Glasovi svetov

»Računalniki načeloma vse, kar jim poveš, vzamejo dobesedno in se vedno držijo navodil. Tako lahko na podatkih, ki si jih ti izbral, vse dela prav, ko pa to spustiš v resnični svet, pa kar naenkrat dela slabo. Zato je to konstantna bitka. Vedno je treba izboljševati podatke in načine ocenjevanja algoritmov,« pravi Filip Dobranić z Inštituta za novejšo zgodovino, gost tokratne oddaje Glasovi svetov. Hiter razvoj umetne inteligence predstavlja številne izzive na različnih področjih, zato pri razpravah o tem zato pogosto izpostavljamo nedopustne in tvegane rabe. Seveda pa obstajajo področja, na katerih je tehnološki napredek vsekakor dobrodošel. V Sloveniji še niso izpolnjeni pogoji, ki bi nudili ustrezno podporo sodobnim podatkovno usmerjenim raziskavam na področju digitalne humanistike, kar omejuje tako raziskovalno dejavnost v Sloveniji kot njeno mednarodno prepoznavnost. To bo spremenil interdisciplinarni raziskovalni projekt Digitalna humanistika: viri, orodja in metode, s katerim bodo med drugim izboljšali metode za digitalizacijo kompleksnih zgodovinskih dokumentov. Več v pogovoru s Filipom Dobranićem, ki ga je pripravila Urška Henigman.

Številka uporabnikov pametnega telefona je v svoji kratki zgodovini, saj obstaja manj kot dvajset let, narasla od 0 do 4 milijarde, vendar ta "podaljšek telesa" ne vpliva na stanje družb povsod enako. Ploščata naprava, ki združuje precejšni fond aplikacij, kot meni norveški socialni antropolog Thomas Hylland Eriksen, ustvarja svet, ki je hkrati manjši in hkrati večji. Prinaša zabavne vsebine in nas dolgočasi, nas informira in poneumlja, z njim je občutek svobode večji, vendar smo veliko bolj nadzorovani. V severni polovici sveta se večinoma osredotočamo na njegove negativne učinke, na globalnem jugu, kjer se ponekod zaradi pametnega telefona družbe hitro spreminjajo, vidijo v njem predvsem prednosti za organizacijo socialnega življenja, nepogrešljivo vlogo pa ima na begunskih poteh in v begunskih taboriščih. V oddaji Glasovi svetov o tem Gregor Ilaš, sociolog kulture in bibliotekar v Slovenskem etnografskem muzeju. foto: Wikimedia Commons

Konec meseca bo Ljubljana ponovno zadihala s sodobnim plesom. Med 22. in 29. novembrom bo namreč potekal že 13. mednarodni festival sodobnega plesa Cofestival. Na različnih ljubljanskih prizoriščih bomo lahko videli vrsto odličnih in raznolikih domačih in tujih umetnic ter umetnikov. Festivalski program letos naslavlja vprašanja humanizma in našega odnosa do samih sebe kot predpogoja za odnos do našega planeta ter odpira možnosti novih relacij med našimi telesi kot izhodišče za drugačen odnos do sveta. V tokratnih Glasovih svetov gostimo članico umetniškega odbora festivala, producentko in organizatorko Jasmino Založnik, ki Cofestival sokurira že od samega začetka. Z njo se je pogovarjal Miha Žorž

V sodobni družbi se soočamo s pojavom t. i. toksične moškosti, ki spodbuja seksizem, sovraštvo do žensk, homofobijo, rasizem in druge oblike nestrpnosti ter agresije. Na širjenje koncepta toksične moškosti močno vplivajo različna populistična gibanja, družbena omrežja, mnenjski voditelji pa tudi mainstream mediji. Gre za pojav, ki vzpostavlja nove ideološke delitve med fanti in dekleti, vendar pa ne škoduje samo puncam, temveč tudi fantom in moškim in ima posledice za celotno družbo. O toksični moškosti ter o načinih preseganja ideološkega razkola med mladimi smo govorili v tokratni oddaji Glasovi svetov z gostjo, raziskovalko dr. Valerijo Vendramin s Pedagoškega Inštituta. Oddajo je pripravila in vodila Tita Mayer.

Veljati je začela novela odloka o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ki izvedbo prireditev v njem omejuje na pet lokacij. Ljubljanski mestni svetniki so jo sicer sprejeli na julijski seji, a je bila zaradi dveh predlogov za razpis občinskega referenduma v uradnem listu objavljena 8. oktobra. Ljubljanski župan Zoran Janković je novelo odloka napovedal sredi junija, potem ko je zavod za varstvo narave dvakrat zavrnil soglasje za koncert glasbenika Magnifica v Tivoliju. V Tokratnih Glasovih svetov bomo slišali glasove civilne družbe in javnosti, ki želi soodločati o javnem prostoru in zelenih mestnih površinah v Sloveniji. Oddajo je pripravil Miha Žorž.

O uporabi ionizirajočega sevanja v mediciniRadioaktivne elemente in njihove izotope že več kot 120 let uporabljamo za zdravljenje ljudi; tako za diagnostične, kot tudi za terapevtske namene. Slednje bomo osvetlili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Tema: uporaba ionizirajočega sevanja v medicini. Ključne besede: obsevanje, radioaktivna zdravila, kobalt, lutecij, jod, radioaktivno zdravilo proti raku prostate, radioterapija s protonskimi žarki. Gosti: doc. dr. Petra Kolenc in prof. dr. Katja Zaletel s Klinike za nuklearno medicino UKC Ljubljana in prof. dr. Primož Strojan z Onkološkega inštituta v Ljubljani. Foto: BoBo

Z italijanskim zgodovinarjem dr. Federicom Tenco Montinijem o reševanju tržaškega vprašanja, kot ga je popisal v knjigi Trsta ne damo!: Jugoslavija in tržaško vprašanje 1945-1954Dejstvo, da Slovenci nismo dobili Trsta - pa čeprav je to narodno mešano mesto 1. maja 1945 osvobodila jugoslovanska vojska - je verjetno še danes ena bolj bolečih točk naše zgodovine. In vendar na razmejitev med Italijo in Jugoslavijo morda vse prevečkrat gledamo predvsem v lokalnem kontekstu - manj pa se zavedamo, da je bil Trst po drugi svetovni vojni pravzaprav prvo žarišče porajajoče se hladne vojne, tržaško vprašanje pa je igralo pomembno vlogo tudi v italijanski notranjepolitični tekmi med komunistično partijo in krščanskimi demokrati. Zakaj je bilo v tem kontekstu za zahodne zaveznike tako pomembno, da Trst ne postane jugoslovanski? Kolikšno težo so temu vprašanju, po drugi plati, dajale jugoslovanske oblasti? Kako je na reševanje zapletenega problema vplival spor med Titom in Stalinom leta 1948, po katerem Jugoslavija ni bila več tako trdno umeščena v vzhodni blok? In kako sta se obe vpleteni strani sploh lotevali napornih in na trenutke zelo zaostrenih pogajanj v desetletju po vojni, pogajanj, ki so na koncu pripeljala do tega, da je Jugoslavija sicer dobila večino spornega ozemlja, ne pa Trsta kot samega jedra razmejitvenega spora? Tovrstna vprašanja nam bo za tokratne Glasove svetov pomagal osvetliti italijanski zgodovinar dr. Federico Tenca Montini, ki je s pomočjo podrobnega vpogleda arhivov v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu napisal monografijo z naslovom Trsta ne damo!: Jugoslavija in tržaško vprašanje 1945-1954, ki je v slovenskem prevodu izšla pri založbi ZRC Sazu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: tanka jugoslovanske IV. armade med Tržaško operacijo

Prazgodovinska keramika ponuja enega najbolj bogatih vpogledov v življenje ljudi v oddaljenih tisočletjih. V njej so vpisane sledi obdobij razcveta in spet težjih časov. Razkriva spremembe v načinu življenja in v prehranskih navadah. Denimo: način priprave hrane, ki mu še danes pravimo 'pod peko', se je pojavil v pozni bakreni dobi. To vemo, ker se med arheološkimi najdbami kar nenadoma pojavijo ustrezne posode. Keramika lahko tudi razkrije, kaj vse so starodavni lončarji primešali glini, da so dobili želene lastnosti za prav določeno rabo. S poustvarjanjem načina, kako so v pozni bakreni in zgodnji železni dobi pripravljali glino in kako so pekli lončevino, arheologinja doc. dr. Manca Vinazza z oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani s kolegi in študenti odkriva nove podrobnosti o starih tehnikah, starih tehnologijah in materialni kulturi naših oddaljenih prednikov. Zanimivemu vpogledu v preteklost, ki se tako odpira, se bomo posvetili v tokratnih Glasovih svetov.Foto: Kuhanje na ognjišču. Replike pozno bronastodobnih posod. Vir: M. Vinazza

Kdo ali kaj nas prepriča, da ravnamo v nasprotju s svojimi lastnimi moralnimi normami in vestjo? Med najbolj znanimi psihološkimi študijami vseh časov je prav gotovo tudi tako imenovani Milgramov eksperiment. Leta 1963 ga je izvedel profesor psihologije na ameriški Univerzi Yale Stanley Milgram. Opravil je poskus, v katerem se je osredotočil na konflikt med posameznikovo poslušnostjo avtoriteti in osebno vestjo. Kaj prevaga – prvo ali drugo? Kakšne okoliščine povzročijo, da ljudje ravnamo v nasprotju z lastnimi moralnimi normami, kar posledično lahko vodi do najbolj krutih dejanj. Ko so namreč ljudje po drugi svetovni vojni izvedeli za koncentracijska taborišča in druga nacistična grozodejstva, za holokavst, so bili osupli. Kako je možno, da so pri zločinih in okrutnih dejanjih sodelovali tudi številni na pogled običajni ljudje? Profesorju na Stanleyu Milgramu ta moralni konflikt, po njegovih besedah, ni dal miru: "Vprašal sem se, kako je mogoče, da so navadni ljudje, ki so bili sicer v svojem vsakdanjem življenju prijazni in spodobni, lahko ravnali tako brezčutno, nečloveško, brez kakršnihkoli zavor." Do kakšnih spoznanj je Milgram s svojim eksperimentom prišel, v oddaji Glasovi svetov pojasnjuje psiholog prof. dr. Bojan Musil z Oddelek za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru. Foto: Milgramova "električna škatla" za proženje elektrošokov/ Isabelle/ Flickr, cc

Asimetrija: metropola in departma, prepovedi splavov in kontracepcije, prisilni splavi in sterilizacije V oddaji Glasovi svetov bomo v pogovoru izhajali iz vsebine knjige Maternica, kapitalizem, rasizacija, feminizem, v kateri avtorica Francoise Verges v študiji primera nezakonitih, zlorabljajočih, kriminalnih praks na telesih žensk v francoskem departmaju Reunion v 70. letih prejšnjega stoletja, pokaže na prikrito ohranjanje rasistično - kolonialnih odnosov, ki se utemeljujejo na podlagi razrednega in rasnega razlikovanja. Z njimi naj bi reševali demografske zagate, prenaseljenost, zato francoske oblasti uporabljajo zavajajoče besednjake o dohitevanju ravni življenja v Evropi, v resnici pa ti predeli ostanejo v podrazvitem stanju. Ali za obstoj zločinskih praks ostajajo slepa tudi metropolitanska feministična gibanja? Magda Tušar se v oddaji Glasovi pogovarja z Blažem Gselmanom, ki ne napisal spremno besedo h knjigi in prevajalko Saro Fabjan.

Letošnje olimpijske igre v Parizu so poleg pogovorov o športnih dosežkih najboljših na svetu razkrile tudi težave, ki jih imamo z razumevanjem spola. Pestrost teles je zelo velika, v športu so od nekdaj specifične telesne predispozicije prednost. Potem ko so v preteklosti že prespraševali spol nekaterih atletinj, ki so jim ob rojstvu pripisali ženski spol, ki so odraščale kot dekleta in so vse življenje tekmovale v ženski kategoriji, se je poleti to zgodilo v boksu. Kdaj so telesne predispozicije konkurenčna prednost, ker prestopijo mejo spola, kaj sploh določa biološki spol, kako je znanost ta znanja nadgrajevala in kako se kot družba spopadamo s temi spremembami vedenja? To na Inštuitutu za biomedicinsko etiko in zgodovino medicine v Zürichu raziskuje dr. Martin Gramc, z njim se je pogovarjala Urška Henigman.

V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo spregovorili o negativnih čustvih, ki prevzemajo otroke ob začetku šolskega leta , o družbenem konstruktu, da vsi otroci z veseljem hodijo v šolo ter o načinih, kako otroke pripraviti na soočanje s pritiski, ki jih doživljajo v šoli. In še: kako vplivajo socialno ekonomske razlike na otroke v šoli in kako uskladiti pričakovanja glede uspeha ter nabiranja socialnih veščin. Gostja oddaje je Ivana Gradišnik iz Familylaba.

O zelo spreminjajočem se položaju Katoliške cerkve v Jugoslaviji - od prvih povojnih let, ko so v šolah še poučevali verouk, pa do represije in prepovedi cele vrste dejavnosti ter kasnejše presenetljive zunanjepolitične otoplitve med Vatikanom in Beogradom, ki je spodbudila tudi iskanje kompromisa znotraj državeČeprav nobena od komunističnih ali socialističnih držav - z izjemo Albanije - ni dejansko prepovedala religij, si različne verske skupnosti, ki so se v preteklem stoletju znašle pod tovrstnimi režimi, milo rečeno, niso mogle obetati najbolj naklonjene obravnave. In enako je bilo, kot dobro vemo, tudi v naši nekdanji državi, socialistični Jugoslaviji. Četudi se nobena od treh religij, ki so prevladovale na prostorju SFRJ, ni najbolje skladala z novo državno ideologijo, pa je bila prav poseben trn v peti jugoslovanskim oblastem Katoliška cerkev, zaradi svoje podrejenosti Vatikanu, ki je še leta po vojni močno nasprotoval Jugoslaviji v mednarodnem prostoru. In vendar je tako odnos med državo in tukajšnjo katoliško cerkvijo, kot tudi med Beogradom in Vatikanom, skozi celotno zgodovino socialistične Jugoslavije doživljal kar radikalne premike, in to že mnogo pred splošno demokratizacijo, ki je državo zajela v letih pred njenim razpadom. Kakšen je bil torej skozi čas položaj katoliške cerkve v socialistični Sloveniji, kako se je razlikoval od hrvaškega ter kako se je spreminjal v kontekstu širšega geopolitičnega in jugoslovanskega notranjepolitičnega razvoja? O tovrstnih vprašanjih bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili s teologom in zgodovinarjem dr. Dejanom Packom, ki je knjigo na to temo - z naslovom Od konflikta h kompromisu - nedavno izdal pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: srečanje med Josipom Brozom Titom in papežem Pavlom VI. leta 1971 Lepo vabljeni tudi k poslušanju oddaje Sledi časa o božiču v socialistični Jugoslaviji, ki smo jo lani pripravili na Prvem: Božič v času socializma

Biomedicinski model obravnava duševne težave predvsem kot biološka oziroma fiziološka stanja – enako torej kot telesne bolezni. Biopsihosocialni prostop je veliko bolj celosten.V zgodovini sta se uveljavila dva temeljna modela pojmovanja zdravja in bolezni in v tem okviru tudi dva modela pojmovanja duševnih motenj. To sta biomedicinski in biopsihosocialni model. Če biomedicinski pristop telo razume kot stroj, pa biopsihosocialni model poudarja skupno vplivanje tako bioloških, psiholoških, kulturoloških kot tudi socialnih dejavnikov na človeka. Čeprav so biopsihosocialni model zagovarjali že Wilhelm Wundt, Sigmund Freud in nekateri drugi véliki psihologi moderne dobe, si ta še vedno ni izboril mesta, ki mu pritiče, v Glasovih svetov pojasnjuje psiholog in raziskovalec Dino Manzoni z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zakaj je biomedicinsko pojmovanje duševnih motenj tako zelo zakoreninjeno in odporno na poskuse sprememb? Na kaj opozarjajo najglasnejši kritiki? Zakaj je biopsihosocialni model bolj primeren in bolj učinkovit pri obravnavi ljudi s težavami v duševnem zdravju? Odgovori v oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc.

Od kod prihajajo občutki krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, ki tako temeljito prežemajo romane in kratke zgodbe Franza Kafke, da je njegov priimek navsezadnje postal nekakšen sinonim za moderno dojemanje sveta?Letos mineva natanko sto let od smrti enega največjih umetnikov 20. stoletja, praškega mojstra kratke zgodbe in romana, Franza Kafke. Pisatelj judovskega rodu, ki je, kot vemo, ustvarjal v nemščini, je namreč svoja osrednja dela – v tem kontekstu velja omeniti vsaj romana Grad in Proces ter Preobrazbo, Sodbo, Gladovalca in Poročilo akademiji med novelami – tako spretno, tako temeljito ovil v atmosfero tesnobe, krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, da je njegov priimek – v pridevniški obliki »kafkovski« – navsezadnje postal nekakšen sinonim za moderno dojemanje sveta. Toda: od kod natanko prihaja ta, tako specifična atmosfera? Kaj neki ji botruje? Mar Kafkovo dojemanje človeka in njegovega klavrnega položaja v svetu res izrašča, kot so v preteklosti menili številni njegovi interpreti, iz umetnikovega težavnega odnosa s kolikor muhastim toliko gospodovalnim očetom Hermannom – ali pa je posredi vendarle kaj drugega? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili komparativista, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Vida Snoja.   foto: Franz Kafka leta 1923 (Wikipedia, javna last)

Medijska krajina se je v preteklih letih izjemno spremenila. Tradicionalni množični mediji – tisk, radio in televizija že dolgo nimajo več monopola nad informacijami. Če je bil svetovni splet na začetku čudežni prostor, v katerega smo prelili vse znanje tega sveta in nam je na voljo kjerkoli in kadarkoli, je danes situacija povsem drugačna. To znanje je sicer še vedno tam in se posodablja ter dopolnjuje, je pa pogosto za zidovi, prek katerih se v ekonomiji pozornosti povzpne redkokdo. Kaj so resnične informacije, kateri so kredibilni viri, kakšno vsebino je napisal človek in kakšno umetna inteligenca, kdaj algoritem polarizira in radikalizira, komu in čemu zaupati? Kako medijske pismenosti naučiti mlade, tako imenovane digitalne domorodce, ki so se rodili v digitaliziran vsakdan? O tem s tokratnim sogovornikom. To je Domen Savič, direktor zavoda Državljan D, ki deluje na področjih zagovorništva in človekovih pravic v informacijski družbi ter kritične medijske drže. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.

Številne so podlage, ki omogočajo hierarhiziranje najrazličnejših skupin ljudi, nacij, kultur in povsem konkretnih posameznikov. Takšno razvrščanje, ki je v osnovi vedno tudi razredno pogojeno, v pomembni meri podpirajo tudi fabulativne, literarne poenostavitve in prilagajanja ciljnemu bralstvu. Primer tega je opisovanje raznolikosti, ki jih zajemamo z enostavnim označevalcem: Afrika. Zaradi zavzemanj udobnih stališč in pasivne drže, ki izhaja iz percepcij o kulturnih univerzalnostih in relativnostih, so za večinske diskurze o identitetno in kulturno drugem, odgovorni tudi znanstveni pogledi. V tem kontekstu v oddaji Glasovi svetov literarna kritičarka Aleksandra Gačič, novinarka Kristina Božič in igralka Lina Akif podajajo tako konkretne izkušnje s politikami izključevanj, kot tudi razmišljajo o sodobnih pojavih nevarnih ideologij in tako imenovani nekropolitiki, torej obliki vladanja, ki v končni fazi določa, kdo so tisti, katerih življenja niso pomembna.    foto: Pixabay 

Sibirski kmet zloveščega videza, ki je postal nekakšen duhovni učitelj zadnjemu ruskemu vladarskemu paru, naj bi imel poguben vpliv na politiko carja Nikolaja II., s čimer naj bi bistveno pripomogel k padcu dinastije Romanovih. Pa je to res? Med številnimi intrigantnimi protagonisti ruske zgodovine zadnjih dveh stoletij bi težko našli bolj nenavadno in skrivnostno pa tudi odpor zbujajočo figuro od Grigorija Jefimoviča Rasputina. Mož, ki se je rodil leta 1869 v Pokorvskem, nepomembni vasi v zahodni Sibiriji, je na veliki oder ruske zgodovine stopil proti koncu leta 1905, ko se je seznanil s carjem Nikolajem II. in njegovo ženo, carico Aleksandro. Rasputin, ki je na dvor prišel s slovesom popotnega romarja, duhovnega učitelja, daljnovidnega mistika in močnega zdravilca, si je namreč hitro pridobil zaupanje vladarskega para in to zaupanje – tako so vsaj trdili številni dvorjani – tudi zlorabil. Postal naj bi nekakšna siva eminenca za prestolom, človek, ki je šepetal v carjevo in, še raje, v caričino uho ter tako usodno vplival na uradno državno politiko. Ko je zanj okoli leta 1910 naposled izvedela še najširša ruska javnost, ki si ni mogla razložiti, zakaj bi vladarski par Rasputina sprejemal in upošteval njegova mnenja – ob tem se velja spomniti, da so ga peterburški in moskovski časopisi v en glas predstavljali kot šarlatana, razuzdanca in pijanca –, se je zamajal prestol dinastije Romanovih. In ker seveda vemo, kaj se je v Rusiji navsezadnje zgodilo leta 1917, se lahko utemeljeno vprašamo, ali bi bili Lenin in boljševiki res tako uspešni, če ne bi bila Nikolaj II. in njegova vladavina prav zaradi Rasputina takrat že nekaj let na slabem glasu? Je, drugače rečeno, Rasputin, hote ali ne, tlakoval pot koncu carske oblasti v največji državi na svetu? In, jasno, kako utemeljeni so bili vsi ti očitki zoper Rasputina; je bil res poosebljeno zlo, sveti hudič, kot so mu rekli sodobniki, ali le grešni kozel, ki naj prikrije številne disfunkcije ruske avtokratske oblasti? To sta vprašanji, ki si ju je v knjigi Rasputin : vera, oblast in zaton Romanovih postavil ameriški zgodovinar Douglas Smith. Do kakšnih odgovorov se je navsezadnje dokopal, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili našega radijskega kolega Mateja Veniera, ki je Douglasovo knjigo pred nedavnim prevedel za založbo Beletrina.   foto: Grigorij J. Rasputin okoli leta 1910 (Wikipedia, javna last)

Ob delu Veliki Iran italijanskega novinarja Giuseppeja Acconcie govorimo o burni zgodovini heterogene iranske civilne družbe, ki se je začela razvijati na koncu 19. stoletja in ostaja še kako živa tudi po stoletju centralizirane vladavine šahov in kasneje ajatolIran je s skoraj 90 milijoni prebivalcev, slabimi 10 odstotki svetovnih zalog nafte in 17 odstotki svetovnih zalog plina, številčno in dobro oboroženo vojsko ter islamskim vodstvom, ki odkrito nasprotuje zahodnim vplivom v regiji, nedvomno država, ki ji v medijih večkrat posvečamo pozornost. In vendar se ob vseh geopolitičnih komentarjih, obsojanju tamkajšnjega režima ter strahovom pred iranskim razvitjem jedrskega orožja, le malokdaj resnično posvečamo iranski družbi. In ta je veliko bolj raznolika, kot se zdi na prvi pogled, o čemer navsezadnje pričajo tudi kritični filmi izpod rok slavnih iranskih režiserjev, občasne izvolitve bolj reformističnih politikov, kakršni smo bili priča tudi ta mesec, ko je predsednik postal Masud Pezeškian, ali pa intenzivni protesti, ki vsake toliko preplavijo ulice Irana. Prav zgodovino in mnogoterost iranske družbe, polne različnih idej, interesov in notranjih kontradikcij, ki so še kako žive tudi 45 let po islamski revoluciji, skuša v svojem delu Veliki Iran zarisati italijanski novinar in predavatelj Giuseppe Acconcia. Ob njegovi knjigi, ki je lani izšla pri Časopisu za kritiko znanosti, se bomo o zgodovini modernega Irana za tokratne Glasove svetov pogovarjali s prevajalcem Acconcievega dela, Finom Lucujem Dražovičem. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: prizor iz množičnih protestov proti zadnjemu iranskemu šahu Mohamedu Rezi Pahlaviju decembra leta 1978 v Teheranu

Ali je v Sloveniji še mogoč pogovor o uspehih medicinske stroke, ne da bi se dotaknili velikih težav, s katerimi se spopada naš javni zdravstveni sistem? Številke so neizprosne: po zadnjih podatkih v naši državi več kot 135.000 prebivalk in prebivalcev nima svojega izbranega osebnega zdravnika, več kot 150.000 bolnic in bolnikov pa na zdravljenje čaka nedopustno dolgo. Težave slovenskega zdravstva bodo ena od tem pogovora s prof. dr. Igorjem Švabom, dekanom medicinske fakultete v Ljubljani. Gost oddaje Glasovi svetov je specialist družinske medicine in ustanovitelj Katedre za družinsko medicino. Njegov učbenik, ki ga je uredil v sodelovanju z dr. Danico Rotar Pavlič, so že prevedli v hrvaščino in angleščino, v ukrajinščino in nemščino; vse bolj pa se kaže, da ga bodo med obvezno študijsko literaturo uvrstili še na Madžarskem in v Švici. Prof. Švab si ne zatiska oči pred izzivi in dokumenti, ki jih prejme na svojo delovno mizo. Več pa v pogovoru, ki ga je vodil Iztok Konc. Foto BoBo