Globalna vas

Val 202 v prazničnem decembrskem duhu izpolnjuje želje najbolj pridnim nadobudnežem in nadobudnicam, ki sanjajo o tem, da bi delali na radiu. Tokratno Globalno vas je tako (s čisto malo Mitjeve pomoči) posnela radijska debitantka Jona Zamrnik, ki smo jo v etru povezali z enim izmed bolj izkušenih globalnih vaščanov Matejem Maroltom. Ta se je od leta 2015, ko smo ga gostili v oddaji, iz Združenih arabskih emiratov preselil na Florido. S kakšnimi vprašanji je Jona soočila svojega sogovornika, in kaj je ta povedal o posebnostih življenja v zvezni državi, ki tudi znotraj ZDA velja za nekoliko "posebno"?

Nekoč smučarskega skakalca in letalca, potem pa trenerja Matjaža Zupana je po vodenju slovenske reprezentance v enem najuspešnejših obdobij v zgodovini nordijskega smučanja pot vodila v tujino: prebival in delal je v Južni Koreji, Franciji, Rusiji in Bolgariji, zadnja tri leta pa je zaposlen v japonskem klubu, v katerem med drugimi trenira 52-letna legenda in pravzaprav tudi maskota smučarskih skokov/poletov – Noriaki Kasai. V intervjuju pripoveduje o tem, kako se spoprijema z različnimi tradicijami in pristopi k treningu, in o svojem uvrščanju v okolje, ki ga tudi v vsakdanjem zaznamujejo v mnogih pogledih bistveno drugačne kulturne prakse kot pri nas.

Anja Koretič je pesnica in glasbenica, ki jo je pustolovski (in kot priznava, deloma tudi uporniški) duh že kot najstnico popeljal v tujino. Zlasti jo je že ob prvem stiku navdušil portugalski jezik. Očaranost nad njim, pripoveduje, je eden poglavitnih razlogov, zakaj si je pred leti namesto povratne kupila enosmerno letalsko vozovnico za Lizbono. Tam je približno deset let lovila ravnotežje med delom za preživetje (natakarstvo) in ustvarjanjem za dušo (poezija). Priložnosti je nato iskala tudi v Londonu. Tam je spoznala svojega zdajšnjega partnerja, ki prihaja iz Gane, a se je z njim vred razmeroma kmalu povsem naveličala življenja v neizprosnem ritmu britanske prestolnice. Tako sta se pred kratkim skupaj z majhnim otrokom preselila v Slovenijo, ki jo dojemata kot bistveno boljše okolje za mlado družino od tistega na Otoku.

Po več kot desetih letih, odkar smo jo prvič gostili, se v oddajo Globalna vas vrača slovenska humanitarka Jana Dular Wang'ombe. Spoznali smo jo kot ustanoviteljico izobraževalno-vzgojnega centra za otroke v Malaviju, ki po njenih besedah danes že povsem samostojno obratuje, zdaj pa podobno institucijo, za katero trenutno zbira sredstva tudi z organizacijo predavanj po Sloveniji, gradi v Keniji. Po sedmih letih bivanja v vlažnem podnebju in v tem obdobju kar 14-kratnem prebolevanju malarije, pri čemer je enkrat skoraj izgubila življenje, je namreč zapustila Malavi ter se skupaj z možem in otrokoma preselila v eno tamkajšnjih vasi na 2.000 m nadmorske višine, kjer ji komarji ne morejo več do živega. V intervjuju med drugim nazorno pripoveduje o različnih okoliščinah življenja v Afriki ter o tem, kako so jo zaznamovale v zasebnem življenju.

Gosta oddaje sta popotnika in filmska ustvarjalca Aljoša Toplak in Martin Pavunc, ki snemata dokumentarni film o iranski "podtalni" umetniški sceni; produkciji, ki deluje onkraj strogih pravil in omejitev tamkajšnjih klerikalnih oblasti. V intervjuju razlagata o svojih izkušnjah s preganjanimi umetniki, predstavljata pred oblastjo skrite prostore, v katerih se ti zadržujejo in združujejo, ter opisujeta svoje doživljanje nedavnih mednarodnopolitičnih zaostrovanj na Bližnjem vzhodu, ki sta jim bila tokrat drugače kot po navadi, ko novice o tem spremljamo z varne razdalje, priči čisto od blizu. Iz ministrstva so jima ob prvi objavi globalne vasi svetovali, naj nemudoma odstranimo oddajo, vsaj do časa njune vrnitve. Sedaj sta zopet na varnem, v Sloveniji, mi pa pogovor ponovno objavljamo.

Gost oddaje je vrhunski džezovski glasbenik in predavatelj na Stony Brook University v New Yorku Žan Tetičkovič, ki ga čez lužo poznajo pod umetniškim imenom Jean John. Za krajši klepet smo ga ujeli med aktualno slovensko turnejo, na kateri se bo med drugim predstavil v Domžalah, Izoli, Celju in v svojem rojstnem kraju na Ptuju. V intervjuju pripoveduje o tempu in zvenu mesta, ki nikoli ne spi, ter tem, kako dišita slovenski in newyorški zrak.

Benjamin Rozman Soklič je 33-letni nadzornik varnosti v neprofitnih stanovanjih za socialno ogrožene v Londonu. A pravi, da je njegova služba le način preživetja, medtem ko "se življenje dogaja" povsod drugod. Sam tako velik del časa preživi v Braziliji, kjer se je našel tako v kulturnem oz. zasebnem kot ustvarjalnem smislu. Svoje najboljše prijatelje ima v Salvadorju, pa tudi na Otoku se druži predvsem s kolegi iz Latinske Amerike: pripravlja glasbene, plesne in druge kulturne dogodke, povezane s sambo, med drugim igra v (tudi do) stočlanskem bobnarskem kolektivu, s katerim se udeležuje karnevalov, zadnje čase pa je kot didžej svoj spekter glasbe obogatil še z nekaj novimi južnoafriškimi žanrskimi razsežnostmi. V intervjuju ne potrdi zagotovo, a iz previdnosti tudi ne ovrže ugibanj, da je morda prav to območje sveta naslednje, ki ga bo "posrkalo vase".

Mitja Jakopič je pred dobrimi 13 leti, še pred pojavom prvih aplikacij za zmenke, ki jih poznamo danes, prek spleta spoznal Latvijko, s katero sta si najprej intenzivno dopisovala in se zaljubila. Po približno pol leta se je kljub temu da ga, kot pravi, "severnejši kraji" nikoli niso privlačili, preselil k njej. Službe takrat še ni imel, sta pa s svojimi prihranki v Rigi kupila obnove potrebno stanovanje z dotrajanim ladijskim podom, ki ga je na povelje svoje partnerke obrusil in polakiral, nato pa je ta - menda v njegovi nevednosti - začela oglaševati njegove parketarske storitve na neki spletni strani. Ni trajalo dolgo, da je nekdo storitev dejansko naročil: "Nisem vedel, za kaj gre, delal pa sem se, kot da sem na področju parketarstva najpametnejši," izdaja Mitja o svojih začetkih v obrtništvu, ki se ga je priučil kar sproti.

Gostja oddaje je Alenka Mali, 25-letna potomka dveh alpinistov; Slovenca in Argentinke, ki se je pred desetletji preselila v Slovenijo, tako da je otroštvo preživela izmenjaje v Evropi in v Južni Ameriki, največ v gorovju Patagonije. Starša sta jo s svojo strastjo do preživljanja časa v hribih in premagovanja lastnih telesnih omejitev "okužila" že zelo zgodaj.Alenka se je pri 16 preselila v Kanado, kjer se med drugim ukvarja s turnim smučanjem, z base jumpingom in deskanjem na snegu (prosti slog). S slednjim tudi tekmovalno, a si menda nikoli ni izrecno želela biti športnica, tako da se predvsem v zadnjem času raje posveča promociji aktivnega življenjskega sloga in občutka svobode, ki ga nudijo tovrstne aktivnosti. Pri čemer se ji zdi bistveno boljši karierni cilj od tega, da si "za kakšno leto ali dve prvak, potem pa se te nihče več ne spomni", to, da postaneš v okvirih svoje dejavnosti (o deskanju denimo pravi, da je prej kot šport kultura) relevantna in cenjena osebnost, ki tej skupnosti vseskozi tudi veliko vrača.

Neža se je pred nekaj leti preselila k nekdanjemu fantu, o katerem pravi, da je bil "zaveden Vzhodni Berlinčan". Odtlej je dobro spoznala nemško prestolnico ter odkrila in vzljubila mnoge posebnosti, po zaslugi katerih je življenje v njej pisano in pestro. Tako se je odločila tudi po razhodu z omenjenim partnerjem ostati tam. Trenutno je zaposlena na t. i. Zavodu za aktivno različnost, kjer dela z različnimi skupinami priseljencev (največ njenih varovancev je iz Afganistana) in jim pomaga pri vzpostavljanju dialoga z lokalno skupnostjo. V zadnjem času se ukvarja s fotografiranjem; po že končanem študiju v Ljubljani se je zdaj vpisala še na študij fotografije. Ukvarja se tudi z muziciranjem: poje v duetu s prijateljico s Slovaške, pri čemer pravi, da Nemčija (ali konkretno Berlin) ponuja bistveno več možnosti za razne obslužbene dejavnosti kot Slovenija.

Žiga Papež je kronični sladkorni bolnik, ki ne dovoli, da bi mu ta osebna okoliščina krojila način in potek življenja. Z uvrstitvijo na svetovno teniško lestvico ATP je nekoč postal prvi tenisač s sladkorno boleznijo tipa 1, ki mu je kaj takega uspelo. Danes podira nove rekorde: pred nekaj tedni je postal prvi diabetik, ki mu je uspelo s cestnim kolesom premagati 4.000 kilometrov dolgo pot skozi osem evropskih držav vse do Severnega rta - najsevernejše točke Norveške. V intervjuju podoživlja najbolj markantne prigode na svoji poti ter orisuje ozadje vztrajnosti in trme, ki ga ženeta pri teh podvigih, katerih poglaviten cilj je osveščanje širše javnosti o sladkorni bolezni. Poleg tega želi s svojim zgledom opolnomočiti druge diabetike na način, da ti svoje kronične bolezni ne bi nikoli sprejeli kot nepremostljivo oviro pri določenih telesnih aktivnostih, ki jih želijo izvajati, ter k akciji spodbuditi vse morebitne bodoče športnike, ki si zaradi stigme diabetesa v vrhunskem športu o svoji bolezni javno ne upajo govoriti.

Gašper Šircelj je pred dobrim letom dni diplomiral iz računalništva. Šel na zagovor, uspeh proslavil na pijači s prijatelji, že nekaj ur po tem pa zajahal kolo in se podal na več kot leto dni trajajoče 16.000-kilometrsko potovanje do Singapurja.V pogovoru podoživlja nekatere izmed bolj prelomnih izkušenj, ki jih je nabral po poti, polni vzponov in spustov, pa tudi vzponov in padcev. Pripoveduje o tem, kako je bilo prenočevati na prostem v nekaterih bolj odročnih, neokrnjenih delih narave, kjer domujejo različne divje živali. V Turčiji so ga na primer večkrat močno prestrašila krdela potepuških psov, nato pa še daljše srečanje z družino petih medvedov, pred katerimi mu je uspelo pobegniti na streho bližnjega objekta, kjer je več ur čakal na pomoč. Predvsem pa le nekaj tednov po zaključku poti Gašper, še vedno poln svežih vtisov, osmišlja svoja doživetja in razlaga, kako so zaznamovala njegov odnos do ljudi in življenja nasploh. 7. oktobra 2024 vsi ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 70 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

Primož Kovačič je geodet, ki se je pred 15 leti skupaj z nekdanjo partnerko, ki je šla tja zaradi dela na nekem projektu, odpravil v Kenijo. Popolnoma brez načrtov in, kot pravi, kot popoln naivnež. Že po nekaj mesecih je spoznal, da ga življenje in delo tam bistveno bolj osebnostno izpolnjujeta, kot bi ga klasično (in dolgočasno) merjenje parcel slovenskih lastnikov, vožnja z avtomobilom na leasing in lagodno bivanje s solidno plačo. Med drugim pripoveduje o svojem umeščanju v novo okolje, o navezovanju stikov z ljudmi iz kenijskih lokalnih skupnosti na podeželju in v prestolnici Nairobi iz resnično vseh družbenih slojev - tudi raznimi kriminalci in "reformiranimi gangsterji" iz revnih barakarskih naselij - s katerimi se je moral povezati na povsem osebni ravni, da je lahko omenjenim skupnostim predstavil dragocenost svojih stokovnih storitev z osveščanjem o tem, na kakšne načine lahko kartiranje določenih naseljenih območij s kar najmanj finančnega vložka pripomore k boljšemu življenju vseh.

Novo sezono oddaje Globalna vas začenjamo v prijateljskem, domačnem tonu. V uvodni epizodi Mitja kliče v angleški Birmingham, kjer bo svoje nekajletno življenjsko poglavje na tujem kmalu sklenil njegov študentski sošolec in prijatelj, skoraj diplomant novinarstva, gastarbajter in "človek brez Facebooka" Bor Zaviršek. V intervjuju pripoveduje o svojem t. i. "kuća-poso" življenjskem slogu, o razpoloženju v megličastem mestu, zaznamovanim z nekoč močno industrijo, ki pa je danes steber modernosti in raznolika paleta kultur, dogajanja in okusov.

Najbolj globalna vas na svetu je zagotovo vsakokratna olimpijska vas. Z našo četrtkovo rubriko se zato tokrat selimo v Pariz; od tam se nam bo oglasil reporter Boštjan Reberšak. O logističnih zapletih, dostopih do dogodkov, prvih vtisih in največjih svetovnih zvezdnikih.

Novinar Robi Poredoš že 27 let prebiva v New Yorku, kjer dela kot dopisnik Slovenske tiskovne agencije iz Združenih držav. Je odličen poznavalec tamkajšnje politike in dogajanja v družbi. Ko smo ga leta 2014 prvič gostili v oddaji Globalna vas, je tako pripovedoval o izbruhu množičnih protestov zoper policijsko nasilje nad temnopoltimi Američani. Deset let pozneje opaža, da se napetosti med pripadniki dveh nasprotujočih si političnih polov in tudi drugih družbenih skupin še zaostrujejo. Robi v intervjuju poleg vsakdanjih stvari, ki zaznamujejo življenje čez lužo, pripoveduje o najbolj aktualnih "ameriških vprašanjih" ta hip, kot so denimo prihajajoče predsedniške volitve. Označuje jih za najbolj bizarne doslej. Pa o tem, kako na kakšnem srečanju Slovencev v Ameriki bistveno lažje kot Melanijo srečaš Donalda Trumpa. In o tem, kako je slednji postal (tako) nesramen in napadalen šele po vstopu v politiko.

Martin Marion se je v študentskih letih kalil v Združenih državah Amerike, kjer se je uveljavil kot gledališki igralec, med drugim kot član skupine uprizoritvenih umetnikov Blue Man Group, ki slovi po izvirnih odrskih produkcijah vsestransko ustvarjalnih pripadnikov z značilnimi modroobarvanimi obrazi in telesi. Nekje od preloma tisočletja kombinira življenje v Ameriki, Nemčiji in Sloveniji, kjer ga poznamo zlasti kot filmskega igralca, je namreč prejemnik nagrade vesna za posebne dosežke v filmski produkciji, ki jo je leta 2011 prejel za svoj nastop v filmu Stanje šoka iz leta 2011. Od takrat se udejstvuje tudi kot pesnik, v zadnjih letih pa se posveča predvsem družinskemu življenju in, tako kot se je navadil med epidemijo covida, večinoma ustvarja v zavetju svojega doma.

Anabelle Križnar ima diplomo iz španščine in doktorat iz umetnostne zgodovine. Poleg predavanj in drugih obveznosti, ki jih ima kot profesorica na Fakulteti za likovno umetnost v Sevilli, ob pomoči posebnih znanstvenih tehnik raziskuje stenske poslikave cerkva. V Andaluziji sicer živi že več kot 20 let. V tem času sta se tako Sevilla sploh kot tudi njena soseska, nekoč romsko naselje, ki velja za zibelko flamenka, korenito spremenili: neprimerljivo več je turistov, glasnega uličnega dogajanja, simpatične trgovinice in bare, kamor so rodovi lokalnih prebivalcev hodili po kruh, na kakšno pivo ali grižljaj tradicionalne hrane, zamenjujejo poslovalnice raznih mednarodnih verig in luksuzne restavracije. Anabelle v intervjuju pripoveduje tudi o letošnjem presenetljivo hladnem poletju (zdaj je v Sevilli kar 12 stopinj Celzija manj kot v Ljubljani), o tem, zakaj se Sevillčanov predvsem v predstavah pripadnikov drugih španskih regij drži stigma lenih in zakaj je to prepričanje zmotno, ter o značilnih vsakoletnih običajih v obliki sprevodov in karnevalov, po zaslugi katerih so ulice včasih tako polne, da ne more priti do svojega stanovanja.

Tadej Venta je na Islandijo šel kot nogometaš, tam pa postal nogometni (in pred nedavnim še košarkarski) sodnik. Pred leti pa je med ogledom nekega nogometnega srečanja njegov pogovor s prijateljem na tribuni preslišal lokalni veljak iz enega najbolj znanih geotermalnih vrelcev Modra laguna in mu ponudil službo. Od takrat naprej, čeprav ne več v istem zdravilišču, dela "na bazenu". Če se na Islandiji dokoplješ do državne službe, pravi, to pomeni, da ti je padla sekira v med. Poleg tega, da v delu uživa, in poleg tudi za islandske kriterije lepe plače, mu "skandinavski" 32-urni delovnik omogoča, da se poleg svoje primarne zaposlitve še vedno ukvarja tudi s športom oziroma dodatno dela kot sodnik. V oddaji med drugim pripoveduje o tem, kako ga severni sij nič več ne gane kot včasih, o tem, da se mu zdi, da preostali svet vse preveč mitologizira polarno noč in domnevno depresijo, ki naj bi jo ta povzročala med islandskim prebivalstvom. Po njegovem imajo Islandci precej manj težav z zimsko sivino in temo kot Slovenci. Pa tudi o tem, kako se je kmalu navzel islandske vikinške pokončnosti: spominja se leta 2011, ko so ga po izbruhu vulkana, ki je z oblakom saj močno ohromil evropski zračni promet, zaskrbljeni bližnji klicali iz Slovenije, češ, kaj se dogaja in ali je na varnem ... Sam pa ni vedel, zakaj vsa ta panika. Danes skozi okno svojega domovanja v Keflaviku vidi ognjenik, ki ta hip bruha, pa ga to tako kot vulkanov vajenega lokalnega prebivalstva, čeprav ti pogosto povzročajo infrastrukturno škodo, ne gane preveč.

Karmen je ena prvih slovenskih diplomantk afriških in azijskih študij. Še pred začetkom šolanja na ljubljanski Filozofski fakulteti je nekaj časa v Sloveniji opravljala različna dela in leto dni preživela v Veliki Britaniji, po končanem študiju pa začela intenzivno iskati priložnosti za delo na Japonskem, kjer zdaj živi že 20 let. Točneje v mestu Myoko, ki je že dolgo pobrateno z našim Slovenj Gradcem. To pomeni, da imata vzpostavljene močne povezave, prek katerih potekajo različne oblike kulturne izmenjave: med drugim z medsebojnimi obiski krajanov, tudi srednješolcev, ki tako spoznavajo slovenski oz. japonski svet. Pri tej mednarodni povezavi je sama odigrala pomembno vlogo med svojim delom na občini v Myoku, kjer pa se je po slabih 15 letih dela vsega skupaj vendarle malo naveličala, in pred kratkim odločila, da poskusi z delom v turizmu. Zdaj dela v enem najbolj prestižnih myoških smučarskih središč.