavki, da se je človek zmožen tudi za daljše obdobje preseliti daleč stran z domačega planeta in uspešno kljubovati izredno zahtevnim pogojem bivanja v vesolju. V kolikšni meri je to izvedljivo, kje so trenutno naše meje in kako bo sploh izgledala gradnja lunarnih habitatov?
Gost ApolloLajke, ki je kos tovrstnim vprašanjem, je prof. dr. Igor Mekjavić, vodja Laboratorija za gravitacijsko fiziologijo Instituta "Jožef Stefan", ki se nahaja v Nordijskem centru Planica.
Gost tokratne ApolloLajke je doc. dr. Iztok Kramberger s Fakultete za elektrotehniko in računalništvo Univerze v Mariboru, vodja projekta slovenskih satelitov Trisat in Trisat R, pa še česa zraven.
Gost tretje epizode podkasta ApolloLajka je Iztok Kramberger.
Gost tokratne ApolloLajke je doc. dr. Iztok Kramberger s Fakultete za elektrotehniko in računalništvo Univerze v Mariboru, vodja projekta slovenskih satelitov Trisat in Trisat R, pa še česa zraven.
Govorili smo:
Nekaj malega o tem, koliko se vojna v Ukrajini že občuti v vesoljski industriji.
Zakaj v vesoljski industriji patenti nimajo pomena.
O prebujanju zaspale Evrope, ki se je v svetu, kjer se dobavne verige vse bolj trgajo, znašla brez temeljev za visoko tehnologijo.
Kar precej o procesorjih, ki so seveda na satelitih, pa seveda tudi na vsej elektroniki na Zemlji.
Pa še malo več o prebojnih načrtih satelita Trisat R, ki naj bi poletel že pred poletjem. Njegova naloga je, da preživi in deluje v izjemno neugodnem okolju 6000 km stran od Zemlje in odpre nove možnosti za raziskovanje sončnega vremena.
To pa še ni vse. Kramberger je spregovoril tudi o nanosatelitu, ki se bo utiril v orbiti okoli Lune in demonstriral nov koncept komuniciranja oz. prenašanja podatkov po vesolju za t. i. internet vesoljskih stvari.
Za češnjico na torti pa izveste več o robotskem 'pajkovcu', ki bi lahko hodil po Luni.
Če bo cena izstrelitev strmoglavila, se utegnejo odpreti številne nove možnosti.
Če bo cena izstrelitev strmoglavila, se utegnejo odpreti številne nove možnosti.
Dostop do orbite postaja vse cenejši, nižji stroški pa seveda odpirajo nove možnosti, kaj vse se lahko počne v vesolju. Rakete za večkratno uporabo bi lahko pomenile revolucijo v dostopu do vesolja. Medijsko daleč najbolj izpostavljeno vlogo tu igra podjetje Space X, ki je z raketo Falcon 9 v zadnjih nekaj letih odrezal velikanki kos izstrelitvene pogače. A še bolj visokoleteči cilji so vezani na njihov prihajajoči Starship, ki ga je Nasa izbrala za svoje prihodnje odprave na luno. Takšnih in drugačnih posnemovalcev ne manjka. Zakaj ponovna uporaba raket desetletja ni bila aktualna, možna in sploh smiselno, zdaj pa se nenadoma zdi edina smotrna opcija? Aljoši in Nini se je tokrat pridružil inženir strojništva Matevž Dular.
1Človeštvo že tisočletja sanja, da bi videlo prvo svetlobo. Če bo šlo vse po sreči, jo zdaj tudi bo.
Človeštvo že tisočletja sanja, da bi videlo prvo svetlobo. Če bo šlo vse po sreči, jo zdaj tudi bo.
Najbolj težko pričakovani teleskop zadnjih desetletij je tik pred izstrelitvijo. Napetost vztrajno narašča. Po zadnjih informacijah se izstrelitev obeta 25. decembra.JWST napoveduje revolucijo v našem razumevanju vesolja. Predvsem po zaslugi revolucionarnih tehnologij na njegovem krovu. Kako in s čim bo Webb premikal meje možnega, se v prvi epizodi podkasta ApolloLajka sprašujeta Aljoša Masten in Nina Slaček.Še več sprašujeta svojega gosta, astrofizika Tomaža Zwittra.
Igralska zasedba: Aljoša Masten in Nina Slaček
Vizualija: Ana Gombač
Če vprašate Evropsko vesoljsko agencijo, vam bo vedno znova potrdila, da je močna stran Slovenije in slovenskih podjetij še zlasti tisto področje vesoljskih tehnologij, ki mu pravimo opazovanje zemlje. Čeprav sateliti prečešejo vsako ped Zemljinega površja, je šele z ustrezno geoinformacijsko podporo, s konkretnimi aplikacijami in uporabo umetne inteligence, mogoče iz satelitskih posnetkov dobiti tiste podatke, ki vam dejansko lahko kaj koristijo. Med slovenskimi podjetji na tem področju je tudi GeoCodis. Gost Apollolajke je bil tokrat njegov direktor Matjaž Ivačič, ki ga poslovne poti nadvse pogosto vodijo v dežele, kot so Uganda, Ruanda ali Južni Sudan. Satelitski podatki in ustrezne aplikacije so pač iskana in uporabna storitev vsepovsod. A Ivačičeva pot po oddaljenih krajih, kjer bi satelitski podatki lahko prišli prav, se je začela v iraškem Kurdistanu teden dni pred 11. septembrom.
Ste kdaj pomislili, da so zvezde, ki jih lahko opazimo na nočnem nebu, večinoma dvozvezdja? Samotarstvo, kakršno zaznamuje naše Sonce, je vse prej kot pravilo. Ne le da so dvozvezdja in večzvezdja v večini, prav posebna vrsta dvozvezdij (prekrivalna dvozvezdja) nam omogoča, da sploh lahko izvemo kaj konkretnejšega o vseh drugih zvezdah. Podoben prijem, ki astrofizikom omogoča razbrati celo bogastvo podrobnosti o zvezdah iz le nekaj fotonov svetlobe, ki prispejo do nas, jim obenem tudi omogoča, da lahko razberejo še neprimerljivo bolj drobne sledi daljnih planetov, ki jih obkrožajo.
O zvezdah, eksoplanetih in o potencialnem življenju na njih, v tokratni Apollolajki izvemo ogromno, saj je gost vesoljskega podkasta vodilni strokovnjak za prekrivalna dvozvezdja, astrofizik dr. Andrej Prša, profesor na univerzi Villanova v Filadelfiji v ZDA. Skozi njegove roke (in orodja) gredo tako rekoč vsa novoodkrita prekrivalna dvozvezdja, od samega začetka pa je sodeloval tudi pri misiji Kepler, ki se je osredotočila prav na iskanje eksoplanetov.Pravi, da je le vprašanje nekaj let, da bomo imeli jasne dokaze tudi o življenju tam zunaj. Zakaj bo to v svojem bistvu zagotovo podobno življenju, kakršnega poznamo na Zemlji, in zakaj ga najverjetneje ne bomo našli okoli rdečih pritlikavk – daleč najpogostejših in najbolj dolgoživih zvezd – je le par zanimivosti iz tokratne Apollolajke.
Ker smo v prvem pogovoru z Markom Peljhanom prišli komaj do polovice njegove nadvse zanimive zgodbe, smo ga preprosto morali še enkrat zvleči v studio. In res ni bilo odveč. Od navdušenja na revolucijo malih satelitov, oblikovanja številnih idej za prvi slovenski satelit, iskanja raket v tujini pa do - končno - olajšanja ob uspešni izstrelitvi Nema-HD. Vmes se je zgodilo tudi nekaj domačih poskusov, kako izdelati raketo, in lekcij, kako se to ne počne. Nismo mogli niti mimo bolj sodobnih, temnejših zgodb vesoljskega sektorja, kot so nevarnosti avtonomnega orožja in vojskovanja v vesolju, a tu so tudi bolj navdihujoče zgodbe, kot je bilo denimo tridnevno srečanje z legendo Arthurjem C. Clarkom.
In če prvega dela pogovora še niste poslušali, je na voljo tukaj.
Od kod se je vzel navdih za prvi slovenski satelit, se je pred leti, ko smo (in to večkrat) čakali na izstrelitev slovenskih satelitov, spraševal Aljoša. Da je za vse skupaj kriv (ali pa zaslužen) Marko Peljhan, intermedijski umetnik in profesor na kalifornijski univerzi v Santa Barbari, je bil morda nekoliko presenetljiv odgovor. Ali pa tudi ne. Za vse, ki poznajo Marka Peljhana in njegovo umetniško ustvarjanje, ki je od nekdaj povezano z najsodobnejšo tehnologijo, še zlasti vesoljsko, je samoumevno, da je na idejo za slovenski satelit prišel prav on. Za vse, ki ga ne, pa bo vse jasno po tem pogovoru, v katerem nas Peljhan popelje skozi ključne postaje v življenju: od navdušenega radioamaterstva v otroštvu v Novi Gorici, prek izletov v Zvezdno mesto, da je organiziral videokonferenco med kozmonavti na Miru in Slovenijo, do hekanja satelitov, ko je analogna tehnologija to še dopuščala.
Mednarodna pogodba o vesolju (angl. Outer Space Treaty) je nastala leta 1967 in še vedno velja. Med drugim določa, da mora biti raziskovanje in uporaba vesolja v korist vseh držav in da si nihče v vesolju ne more ničesar prilastiti. A razpon tega, kaj danes je mogoče, se je od časa prve vesoljske tekme med ZDA in Sovjetsko zvezo temeljito razširil, odprle so se povsem nove in še nedavno nepredstavljive možnosti. Načrtuje se postojanke na Luni in Marsu ter zasebne vesoljske postaje, nič presenetljivega niso več niti ideje o rudarjenju na asteroidih, število načrtovanih satelitov v orbiti pa gre v več deset tisoč. Vse bolj očitno postaja, da vedno več zainteresiranih strani, naj gre za države ali zasebna podjetja, razmišlja o tem, kako bi pogodbo o vesolju zaobšli oziroma postavili v oklepaj, ter si postavili nove, tudi pravne, temelje za nova vesoljska osvajanja. Vesoljsko pravo in poskusi njegovega spreminjanja so v središču tokratne ApolloLajke, v kateri je gostja Iva Ramuš Cvetkovič, mlada raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.
Sonce je tako običajna zvezda, da ga pogosto kar nekoliko zanemarjamo. Konec koncev, vesolje je polno najbolj čudnih pojavov. A brez Sonca ne bi mogli kaj dosti razmišljati o tem čudnem vesolju. Pa seveda tudi ne brez Zemlje in njenega magnetnega ščita (ki je nekoč, 500 milijonov nazaj, skoraj povsem ugasnil, kar - mimogrede - sumljivo sovpada s časom t. i. kambrijske eksplozije življenja).Skratka, Sonce in Zemlja sta nadvse zanimiv par in ko prispe do nas kakšnem večji izbruh koronarne mase s Sonca, lahko dobimo resno geomagnetno nevihto. Te so vir spektakularnih polarnih sijev, kakršnega smo lahko tudi v Sloveniji občudovali v mesecu maju. Toda iz zgodovine vemo za nevihte, ki bi danes lahko povzročile hude težave naši na elektriki in elektronskih napravah zasnovani civilizaciji. V fosili pa se skrivajo zapisi o še neprimerljivo silovitejših dogodkih. Z raziskavami Sonca in vesoljskega vremena se ukvarja tokratni gost ApolloLajke astrofizik dr. Primož Kajdič z Oddelka za vesoljske znanosti Geofizikalnega inštituta Mehiške nacionalne avtonomne univerze v Cuidad de Mexico, ki je sicer tudi zavzet komunikator znanosti. Spremljate ga lahko na njegovem Sončnem blogu.
V drobcu svetlobe je skrito ogromno informacij. Če jih seveda znaš prebrati. Če pa svetlobni drobci do nas prihajajo skozi prostranstva vesolja z oddaljenih zvezd, lahko v njih razberemo zgodovino celotne galaksije in razvoj vesolja. S tovrstnim branjem zvezdne svetlobe se ukvarja astronomska spektroskopija in tokratni gost ApolloLajke dr. Janez Kos s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
Kako so torej izgledali večji in manjši trki galaksij in kakšne sledi so zapustili? Zakaj bi bilo zanimivo priti na sled sestrskim zvezdam našega sonca in zakaj je to skoraj nemogoče? Kako bi bilo živeti nekje v središču galaksije ali v zvezdni kopici? In kaj bi se zgodilo ob hipotetičnem scenariju, da v naše osončje prileti kakšna zvezda? To je nekaj zanimivih vprašanj, ki smo se jih lotili v ApolloLajki.
Podjetje Intuitive Machines se je s pristankom sonde Odisej uspešno vpisalo v zgodovino kot prvo zasebno podjetje, ki mu je uspelo pristati na Luni. Kaj se je pri tem vendarle zalomilo in zakaj? Kaj prinaša intenzivni vstop zasebnega sektorja na področje vesolja? Vsekakor je povedno, da so zasebniki (beri: SpaceX) vsaj področje dostopa do vesolja temeljito pretresli, pocenili in obenem pomnožili polete v orbito. Zakaj je pravzaprav Falcon tako zanesljiv, kako poteka razvoj Starshipa in kaj novega prinaša Vulcan Centaur? Je satelitov v orbiti morda že zdaj preveč in kako je z idejami o rudarjenju asteroidov, s tovarnami v orbiti in še številnimi drugimi zamislimi za novo vesoljsko dobo. Gosta sta tokrat dva: prof. dr. Matevž Dular s Fakultete za strojništvo UL in prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko UL.
Ste se kdaj spraševali, kakšen je občutek, ko vas k tlom ne veže vsa sila gravitacije? Včasih, ampak samo včasih, je tako reč mogoče spoznati, ko zasleduješ neke povsem druge cilje. Denimo, če te zanima, ali je mogoče zobe popraviti, pobrusiti in zaplombirati tudi v breztežnostnem prostoru, na primer na dolgi plovbi po vesolju. Tega se je lotil študent stomatologije Tine Šefic s kolegi v projektu SpaceDent. In vse se je začelo, kot je Tine Šefic v e-novicah Evropske vesoljske agencije opazil razpis za študentske raziskave in se nanj prijavil ….
Tekme radi spremljamo, ker so napete, ker je zanje potrebno vse znanje in vrhunska pripravljenost in ker nikoli ne vemo, kako se bodo razpletle. To ne velja samo za šport, velja marsikje, tudi v vesolju. Stvari so postale v zadnjih letih precej bolj napete, ko so se v dogajanje visoko nad Zemljinem površju spet vrnilo tekmovanje, kdo se bo prej uspešno udomačil vsaj na Luni, če ne tudi na Marsu.
Potek in razplet aktualne vesoljske tekme, naj bo med državami, kot sta zdaj predvsem ZDA in Kitajska, ali pa med podjetji, ki jih tudi ni malo, utegne pomembno določiti tudi geostrateško moč tu na Zemlji.
Tako bi vsaj lahko sklepali na podlagi velikega zgodovinskega precedensa, vesoljske tekme izpred dobrega pol stoletja med ZDA in Sovjetsko zvezo. Zmago ZDA, pristanek Apolla 11 na Luni, je po ocenah spremljalo okoli 650 milijonov ljudi po vsem svetu. Tudi pri nas. Pristanek na Luni je takrat na TV Ljubljana v neposrednem prenosu komentiral Boris Bergant, dolgoletni televizijski novinar, urednik in sploh vsestranski RTV-jevec, tokratni gost Apollolajke.
LuSee-Night je projekt, katerega namen je na oddaljeni strani Lune postaviti radijski teleskop in z njim ujeti signal iz t. i. vesoljskega temnega veka. To je obdobje, ko je bilo vesolje še zelo mlado, a že dovolj hladno, da sta se snov in svetloba ločili, prve zvezde pa se še niso prižgale. A radijski valovi iz temnega veka so tako šibki, da so praktično neslišni. Oddaljena stran Lune lahko ponudi določeno zaščito pred hrupom z Zemlje, a je za kakršno koli tehnologijo izredno zahtevno okolje. 14 dni je tam namreč dan in 14 dni noč, ni atmosfere, temperatura pa niha od -170 C do 120 C. Da niti ne omenjamo težav, ki jih prinaša izredna odmaknjenost izbrane lokacije.
Toda največja težava pionirskega eksperimenta je morda pomanjkanje časa, s katerim se soočajo znanstveniki in inženirji. LuSee-Night bo pristala na Luni januarja 2026. Tja jo bo dostavilo zasebno podjetje Firefly z misijo Blue Ghost 2. Prvi preizkus, ali je kos zahtevnemu manevru pristanka, to podjetje sicer šele čaka, toda potencialnih znanstvenih zamudnikov menda ne bodo čakali. Spremenjena strategija Nase, da vesoljske misije na Luno prepusti zasebnemu sektorju, naj bi prinesla nižje stroške. Ali se bo tudi obrestovala, pa je v tem trenutku še povsem odprto.
O temnem veku, radijskem teleskopu, novih pogojih znanstvenega dela v spremenjenem kontekstu in številnih zakulisnih zgodbah intrigantnega in ambicioznega projekta, sva se Aljoša in Nina v Apollolajki pogovarjala z znanstvenim vodjo projekta, kozmologom Anžetom Slosarjem.
Tretjo sezono začenjamo z astrofizičarko in podkasterko Dunjo Fabjan. Klepetali smo o receptih za kuhanje vesolja, ups, o računalniških simulacijah vesolja in kaj nam te povejo o nastanku in sestavi našega kozmosa. Še prav posebej smo se poglobili v galaksije, jate galaksij, nadjate in celo nadnadjate (kot je naš lokalni velekos vesolja, ki se kliče Laniakea). Seveda se pri tem nismo izognili medjatnem plinu, ki se, kot že ime pove, potepa zunaj meja galaksij. Vseeno ga je precej več kot zvezd, planetov in vsega ostalega, kar iz običajne snovi tvori meglenice (tj. galaksije), je strašno vroč, noro redek ter presenetljivo zanimiv.
Beseda pa je tekla tudi o tem, kako in zakaj je Dunja sploh postala astrofizičarka - pa mimogrede tudi komunikatorka znanosti (tudi to se da študirati) - in kako je nastal in nastaja podkast Temna stran lune, ki ga skupaj s kolegico Marušo Žerjal pripravljata o vsakovrstnih vesoljskih temah.
Ne še tako dolgo nazaj je bilo vesolje z vesoljskimi tehnologijami vred nekaj, s čimer so se ukvarjali izključno veliki. A vesoljski sektor se v zadnjih letih spreminja s svetlobno hitrostjo in pri vse tem pestrem dogajanju Slovenija nikakor ne stoji več ob strani. Od leta 2016, ko smo postali pridružena članica Evropske vesoljske agencije (ESA), smo nanizali vrsto uspehov; imamo tri izvrstno delujoče satelite v orbiti ter števila podjetja, ki so danes prepoznavna na področju vesoljskih tehnologij. Pot do teh uspehov je v pomembni meri pomagala utirati Tanja Permozer, vodja Slovenske vesoljske pisarne na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport, kjer so zdaj vse dozdajšnje izkušnje in predvsem načrte za prihodnost strnili v Slovenski vesoljski strategiji. Kako je bila ta pot videti od blizu in kaj vse se še obeta, izveste v tokratni ApolloLajki.
Observatorij Vere Rubin je nov veliki astronomski projekt, teleskop, ki obljublja, da bo transformiral astrofiziko. Med drugim se bo ponašal z največjo digitalno kamero na svetu s 3200 milijoni pikslov, celotno južno nebo bo lahko poslikal vsake tri do štiri dni in zajel 20 milijard galaksij.
Skozi ogromne količine podatkov se bo razkrilo, kako dinamično je pravzaprav dogajanje okoli nas: od najrazličnejših kratkotrajnih pojavov, kot so supernove, izbruhi gama sevanja in smrti zvezd v črnih luknjah, do asteroidov in drugega vesoljskega kamenja, ki leti naokoli (in za katerega je dobro pravočasno vedeti, ali morda ne leti proti Zemlji).
Obeta se tudi nov vpogled v velike skrivnosti vesolja kot sta temna snov in temna energija.
Največja težava novega observatorija, ki je tako kot številni sodobni teleskopi umeščen na samotno goro Cerro Pachon v severnem Čilu, so vse številčnejše konstelacije satelitov v Zemljini orbiti. Projekcije Observatorija Vere Rubin izpostavljajo možnost, da jih bo v prihodnjih 10 letih celo 400 000. Ti pa ne ogrožajo samo astrofizikalnih raziskav in pogleda na nočno nebo, ampak predstavljajo mnogo širšo nevarnost. Kakšno?
O vsem tem sva Aljoša Masten in Nina Slaček govorila z astrofizičarko prof. dr. Andrejo Gomboc z Univerze v Novi Gorici, ki pri Observatoriju Vere Rubin aktivno sodeluje.
Comments
Download from Google Play
Download from App Store
United States