Intelekta

Polarizacija glede pravic žensk vse bolj ločuje slovenske fante in dekleta. Delež deklet, ki menijo, da ženske nimajo dovolj pravic, se je v zadnjih šestih letih močno povečal, medtem ko se je delež fantov, ki menijo, da imajo ženske preveč pravic, podvojil. To kažejo rezultati raziskave Mladi 2024. Tudi izsledki raziskave Empath kažejo podobno sliko. Gostje tokratne oddaje Intelekta, dr. Veronika Tašner, dr. Nina Perger in dr. Jasna Podreka so poskušale osvetliti kompleksno ozadje teženj po retradicionalizaciji ter ponuditi morebitne načine odzivanja na vse večji ideološki razkol v družbi. Prav tako so spregovorile o novi moškosti in načinih spopadanja s škodljivimi stereotipi v izobraževalnem sistemu.

Svetovni umetnostni trg je živahen in pester. Na leto ustvarja finančni promet, ki se meri v milijardah. Slovenski umetnostni trg pa je po drugi strani komaj zaznaven. Zaprt v svoji majhnosti ne predstavlja spodbudnega okolja za razvoj umetniške produkcije. Vse več umetnic in umetnikov zapušča ustvarjalne poklice in se preusmerja na druga področja. Tudi podpornikov, mecenov in zbirateljev umetnosti pri nas ni veliko in še ti se pogosteje kot za sodobno umetnost odločajo za že uveljavljene avtorice in avtorje. Kakšne so razmere na slovenskem umetnostnem trgu in kateri so razlogi zanje v tokratni Intelekti. Pripravlja jo Miha Žorž. Gosta: umetnostna zgodovinarka in umetnostna kritičarka, izredna profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani Dr. Nadja Zgonik in Damjan Kosec, galerija in dražbeno hišo Sloart

Vsak peti prebivalec Slovenije je star 65 let ali več – v številkah to pomeni, da pri nas živi že več kot 460.000 starostnikov in starostnic. Starost je lahko lepo in polno življenjsko obdobje. Kar pa ne velja za vse. Lahko jo spremljajo stereotipi, predsodki, diskriminacija. Vedno glasnejši so tisti, ki opozarjajo, da smo v neoliberalizmu – ki ceni moč, mladost, zdravje, lepoto, produktivnost – prešli iz sočutnega dojemanja starosti v sovražni starizem – v sovražno staromrzništvo. Namesto, da bi starostnike obravnavali kot enakopravne člane družbe, jih potiskamo na rob. Kakšna je torej starost v Sloveniji? Kako v Sloveniji živijo starejši od 65 let; starostniki? Razpravljajo: doc. dr. Mateja Berčan, ki na terenu dela kot patronažna medicinska sestra, hkrati tudi predava na Univerzi Alma Mater Europaea; predavateljica in raziskovalka asist. dr. Miriam Hurtado Monarres s Fakultete za družbene vede, magister managementa Alen Gril (Dom dr. Janka Benedika Radovljica) ter antropolog in predavatelj prof. dr. Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka. V živo iz Cankarjevega doma ob Festivalu za tretje življenjsko obdobje pripravil: Iztok Konc.Foto: Pixabay, cc

Novi načini komunikacije so s sabo prinesli tako pozitivne kot negativne učinke, s katerimi se različne religijske skupine soočajo na različne načine. Kako so se religijske skupnosti digitalizirale v času zaprtja zaradi pandemije koronavirusa? Kakšne prakse so se od izrednih razmer obdržale? Kdo so religijski vplivneži? Ali je Qanon nova religijska skupnost? Kako je digitalizacija vplivala na raziskovanje religijskega življenja? Velike spremembe v rabi digitalnih tehnologij je povzročila pandemija koronavirusa in z njo prepovedovanje druženja večjih skupin v zaprtih prostorih. Za zaslone in med štiri stene domov so se preselile tudi religijske skupnosti, ki so poleg družbenih medijev, aplikacij za sestanke in množično sporočanje, uporabljale tudi starejše načine komuniciranja, od telefona do elektronske pošte, večje pa tudi radio in televizijo. V okviru mednarodne raziskave religijskih skupnosti Recovira, ki se je začela leta 2022 in se bo letos končala, v njej pa poleg Slovenije sodeluje še 6 držav, so raziskovali, kako so se v času zaprtja zaradi pandemije koronavirusa znašle tri religijske skupine: prevladujoča religijska institucija, dolgo uveljavljena manjšinska skupnost in novejša, manj razširjena religijska skupnost. V Sloveniji so raziskovali soočanje s pandemijo v Rimskokatoliški cerkvi, Islamski skupnosti in Skupnosti za zavest Krišne. Ugotovili so pomembne razlike v načinu komuniciranja prek spleta. Več v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan, živimo v družbi preplavljeni s podobami. In te podobe nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, tudi življenjske nazore in izbire. Večina te vizualne, fotografske hiperprodukcije je brez globljega smisla, brez refleksije, brez neke dodane vrednosti, ki bi osmišljala humanistično držo pri posamezniku. In družbi. A vendarle obstajajo podobe, ikonične fotografije, ki s svojo sporočilnostjo in močjo sežejo dlje in globlje in lahko spreminjajo zavest družbe in celo preusmerijo tok zgodovine. Katere so, te ikonične fotografije, imajo tudi v tem hektičnem in desenzibiliziranem času, ki ga živimo, še moč dramila? O tem se je avtorica in voditeljica Liana Buršič pogovarjala z gostoma v tokratni Intelekti, pa tudi o meji, cenzuri in etosu, ko fotografiramo ljudi in dogodke, o družbeno angažirani fotografiji in o tem, kaj s fotografijo sploh želimo sporočiti soljudem in svetu ter manku senzibilnosti ob gledanju. Fotografija priča o življenju, daljnem in bližnjem, vsekakor je močno orodje, prav tako kot tisti, ki gleda skozi to tretje oko – fotograf. Ali kot je rekla znamenita ameriška fotografinja, Dorothea Lange, ki je zaslovela s svojo serijo fotogafij migrantske matere, posnete v času velike gospodarske krize – fotoaparat je orodje, ki uči ljudi, kako gledati, videti tudi brez fotoaparata. Gosta: - Manca Juvan, mednarodno priznana fotografinja, zaposlena na ZRC SAZU-ju, Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na oddelku za multimedijo - Dr. Uroš Hočevar, fotograf, docent na VIST-u, Fakulteti za aplikativne vede, na oddelku za fotografijo, tudi ustanovitelj Inštituta kolektiff Foto: "Čakajoč na popis", Matic Zorman, World Press Photo 2016, 1. nagrada, portret (izsek objavljen z dovoljenjem avtorja)

Predsodki in stigmatizacija ne pripomorejo k rešitvi problema Svetovna zdravstvena organizacija je marca sporočila, da je na svetu debelih že več kot milijarda ljudi – debel je torej že vsak osmi človek; samo v Sloveniji približno 400.000 (po oceni NIJZ). "Osupljivo število ljudi živi z debelostjo," je dejal glavni avtor analize, ki jo je objavila znanstvena revija Lancet. Pri Svetovni zdravstveni organizaciji so ob tem poudarili, da smo mejnik presegli prej, kot so pričakovali – to je leta 2030. Kdo je kriv? Kje tiči razlog? Ali je vzrok v tako imenovanem debelilnem okolju, ki nas sili v nezdrave izbire? Kakšno vlogo imajo pri epidemiji debelosti geni, hormoni, sladke pijače, procesirana hrana, gibalna neaktivnost, sedeč življenjski slog? Ali trend sploh še lahko zaustavimo, ali gre za začaran krog, za spiralo brez konca? O teh vprašanjih v Intelekti razpravljajo pediatrinja dr. Irena Štucin Gantar iz Bolnišnice za otroke s Šentvida pri Stični, mlada raziskovalka Kaja Kranjc, magistrica inženirka prehrane z Biotehniške fakultete v Ljubljani, profesor športne vzgoje dr. Gregor Starc s fakultete za šport in pediater dr. Primož Kotnik z ljubljanske Pediatrične klinike. Kako je zdravilo za sladkorno povzročilo revolucijo pri zdravljenju debelosti TUKAJ S sogovornicami in sogovornikoma smo se prejšnji teden na Biotehniški fakulteti v Ljubljani udeležili 7. Simčičevega simpozija z naslovom Debelost kot izziv moderne družbe, ki je problematiko prav tako osvetlil z različnih zornih kotov. Posnetek simpozija o debelosti TUKAJ

Kljub temu da so prepiri o tem, kako visoke davke naj imamo, koliko neenakosti je dopustne v naših družbah ter kakšna mora biti vloga države v naših gospodarstvih, nenehno predmet naših političnih razprav, le malo poznamo mislece, ki so postavili temelje nekaterim od prevladujočih ekonomskih ideologij in oblikovali ključne miselne okvire, znotraj katerih sploh razmišljamo o tovrstnih vprašanjih. V tokratni Intelekti se bomo podali na začetek tega, kar v zadnjih desetletjih imenujemo »neoliberalizem« in se posvetili avstrijsko-britanskemu ekonomistu in političnemu mislecu Friedrichu Hayeku, ki je bil v preteklem stoletju eden glavnih zagovornikov prostih trgov, ekonomske neenakosti in skorajda popolnega umika države iz gospodarstva, njegova dela so izpričano brali pomembni konservativni politiki od Margaret Thatcher do Ronalda Reagana, še leta 2010 pa se je njegova znamenita uspešnica Pot v hlapčevstvo v nekem trenutku znašla na vrhu najbolj prodajanih knjig pri največjem spletnem prodajalcu. O tem, kakšna je bila Hayekova ne le ekonomska, ampak tudi družbena misel, kakšen vpliv je imela na svet, ki ga živimo in kako jo lahko ocenjujemo danes, se bomo točno 50 let po njegovem prejemu Nobelove nagrade za ekonomijo pogovarjali z dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom, ekonomistom dr. Anžetom Burgerjem s Katedre za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in dr. Aljošo Kravanjo z Oddelka za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Friedrich Hayek, Wikipedija (javna last)

Ali lahko človek, ki sedi za mizo v Ovalni pisarni, res premika gore v ameriški notranji in zunanji politiki ali pa je, nasprotno, zgolj klavrna lutka v rokah različnih lobijev ter zakulisnih interesnih skupin?Ameriške volitve so pred vrati in ves svet se sprašuje, kdo se bo po njih vselil v Belo hišo – Donald Trump ali Kamala Harris? Ampak: zakaj natanko naj bi bilo to tako pomembno? – Nekateri pravijo, da seveda zato, ker je voditelj Združenih držav najmočnejši človek na planetu. Pristojnosti in pooblastila, s katerimi razpolaga ameriški predsednik, naj bi pač bili tolikšni, da lahko ta, ki funkcijo opravlja, tako v notranji kakor zunanji politiki navsezadnje premika gore … Pa to drži? – V tem kontekstu najbrž ne gre spregledati vseh tistih glasov, ki že leta zatrjujejo, da je v resnici vse čisto drugače in da ameriški predsednik ne odloča o ničemer, saj da je le nekakšna lutka v rokah različnih interesnih skupin in lobijev, od bankirskega do orožarskega. Kdo ima, skratka, prav? Kolikšna je realna politična moč, ki jo vihti človek, ki sedi za mizo v Ovalni pisarni? Je ta moč odvisna od individualnih kvalitet predsednika oziroma predsednice? In kako se je moč funkcije spreminjala skozi čas? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo politologinjo in predavateljico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner, pa diplomata, nekdanjega ambasadorja Republike Slovenije v Washingtonu, Romana Kirna, ter, ne nazadnje, zgodovinarja, našega radijskega kolega, novinarja in urednika, dr. Tomaža Gerdena.   Foto: Mount Rushmore, spomenik v Južni Dakoti, ki je pod vodstvom kiparja Gutzona Borgluma nastal med letoma 1927 in 1941 in prikazuje obraze štirih ključnih predsednikov ZDA: Georgea Washingtona, Thomasa Jeffersona, Theodorja Roosevelta ter Abrahama Lincolna (Thomas Wolf / Wikipedija)

Dezinformacije so postale stalne spremljevalke dogajanja v svetu; srečamo jih pri volilnih kampanjah, pri informacijah o dogajanju na vojnih območjih ter pri vrsti drugih dogodkov, od velikih do zelo lokalnih. Poleg tega bo vsaka ciljna skupina deležna svoje, po meri ukrojene pošiljke dezinformacijskih vsebin. A ta vseprisotnost med seboj pogosto tudi nasprotujočih si dezinformacij prav nič ne zmanjšuje njihovega učinka. Ne glede na to, kako očitne ali celo absurdne so, se zdi, da jim nekako kar ne zmoremo stopiti na prste. Zakaj? Smo se morda resničnosti preprosto naveličali? Po stoletjih vladavine racionalnosti in poudarjanja ključne vloge znanja in izobraževanja za doseganje t. i. družbenega napredka se včasih zdi, da je tej strategiji zmanjkalo nagovorne moči. Ali pa je, po drugi strani, resničnost postala tako temačna in neobetavna, da se ji skušamo na različne načine izogniti, tudi z močnejšim zatekanjem v alternativne resničnosti?Od kod pravzaprav izvirata moč in vpliv dezinformacij, zakaj številne strategije boja proti njim nimajo pravega učinka, in kakšen je njihov širši vpliv na današnjo družbo, bodo v današnji Intelekti razmišljali filozofinja doc. dr. Jela Krečič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, prof. dr. Igor Vobič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in direktor zavoda Državljan D, ki se posveča človekovim pravicam v informacijski družbi, Domen Savič.

Gradnja z zemljo v zadnjih letih ponovno doživlja zagon. Vse več projektov zasleduje cilj zniževanja ogljičnega odtisa, ki je pri gradnji z uporabo sodobnih materialov izjemno visok. Zemlja, nasprotno, predstavlja gradbeni material z enim najnižjih ogljičnih odtisov. Še več, navdušenci nad tovrstno gradnjo govorijo celo o zdravih hišah. Ilovico lahko mešamo z različnimi organskimi ali anorganskimi primesmi, ki izboljšujejo njene lastnosti. V tokratni Intelekti boste slišali dva ločena pogovora. Arhitekt Matevž Granda iz revije Outsider bo spregovoril o njihovem odmevnem projektu, ki ga izvajajo v Centru za gradnjo z zemljo v Dobravi pri Škocjanu na Dolenjskem, arhitekt Robert Veselko, eden od pionirjev gradnje z zemljo pri nas pa bo spregovoril o praktičnih vidikih, ki spremljajo ta način gradnje.

Polarizacija in radikalizacija sta postali prevladujoča poslovna modela v ekonomiji pozornosti, vplivnice in vplivneži pa vse bolj razlagajo kaj misliti in ne več kaj kupiti. Če je bil splet nekoč prostor, kjer so se anonimni pripadniki spletnih subkultur cinično in ironično odzivali na aktualno dogajanje, so napadi, grožnje, sovražna, mizogina in rasistična retorika ter pozivi k vrnitvi v tako imenovano normalnost vse drugo kot ironični memi in trolovsko zbadanje. Kakšne so posledice tega? To vsaka s svojega zornega kota raziskujejo Leja Markelj, Tinca Lukan in Chiara Perin. Pred mikrofon jih je povabila Urška Henigman, ki je pripravila tokratno oddajo Intelekta.Angela Nagle: Ubijte vse normalneže Julija Ebner: V temi Julja Ebner: Going mainstream Carmia Leja Markelj Tinca Lukan Chiara Perin Digital Fissures - Bodies, Genders, Technologies

Kako je videti lastništvo zaposlenih danes, kakšne so razsežnosti tega pojava in zakaj se podpora tvorstnim podjetjem pojavlja tako med levimi kot med desnimi politiki?Ob omembi podjetij, ki jih imajo v lasti zaposleni, verjetno večina Slovencev bodisi z nezaupljivim posmehom bodisi z nostalgično melanholijo pomisli na družbeno lastnino in samoupravljanje v nekdanji Jugoslaviji. In vendar danes ta ideja živi v precej drugačnih oblikah, in to ne le v kakšni od preostalih samooklicanih socialističnih držav, ampak kar v zahodnih centrih kapitalističnega razvoja, denimo v Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji, Kanadi in Nemčiji, pa v Italiji, v Španiji in na Danskem, lastništvo zaposlenih pa se pojavlja tudi v slovenskih podjetjih in naša vlada je ravno nedavno potrdila izhodišča za zakon o lastniški zadrugi delavcev.Od kod torej razmah ideje, ki se je verjetno marsikomu zdela pokopana s padcem berlinskega zidu? Kako je videti solastništvo delavcev danes? Zakaj se podjetja odločajo zanj in kakšne prednosti ter težave jim prinaša? Ter zakaj ideje o solastništvu zaposlenih dobivajo vedno več podpore tako med desnimi kot med levimi politiki, tovrstna podjetja pa so začela zanimati celo nekatere večje finančne vlagatelje? To so nekatera od vprašanj, o katerih bomo razpravljali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predstavnika dveh podjetij v lasti zaposlenih: Primoža Kokalja, direktorja Etikete v Žireh, ki so jo delavci odkupili že v času privatizacije in Sašo Muhič Pureber iz podjetja Inea, ki je nedavno pa prešlo v nov model solastništva zaposlenih. Pri pogovoru bosta sodelovala tudi dr. Tej Gonza, ekonomist in raziskovalec na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, in Kosta Juri, vodja raziskovalnega oddelka na Inštitutu za ekonomsko demokracijo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay

Kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se v 60. in 70. letih 20. stoletja zgodile pod praporom rockovske glasbe?Saj je težko verjeti, a 26. julija bo Mick Jagger dopolnil 81 let. Paul McCartney je 82. svečko na rojstnodnevni torti upihnil junija, Bob Dylan pa jih ima celo že 83. Ni kaj, bogovi rocka so se postarali. In čeprav so tako njihovi koncerti kakor nove studijske plošče še vedno razprodani, se zdi čas kar primeren, da povlečemo končno bilančno črto pod glasbeno revolucijo, ki so jo omenjeni glasbeniki pa tudi njihovi že pokojni vrstniki – od Janis Joplin in Tine Turner do Jimija Hendrixa in Davida Bowieja – sprožili v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, ali klasični rock sploh še navdihuje ustvarjalke in ustvarjalce, ki danes kraljujejo na vrhovih lestvic popularne glasbe – od ameriške megazvezdnice Taylor Swift do kraljev korejskega popa, skupine BTS? Zanimalo nas je tudi, kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se zgodile pod praporom rockovske glasbe? No, navsezadnje pa smo se tudi vprašali, ali je v sodobni, heterogeni, razsrediščeni in digitalizirani kulturni krajini glasba še naprej tisti ključni kulturno-umetnostni fenomen, ob katerem glavnina mladih odrašča, se pravi: išče svoj, od staršev in tradicije neodvisen vrednostni sistem oziroma pogled na svet? Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja sta nam pomagala iskati naša tokratna gosta: antropolog, predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Rajko Muršič, ter sociolog kulture, predavatelj na Oddelku za sociologijo iste visokošolske ustanove, dr. Jože Vogrinc.   Foto kolaž: - Paul McCartney, med koncertom v Sao Paolu, 2019 (Cecioka /Wikipedia)- Mick Jagger, med koncertom v Londonu, 2022 (Ralph_PH / Wikipedia)- Bob Dylan, med koncertom v Vitoria-Gasteizu, 2010 (Alberto Cabello / Wikipedia)

Zadnje tedne je javnost razburjalo dogajanje okrog napovedanega koncerta Magnifica v ljubljanskem parku Tivoli. Zavod RS za varstvo narave ni izdal soglasja za izvedbo koncerta na izbrani lokaciji, koncertu pa ostro nasprotuje tudi več kot 130 krajinskih arhitektov, urbanistov in biologov. Kot navajajo v javnem pismu, bo večtisočglava množica ljudi skupaj z vozili in ureditvami, potrebnimi za izvedbo koncerta, poškodovala življenjsko okolje rastlin, živali in gliv ter nepovratno prizadela tudi nekatere od naravnih prvin na tem območju. Ti dogodki jasno kažejo, da bi morali upravljanju z javnim prostorom nameniti več pozornosti, časa in premisleka. Demokratičnost procesa, usklajevanje različnih pogledov ter vključujoče sprejemanje odločitev bi morale biti osnove urejanja prostora. Intelekto pripravlja Miha Žorž.

V letu, ko mineva 100 let od prve zlate olimpijske medalje, ki jo je Leon Štukelj dosegel v mnogoboju, bo na poletne olimpijske igre v Pariz odpotovalo največ slovenskih športnikov do sedaj. S svojimi uspehi nas razveseljujejo v številnih, tudi ekipnih športih. Slovenci smo ponosni na to, da smo glede na število prebivalcev v samem vrhu osvojenih kolajn, tudi sicer pa smo Slovenci športno precej aktiven narod. Kje so razlogi za uvrstitve naših športnikov na velika tekmovanja, na zmagovalne odre in olimpijske igre? Kakšna je povezava med organiziranostjo športa v šolah in klubih ter vrhunskimi dosežki športnikov? Kakšen odnos ima do športa in športnikov država? In zakaj strokovnjaki s Fakultete za šport opozarjajo, da brez sistemskih sprememb na področju športa v šolah čez deset let ne bomo več imeli za koga navijati? Odgovore smo iskali v tokratni Intelekti, gosti so bili: dr. Uroš Mohorič, direktor za šport pri Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez; Gašper Plestenjak, Zavod za šport RS Planica, in prof. dr. Gregor Starc s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, vodja nacionalnega sistema meritev športnovzgojnega kartona.