Intelekta

Razvoj umetne inteligence potiska zmogljivosti te tehnologije v doslej neslutene višave in, kot je postalo nadvse očitno letos poleti, zmogljivosti današnjih modelov oziroma t. i. agentov umetne inteligence presenetijo tudi njihove razvijalce. Očitno je namreč postalo, da lahko v določenih pogojih ti agenti delujejo proti eksplicitnim navodilom računalničarjev in na lastno pest poiščejo (prepovedane) bližnjice za dosego svojega cilja.Zgodba se je začela poleti z informacijo o vdoru testnih modelov podjetja OpenAI v strežnike podjetja HuggingFace, do danes pa so v javnost prišle informacije o celi paleti vdorov v strežnike različnih javnih institucij po svetu, od vlad, univerz itd.Kakšno je pravzaprav tehnološko ozadje tega dogajanja, kako so lahko modeli umetne inteligence začeli delovati tako zelo v nasprotju s pričakovanim, se samoorganizirali, začeli delovati kot skupina, ob tem pa so se posamezni UI agenti celo 'žrtvovali' za dobrobit tega ad hoc kolektiva. Na kakšen način se lahko kot družba in posamezniki soočimo s tovrstnimi, nepričakovanimi učinki razvoja te tehnologije, koliko smo na ravni idej in imaginacije kos tehnologiji, ki nam je v številnih vidikih bolj podobna, kot nam je udobno priznati, in kje bi bilo dobro potegniti distinkcijo med tehnološko podlago in našim impulzom, da bi jo pretirano antropomorfizirali.Na pogovoru, ki smo ga ob 30 letnici oddaje Intelekta pripravili v živo v okviru Avdiofestivala, so o tem razmišljali strokovnjak s področja umetne inteligence: prof. dr. Matej Kristan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, sociologinja prof. dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela s katedre za razvoj in menedžment organizacij in človeških virov ter kulturologinja izr. prof. dr. Natalija Majsova s katedre za kulturologijo, obe s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Mediji, novinarstvo in javna komunikacija so v minulih letih doživeli izjemne spremembe. Dragocen vir, ki se ga že vrsto let s pridom črpa in izkorišča v digitalni podatkovni ekonomiji pozornosti, so čustva. Medijske vsebine se zato spreminjajo v medijske produkte, s katerimi se personalizirano cilja ljudi, ti pa so vse manj državljanke in državljani in vse bolj le še potrošnice in porošniki, ki konzumirajo takšno in drugačno novinarstvo, glede na osebne preference in prepričanja. So mediji in novinarstvo sploh še četrta veja oblasti in kakšna je v času afektivne vladnosti prihodnost demokracije? Afektivni mediji Birgit Sauer Afektivna vladnost  

Kaj YouTube ustvarjalci prinašajo ali odnašajo Holivudu? ***Intelekta ima 30 let! Pridite poslušat okroglo mizo o nepredvidljivi umetni inteligenci. Kje? Ljubljanska Cukrarna. Kdaj? Ponedeljek, 28. 9. 2026 ob 19.10. Prevzem brezplačnih vstopnic tu Ne glede na to, ali ste poleti obiskali kinodvorane ali ne, smo prepričani, da ste slišali, videli ali prebrali kaj o Odisêji ali Spidermanu. Prav posebno pozornost pa sta pritegnila tudi filma Obsedenost in Backrooms: Brez izhoda. A bolj kot z vsebino, se zdi, s(m)o se ukvarjali s tem, kdo je stal za kamero: namreč, oba – Kane Parsons in Curry Barker – sta začela pri YouTubu. Nekateri tuji filmski kritiki in poznavalci celo omenjajo tresenje pod temelji Hollywooda zaradi mladega ustvarjalnega pogona, ki prihaja iz sveta YouTuba, ne pa klasične filmske šole. Pa je to res? Gosti_je: -Ana Jurc, MMC-jeva filmska kritičarka -Luka Marčetić, režiser, scenarist in igralec, najbolj znan po serijah Dan ljubezni in V dvoje ter najbolj gledanem slovenskem filmu Pr'Hostar -Simon Popek, programski direktor festivala Liffe   Foto: Pixabay (Antonio_Cansino)

»Tako pač je«. Stavek, ki ga tako pogosto slišimo, najbrž tudi izrekamo in, ki po eni strani lahko kaže na modrost sprejemanja neizogibnega oziroma resnične narave stvari in dogodkov, lahko pa izraža globoko resigniranost in pravi antipod ljubezni, ki pa je glagol. Ljubezen je kot upanje – dejavna. Danes nismo tu zato, da bi jo definirali, vlili v kalup. Smo pa se zbrali, da bi se spustili po tej veliki besedi, pojmu, ki zveni domače, a hkrati zlorabljeno. Sploh pa te besede ponavadi ne izrekamo v povezavi s šolo in šolstvom. Ampak prav to bomo tokrat storili z gosti strokovnjaki, spustili se bomo v ljubezen v šoli. Kaj sploh je, je v šoli sploh njeno mesto, smo jo od tam izgnali, kakšen prostor naj zaseda, če sploh? O tem smo se spraševali in iskali odgovore v Intelekti. Z nami so gostje: - Ivana Gradišnik - ustanoviteljica in vodja Familylab Slovenija, organizacije za svetovanje in podporo staršem in strokovnim delavcem, ki delajo z otroki in družinami, v zadnjem letu tudi učiteljica - dr. Lucija Čevnik - sociologinja, specializantka psihoanalize, profesorica, svetovalka mladostnikom v stiski - dr. Klemen Lah - nekdanji član Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje, profesor s Filozofske fakultete v Ljubljani

Ema, Tomo, Mevludin in Amna. Vsi so vojno videli od blizu. Ukrajina, Bosna in Hercegovina, Gaza. »Bilo je neznosno. Pomislila sem, da bi bilo morda bolje, če bi umrla.« Tako se Amna spominja trenutkov po napadu, v katerem je v Gazi izgubila levo nogo. Danes, pri 21 letih, živi in študira v Italiji. Za njo so zdravljenje v Gazi in Egiptu ter rehabilitacija v Sloveniji. Pred njo je življenje, ki ga skuša in mora začeti znova. V oddaji Intelekta se skozi njeno zgodbo in skozi pripoved kirurga slovenskih korenin Toma Potokarja, ki je v Gazi že večkrat zdravil ranjence, profesorja in psihiatra Mevludina Hasanovića iz Bosne in Hercegovine ter skozi opažanja psihologinje in humanitarke Eme Randl, ki v Ukrajini vodi projekt psihosocialne pomoči Slovenske filantropije, odpirajo vprašanja o tem, kaj vojna naredi človeku. O strahu, izgubi, nemoči, preživetju in o življenju po travmatičnih izkušnjah – v Gazi, Bosni in Hercegovini ter Ukrajini. Foto: Slike so simbolične. Kijev (Reuters), Srebrenica (BoBo), Naserjeva bolnišnica Gaza (MSF)