Glasovi svetov

Letošnji junij je bil najbolj vroč in suh mesec v zgodovini meritev v Sloveniji. Vročinski val je prizadel tudi mestno drevje – številna drevesa so ovenela, trava je bila ožgana od sonca, prebivalci pa so marsikje sami zalivali in prosili občine za ukrepanje. Prav drevesa, ki jih pogosto jemljemo kot samoumevni del okolice, so se izkazala kot ključna zaščita pred vročino, onesnaženim zrakom in posledicami podnebnih sprememb. O pomenu dreves in zelenih površin, nujnosti ukrepanja ter vlogi občin in prebivalcev smo se pogovarjali z dr. Majo Simoneti, krajinsko arhitektko in strokovnjakinjo z Inštituta za politike prostora. Tokratno oddajo Glasove svetov pripravlja Miha Žorž.

Nekateri so jo oklicali kar za kugo 21. stoletja. Pogovor z enim od najvidnejših slovenskih raziskovalcev sladkorne bolezni dr. Andražem Stožerjem.Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da po svetu že več kot 800 milijonov ljudi trpi zaradi sladkorne bolezni, ki je že zdavnaj dosegla epidemične razsežnosti. Zdravnik, predavatelj in raziskovalec prof. dr. Andraž Stožer v tokratni oddaji Glasovi svetov navkljub temu optimistično pravi, da je sladkorna bolezen obvladljiva ali celo ozdravljiva. Z raziskovalno skupino, ki jo vodi na Inštitutu za fiziologijo Medicinske fakultete v Mariboru, se pridružuje tistim strokovnjakom, ki želijo diabetes spoznati in ustaviti že v trebušni slinavki. Kako dr. Stožer vidi razvoj zdravil za sladkorno bolezen; od inzulina do učinkovitega in popularnega semaglutida?

Zakaj se zdi, da so prav ženske idealne nosilke progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike, ki si prizadeva za osvoboditev Kurdistana, razdeljenega med Turčijo, Irak, Iran in Sirijo? Ko so ob koncu prve svetovne vojne države zmagovalke preurejale politični zemljevid Bližnjega vzhoda in na novo risale meje – v tem kontekstu sta slej ko prej ključno vlogo igrali Velika Britanija in Francija –, so na območju današnje jugovzhodne Turčije predvidele tudi možnost oblikovanja samostojne kurdske države. Potem pa je Mustafa Kemal Atatürk v brutalni vojni za neodvisnost, ki je potekala med letoma 1919 in 1923, uspel obrzdati kolonialne apetite evropskih velesil in Turčiji zagotoviti precej več ozemlja. Tako so se Kurdi, ko so se leta 1923 s pogodbo v Lausanni boji naposled končali, znašli pod oblastjo sicer sekularne, a izrazito nacionalistične vlade v Ankari, ki si je prizadevala iz vseh ljudi, ki so živeli znotraj meja novoustanovljene turške republike, zlepa ali zgrda narediti – Turke. Čeprav je od tistih časov minilo že več kot 100 let, se za Kurde, ki živijo v Turčiji, razmere niso bistveno spremenile. Četudi danes predstavljajo 18 odstotkov vsega tamkajšnjega prebivalstva, morda pa tudi več, turške oblasti njihove narodne in jezikovne pravice še naprej sistematično omejujejo in teptajo. Kurdi so na raznarodovalne pritiske odgovorili tudi z oboroženim odporom, tako da se je na jugovzhodu Turčije od konca sedemdesetih let dalje odvijala gverilska vojna omejenega obsega, za katero pa se zdaj zdi, da jo je Ankara dobila. Vse to v Evropi načeloma sicer vemo, pa zaradi tega vseeno ne izgubljamo spanca. Če pač sploh mislimo na Kurde, ne mislimo toliko na tiste, ki živijo v Turčiji, temveč na one v Iraku in Siriji, dveh drugih državah, ki, mimogrede rečeno, svoje meje dolgujeta evropskemu vmešavanju ob koncu prve svetovne vojne. Obe tamkajšnji kurdski skupnosti sta se namreč za krajši čas znašli v naših večernih poročilih v kontekstu širšega kaosa, ki ga je ameriško neoimperialno lomastenje povzročilo na Bližnjem vzhodu. V tem smislu so na zahodno javnost menda posebej močan vtis naredile pripadnice YPJ, kurdskih ženskih zaščitnih enot, ki so se pred kakim desetletjem s puško v roki zoperstavile divjanju Islamske države. A samooklicanemu kalifatu je – v pomembni meri prav zaradi naporov sirskih Kurdov in Kurdinj – spodletelo, sirska državljanska vojna je prešla v novo fazo, mi pa smo na zagaten položaj 40 milijonskega naroda brez lastne nacionalne države lahko znova lagodno pozabili. Zoper to amnezijo, zoper to brezbrižnost so sklenili nekaj storiti pri Inštitutu Časopisa za kritiko znanosti in tako so v prevodu Katarine Majerhold in Nine Kozinc pred nedavnim objavili knjigo Kurdsko žensko gibanje : zgodovina, teorija, praksa, ki jo je napisala kurdska sociologinja, postdoktorska raziskovalka na Oxfordu, Dilar Dirik. A ko beremo njeno razpravo, se zdi, da problemski horizonti, ki jih Dilar Dirik tu razpira, pravzaprav presegajo kurdski boj za narodno samoodločbo. Zakaj bi utegnil boj Kurdinj za oblikovanje kurdske države ponujati model progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike ne samo za Kurdistan ampak kar za ves svet v 21. stoletju, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili socialno antropologinjo, dr. Bejo Protner, sicer raziskovalko na Univerzi na Dunaju, ki je slovenski izdaji Kurdskega ženskega gibanja pripisala spremno besedo. Foto: borki kurdskih ženskih samozaščitnih enot med napadom turške vojske na Afrin v severozahodni Siriji februarja leta 2018 (Kurdishstruggle / Wikipedija)

Fosilizirani ostanki bujnih gozdov na Antarktiki iz časov, ko so na planetu vladali dinozavri, nazorno pričajo o tem, koliko toplejša je bila Zemlja pred davnimi časi. Po drugi strani pa so zadnjih 2 in pol milijona let večinoma prevladovale dolge ledene dobe, s kratkimi vmesnimi toplejšimi obdobji, v kakršnem živimo zadnjih 12 000 let. Kaj je podnebno tehtnico nagnilo zdaj v eno, zdaj v drugo smer? Kakšne ekstremne dogodke lahko razberemo v geološkem zapisu planeta? Kaj nam konec koncev ta oddaljena preteklost lahko pove o dogajanju danes, pojasnjujeta klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje in geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Pogovor je bil premierno na sporedu v okviru oddaje Intelekta. Foto: Zemlja v času zadnje ledene dobi, umetniška upodobitev, Wikipedia

Več kot 1800 pisem zasebne narave, ki jih je v 30. letih 19. stoletja upokojeni oficir Franz poslal baronu Erbergu, nam odpira nov, dragocen vpogled v življenje kranjske aristokracije in najbogatejših meščanov LjubljaneV tokratni oddaji smo se podali na kakih 190 let dolgo potovanje v preteklost. Obiskali smo namreč Ljubljano, kakršna je bila v 30. letih 19. stoletja. Pri tem smo si pomagali s skoraj 2000 pismi, ki jih je med letoma 1832 in 1840 upokojeni oficir avstrijske vojske, stotnik malce nenavadnega imena Franc Franz, poslal enemu najbolj uglednih Kranjcev tistega časa, baronu Erbergu, ki je sicer živel na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani, v njih pa precej podrobno popisal utrip ljubljanskega mestnega življenja. Podobo našega osrednjega mesta, kakršna se dviga iz Frančevih pisem, so zdaj rekonstruirali naši zgodovinarji in zgodovinarke, svoje izsledke pa predstavili v intrigantnem zborniku Podobe bidermajerske Ljubljane, ki je izšel pri Založbi ZRC. In kakšna je ta podoba? – Prav to smo preverjali v pogovoru z dr. Mihom Preinfalkom, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter predavateljem na koprski Fakulteti za humanistične študije, ki je nad omenjenim zbornikom bdel po uredniški plati. Pogovor je bil premierno na sporedu v okviru oddaje Kulturni fokus. Foto: Franz pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein – Del Šentpetrskega predmestja s Cukrarno, 1835/36, detajl z naslovnice zbornika Podobe bidermajerske Ljubljane (Goran Dekleva)

Kako so v socialistični Jugoslaviji vzpostavili kult Franceta Prešerna in preoblikovali pesnikovo prejšnjo podobo Verjetno ni pretirano reči, da je - vse odkar smo Slovenci skozi nacionalna gibanja druge polovice 19. stoletja sebe začeli razumeti kot narod s svojo lastno kulturo in identiteto - ključen del tega samopojmovanja tudi France Prešeren. Če se nam zdi danes skorajda samoumevno, da so imeli kulti velikih pesnikov močno vlogo pri širjenju nacionalnih idej, pa bi bil verjetno marsikdo presenečen, da je množično in organizirano čaščenje Prešerna na našem prostoru vrh v resnici doseglo šele kasneje, in sicer v socialistični Jugoslaviji, katere ideologija in materialna resničnost sta se vsaj na prvi pogled le malo skladali s svetom romantičnega pesnika iz prve polovice 19. stoletja. Kako je Jugoslavija slavljenje Prešerna uspela vpeti v svojo ideologijo in kako se je pogled na tega pesnika spreminjal skozi pol stoletja obstoja naše nekdanje države, se bomo pogovarjali z zgodovinarjem dr. Ivanom Smiljanićem z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je te procese podrobno opisal v knjigi z naslovom Lovorovi gozdovi in krompir: Prešernov kult v socializmu. Pogovor, ki je bil prvotno predvajan v oddaji Kulturni fokus na Prvem, je pripravila Alja Zore. Foto: ilustracija Zorana Smiljanića, objavljeno z dovoljenjem avtorja

In zakaj se celo danes še vedno zdi, da nam zgodba o metamorfozi Rima iz republike v cesarstvo, zgodba, v kateri nastopajo tako slavne osebnosti, kot so Cezar, Ciceron, Mark Antonij in Avgust, pravzaprav razkriva nekaj ključnega o nas samih, o družbi, politiki in identiteti Zahoda?Zdaj, ko je Donald Trump ponovno predsednik Združenih držav, se številni po svetu sprašujejo, ali so ameriški republiki šteti dnevi. A kako natanko republika propade? Kako družbeno-politične institucije, v katerih se politično lahko udejstvuje razmeroma širok krog ljudi, nadomesti režim, kjer se pravzaprav vsa oblast zgošča okoli enega samega človeka? Nemara najbolj znamenit primer take metamorfoze najdemo v starem Rimu, ki se je proti koncu prvega stoletja pred našim štetjem iz približno pol tisočletja stare republike preobrazil v imperij. Zato smo se v tokratni oddaji spraševali, kako in zakaj je rimska republika propadla? – Odgovore sta nam pomagala iskati dr. Gregor Pobežin, predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino, ter dr. David Movrin, predavatelj na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Pogovor je bil premierno na sporedu novembra lani v okviru oddaje Intelekta. Foto: Karl Theodor von Piloty – Cezarjev umor, 1865, izrez (Državni muzej Spodnje Saške / Wikipedija, javna last)

V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.Staroselci v amazonskem pragozdu bodo preživeli tudi posledice podnebnih sprememb, saj pravijo, da je najhujša katastrofa, ki jih je kdaj doletela, prvo srečanje z belim človekom Staroselska ljudstva po svetu – tudi v Braziliji in Kanadi –, ki so zaradi izkoriščanja, asimiliranja, uničevanja okolja in drugega podvržena kulturni in materialni degradaciji, izključevanju – med večinskim prebivalstvom se znova krepi tudi rasizem – se zavedajo, da spremembe v strukturah ekosistemov in v pisanosti biodiverzitete ne pomenijo le tveganja za njihovo preživetje in obstoj lokalnega življenja. Nenasitnost globalnega gospodarstva in vlaganja v gonjo po čim večji rasti, s korporativnimi posegi v okolje, zaradi hlepenja po vse večjih dobičkih napovedujejo globalne katastrofalne izide, ki bodo prizadeli ves svet. Seveda to ni nekaj, o čemer še ne bi nič slišali. Presenetljivo je morda to, da so se nekatere staroselske skupine, ki ne zaupajo uvedbi zelenih kapitalskih politik in obljubam o trajnostnem razvoju, skoraj brez zadržkov odločile za sprejetje umetne inteligence in za prilagoditev te tehnologije svojim načrtom in potrebam, tudi zaradi predstav o živosti skoraj vsega, kar jih obdaja. Zanje so namreč ločnice med umetnim in naravnim bolj zabrisane. Med drugim tako želijo razkrinkavati nove načine prikritih prevar in potegavščin, ki so zavite v idejo o brezogljični družbi … Dr. Rene Suša je antropolog in pedagog, ki živi v Kanadi, vendar se precej osredotoča na situacije staroselcev v Braziliji, v Amazoniji, področju, ki po nekdanji Bolsonarovi predsedniški politiki, ki je pospeševala izsekavanje in krčenje gozdov ter rudarsko izkoriščanje, nekoliko laže diha. gost oddaje: Rene Suša, dr. pedagoških ved in mag. antropologije  fotografija: staroselci amazonskega pragozda Wikipedia

S kakšnimi vprašanji se je jugoslovanska komunistična partija soočala med obema vojnama in zakaj se zdi, da o njenem delovanju, preden se je na njeno čelo prebil Josip Broz Tito, ne vemo skoraj ničesar?Ko je bilo druge svetovne vojne konec, so, kot dobro vemo, oblast v Jugoslaviji prevzeli komunisti s Titom, Kardeljem, Đilasom, Rankovićem in še kom na čelu. Toda: od kod so se vzeli vsi ti ljudje, od kod so prišli na veliki oder zgodovine? – Prišli so, kajpada, iz gozdov, iz partizanov. Od kod pa so šli v partizane? In kako to, da so prav oni – in ne nemara kdo drug – v vojnih letih vodili upor proti okupatorju ter revolucijo? No, to pa je vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti, ne da bi si prej podrobneje ogledali zgodovino Komunistične partije Jugoslavije v medvojnem obdobju, zgodovino, ki smo jo večidel že pozabili, če smo jo, po pravici rečeno, sploh kadarkoli dobro poznali. Zdi se namreč, da vodilni ljudje v povojni partiji niso vselej hoteli na dolgo in široko govoriti o dogajanju v predvojni partiji. To je ustvarilo precej veliko belo liso v našem poznavanju preteklosti, ki smo jo vsaj v grobem skušali zapolniti v tokratnih Glasovih svetov. Pred mikrofon smo namreč povabili dr. Božidarja Jezernika, nekdanjega dolgoletnega predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki prav ta čas zaključuje obsežno, v angleščini pisano študijo, v kateri pretresa burno zgodovino Komunistične partije Jugoslavije od njene ustanovitve aprila leta 1919 pa do propada prve jugoslovanske države aprila 1941. Foto: Delegati ustanovnega kongresa Komunistične partije Jugoslavije pred hotelom Slavija v Beogradu, april leta 1919 (Wikipedija, javna last)

O zgodovini jugoslovanskih odnosov z evropskimi integracijamiČe si predstavljamo čas, ko smo bili še vključeni v socialistično Jugoslavijo, si težišče takratnih ekonomskih in političnih povezav našega prostora verjetno zamislimo predvsem na Balkanu, preko Gibanja neuvrščenih pa celo v množici afriških in azijskih držav v razvoju. Danes, manj kot 35 let kasneje, je jasno, da se je naš prostor gospodarsko in politično korenito preusmeril, leta 2004 je Slovenija postala članica Evropske unije, z drugimi državami te zveze pa poteka večina našega političnega usklajevanja in ekonomske izmenjave ter celo naše kulturne identifikacije. Trenutek v času, ko naj bi se ta preusmeritev začela odvijati, seveda praviloma vidimo v naši osamosvojitvi. Mnogo redkeje pa se zavedamo, da ta sicer res radikalna sprememba vendarle ni prišla iz nič in da je že sama socialistična Jugoslavija, v njenem okviru pa še posebej Slovenija, že prej gojila intenzivne gospodarske, pa tudi politične stike s predhodnico Evropske unije, Evropsko gospodarsko skupnostjo, ob koncu pa je z njo vodila celo pogajanja, ki niso izključevala niti prihodnje vključitve Jugoslavije v evropske integracije. Prav o teh procesih bomo govorili v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja dr. Jureta Ramšaka z Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, ki je temo raziskal v okviru ERC projekta Open borders Project: Cold War Europe Beyond Borders. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: Evropa zdaj!, Centralni komite ZK Slovenije, 02.12.1989.

Ko razmišljamo o hladno-vojni Evropi, često razmišljamo o celini dveh polovic, med katerima tako rekoč ni bilo možno prehajati. A kako potem pojasniti, da smo v socialističnih časih Slovenci po nakupih redno hodili v Trst? »Od Szceczina na Baltiku do Trsta na Jadranu se je čez celino spustila železna zavesa.« Ko je Winston Churchill izrekel ta znameniti stavek – to je bilo med govorom, ki ga je britanski politik imel v ameriškem Misuriju marca leta 1946 –, je svet dobil priročno metaforo, s katero je bilo nenadoma moč nadvse elegantno, jedrnato povzeti posledice takrat porajajočega se ideološkega, geopolitičnega, vojaškega in gospodarskega tekmovanja med Združenimi državami ter Sovjetsko zvezo za življenje Evropejk in Evropejcev. A tovrstne, slikovite prispodobe menda nikoli niso brez pomanjkljivosti; bolj ko so namreč retorično učinkovite, večja je verjetnost, da bodo v slepo pego našega razumevanja sveta potisnile vsa tista dejstva, ki se pač ne prilegajo predstavam, ki jih te metafore sicer zbujajo. Natanko tako je bilo tudi s Churchillovo železno zaveso. Zahvaljujoč njegovi prispodobi se je marsikdo na Slovenskem o hladno-vojni Evropi navadil razmišljati kot o kontinentu dveh polovic, med katerima tako rekoč ni bilo možno prehajati … In to kljub temu, da smo prav mi živeli ob meji in z mejo, ki je bila – če se zdaj spomnimo tradicionalnih nakupovalnih izletov v Trst ali Celovec – seveda še kako prehodna. A kako se je lahko premerilo, da je prav v naših krajih železna zavesa postala vsa porozna, vsa luknjičasta? In, seveda, kako so, pogojno rečeno, navadni, majhni, vsakdanji ljudje živeli s to mejo in jo s svojimi življenjskimi praksami tudi so- oziroma preoblikovali? To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko in zgodovinarja, dr. Urško Strle, raziskovalko na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, ter njenega sodelavca s slednje institucije, dr. Boruta Klabjana, ki sodelujeta pri mednarodnem znanstvenem projektu Open Borders, se pravi Odprte meje, ki skuša na novo osvetliti, kako so v prostoru med Alpami in Jadranom pravzaprav funkcionirale meje od konca druge svetovne vojne pa do današnjih dni. Foto: Izmenjava novoletnih voščil na italijansko-jugoslovanskem mejnem prehodu na Fernetičih leta 1956 (avtor fotografije je Mario Magajna, fotografija je shranjena v fondu Primorskega dnevnika; objavljeno z dovoljenjem Odseka za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici, Trst)

O ljubezni, navezanosti in poželenju s piscem knjige Biologija ljubezni, nevroznanstvenikom Gregorjem Majdičem Svetovno znana antropologinja Helen Fisher je o ljubezni rekla naslednje: »Ko si zaljubljen, bi lahko storil tudi kaj norega. Za ljubezen živimo, ubijamo, zanjo umremo. Gre za zelo močan sistem v človeških možganih; pravzaprav za enega najmočnejših sistemov, ki je veliko močnejši tudi od strahu.« Kaj je ljubezen in čemu služi? Kakšna je njena kemija? Zakaj za ljubezen ni ključna privlačnost? Zakaj razhod s partnerjem sproži močno abstinenčno krizo? Kaj o ljubezni lahko sklepamo iz vedenja živali? Kaj pa, če je ljubezen zgolj neke vrste prevara? Na ta in še druga vprašanja odgovarja oddaja Glasovi svetov in njen gost predavatelj in raziskovalec, nevroznanstvenik prof. dr. Gregor Majdič z Univerze v Ljubljani.

Skorajda si danes ne zmoremo zamišljati prihodnosti, ki ne bi bila vsaj črnogleda, če že ne povsem apokaliptična. Na eni strani smo priča vse večji krizi demokracije in novemu razplamtevanju vojn, na drugi grozi velika podnebna in ekološka kriza, ki ji namenjamo vse manj pozornosti. A morda gre v obeh primerih tudi za krizo mišljenja. Nova spoznanja terjajo od nas drugačno delovanje, a teh sprememb očitno še nismo zmožni. Še vedno smo dediči tradicije, ki človeka postavlja na odlikovano mesto.Kako si odpreti nove poti v vse bolj krhajočem se svetu, ne da bi pri tem uničili dragocenih spoznanj preteklosti, raziskuje francoski filozof Baptiste Morizot v knjigi Neraziskano, ki je izšla pri založbi Krtina. Prevedel jo je Miha Marek, ki je gost tokratnih Glasov svetov. Foto: Anatomija simbioze umetnice Saše Spačal; avtor fotografije Miha Godec; objavljeno z dovoljenjem umetnice; motiv je uporabljen na naslovnici slovenskega prevoda knjige

O tem, kako se je na našem prostoru od sredine 19. stoletja naprej preoblikoval odnos do samomora ter kako je to vprašanje vpeto v širši kontekst preoblikovanja družbenih vrednot in političnih sistemovČloveške družbe so se zaradi človekove končne narave od nekdaj soočale s smrtjo. In vendar v njih praviloma posebno in velikokrat tabiuzirano mesto zaseda tista smrt, ki nastopi, kadar si človek odloči sam vzeti življenje. Čeprav gre za izrazito osebno dejanje, pa se to vedno vpenja tudi v širšo družbeno resničnost. V različnih kulturah, kontekstih in časovnih obdobjih se pogled na samomor lahko zelo razlikuje, prav zato pa zgodovina obravnavanja tega dejanja jasno odseva tako vrednote in mišljenje kot tudi strahove in predsodke vsakokratne družbe. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, kako so na so na našem prostoru na samomor gledali in ga obravnavali od sredine 19. stoletja do konca 20. stoletja. Kako so to dejanje, prej videno kot greh in zločin, začeli obravnavati z bolj zdravstvene in sčasoma tudi družbene perspektive, kako so ga v nekaterih obdobjih tudi politično zlorabljali in kako so o njem poročali v javnosti, bomo govorili z dr. Meto Remec z Inštituta za novejšo zgodovino, ki na to temo vodi projekt Greh, sramota, simptom: samomor in njegove percepcije na Slovenskem (1850-2000). Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: izsek iz Édouard Manet - Le Suicidé, okrog 1877; Wikipedija, javna last   Če čutite hudo duševno stisko ali imate samomorilne misli, poiščite strokovno pomoč v organizacijah, ki zagotavljajo neposredno pomoč. Lahko se obrnete na svojega osebnega zdravnika ali na:112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč),116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan),116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro),01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)

Vladavina Marije Terezije v naše kraje ni prinesla samo krompirja in splošne obvezne osnovne šole, ampak je položila tudi temelje moderni državno-upravni administracijiČeprav je Avstro-Ogrska razpadla že pred več kot stoletjem, v naši zgodovinski zavesti menda še vedno živo vztraja notranje protisloven spomin na habsburško birokracijo. Uradniki, ki so služili dvojni monarhiji, tako veljajo za sicer obupno toge, stroge in neživljenjske, no, po drugi strani pa naj bi vendarle bili osebno pošteni, nepodkupljivi in torej nepogrešljiv porok reda in družbene stabilnosti v heterogeni državi. A kdaj natanko je to uradništvo zavzelo osrednje mesto v funkcioniranju habsburške monarhije? Iz katerih družbenih slojev se je kadrovsko popolnjevalo? S kakšnimi osebnimi pričakovanji in ambicijami so ljudje stopali v birokratsko-administrativne službe? Katere so bile ključne ideje in vrednote, ki so habsburške uradnike pri delu vodile? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Dušana Kosa, raziskovalca na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ki je po uredniški plati bdel nad zbornikom Ambicije, karierizem in elite : Materialno-socialne strategije, prakse in komunikacija plemiških elit na Slovenskem v zgodnjem novem veku, ki je pred nedavnim luč sveta ugledal v elektronski obliki, in zanj prispeval tudi razpravo o deželnoknežjem uradništvu na Kranjskem za časa vladanja Karla VI., Marije Terezije in Jožefa II.. Foto: Martin van Meytens – Ceremonija na dvor Marije Terezije v Hofburgu leta 1764, izsek (Wikipedija, javna last)

O enem najbolj znanih del politične filozofije, ki že skoraj 400 let vzbuja burne razprave o naravi človeka, družbe in politične oblastiČeprav so se skozi čas načini, kako so ljudje organizirali svoje družbe, zelo spreminjali, je dejstvo, da zgodovina človeštva ni zgodovina množice nepovezanih posameznikov, ampak so se ti vedno znova povezovali v večje skupine in se, bolj ali pa manj prostovoljno, podrejali neke vrste oblasti. Toda zakaj naj bi bila politična oblast sploh smiselna? Kako se ta oblast vzpostavi? Kdaj je legitimna? In kaj pravzaprav prinaša podrejenim posameznikom, ki so se v takšni ureditvi vedno primorani odreči nekaterih individualnim željam in potrebam? Ta še danes osnovna vprašanja so tudi v središču enega temeljnih del politične filozofije z naslovom Leviatan ali snov oblika in moč politične skupnosti, cerkvene in civilne, ki ga je na sredini 17. stoletja napisal angleški filozof Thomas Hobbes, v slovenskem prevodu pa je nedavno izšlo pri založbi Krtina. O delu, ki je bilo s svojim zagovorom absolutne oblasti skozi zgodovino predmet mnogih polemik, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili s prevajalcem Leviatana in piscem spremne besede dr. Aljošo Kravanja z Oddelka za filozofijo Ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: izsek iz naslovnice prvotne izdaje Leviatana, Wikipedija, javna last

Okakura Kakuzo v svoji znameniti Knjigi o čaju zapiše, da so na Japonskem čaj povzdignili v nekakšno estetsko religijo - kult čaja. To je kult, ki temelji na čaščenju lepote sredi turobne stvarnosti vsakdanjega življenja. Uči nas čistosti in harmonije, skrivnosti vzajemne dobrodelnosti, romantike družbenega reda. V svojem bistvu je čaščenje nepopolnega, saj gre za blag poskus, kako doseči nekaj mogočega v tej nemogoči stvari, ki ji pravimo življenje. Pri nas, v Ljubljani, pa deluje neprofitno društvo Chado Urasenke Tankokai Slovenija, ki širi znanje in razumevanje chada (poti čaja). Chado sodi med najbolj reprezentativne oblike nesnovne kulturne dediščine na Japonskem. V tokratnih Glasovih svetov jo bomo spoznali podrobneje s članom društva Žigo Novakom.

Kljub vsemu rečem življenju daPsiholog, ki je preživel štiri nacistična koncentracijska taborišča. Theresienstadt oziroma Terezin severno od Prage, Auschwitz Birkenau zahodno od Krakova in Kaufering ter Türkheim zahodno od Münchna: od 1942 do 1945. To je izkušnja, ki je neizbrisno zaznamovala osebno in poklicno pot enega od velikanov 20. stoletja – nevrologa, psihiatra in psihologa Viktorja Frankla. Brez njega ne bi bilo psihologije, kakršno poznamo danes. Na Dunaju je po Freudu in Adlerju ustanovil tretjo psihoterapevtsko šolo. V zgodovino se je zapisal kot začetnik eksistencialne analize in logoterapije, ki je osredotočena na reševanje človekovih težav in stisk skozi izvirno človeško razsežnost svobode, odgovornosti in volje do smisla. Viktor Frankl je v enem od svojih del napisal, da je prav človekovo iskanje smisla prvobitna življenjska sila. O življenju in delu izjemnega Viktorja Frankla v oddaji Glasovi svetov s teologom in logoterapevtom Martinom Liscem. Foto: Prof. dr. Franz Vesely

Življenjski prostor mladih je razdeljen na dve pokrajini, fizični in digitalni prostor, ki pa se stapljata in prepletata. Sodobne tehnologije so za mlade nekaj samoumevnega, v njihova življenja pa začnejo vstopati že zelo zgodaj, saj jih imamo vsi odrasli okrog njih. Iz prebiranja medijskih objav v minulem mesecu se nariše zelo zaskrbljujoča slika mladih – eni so nasilneži, drugi žrtve, imajo različne duševne stiske, ki jih rešujejo z navzven ali navznoter usmerjenim nasiljem, vsi skupaj pa so nevzgojeni, zasvojeni, razvajeni in leni, za to pa so krivi odsotni in nesposobni starši in šolski sistem, ki učiteljem ne omogoča kaznovanja in sankcioniranja. Taka sporočila razberemo iz javnega diskurza. Medijska gonja in moralna panika v zvezi z mladimi že dolgo ni bila tako silovita, svoje je k prestrašenosti in zaskrbljenosti dodala tudi angleška miniserija Adolescenca, ki naslavlja problematične spletne prostore – moškosfero in družbene medije. Kaj se dejansko dogaja z mladimi, kje so težave in kako jih reševati? O tem s prof. dr. Tanjo Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.Posvet Družbene potrebe in digitalna pismenost mladih Mediji mladih Prvič: Prijateljstvo

Umetnost potrebuje večjo prepoznavnost in veljavo tako znotraj univerze kot družbe. Okrepiti bi bilo treba tudi interdisciplinarno povezovanje znotraj univerze, že od vrtca dalje pa dati večji poudarek na ustvarjalnosti in kulturno-umetniški vzgoji. Na to opozarjajo nekateri profesorji in profesorice s treh umetniških akademij. V tokratni oddaji Glasovi se o večji vlogi umetnostno-znanstvenega raziskovanja znotraj univerzitetnega okolja pogovarjamo s profesoricama dr. Nadjo Zgonik in dr. Barbaro Predan z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.