Botrstvo

Vse življenje, odkar pomni, družina naše sogovornice živi v najeti garsonjeri. Sestra je invalidka zaradi posledic možganskega tumorja in kapi, mama je na vozičku zaradi multiple skleroze, oče, ki je letos tudi sam hudo zbolel, nenehno skrbi za obe, sogovornica pa je briljantna študentka, ki si kljub nemogočim razmeram in hudi finančni stiski ni pustila vzeti sanj o študiju. In ga končala kot prva in najboljša v letniku. Vse to je dosegla v 18 m2 veliki garsonjeri. Bilo je težko in odrekali so se vsi, a pravi, da povezanosti in odnosa, ki ga imajo, ne bi zamenjala niti za hišo. Po magisteriju si izjemno želi vpisati še doktorat, a je šolnina zanj žal nedosegljivo visoka.

Sogovornica, mlada ženska s tremi šoloobveznimi otroki, je bila od svojih najstniških let trdno vpeta v delo družinskega podjetja in od njega tudi finančno odvisna. Zaradi spremenjenih razmer v času epidemije covida-19 je bila postavljena pred dejstvo, naj svoj dom zastavi kot porok za kredit podjetju. V podjetju je delala od mladih nog, a nikoli s financami. In biti porok za kredit, ki bo omogočil preživetje in plače zaposlenim, je bilo samoumevno dejanje pripadnosti podjetju in zaupanja očetu, ki ga je ustvaril. Le da se je tokrat povsem zalomilo, kot se je prepozno izkazalo, tudi zaradi očetove bolezni. V letu, ki prihaja, bodo izgubili vse: tako nepremičnino staršev kot dom, v katerem živi z otroki. Družino kljub redni službi lahko preživlja le ob pomoči humanitarnih paketov hrane in pravi, da je bil zanjo božič že, ko je v takem paketu dobila veliko škatlo pralnega praška. Na take, na zunaj nevidne, a grozljive osebne stiske opozarja akcija "Ne vidiš vsega. Vseeno lahko pomagaš" Zveze Anita Ogulin.

Decembrska akcija »Ne vidiš vsega. Vseeno lahko pomagaš« Zveze Anita Ogulin ni le akcija zbiranja materialne pomoči, pač pa tudi opozarjanja na številne skrite stiske, ki na življenja otrok in odraslih močno vplivajo. Odrinjenost, izključenost ali zgolj občutki nepripadanja zaradi pomanjkanja, izgube doma, neželene selitve, izgube staršev, dohodkov ali šolskega neuspeha so v teh adventnih tednih še posebej težki. Te morda doživlja nekdo ob vas, v vašem bloku, vaši ulici, doživljajo jih otroci, ki sploh več ne morejo domov in na katere so se prav tako spomnili v tej akciji. In za marsikoga je prav zaradi skorajda zapovedane praznične radosti december najtežji mesec v letu. S številnimi zgodbami mladostnikov, staršev in družin se srečujejo sodelavke pri Zvezi Anita Ogulin.

Dejstvo je, da nikoli ne bo zmogel samostojnega življenja, ker potrebuje 24 urno pomoč pri vsem, opisuje življenje z enajstletnim sinom s hudimi razvojnimi težavami naša sogovornica, ki zanj skrbi povsem sama. Že od sinovega rojstva je bilo jasno, da je življenje, kot ga je poznala, za vselej spremenjeno. A ob tem še posebej boli, da kljub najemnini in številnih dodatnih stroških za terapije do dodatne denarne pomoči nista upravičena, pred kratkim sta izgubila celo pravico do subvencije šolskega kosila. V najemniškem stanovanju in brez pomoči družine živita zares težko, deležna sta tudi predsodkov, obsodb, podtikanj in december je tudi zato zanju izjemno težak mesec. Čeprav sta namreč izjemna ljubitelja adventnih okrasitev, lučk in prireditev, ki jih obiskujeta, če so le brezplačne, in sin vse leto nestrpno pričakuje prav december, je to zanjo tudi bridko obdobje: za darilo in božično večerjo letos spet ne bo denarja. To je ena od neštetih skritih stisk, s katerimi živijo družine pri nas. Nanje opozarja priložnostna decembrska akcija Zveze Anita Ogulin in ZPM, s katero zbirajo sredstva za pomoč družinam.

Sogovornica, mama dveh otrok, mora po petih letih življenja v najemniškem stanovanju tega zapustiti, saj ga sicer zelo razumevajoči lastniki prodajajo. Kljub mesece dolgemu intenzivnemu iskanju najemniškega stanovanja v Ljubljani, rešitve še nimajo: nihče stanovanja noče oddati enostarševski družini z dvema najstnikoma in dvema majhnima kužkoma, sploh, ker poleg doma potrebujejo tudi prijavo naslova. Na to ne želi pristati večina lastnikov, še manj jih pristaja na subvencijo stanarine oz. želijo, da se v pogodbe vpišejo lažni, nižji zneski najemnin. Nato zahtevajo plačilo razlike v gotovini ali pa od najemnika izsilijo plačilo davka, ki ga sicer državi plačuje lastnik. Posebej enostarševske družine so na najemniškem trgu popolnoma stisnjene v kot, ob tem pa sogovornica opozarja, da pa bi bilo kar nekaj lastnikov pripravljenih stanovanje oddati, če bi ob najemnini lahko prejemali tudi spolne usluge.

Vsak otrok začne svojo pot z drugačnim nahrbtnikom. Nekateri s polnim, drugi s praznim.Revščina otroku ne vzame samo materialnih dobrin, ampak mu postopoma krči dostop do znanja, občutka varnosti in prepričanja, da je vzpon po družbeni lestvici sploh mogoč. Prof. dr. Vesna Leskošek brez olepševanja predstavi, kako šola, ki naj bi blažila neenakosti, pogosto dela prav nasprotno in nagrajuje že uspešne. V takih razmerah socialna mobilnost postane bolj ideal kot realna možnost. Posebej izstopajo izkušnje romskih otrok, ki poleg pomanjkanja nosijo še breme predsodkov, zaradi česar je njihova pot navzgor še bolj strma.   Foto: STA

Mučno razmerje med Andrejinimi starši se je končalo že kmalu po njenem rojstvu in tako se mame skoraj ne spomni: spomni pa se zanemarjanja, večurnega čakanja na očeta v avtomobilu pred igralnico, spomni se njegovih partneric, s katerimi je imel spolne odnose v isti sobi. In nato je tudi sama doživela spolno zlorabo. Njeno otroštvo je zaznamovala tudi mačeha, ki jo je redno pretepala, tako zelo, da se po zahtevni operaciji srca še nekaj mesecev ni smela vrniti domov in je živela pri najeti varuški. Pozneje je kot najstnica na še enem zahtevnem zdravljenju in rehabilitaciji v tujini ostala sama, brez spremstva, brez sredstev, brez podpore. Nekaj let o vseh zlorabah in stiskah ni povedala nikomur; ko je ob pomoči zaupne osebe zbrala pogum, pa je ostala brez družine in doma, sama ‒ najprej v varni hiši, pozneje v dijaški skupnosti. Kljub slabemu zdravju in formalni brezdomnosti pa ima velikanski cilj: študirati želi medicino in tako prispevati svoj delež k boljši družbi.Kako lahko pomagate Andreji? Pošljite SMS z besedo BOTER5 ali BOTER10 na številko 1919 ali donirajte v poljubnem znesku na spodaj navedeni sklic in pripis Andrejina zgodba. Vsa sredstva bodo brez slehernih odbitkov porabljena za Andrejino izobrazbo in lažje življenje. Podatki za nakazilo: ZVEZA ANITA OGULIN IN ZPMPROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA IBAN: SI56 0201 2002 0297 991BIC: LJBASI2XKODA: CHAR NAMEN: ANDREJINA ZGODBASKLIC: SI00 738 Kontaktni podatki programa Botrstvo: info@boter.si ali 070 698 642 novinarka Vala 202 Jana Vidic: jana.vidic@rtvslo.si

Desetina mladih, starih od 16 do 24 let, pri nas je doma izkusila kar štiri ali več oblik obremenjujočih okoliščin, kot so spolna zloraba, čustveno in fizično nasilje, zanemarjanje, ločitve in izgube staršev. In to pomeni zelo visoke obete tveganja za njihovo duševno zdravje, opozarja vodja raziskave Duševno stanje mladih v Sloveniji v kontekstu globalnih kriz, sicer predavateljica in raziskovalka na FDV, prof. dr. Metka Kuhar. V raziskavi je sodelovalo več kot tisoč mladih, ki jih ob domačih zelo obremenjujejo še skrb za zagotovitev stanovanja, zaposlitve, doseganje izobrazbe in spreminjajoče se družbene in globalne okoliščine. Skrbi jih, kakšna je sploh perspektiva sveta, v katerega so se rodili in v katero verjame manj kot desetina mladih. Podatki o tem, da je vsak deseti mlad človek resno ogrožen, da je vse več samopoškodovanja in da jih je 14 odstotkov že razmišljalo o samomoru, so seveda strah vzbujajoči, a je treba stiske mladih razumeti, ne pa jih samo prehitro prevesti v diagnoze in jih označiti za paciente. Celotna raziskava je dosegljiva tu. 

V zadnjih letih se je zaradi gospodarskih potreb pri nas povečalo predvsem število priseljencev s Kosova. In z njimi, ali bolje rečeno za njimi, so prišli tudi njihovi otroci, ki pa se srečujejo s številnimi izzivi pri vključevanju v slovenski šolski sistem. Kaj pomeni priti v novo okolje brez znanja jezika? Kako se ti otroci učijo slovenščine in zakaj ima marsikateri težave tudi z materinščino? Na ta vprašanja poskuša odgovoriti tudi dokumentarni film Novi sošolci. Razkriva zgodbe otrok, ki so se s Kosova preselili v Slovenijo in se tu srečali z novim okoljem, jezikom in predsodki.

»Dokler je država le delno dobra, moramo biti ljudje dobrodelni,« je prepričan Aljoša Bagola, avtor, predavatelj, kreativec in eden od treh ambasadorjev programa Botrstvo, ki je to postal ob 15. obletnici tega programa. Z njim se je sicer prvič srečal kot kreativni direktor v podjetju, v katerem so zasnovali tudi prepoznavno igrivo podobo otrok na drevesu. Kritičen je do počasnih sistemskih sprememb, kljub temu pa je prepričan, da je Botrstvo pripomoglo k nekaterim premikom.

Vez s programom Botrstvo je Peter Prevc spletel že pred desetletjem, ko je njegovo delovanje podprl z darovanjem smuči, s katerimi je v sezoni 2015/2016 dosegel največje uspehe kariere in s katerimi smo na dražbah Vala 202 dosegli najvišji izkupiček vseh časov. Tega je pozneje izdatno dopolnila še dražba podpisane čelade, s katero je sklenil to izjemno kariero, vseskozi pa je z Botrstvom povezan tudi na druge načine. Ob 15. obletnici delovanja Botrstva pa je postal tudi eden od treh uradnih ambasadorjev tega najbolj prepoznavnega programa za pomoč otrokom pri nas.

"Revščina je nasilje z lepim obrazom. Ima obraz izčrpane matere. Ima glas utišanega otroka. Ima tišino praznega hladilnika. In edini odgovor nanjo je glas – tvoj, moj, naš. In naša pomoč. Ker na državo se pri reševanju teh težav za zdaj ne moremo zanesti,« je v publikaciji, ki je izšla ob 15. obletnici Botrstva zapisala Ksenija Benedetti, predavateljica za poslovno komuniciranje in protokol. K programu so jo pritegnile zgodbe otrok in pa zaupanje v delo organizacije, ki program vodi, zdaj pa je skupaj s Petrom Prevcem in Aljošem Bagolo postala ambasadorka tega programa. Kako razmišlja o revščini in njenih posledicah za otroke, kako o vzrokih zanjo v tako bogati družbi kot je naša?

Že vrsto let študentka Tjaša živi le z mamo, s svojim očetom nima stika, drugih bližnjih sorodnikov nimata, a je z mamino skrbnostjo in iznajdljivostjo ter s Tjašinim honorarnim delom življenje teklo po ustaljenih tirnicah. Do usodne diagnoze, ki mami iz tedna v teden bolj jemlje sposobnost gibanja, hranjenja, tudi dihanja.Tjaša je morala poleg skrbi za redni študij in zaslužek v celoti prevzeti skrb še za mamo: »Večkrat se je dušila in sem se bala, da bom jaz ta, ki jo bom videla umreti, ker nimam medicinskega znanja, kako pomagati človeku s tako hudo boleznijo.« Kljub vse zahtevnejši skrbi za hranjenje, nego, številne preglede in iskanje vsaj začasne pomoči je Tjaši uspelo opraviti vse izpite na fakulteti. Moči za sicer zelo želeno nadaljevanje študija ji zdaj jemljejo skrbi. Mamino življenje se nezadržno izteka, ostala bo sama, brez bližnjih sorodnikov, brez finančne varnosti, brez najbližje in edine osebe, ki ji pomeni dom. KAKO LAHKO POMAGATE TJAŠI: Pošljite SMS z besedo BOTER5 ali BOTER10 na številko 1919 ali donirajte v poljubnem znesku na spodaj navedeni sklic in pripis za Tjašo. Vsa sredstva bodo brez slehernih odbitkov porabljena za Tjašino izobrazbo in lažje življenje. Podatki za nakazilo: ZVEZA ANITA OGULIN IN ZPMPROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANAIBAN: SI56 0201 2002 0297 991KODA: CHARNAMEN:TJAŠINA ZGODBASKLIC: SI 736 Kontaktni podatki:info@boter.si ali 070698642ali novinarka Vala 202 Jana Vidic: jana.vidic@rtvslo.si

Uspeha programa Botrstvo ne bi bilo brez številnih botrov in donatorjev, a tudi ne brez ekipe, ki v Zvezi Anita Ogulin že 15 let pomeni most med botri in varovanci. Tina, Špela, Urša, Andreja in Martina so ob pobudnici projekta Mileni Štular med tistimi, brez katerih ta program ne bi mogel tako nemoteno teči. Kakšno je njihovo delo, kaj jih je naučilo, kakšna so njihova spoznanja, razmišljanja in življenjske lekcije?

Oktobra bo program Botrstvo v Sloveniji dopolnil 15 let. V več kot trinajstih letih, kolikor ga podpiramo na Valu 202, smo vam predstavili tudi nekaj botrov, brez katerih tega programa ne bi bilo. Med njimi je že nekaj let tudi Leila, ki pravi, da sicer ne sodi med veteranske botre, a da to nadomesti s svojo srčnostjo,

Za nekatere pozitivno, za druge pa ne tako veselo dejstvo je, da se je začelo novo šolsko leto. Šola je za nekatere prostor druženja, prijateljevanja in sprejetosti, za druge pa vse prej kot to. Prisluhnili smo zelo različnim mnenjem šolarjev o tem, kako se imajo v šoli, kaj jim je všeč, kaj bi spremenili in kdo je zanje dober učitelj, dodali pa so tudi nekaj spodbudnih besed za vse, ki se po brezskrbnih počitnicah te dni še s težavo odpravljajo v šolo.

Doživljajsko igrišče v malem Betnavskem gozdu na Taboru v Mariboru je prvo tovrstno pri nas, ki je pred skoraj natanko petnajstimi leti otrokom omogočilo samostojno, nestrukturirano igro z robinzonskimi in pustolovskimi elementi. Igra vključuje reciklažo, ponovno uporabo, pa nabiranje dodatnih veščin in znanj v različnih delavnicah, buri domišljijo s pravljičnimi uricami, pripovedovalnimi nastopi, lutkovnimi in drugimi otroškimi predstavami, poslikavami obraza, spoznavanjem živali, med počitnicami pa je tam potekalo tudi počitniško varstvo. Zanimanje zanj nekajkrat presega kapacitete, kar kaže, da je potreba po tovrstnih igriščih, na katere je vstop brezplačen, zelo velika. Pridružite se Ireni Kodrič Cizerl na tem neobičajnem mariborskem igrišču.

Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.“Ne prek noči, prek dneva se ti zgodi, da obstaneš pred izbiro, ali kupiti liter mleka otroku ali plačati elektriko, da je ne odklopijo,” opisuje sogovornica, mama dveh otrok, s katerima živi sama. Čeprav zaposlena za minimalno plačo, je nekako shajala vse do bolezni, ko je dohodek padel na dobrih 400 evrov. “Nikoli si nisem predstavljala, da ne bi imela za makarone, ampak se zgodi. Prejokala sem noči in dneve, to so takšni psihični pritiski, da ne veš, kaj bi naredil. Ali šel kam drugam … ali pa se nekako boril in rinil z glavo skozi steno. Ljudje, ki imajo vse, ne vem, ali si lahko predstavljajo, kako hudo je to.” Da je podobnih zgodb še veliko, priča vse večje povpraševanje po paketih hrane, ne le pri Zvezi Anita Ogulin, pač pa tudi pri dveh največjih humanitarnih organizacijah. In kljub vse večjim stiskam, tudi zaposlenih prosilcev, je nejevere, da kdo dandanes nima za hrano, vse več. Kako lahko pomagate?

Po desetletju premora je letos znova zaživel tabor otrok, ki del ali pa celotno svoje življenje preživljajo v rejniških družinah. V Izoli so nekaj nepozabnih dni preživeli s spremljevalci, s katerimi so delili izkušnje, stiske, strahove in načrte za prihodnost.

Lani je prvič zaživela akcija Čarobno poletje, ki družinam omogoča vsaj enodnevno skupno doživetje na izletu, bazenu, ogledu zanimivosti, predstav, razstav in podobnih dogodkov. Do danes je to priložnost dobilo več kot 1200 otrok in njihovih skrbnikov. Nedavni enodnevni izlet v italijansko Verono, kjer so otroci stari od še ne treh let do polnoletnosti brez najmanjše pripombice preživeli skupaj več kot 10 ur vožnje v avtobusu, je bil ne le prijetno doživetje, pač pa tudi dokaz, kako zelo veliko družinam to pomeni. In kako le nekajurni obisk mesta in živalskega vrta otrokom odpira oči o svetu zunaj meja države, predvsem pa zunaj meja finančnih zmožnosti, v katerih živijo. Mimogrede pa je izlet mlademu navdušencu nad zgodovino izpolnil velikansko željo - lahko si je ogledal veronski kolosej.