Intelekta

Danes se o umetni inteligenci govori večinoma kot o revolucionarni tehnologiji, ki bo tako rekoč spremenila svet. Med drugim naj bi nam pomagala reševati tudi posledice podnebnih sprememb in degradacije okolja. Koliko resnice je v tovrstnih napovedih in kje so pasti njene uporabe? Kje vse se uporablja in kaj se razvija? Bomo z njeno pomočjo lahko dejansko zmanjšali naš ogljični in okoljski odtis ali pa bo njena visoka poraba električne energije temeljni problem le še povečala. O tem so razmišljali gostje tokratne Intelekte: prof. dr. Sašo Džeroski, vodja odseka za Tehnologije znanja na Institutu "Jožef Stefan"; prof. dr. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi Gorici in član Podnebnega sveta, posvetovalnega organa vlade; izr. prof. dr. Nataša Atanasova s fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani ter doc. dr. Vida Groznik s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Foto:Pixabay

Športniki, vrhunski športniki, so tretirani kot nekakšen tabernakelj, sveti prostor, posvečen, v katerega polagamo svoje največje upe, najbolj skrita hrepenenja, od njih pričakujemo skorajda odrešenjsko moč, hkrati pa jih tako zlahka iz panteona vržemo ven, v podzemlje, in na tej poti v pekel jih seveda zapustimo ali pa še huje, pospremimo z vsem lastnim neizživetim, frustriranim, destruktivnim. Na kratko – vrhunski športniki so najbolj pripraven poligon za naše projekcije. In v dobi turbo kapitalizma, na prepihu transhumanizma, hiper individualizma, ko poslušamo zgodbe o več deset in sto milijonskih športnih pogodbah, o številnih zlorabah, tudi spolnih, o vse bolj brezkompromisni tekmovalnosti, ki mnogokrat spregleda sotekmovalca kot sočloveka, se v tokratni Intelekti sprašujemo - ali (vrhunske) športnike sploh še postavljamo na piedestal/zaradi česa, katere so vrline in vrednote ter primankljaji/deviacije, ki jih živijo? In mi z njimi. Kot posamezniki in kot družba. Za premišljevanja in debato so se avtorici in voditeljici Intelekte Liani Buršič v radijskem studiu pridružili gostje: - mag. Sara Isaković, olimpijska podprvakinja v plavanju (Peking 2008 - srebrna medalja na 200 m prosto), magistrica performance psihologije (psihologije uspešnega nastopanja). Študirala je na kalifornijski univerzi Berkeley in univerzi San Diego. Je tudi publicirana znanstvenica na področju nevropsihologije, TEDx govorka in avtorica. 17 let že deluje v vodah psihologije in pomaga ljudem pri optimizaciji vsakdanjega delovanja in vrhunskega nastopanja v stresnih situacijah. - - dr. Milan Hosta – znanstveni sodelavec in predavatelj na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem, športni pedagog, filozof, trener življenjskih veščin ter mentor tudi vrhunskim športnikom pri razvoju zavesti, ustanovitelj Sportikus programa in pobudnik razvoja filozofije športa v Sloveniji leta 2001. Član delovne skupine Consciousness Education Collaborative Inquiry pri Galileo Commission in aktivni sodelavec pri Global Consciousness Project 2.0 pri HeartMath Institute. - - docent dr. Uroš Perko - nekdanji vrhunski športni plezalec, na Fakulteti za vede o zdravju doktoriral na temo duševnih motenj v športu, na podlagi tega je nastala še istoimenska knjiga. Študiral je tudi psihoterapijo na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani. Je geštalt psihoterapevt, deluje v Zavodu Mitikas, je avtor večih strokovnih in znanstvenih člankov na temo duševnega zdravja športnikov in različnih zasvojenosti. Na Novi univerzi je nosilec predmeta Psihoterapija v športu.

Kako je mogoče, da pripadniki današnjih izkoriščanih družbenih razredov še niso oblikovali široke družbeno-politične koalicije, ki bi v parlamentih, na delovnih mestih, na spletu in na ulici zastopala njihove interese?Vsi smo že slišali podatke o grotesknem premoženju najbogatejših, o vrtoglavih milijardah, ki so si jih v zadnjih nekaj desetletjih prigrabili Elon Musk, Jeff Bezos, Mark Zuckerberg in drugi. Hkrati se – in tudi to ni skrivnost – močno povečuje število ljudi, katerih realne plače stagnirajo ali celo nazadujejo, njihova možnost dostopa do služb za nedoločen čas, do stanovanjskega trga, do javnega zdravstva, javnega šolstva, zdrave prehrane in kulturnih dobrin pa postaja vse bolj omejena, vse bolj negotova. Iz te družbeno-ekonomske stiske, v kateri so se znašli milijoni ponižanih in razžaljenih, je na Zahodu v zadnjem obdobju vzniknilo več precej glasnih, političnih gibanj – v tem smislu lahko govorimo o newyorškem gibanju »Zavzemimo Wall Street«, o rumenih jopičih v Franciji in najbrž tudi o množicah s Trumpovih predvolilnih zborovanj –, a zdi se, da naprezanja takó angažiranih ljudi niso obrodila omembe vrednih sadov. Ekonomska neenakost pač še naprej narašča, prekarizacija in pavperizacija se širita, bogastvo in politična moč najbogatejšega odstotka – ali celo samo najbogatejšega promila – pa rasteta v nebo. Kako to pojasniti? Kako je mogoče, da pripadniki in pripadnice izkoriščanih družbenih razredov ne zmorejo oblikovati široke družbeno-politične koalicije, ki bi v parlamentih, na delovnih mestih, na spletu in na ulici zastopala njihove interese? Še več: kako je možno, da se računalniški inženirji, delavke v tekstilni industriji, kmetje in umetnice pogosto bolj bojijo drug drugega kakor pa vseh tistih, ki načrtujejo in implementirajo izkoriščevalske politike, ki so nas vse skupaj privedle v očitno zagaten družbeno-ekonomski položaj? Kako je možno, da se centrifugalna moč raznolikih etničnih, religioznih, spolnih in kulturnih identitet izkoriščanih ljudi zdi močnejša od centripetalne moči njihovih skupnih socio-ekonomskih interesov? Je nemara eden od razlogov ta, da živimo v »post-hladnovojnem« svetu, ki ni le pozabil na idejo razredne solidarnosti, ampak kratko malo ne ve več, kaj je to družbeni razred in kako razredna strukturiranost družbe navsezadnje vpliva na naša življenja? – Če to vsaj malo drži, potem se najbrž velja vprašati, kaj je to družbeni razred, koliko družbenih razredov pravzaprav je in, ne nazadnje, kam se je izgubila politika, ki bi danes gradila na razrednih interesih izkoriščanih? Prav tega smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dva sociologa, dr. Marka Kržana in dr. Jožeta Vogrinca. Foto: prizor s protesta, ki je v okviru gibanja »Zavzemimo Wall Street« potekal oktobra 2011 na ljubljanskem Kongresnem trgu (Yerpo / Wikipedia)

Še na začetku 20. stoletja naj bi imela centralno banko le ena tretjina svetovnih držav. Danes si države brez institucije, ki bi imela monopol nad tiskanjem denarja, na take in drugačne načine uravnavala količino denarja v obtoku ter, kot bomo videli, počela še marsikaj drugega, verjetno sploh ne moremo predstavljati. Čeprav so centralne banke danes nepogrešljiva institucija vsake države, špekulacije okrog njihove vloge pa so tudi nadvse priljubljena tema v teorijah zarot, pa v resnici le malo vemo o tem, kaj vse dejansko počnejo, kako se je njihova vloga skozi preteklost spreminjala in kako se utegne preoblikovati v današnjem času, ko smo priča velikim ekonomskim in geopolitičnim spremembam, ki so skozi vso zgodovine vplivale tudi na delovanje teh institucij. Prav teh vprašanj se bomo lotili v tokratni Intelekti, in sicer s pomočjo dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka, dr. ekonomske zgodovine Jureta Stojana z Inštituta za strateške rešitve ter ekonomista dr. Urbana Sušnika z NLB Lease&Go. Gre za ponovitev oddaje Intelekta, ki je bila premierno na sporedu Prvega maja 2024.

V britanskem časopisu Guardian so se vprašali, če se je zlata doba turizma končala. Ali je treba zapleteno razmerje med tistimi, ki želijo obiskati najbolj zanimive kraje na svetu, in tistimi, ki v njih živijo, postaviti na novo? Veliko Slovencev poleti še vedno najbolj vleče na morje, na Jadran, na Hrvaško. To potrjujejo tudi rezultati najnovejše raziskave družbe Valicon. Na Hrvaškem je, ali še bo, poletni dopust preživela kar polovica Slovenk in Slovencev; 8 odstotkov v Italiji, 5 v Grčiji; 21 odstotkov Slovenk in Slovencev bo dopustovalo v Sloveniji. 15 odstotkov prebivalk in prebivalcev pa letos na dopust ne bo odšlo. V tokratni Intelekti vam v poslušanje in razmislek ponujamo nekaj spominov na dopust, počitnice in potovanja, na taka, kot so bila nekoč. Govorili bomo o turizmu danes, za katerega se zdi, da ga bodo prenatrpanost, draginja, vojne in naravne katastrofe, pokopali. Kakšna pa bo, če sploh, torej prihodnost turizma? Sodelujejo: analitičarka Ana Jemec Špik (Slovenska turistična organizacija), politologinja prof. dr. Marjetka Rangus (Fakulteta za turizem Univerze v Mariboru), »sanjač slovenskega turizma« Dominik S. Černjak (Turistična zveza Slovenije) in etnologinja, kulturna antropologinja in zgodovinarka doc. dr. Jasna Fakin Bajec (ZRC SAZU in Fakulteta za Humanistiko Univerze v Novi Gorici).

V tokratni Intelekti govorimo o mirovnih politikah v času zaostrenih militantnih retorik. Preverjamo, kako in kje so mirovne politike lahko uspešne, kako misliti pacifizem v času, ko se nam pred očmi dogaja genocid in ali lahko mirovne politike uspejo brez pravice in pravičnosti za žrtve konfliktov? In še: kakšna je vloga žensk v mirovnih gibanjih ter s kakšnimi pritiski se soočajo nevladne organizacije, ki zagovarjajo mirovne politike? Kakšno vlogo ima izobraževanje pri dolgoročni vzpostavitvi miru in zakaj je mirovna politika tudi socialna politika? V oddaji gostimo Sonjo Lokar iz Ženskega lobija Slovenije in Iztoka Šorija, direktorja Mirovnega inštituta.

Na svetu je debelih že več kot milijarda ljudi – debel je torej že vsak osmi človek; samo v Sloveniji po oceni NIJZ približno 400.000. Kdo je kriv? Kje tiči razlog? Ali je vzrok v tako imenovanem debelilnem okolju, ki nas sili v nezdrave izbire? Kakšno vlogo imajo pri epidemiji debelosti geni, hormoni, sladke pijače, procesirana hrana, gibalna neaktivnost, sedeč življenjski slog? Ali trend sploh še lahko zaustavimo, ali gre za začaran krog, za spiralo brez konca? O teh vprašanjih v Intelekti razpravljajo pediatrinja dr. Irena Štucin Gantar iz Bolnišnice za otroke s Šentvida pri Stični, mlada raziskovalka Kaja Kranjc, magistrica inženirka prehrane z Biotehniške fakultete v Ljubljani, profesor športne vzgoje dr. Gregor Starc s fakultete za šport in pediater dr. Primož Kotnik z ljubljanske Pediatrične klinike. Gre za ponovitev oddaje Intelekta, ki je bila premierno na sporedu Prvega septembra 2024.

Zakisljevanje oceanov je preseglo kritično planetarno mejo. To pomeni, da so oceani najmanj za 20 odstotkov bolj kisli kot v predindustrijski dobi, še mnogo slabše pa je stanje na Arktiki in okoli Antarktike. To tudi pomeni, da smo prekoračili že sedmo od devetih planetarnih kritičnih mej, znotraj katerih lahko Zemlja zagotavlja varne pogoje za življenje, kakršnega poznamo.Najbolj so ogroženi koralni grebeni, ki jih že tako ali tako uničujejo pretoplo morje in vročinski valovi. Zaradi bolj kisle vode zdaj tudi korale vse težje gradijo svoja ogrodja, ta postajajo bolj krhka in ranljiva. Toda najmočnejše je zakisljevanje v hladnejših predelih oceanov. Prekisla voda uničuje ličinke ostrig in rakovic ter načenja lupine in s tem odpornost pomembnega dela zooplanktona. S tem se maje pomemben člen v prehranjevalni verigi, od katerega so odvisne številne vrste. »V zadnjih 300 milijonih letih ni bilo tako hitrih sprememb pogojev za življenje, kot se odvijajo danes,« pravi oceanska biologinja dr. Nina Bednaršek, raziskovalka na Institutu Jožef Stefan in na Oregonski državni univerzi, ena od avtoric raziskave, ki je pokazala, kako močno je že zakisljevanje in kako občutno so se zato spremenili pogoji za življenje. Soavtor raziskave dr. Richard Feely z Laboratorija za pacifiško morsko okolje v Seattlu pri ameriški Agenciji za oceane in atmosfero NOAA, ki že petdeset let raziskuje zakisljevanje in kemijo oceanov, pa opozarja, da bi se lahko do konca stoletja kislost povečala od 30 pa vse do 150 odstotkov, odvisno pač od količine CO₂, ki ga bomo še spustili v ozračje.

Avtor kultne televizijske serije Twin Peaks in nič manj razvpitih filmov, kot so Modri žamet, Divji v srcu in Mulholland Drive, je v očeh številnih veljal za največjega mojstra sedme umetnosti našega časaVčasih se zdi, kakor da je biti kritičen do filmov, ki prihajajo iz Hollywooda, malodane stvar minimalnega osebnega samospoštovanja resnih cinefilov, kajne. A vsake tolikokrat se pojavi kak režiser, ki celo sredi ameriške tovarne cukrenih sanj in cenene zabave vendarle ustvari filme, v katerih tudi najbolj izbirčni gledalke in gledalci hitro prepoznajo čisto pravo, emocionalno in intelektualno izzivalno, nemara že kar sublimno umetnost. Eden takih je bil skoraj gotovo David Lynch, ki se je poslovil letos januarja v 79. letu starosti. V štirih desetletjih, med letoma 1977 in 2017, je posnel deset filmov, med katerimi gre menda posebej izpostaviti Modri žamet pa Divje v srcu in Mullholland Drive, ter tri sezone kultne televizijske nadaljevanke Twin Peaks, za ta opus pa je – poleg številih nominacij – med drugim prejel zlato palmo v Cannesu, častnega zlatega leva v Benetkah in oskarja za življenjsko delo. Še več; britanski časopis Guardian ga je že pred slabima dvema desetletjema razglasil za največjega režiserja našega časa, legendarna filmska kritičarka Pauline Kael ga je označila za prvega resnično popularnega nadrealista, režiserski kolega Martin Scorsese pa je ob njegovi smrti zapisal, da je Lynch na veliko platno spravil resnično nezaslišane podobe, take, ki jih pred tem še ni videlo človeško oko. Če je tako, tedaj se najbrž velja vprašati, s čim natanko se je David Lynch pravzaprav zavihtel na sam vrh filmskega Parnasa? Velja se, drugače rečeno, vprašati, kaj nam njegovi filmi pripovedujejo in kako to počno? – Prav tega smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega in filmskega kritika Roberta Kureta pa filozofa, sociologa, pisatelja in predavatelja na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Mirta Komela, ter kulturologinjo, našo kolegico s televizijske strani Kolodvorske ulice, avtorico oddaje Televizorka, Ivano Novak. Foto kolaž:- David Lynch na festivalu v Cannesu leta 2017 (Georges Biard, Wikipedija)- Plakat za film Eraserhead, 1977 (Libra Films, Wikipedija)- Plakat za film Človek slon, 1980 (Paramount Pictires, Wikipedija)- Plakat za film Dune, 1984 (Universal Pivture, Wikipedija)- Plakat za film Modri žamet, 1986 (De Laurentiis Entertainment Group, Wikipedija)- Plakat za film Divji v srcu, 1990 (The Samuel Goldwyn Company, Wikipedija)- Kader iz uvodne špice za prvi dve sezoni televizijske serije Twin Peaks, 1990-91 (ABC, Wikipedija)- Plakat za film Twin Peaks : Ogenj hodi z mano (New Line Cinema, Wikipedija)- Plakat za film Izgubljena cesta, 1997 (October Films, Wikipedija)- Plakat za film Resnična zgodba, 1999 (Buena Vista Pictures, Wikipedija)- Plakat za film Mulholland Drive, 2001 (Universal Pictires, Wikipedija)- Plakat za film Notranje zadeve, 2006 (Absurda / 518 Media, Wikipedija)- Plakat za tretjo sezono televizijske serije Twin Peaks, 2017 (Showtime, Wikipedija)

"Kdo sem - poleg svoje življenjske zgodbe in svojih vlog?" To strašljivo, hkrati pa tudi osvobajajoče vprašanje si v knjigi Kriza srednjih let – od stiske do smisla, zastavlja dr. James Hollis, ena od svetovnih avtoritet jungovske psihoanalize. Ko odkrijemo, da smo živeli svoj lažni jaz in se šli le začasno odraslost, v kateri so nas gnala nerealna pričakovanja, se nam ponudi možnost druge odraslosti, v kateri resnično postanemo osebnost. Kriza in preobrazba v srednjih letih sta priložnost za preopredelitev in preusmeritev osebnosti, obred prehoda iz podaljšane adolescence prve odraslosti proti neogibnemu snidenju s starostjo in smrtjo. Kdor zna to potovanje opraviti z zavedanjem, si bo osmislil življenje. Kdor pa ne, ostaja jetnik svojega otroštva, najsi se zdi na zunaj še tako uspešen. Zakaj gre v obdobju krize srednjih let toliko ljudi skozi takšne pretrese? Zakaj ravno tedaj in zakaj se nam zdi, da gre za krizo? Kaj pomeni tovrstna izkušnja? V tokratni Intelekti se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič s tem ukvarajala z gostoma strokovnjakoma - magistrico Urško Ajdišek, jungovsko psihoanalitičarko in supervizorko, tudi jungovsko coachinjo v zasebni terapevtski praksi ter Petrom Topićem, univerzitetnim diplomiranim socialnim delavcem in psihoterapevtom v zasebni praksi.

Junij je mesec, ko po celem svetu potekajo parade ponosa, množična zavzemanja za enakost in upor proti diskriminaciji. Živimo v družbi, kjer so ne le LGBTIQ+ skupnost, temveč tudi druge ranljive družbene skupine tarče nestrpnosti in sovražnosti. Zato smo v tokratni oddaji Intelekta spregovorili o porastu sovraštva v družbi in o problematiki skrajnih populističnih gibanj. Odgovore na vprašanja o tem kdo so glavni nosilci populističnih gibanj, kaj sporočajo, zakaj in koga nagovarjajo, so iskali gostje oddaje prof. dr. Jana Javornik z Univerze v Leedsu in sodelavka Inštituta za novejšo zgodovino, pisateljica Suzana Tratnik in prof. dr. Roman Kuhar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Ko je Donald Trump na začetku aprila skoraj celotnemu svetu napovedal obsežne carine, je Kitajska, za razliko od marsikatere druge države, vsaj na zunaj ohranila popolnoma mirno kri in s svojimi povračilnimi ukrepi jasno pokazala, da se Združenim državam ne bo pustila izsiljevati. Ob tem pa se seveda postavlja vprašanje, kaj je Kitajski - ki jo imamo včasih še vedno za tovarno sveta, močno odvisno od izvoza - omogočilo tako trdno pozicijo ter kakšna pravzaprav je kitajska ekonomsko-politična strategija v vedno bolj zaostreni trgovinski vojni, ki je prejkone tudi vojna za svetovno geopolitično prevlado. Kako je Kitajska pripravljena na radikalno znižanje trgovine z Združenimi državami, kaj so močne in kaj šibke točke njenega položaja v mednarodni ekonomiji in svetovnih dobavnih verigah, kako v oziru na geopolitične razmere preoblikuje svoje gospodarstvo in kakšne prednosti ali slabosti ji pri odzivu na novo ekonomsko realnost daje njen politično-ekonomski sistem? Ter nenazadnje, kaj vse to pomeni za življenjski standard Kitajcev in notranjepolitični položaj kitajske komunistične partije? Na tovrstna vprašanja nam bodo v tokratni Intelekti pomagali odgovoriti sinologinja dr. Maja Veselič z ljubljanske filozofske fakultete, politolog dr. Josip Lučev z zagrebške Fakultete za politične vede, ki se je z nami povezal iz Zagreba, ter ekonomist Sašo Šmigić, ki upravlja naložbe za kitajski in indijski trg pri Generali Investments. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Wikipedija, javna last

Umetna inteligenca velja za tehnologijo, ki bo definirala 21. stoletje. Predvidena vlaganja vanjo v naslednjih nekaj letih gredo globalno gledano v bilijone dolarjev. Ob tem se bo občutno povečala tudi poraba elektrike, po ocenah IEA za štirikrat v le petih letih. Novi podatkovni centri se tako vse bolj načrtujejo skupaj s lastnim virom energije, od jedrskih elektrarn do polj vetrnic. Zakaj je sodobna umetna inteligenca tako lačna energije, koliko energije terja eno vprašanje ChatGPT-ju in kaj se pravzaprav dogaja v sodobnih podatkovnih centrih, preverjamo v tokratni Intelekti, v kateri sodelujejo prof. dr. Andrej Filipčič z Inštituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici ter izr. prof. dr. Iztok Lebar Bajec, prof. dr. Uroš Lotrič in prof. dr. Patricio Bulić s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

Dr. Špela Šalamon: Recimo, da se bomo "zombi" apokalipsi izognili. Novega koronavirusa sicer ne bomo eradicirali, vendar ne bomo smeli pustiti, da se prosto širi. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se je z novim koronavirusom SARS-CoV-2 po svetu okužilo več kot 775 milijonov ljudi. Samo v Sloveniji smo potrdili več kot 1.350.000 primerov; nekateri so se z novim koronavirusom okužili enkrat, drugi dvakrat, trikrat, ali celo še večkrat. V središču Intelekte je tokrat dolgi covid in njegove posledice na zdravje ljudi. Sogovorniki in sogovornice bodo govorili o izsledkih raziskav, ki so ključni za boj proti tej zahrbtni bolezni, in tudi o zdravstvenih težavah, stiskah ter ovirah, ki jih doživljajo oboleli in njihovi bližnji. Od hude utrujenosti in stalnih bolečin, do vrtoglavice in izgube spomina. Stroka ocenjuje, da za dolgim covidom trpi do 30 odstotkov vseh tistih, ki so preboleli okužbo z novim koronavirusom. Sodelujejo: Bojan Ambrožič (Ljubno, Slovenija) in Adrian Hillier (Oxford, Združeno Kraljestvo) – oba sta obolela za dolgim covidom, zdravnica prof. dr. Marta Kisiel (Medicinska fakulteta Univerze v Uppsali, Švedska), zdravnica dr. Špela Šalamon (Deželna bolnišnica LKH Zgornje Štajerske, Leoben, Avstrija) in Suzi Zumpe (Angleška narodna opera, London, Združeno kraljestvo). Intervju z dr. Špelo Šalamon TUKAJ Blog Bojana Ambrožiča TUKAJ Intelekta o švedskem "liberalnem" pristopu proti covidu TUKAJ Podkast Pet let pozneje TUKAJ

Ljubljana je slovensko glavno mesto, naše največje mesto in kot tako tudi nekakšen zgled ostalim krajem v Sloveniji. Pred Ljubljano so številni izzivi, ki jih lahko pričakujemo v prihodnosti, nekateri pa se že kažejo v polnem razmahu. Govorimo o okoljskih in družbenih izzivih, ki posegajo na polja urbanizma, urejevanja prostora, arhitekture, prometa, zelenih površin, javnega prostora, stanovanjske politike in še bi lahko naštevali. Vsi ti izzivi imajo posledice za ljudi, prebivalke in prebivalce mesta, za začasne obiskovalce, za gospodarstvo, vplivajo na zdravje, mobilnost in kakovost življenja. Kako je Ljubljana pripravljena na izzive prihodnosti? Kakšne strategije ubira? Kje so zamujene priložnosti, kje je ambiciozna, kje zaostajamo, kaj nas čaka? V Intelekti gostimo arhitektko in urednico Nino Granda iz revije Outsider in sociologa, profesorja Marjana Hočevarja s Centra za prostorsko sociologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani.

Za taborišči v Gonarsu in na Rabu sicer vemo, ni pa gotovo, da tudi vemo, kaj natanko so Slovenke in Slovenci tam doživeliVedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo. Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu. Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)

80 let od konca druge svetovne vojne govorimo o mednarodnem denarnem sistemu, s katerim so zahodne države na čelu z ZDA oblikovale pravila povojnega kapitalizma in institucionalizirale ameriško ekonomsko hegemonijoDobro vemo, da so prav s koncem druge svetovne vojne, od katerega te dni mineva 80 let, Združene države resnično začele igrati vlogo osrednje svetovne geopolitične sile. Tega pa ni omogočila samo njihova vojaška premoč, ampak tudi dejstvo, da so z uveljavitvijo dolarja kot svetovne rezervne valute ZDA dokončno zamenjale Veliko Britanijo na mestu najbolj vplivnega gospodarstva na svetu. V času, ko so spričo sprememb, s katerimi utegne Donald Trump temeljito premešati delovanje svetovne ekonomije, naše oči še bolj kot sicer uperjene čez Atlantik, se bomo v Intelekti posvetili temu, kako se je gospodarska prevlada ZDA in ameriškega dolarja sploh vzpostavila. Vrnili se bomo torej na sredino 40. let preteklega stoletja, ko so voditelji zavezniških držav oblikovali tako imenovani brettonwoodski sistem, mednarodno denarno ureditev, ki je po eni strani omogočila povojno okrevanje in gospodarsko rast tudi državam poraženkam, po drugi strani pa ZDA postavila v samo središče svetovnega gospodarstva in njeno vojaško zmago prevedla tudi v institucionalno ekonomsko in finančno moč. O tem, kako so si zahodni voditelji še v času druge svetovne vojne zamislili mednarodna denarna pravila povojnega sveta, kakšni razmisleki in interesi so jih pri tem gnali, kaj je ta sistem prinesel različnim delom sveta in kakšna je njegova dediščina danes, pol stoletja po razpadu Brettonwoodskega sistema in v odsotnosti novega dogovora te vrste, nam bodo pomagali razmišljati dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Neven Borak, dr. Kornelija Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete in ekonomist dr. Urban Sušnik z NLB Lease&Go. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay

Bolj ko postajajo mednarodni odnosi negotovi in napeti, bolj so pomembne na videz obrobne podrobnosti, ki lahko odločijo, v katero smer se bodo odvila pogajanjaVsaj del zahodnega sveta je bil po koncu hladne vojne in padcu socializma prepričan, da je nastopil konec zgodovine, zahodni politični in ekonomski ustroj pa bo slej ko prej prevladal povsod po svetu. V tem kontekstu je verjetno jasno, da to ni bil ravno čas, ki bi Zahod silil v premislek marsikdaj arogantnega obnašanja do drugih sil in spregledovanja njihovih pogledov ter miselnega in kulturnega sveta, iz katerega izhajajo in ki v veliki meri določa njihove odločitve. Danes pa je že jasno, da je Zahod le eden od centrov geopolitične moči in da bodo pogovori s predstavniki kultur, ki so lahko zelo drugačne od zahodne, ključni ne le za dobre gospodarske odnose, ampak tudi za razreševanje političnih in celo vojaških konfliktov. Čeprav je bilo poznavanje drugega od nekdaj pomemben del stikov med ljudmi iz različnih okolij, smo se torej znašli v multipolarnem svetu, v katerem bodo gospodarstveniki, diplomati in politiki prisiljeni še precej bolje spoznati kulture svojih sogovornikov, kakršni so denimo Rusija, Kitajska, Indija in Brazilija, v kontekstu vedno manj samoumevnih zavezništev znotraj samega Zahoda pa seveda nikakor ni nepomembna tudi pozornost na naše notranje medsebojne razlike, ki včasih nikakor niso tako majhne. Korak v tej meri predstavlja tudi delo Medkulturna pogajanja: izzivi, dileme in rešitve, ki je nedavno izšlo pri založbi Fakultete za družbene vede. Kako pravzaprav pristopiti k medkulturnim pogajanjem ter kako na različnih koncih sveta razmišljajo o sklepanju dogovorov, pa tudi o odnosih in svetu nasploh, sta predstavila zaslužni profesor, strokovnjak za mednarodne ekonomske odnose dr. Marjan Svetličič ter dr. Boštjan Udovič s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Pogovor je bil prvotno predvajan v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: Pogovori kitajske in ameriške delegacije na vrhu G20 v Buenos Airesu leta 2018, Wikipedija, javna last

Fosilizirani ostanki bujnih gozdov na Antarktiki iz časov, ko so na planetu vladali dinozavri, nazorno pričajo o tem, koliko toplejša je bila Zemlja pred davnimi časi. Po drugi strani pa so zadnjih 2 in pol milijona let večinoma prevladovale dolge ledene dobe, s kratkimi vmesnimi toplejšimi obdobji, v kakršnem živimo zadnjih 12 000 let. Kaj je podnebno tehtnico nagnilo zdaj v eno, zdaj v drugo smer? Kakšne ekstremne dogodke lahko razberemo v geološkem zapisu planeta? Kaj nam konec koncev ta oddaljena preteklost lahko pove o dogajanju danes? Gosta tokratne Intelekte sta klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje in geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Zemlja v času zadnje ledene dobi, umetniška upodobitev, Wikipedia

Nove droge, novi izziviV Sloveniji se je letos v vzorcu heroina pojavil izjemno nevaren sintetični opioid fentanil, ki je 50-krat močnejši od heroina in zato vzrok za predoziranja in smrti. Strah pred fentanilom v Evropski uniji je velik, v Združenih državah Amerike in v Kanadi je namreč povzročil hudo zdravstveno krizo. Kako smo na pojav te smrtonosne droge pripravljeni v Sloveniji, kakšne so še druge nove psihoaktivne snovi pri nas ter kdo in kje danes uporablja tako nove kot stare psihoaktivne snovi? Odgovore na ta vprašanja in opis primerov zastrupitev, obravnave bolnikov in toksikološko analizo novih psihoaktivnih snovi je ponudil posvet z naslovom Nove droge, novi izzivi, Toksikologija 2025, ki sta ga organizirala Sekcija za klinično toksikologijo Slovenskega zdravniškega društva in Center za klinično toksikologijo in farmakologijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Nekaj zanimivih poudarkov boste slišali v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.