Kje pa vas čevelj žuli

"Novinarstvo je v krizi" je besedna zveza, ki je praktično navzoča ves čas. Zato si bomo zastavili dve temeljni vprašanji novinarstva: Kaj se dogaja? In kaj to pomeni? Predvsem pa: kako to, kar se dogaja, vpliva na razvoj družbe. Kam nas torej kot družbo lahko pripelje nova predlagana zakonodaja v Sloveniji? Sogovornika: Sonja Merljak Zdovc, odgovorna urednica spletnega časopisa Časoris, in izr. prof. Peter Sekloča, Fakulteta za humanistične vede Univerze na Primorskem Foto: BoboKam nas kot družbo lahko pripelje nova predlagana medijska zakonodaja v Sloveniji?"Novinarstvo je v krizi" je besedna zveza, ki je praktično navzoča ves čas. Zato si bomo zastavili dve temeljni vprašanji novinarstva: Kaj se dogaja? In kaj to pomeni? Predvsem pa: kako to, kar se dogaja, vpliva na razvoj družbe. Kam nas torej kot družbo lahko pripelje nova predlagana zakonodaja v Sloveniji? "Svoboda izražanja in tiska je tako kot vsaka svoboda – ne samo v teoriji, ampak tudi v praksi – vedno obstajala, le da pogosteje ali izključno kot privilegij in redko, če sploh kdaj, kot univerzalna človekova pravica," je v uvodnem članku zbornika Premisleki o prihodnosti javnih medijev zapisal akademik in profesor dr. Slavko Splichal. Po vzponu in razvoju tiska so mediji s pojavom radia, televizije in spleta, v 20. stoletju dosegli pravo eksplozijo in tudi vpliv. Zaradi nadzorne vloge nad tremi vejami oblasti, so mediji dobili tudi nadimek, četrta veja oblasti, za katero pa se po mnenju odgovorne urednice spletnega časopisa Časoris Sonje Merljak Zdovc zdi, da ima vedno manj moči. Da je dodana vrednost medijev ravno v tem, da interpretira vsebino in dogodke ter jih postavlja v širši kontekst, pa poudarja komunikolog in izredni profesor Peter Sekloča na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. V Sloveniji lahko kmalu pričakujemo nove zakone na medijskem področju. Na Katedri za novinarstvo so zapisali, da so “predlogi sprememb štirih medijskih zakonov, ki so v javni obravnavi, pripravljeni tako slabo in tako škodljivo, da jih tudi spremembe posameznih predlaganih členov ne morejo bistveno izboljšati.” Ter pozvali k takojšnjem umiku iz zakonodajne procedure. Sonja Merljak Zdovc pravi, da nas tudi trenutni zakon še vedno zaznamuje in omejuje. George Orwell je zapisal: "Svoboda tiska pomeni svobodo kritike in nasprotovanja". Svoboda pa je ena izmed temeljnih vrednot vsake demokratične družbe. Slavko Splichal pa še dodaja: “čim bolj se država in stranke vmešavajo v medije, tem večja je nevarnost ukinjanja civilne družbe in demokracije, saj so mediji lahko 'čuvaji demokracije' le, če predstavljajo civilnodružbeni nadzor nad nosilci (ne le) politične moči. To pa po drugi strani in na videz paradoksalno zahteva prav od politične države, da s sredstvi, ki jih ima na voljo, zagotovi pravni in materialni okvir za avtonomno delovanje medijev in novinarjev.” "Pritiskov na javni servis ne doživljamo samo v Sloveniji. Velike težave imajo številni javni servisi po Evropi, tudi britanski BCC." Pogovor z dr. Nikolajem Jeffsom, anglistom in sociologom kulture

Kaj govori skrb vzbujajoče dejstvo, da je kar 200 priporočil varuha človekovih pravic iz preteklih let še vedno neuresničenih? Pogovor z varuhom človekovih pravic Petrom Svetina. Foto: BoboKaj govori skrb vzbujajoče dejstvo, da je kar 200 priporočil varuha človekovih pravic iz preteklih let še vedno neuresničenih? Pogovor z varuhom človekovih pravicKako premagati sistemsko neodzivnost državnih organov in ali je epidemija prinesla tudi erozijo naših temeljnih svoboščin, je skušal pojasniti varuh človekovih pravic Peter Svetina. Med epidemijo je v določeni meri prišlo do poseganja v človekove pravice, to je dejstvo, pravi varuh, ki sicer tudi nasprotuje nadgradnji domov za ostarele po zastarelih principih, ampak zagovarja moderne metode vključevanja v družbo. Maske so naša nova normalnost in na to se moramo navaditi, sploh, če za tem stoji stroka, ki nošenje mask priporoča. "Čeprav vlada v uredbi še ni določila, da bi lahko za nenošenje posameznike kaznovala, to ne pomeni, da jih ne nosimo," opozarja Svetina in pojasnjuje, da pa kljub temu pravnih podlag za kaznovanje posameznikov ni. "Razen za pravne osebe, te pa obstajajo!"  "Umaknil sem se iz družabnih omrežij zaradi sovraštva in primitivizma. Če se umakneš, še ne pomeni, da to odobravaš. Svoboda govora je zelo pomembna, ne smemo pristajati na njeno omejevanje. Ampak drugo pa je primitivizem. Kultura dialoga mora obstajati." Na koncu se za monitoring protestov niso odločili. "Izvajali ga bomo če bo prihajalo do pobud, ki nas bodo opozarjale, da so bili konkretni ljudje v konkretnem postopku kršene človekove pravice." "Naloga varuha je, da se na področju Republike Slovenije spoštujejo človekove pravice. Ne morem se spuščati v ocene ostalih držav," odgovarja na vprašanje o tem, kako ocenjuje razmere v državah (Hrvaška), kamor so bili izgnani nekateri migranti.

Znamenito primorsko mestece Kobarid je predvsem med turistično sezono prometno zelo obremenjeno. Premikanje po gručastem mestnem jedru, kjer so nekoč švigale zgolj vespe in fički, je danes skoraj nemogoče, tako zaradi velikosti vozil kot gostega prometa. O prometnih zagatah in predvidenih rešitvah se je Damjan Zorc med drugimi pogovarjal tudi z županom Markom Matajurcem.O prometnih težavah in predvidenih rešitvah premikanja po gručastem mestem jedru, ki je zaradi velikosti vozil in gostega prometa danes skoraj nemogočeZnamenito primorsko mestece Kobarid se med drugim ponaša tudi z zgodovinskim turizmom. Prav zaradi te turistične posebnosti pa je urejevanje tamkajšnjih prometnih izzivov tako rekoč zgodba brez konca. Če so nekoč med ozkimi ulicami švigali le vespe in fički, je danes čas za neprimerljivo razsežnejše jeklene konjičke. Skoraj vsako desetletje prinese kaj novega, naš kobariški poslušalec Slavko pa je teh desetletij nanizal že devet. "Cesta Kobarid–Svino je starodobna cesta, ozka in ne prenese toliko prometa. K večji preobremenjenosti pa pripomore tudi bližnji kamp. Na cesti ni prostora niti za pešce. Prometna stroka je v Kobaridu zelo slaba." Prometne zagate so v Kobaridu trdovratnejše od enega samega poletja. Župan Marko Matajurc nam je zatrdil, da so tik pred koncem javnega razpisa za celostne prometne študije. "V letošnjem letu bomo financirali prometno študijo, s katero želimo ugotoviti najboljše možnosti v prometni infrastrukturi v Kobaridu. Razmišljamo o conah poti za pešce, po tihem tudi o zaprtju mestnega trga in delne zapore Gregorčičeve ulice vsaj v poletnem času. Žal nekatere stvari lahko popravljamo in spreminjamo, nekaterih pa ne. Zavedati se moramo, da ima kraj tudi stare arhitekturne zasnove in škoda bi bilo, da bi jih zaradi prometa umikali. Zgodovina mora ostati. Ta novejša, večja vozila se bodo morala skozi mesto prebroditi na drugačen način, na primer s parkirišči zunaj kraja in javnim prevozom." Župan je ob koncu še dodal, da bo takoj po koncu študij odprl še javno debato o rešitvah, kjer bodo predlogi domačinov zaželeni in ovrednoteni. Do takrat pa je treba še počakati.

Novi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije dr. Robert Šumi je nastopil svoj mandat v dneh, ko je Slovenijo zajel prvi val epidemije covida 19. Poznavalci opozarjajo, da kriza, v kateri smo se znašli, prinaša tudi več priložnosti za korupcijo in goljufije. Kako deluje KPK v tej nenormalni normalnosti, o težavah funkcionark in funkcionarjev z navzkrižji interesov, viziji novega predsednika in tudi o čevljih njegovega predhodnika. Kriza, v kateri smo se znašli, prinaša več priložnosti tudi za korupcijo in goljufije. Kako v nenormalni normalnosti deluje Komisija za preprečevanje korupcije, odgovarja njen predsednik dr. Robert Šumi Novi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije dr. Robert Šumi je nastopil svoj mandat v dneh, ko je Slovenijo zajel prvi val epidemije covida 19. Poznavalci opozarjajo, da izredne razmere in pandemija predstavljajo veliko nevarnost korupcijskih tveganj in povečajo priložnosti za korupcijo in goljufije. "Ne pandemija ne kakršen koli drugi izredni položaj ne sme biti izgovor za korupcijo ali druge oblike neetičnosti. Razumemo, v kakšnih razmerah smo se znašli, ampak treba je vztrajati." Predsednik KPK dr. Robert Šumi poudarja, da se lahko v času izrednih razmer zgodijo tudi kakšne oblike nepravilnosti, ki pa so lahko samo tehnične ali postopkovne narave: "Ampak moramo potegniti črto in to ločiti od naklepnega dejanja, ko se nekomu zagotavlja koristi." "Treba je narediti črto med tem, ali je nekdo delal v javno dobro ali je imel v ospredju osebni interes."  Ob nastopu njegovega mandata so si na KPK začrtali cilje, ki temeljijo na preventivi in na nadzorstveni dejavosti, saj želijo okrepiti ugled komisije v javosti in se povezati z vsemi pristojnimi institucijami: "Verjamemo, da je lahko neodvisno in samostojno delovanje komisije uspešno samo v sodelovanju z različnimi deležniki, tako državnimi organi kot vlado, parlamentom, mediji, nevladnimi organizacijami." "Velja ničelna toleranca do kršitev za čisto vse, na najvišjih in na najnižjih položajih. Za vsa neetična dejanja, za vse kršitve v okviru naših pristojnosti. Ne glede na to, na kateri ravni si zaposlen, katero funkcijo opravljaš. Za vse so isti standardi." Novela Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije je v nastajanju že pet let. Dr. Robert Šumi pravi, da so nekatere rešitve, ki jih prinaša, dobre, a celotna novela ni optimalna, saj bi tudi sam zakon potreboval celovito prenovo: "V danem trenutku sprejem novele prinaša koristi tako za delovanje komisije kot za stranke v postopkih in nevladne organizacije."

Kako bo delovala mobilna aplikacija za obveščanje o stikih z okuženimi s koronavirusom in kakšne podatke o uporabnikih bo zbirala? Uporaba aplikacije odpira tudi vprašanja o morebitnih kršitvah pravic in o tem, kako bo vplivala na stigmatizacijo. Pogovarjali smo se z Alešem Završnikom z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.  O delovanju mobilne aplikacije za obveščanje o stikih z okuženimi s koronavirusom in o tem, kakšne podatke bo zbirala, smo govorili z Alešem Završnikom z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v LjubljaniNa razpis ministrstva za javno upravo za prilagoditev mobilne aplikacije za obveščanje o stikih z okuženimi z novim koronavirusom, ki temelji na nemški aplikaciji, se je prejšnji teden odzvalo šest ponudnikov, od katerih so štirje izpolnjevali razpisane pogoje glede cene. Ponudili pa so cene od štiri do 47 tisoč evrov. Šlo je le za evidenčno in ne javno naročilo in kot spominja profesor Aleš Završnik z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, je bil čas za prijavo na razpis ministrstva za javno upravo samo tri dni. "Pomembno se je zavedati, da nobena, tudi decentralizirana aplikacija, ne ponuja 100-odstotne varnosti glede zasebnosti in varnosti podatkov. Tudi te podatke je mogoče zlorabiti. In takšna presoja vplivov na zasebnost za protokol, ki je podlaga nemškemu protokolu, je narejena. Ampak o tem v slovenskem prostoru ni razprave." Profesor Aleš Završnik se sprašuje, ali bo mobilna aplikacija za obveščanje o stikih z okuženimi z novim koronavirusom sploh delovala. Tudi če bo delovala, aplikacija odpira vprašanja o morebitnih kršitvah številnih pravic, pa tudi o stigmatizaciji. "Zakaj ne bi imeli aplikacije za sledenje politikom in ugotavljanje stikov, ki so lahko korupcijski? Na ta način bi rešili tudi veliko problemov, ki jih imamo v družbi. Najenostavneje bi bilo namestiti neki čip pod kožo vsem ob rojstvu. To bi bilo v tem tehnološkem, tehnicističnem smislu zelo učinkovito, kako preprečevati neko pandemijo. Ampak imamo tudi druge vrednote, ne želimo biti taka družba." Na vprašanje, ali bi si aplikacijo naložil, Završnik odgovori, da ne, ker ne ve, kaj ta aplikacija počne. Pravi pa, da mu je ta protokol, ki ga je pripravil konzorcij univerz, vlil veliko optimizma, saj vidi, kaj je danes mogoče narediti s tehnologijo. Strinja se z epidemiologi, da ni več časa za svinčnik in papir. Aplikacija se mu zdi koristna z vidika decentraliziranosti zbiranja podatkov, dobra se mu zdi tudi anonimnost. Nevarnost vdora trolov, lovljenje podatkov ob pomoči drugih naprav ter negativni vplivi aplikacije na družbo pa bi lahko opredelil kot slabosti.

Spremembe Zakona o RTV Slovenija bi imele velike posledice za delovanje javnega zavoda in slovensko družbo, prav tako bi medijsko krajino močno spremenila Zakon o medijih in Zakon o Slovenski tiskovni agenciji. Zakaj vladni predlogi medijske reforme ne ponujajo dobrih rešitev, zakaj so neodvisni mediji zaradi pritiskov politike vedno bolj pomembni in kakšen status imajo javni servisi v zrelih demokracijah. Napovedane spremembe postavljamo v kontekst tako slovenske kot širše družbe in politike.Zakaj vladni predlogi medijske reforme ne ponujajo dobrih rešitev, zakaj so neodvisni mediji zaradi pritiskov politike vedno bolj pomembni in kakšen status imajo javni servisi v zrelih demokracijahSpremembe Zakona o RTV Slovenija bi imele velike posledice za delovanje javnega zavoda in slovensko družbo, prav tako bi medijsko krajino močno spremenila Zakon o medijih in Zakon o Slovenski tiskovni agenciji. Napovedane spremembe postavljamo v kontekst tako slovenske kot širše družbe in politike. Sogovorniki: Jean Philip de Tender, direktor za medije pri Evropski radiodifuzni zvezi EBU Renata Salecl, filozofinja in sociologinja Vasja Jager, raziskovalni novinar Sonja Merljak Zdovc, odgovorna urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Guy De Launey, dopisnik BBC-ja iz držav nekdanje Jugoslavije Zarja Muršič, evolucijska biologinja in komunikatorka znanosti Suzana Lovec, urednica oddaj 24ur Fokus in 24ur Inšpektor na POP TV Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete v Ljubljani Bojan Veselinovič, direktor Slovenske tiskovne agencije

Gost oddaje bo novinar in publicist Boštjan Videmšek, ki je pred dnevi izdal novo knjigo z naslovom Plan B. V njej je skupaj s fotografom Matjažem Krivicem strnil tri leta novinarskega raziskovanja in spremljanja pionirjev boja s podnebno krizo - od Tilosa, popolnoma samooskrbnega otoka v Sredozemlju, škotskih Orkeyjskih otokov, ki izkoriščajo energijo morja, perspektivnih evropskih praks pri zajemanju ogljikovega dioksida iz ozračja, Islandije, ki se spreobrača v geotermalno silo, in številnih drugih. Spopadanje s podnebno krizo je po njegovem zelo težka naloga. Če ji ne bomo kos, lahko postane naša zadnja.Ne kaže nam dobro, obkolili smo sami sebe, poudarja Boštjan Videmšek. "Nočem dajati lažnega upanja, a pri tistem, ki je, moramo vztrajati."Novinar in publicist Boštjan Videmšek je pred dnevi izdal novo knjigo z naslovom Plan B. V njej je skupaj s fotografom Matjažem Krivicem strnil tri leta novinarskega raziskovanja in spremljanja pionirjev boja s podnebno krizo – od Tilosa, popolnoma samooskrbnega otoka v Sredozemlju, škotskih Orkneyjskih otokov, ki izkoriščajo energijo morja, perspektivnih evropskih praks pri zajemanju ogljikovega dioksida iz ozračja, Islandije, ki se spreobrača v geotermalno silo, in številnih drugih. Spopadanje s podnebno krizo je po njegovem zelo težka naloga. Če ji ne bomo kos, lahko postane naša zadnja. "Čisto nič, kar je opisano v knjigi, ne bo realno in ne sme biti realno, če bo vztrajalo pri logiki 'Več, več, več!'. Naša uporaba se mora začeti zmanjševati, kot skupnost se bomo morali odreči solidnemu delu udobja zato, da ne bomo umirali, ampak živeli do smrti." Podnebna kriza je ključna frontna črta, ne le človeštva, ampak vsega živega, poudarja Videmšek. "Nočem dajati lažnega upanja, kjer pa obstaja, ga skušam izpostavljati in ob njem postavljati klicaje. Rešitve, ki so na voljo, je treba aplicirati, kamorkoli je mogoče, čim prej." Verjeti je treba v posameznika. Ta lahko za sabo s svojo osebno pobudo potegne skupnost, in tako lahko to postane zgodba vseh nas. Večina teh zgodb v knjigi, ki sta jih našla z Matjažem Krivicem, poteka od spodaj navzgor. "Združiti je treba več pristopov, a osnova je v skupnosti. V primerih, ki jih opisujem, so se skupnosti odločile biti progresivne. Ključno je izbrati vse mogoče dobre prakse in iz njih izpeljati dobro formulo za prihodnost. A zdi se, da Slovenija resnega okoljskega plana B nima." "Grški otok Tilos kot primer pooseblja vse ostale zgodbe. Ni le zgodba o tehnologiji, ampak zgodba o sociologiji. Pred poldrugim desetletjem je bil prazen, a je postal prvi samopreskrbni otok v Sredozemlju. In mogoče ga je kopirati – podobno licenco ima zdaj v Grčiji že več otokov." Fotografije Matjaža Krivica Boštjan Videmšek in Matjaž KrivicFoto: Osebni arhiv

Glavna prtljaga sodobnega migranta ni kovček, ampak pametni telefon. foto: Srdjan Živulović/BoboGlavna prtljaga sodobnega migranta ni kovček, ampak pametni telefonRevolucija pametnih telefonov je pomembno vplivala na migracije, ki so vpisane v samo bistvo človeških družb. Digitalno tehnologijo migranti uporabljajo za organizacijo poti, izmenjavo informacij, z njo vzdržujejo stike v transnacionalnih okoljih, z družino in nevladnimi organizacijami. Po besedah Simone Zavratnik gre za prenosni arhiv vseh informacij, ki so na terenu potrebne, da se nekomu iz izvorne družbe uspe prebiti do želene destinacije. Pametni telefoni so sicer tudi vir nepreverjenih, netočnih informacij in tudi nadzora. "Je tudi sredstvo, s katerim vlade, nacionalne države nadzirajo migrante, torej njihovo delovanje na družabnih omrežjih in drugih aplikacijah. Tako zbirajo podatke o njih. Zato je pomembno opozoriti na dva vidika tehnologij. Na eni strani kot vir informacij, nekaj pozitivnega, na drugi kot vir vse večjega nadzora. Ne samo nad migranti, tudi nad državljani." – Sanja Cukut Krilić Javnost mladih moških, ki prihajajo v slovensko družbo, na Zahod, in so opremljeni z dosežki modernih tehnologij, posledično ne zazna, ne razume kot begunce, kot nekoga, ki beži zaradi preganjanja in je upravičen do zatočišča, pravi Simona Zavratnik. "Dejstvo je, da so sodobne družbe omrežene družbe. Globalizirani svet si delimo na različne načine. Eden izmed skupnih je ta, da imamo vsi dostop do sodobnih tehnologij. Pametni telefon je torej zelo osnovno sredstvo. Imamo ga turisti, begunci in v gospodinjstvih. Veliko ljudi, ki prihaja s pametnimi telefoni, ne zmoremo zazanati kot upravičene do statusa begunca, zato ker so v družbah prisotne tradicionalne kategorije o tem, kdo je upravičen begunec. Ideja o beguncu, ki mu je treba pomagati, je feminizirana." Brisanje elektronskih sledi pa je postalo del evropskih migracijskih politik na zunanjem robu Evropske unije. "Tukaj zaznamo zelo pomemben vidik, ki gre od sistematičnega beleženja do histerije popisovanja vsakega migranta ob vstopu. Ko policija na vstopnih točkah zaseže telefone, jih razbije, demolira in izbriše akt vstopa, ki napoveduje, da bo ta človek predvidoma zaprosil za azil. Ko uničimo telefon, izbrišemo dejstvo, da se je ta vstop sploh zgodil." – Simona Zavratnik

Rudnik živega srebra Idrija je bil 500 let vir zaslužka in gonilo razvoja Idrije. Proizvodnja je bila dokončno ustavljena leta 1995, rudnik kot podjetje pa je bilo likvidirano leta 2017. A zgodba o minulem gospodarskem uspehu in zdajšnji UNESCO tehniški dediščini ima tudi temo plat - škodljive učinke živega srebra na okolje in zdravje ljudi. A bolj kot živo srebro bi moral Idrijčane skrbeti radon.V kakšnem stanju je okolje na Idrijskem danes, kaj bi bilo treba storiti za zmanjšanje posledic rudarjenja in kakšna je zdravstvena slika prebivalstvaRudnik živega srebra Idrija je bil 500 let vir zaslužka in gonilo razvoja Idrije. Proizvodnja je bila dokončno ustavljena leta 1995, rudnik kot podjetje pa je bilo likvidirano leta 2017. A zgodba o minulem gospodarskem uspehu in zdajšnji UNESCO tehniški dediščini ima tudi temo plat - škodljive učinke živega srebra na okolje in zdravje ljudi. A bolj kot živo srebro bi moral Idrijčane skrbeti radon. "V več stoletjih delovanja rudnika je v zrak izpuhtelo 37 ton živega srebra in to živo srebro obremenjuje okolje." - poslanec Samo Bevk Na območju topilnice živo srebro v zemlji za 15-krat presega kritično vrednost. Treba je omeniti tudi območje Pront, kjer je v karbonskem skrilavcu najti živo srebro v kapljicah, torej samorodno živo srebro. S kar 90-krat preseženo kritično vrednostjo živega srebra v zemlji naj bi bili seznanjeni tudi prebivalci Pronta. Sprehod med vrtovi v Prontu sicer razkriva, da večina ne upošteva priporočil in tam goji tudi korenje, solato, fižol in preostale odsvetovane vrtnine. Vnos visokih vrednosti metilnega živega srebra v telo namreč lahko povzročil nepovratne posledice predvsem v razvojnem obdobju. "Problem je, ker sistematične študije na idrijskem prebivalstvu niso bile narejene. Zelo koristno bi bilo, da bi se taka sistematična študija naredila." - vodja odseka za znanost o okolju na Inštitutu Jožef Stefan Milena Horvat Obremenjenost okolja z živim srebrom se ne začne in konča v Idriji. Živo srebro namreč prehaja iz zemlje v vodo in zrak ter nazaj v zemljo, se metilira in prehaja v biosfero. Meteorne vode ga spirajo v Idrijco, ta ga odnese v Sočo, Soča v morje. "Vsako leto reka Soča v Tržaški zaliv prinese približno od 1 do 1,5 tone živega srebra." dodaja Milena Horvat. V morskem okolju pa je živo srebro bolj razpoložljivo za metilacijo in prehajanje v ribe. Zato velja priporočilo o uživanju manjših rib in v zmernih količinah. Ker Idrija leži na geoloških prelomih, kjer se srečata kraški in alpski svet, je tudi radon naravna danost, svoj del pa prispevajo tudi žgalniški ostanki, ki vsebujejo uran in njegove radioaktivne potomce. Meritve radona tako v javnih kot zasebnih objektih izvaja Zavod za varstvo pri delu. "Povprečna vrednost je nekaj čez 600 bekerelov na kubični meter, priporočena referenčna vrednost je 300. Približno 50 odstotkov meritev presega referenčno vrednost. Stavbe v Idriji so med bolj obremenjenimi v Slovenija." - predstojnik Centra za fizikalne meritve Gregor Omáhen S povišanimi vrednostmi radona se je srečal tudi Idrijčan Robert Zabukovec, ki je pred štirimi leti kupil hišo v predelu Vojskarska in v njej izvedel meritve."Idrija je globoko v rdečem območju. Zelo malo občin ima več radona kot Idrija. "V kletnih prostorih sem imel 8.000 bekerelov na kubični meter, v sinovi sobi pa 1.000." - Idrijčan Robert Zabukovec "Idrija je globoko v rdečem območju. Zelo malo občin ima več radona kot Idrija." - Inšpektor za varstvo pred sevanji Tomaž Šutej Posledica dolgotrajne izpostavljenosti radonu je namreč lahko tudi pljučni rak. V občini Idrija je primerov pljučnega raka več kot je povprečje v Sloveniji. Idrija odstopa od povprečja tudi po številu novih primerov vseh rakavih obolenj in pri umrljivosti zaradi raka v populaciji do 74 let. Idrija ima sicer nekaj primerov dobrih praks tudi v povezavi s protiradonsko sanacijo javnih stavb, med drugim vrtca v Arkovi ulici, Psihiatrični bolnišnici in šoli v Črnem Vrhu. Vrednosti radona v tako imenovanem rumenem območju, pa ostajajo v vrtcu v Prelovčevi, v občinski stavbi in v podružnični šoli v Ledinah. In glede na to, da Idrija ni očiščena okoljskih bremen in preostalih posledic 500-letnega rudarjenja, bi na tem mestu morali govorili o tako imenovani rudarski škodi. Ta se je izplačevala na osnovi zakona o preprečevanju posledic rudarjenja iz leta 1987, ki je bil noveliran leta 2004 in še vedno velja.    

Vadišče Poček je občutljivo kraško območje brez samočistilnih sposobnosti, večina voda s poligona, ki s seboj nosi zdravju škodljiva onesnažila, pa se steka naravnost proti vodnemu zajetju Malni. Krasoslovci enakovrednega vodnega vira ne morejo najti, zato so občani še toliko bolj zaskrbljeni. Svojo voljo po zaprtju so med drugim izrazili na referendumu pred 20 leti, 17.000 ljudi pa se je pod peticijo »Za Pivško kotlino brez streljanja« podpisalo leta 2011, ko je država začela pripravljati Državni prostorski načrt, ki bi na območju, le streljaj oddaljenem od prvih naselij, zakoličil 12.500 hektarov veliko vadišče. Akt so sprejeli, vendar ga je Ustavno sodišče pred dobrima dvema letoma razveljavilo, saj pripravljalcem ni uspelo dokazati, da vojaška dejavnost na Počku ne škoduje zajetju. Postojnčani bitko za vodo – pravica do nje je vpisana celo v ustavo, bijejo še danes.Občina Postojna se že vrsto let bori za opustitev vojaške dejavnosti na Osrednjem vadišču Slovenske vojske PočekVadišče Poček je občutljivo kraško območje brez samočistilnih sposobnosti, večina voda s poligona, ki s seboj nosi zdravju škodljiva onesnažila, pa se steka naravnost proti vodnemu zajetju Malni. Krasoslovci enakovrednega vodnega vira ne morejo najti, zato so občani še toliko bolj zaskrbljeni. Svojo voljo po zaprtju so med drugim izrazili na referendumu pred 20 leti, 17.000 ljudi pa se je pod peticijo »Za Pivško kotlino brez streljanja« podpisalo leta 2011, ko je država začela pripravljati Državni prostorski načrt, ki bi na območju, le streljaj oddaljenem od prvih naselij, zakoličil 12.500 hektarov veliko vadišče. Akt so sprejeli, vendar ga je Ustavno sodišče pred dobrima dvema letoma razveljavilo, saj pripravljalcem ni uspelo dokazati, da vojaška dejavnost na Počku ne škoduje zajetju. Postojnčani bitko za vodo – pravica do nje je vpisana celo v ustavo, bijejo še danes. Postojnčani se zavedajo neprecenljivosti vode, saj so jo morali pred leti prekuhavati. Glede na to, da država že skoraj 20 let obljublja sprejetje uredbe, s katero bi Malne zaščitila, pa se to nikakor ne zgodi, je občina pripravila svoj predlog zakona za zaščito tega vodnega vira. Ko ga je poslala v obravnavo v Ljubljano, je obtičal v enem od predalov na okoljskem ministrstvu. Država je medtem – namesto, da bi dopolnila padli prostorski akt in dokazala, da vojska vodi ne škoduje, začela pripravljati novega. Bojazni, da na vadišču nastala NATO-va baza, pa se uresničujejo. Tik pred korona krizo je, na primer, tam vadilo 500 ameriških in 200 slovenskih vojakov. Kaj je ostalo za njimi na poroznih kraških tleh, je težko predstavljivo. Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak: “Kar vemo je, da gre na vojaških vadiščih za ogromne koncentracije težkih kovin, ki nastanejo zaradi razstreliva. To so snovi, ki jih, če se sprehajate po frontah prve svetovne vojne, najdete še zdaj. To kar je na vadišču Poček zdaj, ne bo očiščeno, če se ne bo temeljito čistilo področja.” - predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak Poleg tega tam ostajajo tudi zaradi iztoka goriv in maziv ter vzdrževanja orožja. Metoda Dodič Fikfak opozori, da je na svetu je približno 800 zapuščenih Natovih baz, ki so preveč onesnažene, da bi jih lahko uporabljali še naprej. “Poček je tako pomemben, ker smo verjetno vsaj v evropskem delu edini z vojaško baza, ki je nad vitalnim vodovarstvenim področjem. Še zdaj ne vemo, kam vse to pronica, kje bo prišlo ven, v kakšnih koncentracijah in kateri ljudje bodo prizadeti.” dr. Metoda Dodič Fikfak Trditve z rezultati analiz zemljine, ki so jih na Počku opravili sodelavci velenjskega inštituta ERICO, podkrepi upokojena sodelavka Inštituta za raziskovanje Krasa Postojna dr. Janja Kogovšek, ki je med drugim pripravljala tudi strokovne podlage za občinski predlog zakona za zaščito vodnega zajetja Malni. Že prve raziskave izpred 15 let so pokazale presežene vrednosti organskih onesnažil, ponekod tudi mineralnih olj. »Predvsem na območjih strelišča, poligona za metanje ročnih bomb in na točki, kjer se uničujejo streliva in razstreliva so povečane koncentracije svinca, kadmija, kroma, niklja, cinka in arzena. Te koncentracije so bile zelo velike. Pozneje je še ena raziskava na desetih mestih pokazala, da so bile na petih mestih presežene opozorilne, na petih pa celo kritične emisijske vrednosti. Te vrednosti so bile do 30 krat večje od mejnih vrednosti za prst. Posamezne vrednosti so dosegle celo 140 kratnik. Kako te snovi potujejo po skozi kraško okolje po teh razpokah, vemo še zelo malo.« Dr Dodič Fikfak izpostavlja tudi razsvetljevanje neba ob nočnih vajah in hrup – s fizikalnega in psihološkega vidika. Oba prinašata sporočilo vojne, eksplozij, boja in smrti. "Največji problem na vojaških vadiščih kjerkoli po svetu je, da pogosto gre za eksperimente z razstrelivi, o katerih nihče nič ne ve. Posledice izpostavljenosti snovi, ki se rabi eno, dve leti, lahko imaš šele čez 10, 20 ali 30 let." "Poček je vsaj v evropskem delu verjetno edina vojaška baza, ki je nad vitalnim vodovarstvenim področjem. Kljub temu, da ga imamo že toliko let, še zdaj ne vemo, kam vse to pronica, kje bo prišlo ven, v kakšnih koncentracijah in kateri ljudje bodo prizadeti." Svinec, ki ga vedno spremlja tudi kadmij, se nalaga v telesu in povzroča nižjo inteligenco pri otrocih, kar je izjemno težko odkriti, večje koncentracije povzročajo tudi večjo agresivnost in ADHD. Gre za vodo, ki jo pije 22.000 ljudi. Zakaj pomisleki in kako se pretakajo vode po kraškem podzemljem pa nam je zaupal hidro geograf dr. Gregor Kovačič, predstojnik oddelka za geografijo z Univerze na Primorskem Občina Postojna je v strahu za pitno vodo, na pobudo takratne podžupanje Margarete Srebotnjak Borsellino, pred 6-imi leti na Ustavno sodišče vložila pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti uredbe o državnem prostorskem načrtu za vadišče. “Občina postojna je kot mali David, ki se upira mogočnemu Goljatu, da je Poček edino vadišče, ki leži na vodnem viru.” - Margareta Serbetnjak Borsellino Več oddaj v seriji Okolje ne pozablja>>

Mednarodna raziskava, izvedena v 117 državah, Odkriti proračun 2019 ocenjuje vidike preglednosti proračuna, sodelovanja javnosti in nadzora nad proračunom. Slovenija je pri sodelovanju javnosti pri odločanju o javnih financah zbrala 11 od 100 možnih točk. Svetovno povprečje je 14, povprečje držav OECD pa 27. Več o pomenu sodelovanja javnosti pri oblikovanju proračuna z raziskovalko Ajdo Pistotnik in predsednikom Računskega sodišča Tomažem Veselom. Slovenija je v mednarodni raziskavi Odkriti proračun 2019 pri sodelovanju javnosti pri odločanju o javnih financah zbrala 11 od 100 možnih točk. Svetovno povprečje znaša 14, povprečje držav OECD pa je 27Mednarodna raziskava, izvedena v 117 državah, Odkriti proračun 2019 ocenjuje vidike preglednosti proračuna, sodelovanja javnosti in nadzora nad proračunom. Slovenija, ki je pri sodelovanju javnosti pri odločanju o javnih financah zbrala 11 od 100 možnih točk, ni edina država s tako nizkim številom, vsekakor pa je skrb vzbujajoče, da smo uvrščeni pod svetovnim povprečjem in povprečjem držav OECD. Raziskovalka iz društva EnaBanda Ajda Pistotnik: “Dejansko smo daleč na dnu. Tako daleč, kot najmlajša država na svetu Južni Sudan, ki je prav tako zbral 11 točk.” Še slabše od Slovenije se je izkazala Madžarska, ki je zbrala samo štiri točke, veliko večje sodelovanje v proračunskem procesu javnosti pa omogoča na primer Hrvaška. Z zagrebškega Inštituta za javne finance so nam odgovorili, da Hrvaška ima vzpostavljene mehanizme za sodelovanje javnosti v proračunskem procesu, ki jih Slovenija nima. Predsednik Računskega sodišča Tomaž Vesel pa raziskavo Odkriti proračun vidi predvsem kot opozorilo na določen demokratični deficit. “Bolj kot poskus numeričnega ovrednotenja, kje smo na lestvicah, vidim problem slovenskega proračuna v zelo visoki fiksaciji stroškov proračuna, ki so že v naprej opredeljeni. Vsak proračun se razglaša za razvojno naravnanega. Ampak dejstvo je, da je denarja za investicije in kreativni del vsakič manj. Zahteve mednarodnih politik, resolucij, usmeritev so že tako visoke, da si velike kreativnosti niti ne moremo več privoščiti.” Profesor s Katedre za razvoj in menedžment organizacij in človeških virov na FDV dr. Andrej Rus izpostavlja, da je pri nas proračun zelo tehnični dokument, ki ni strukturiran na način, da bi se javnost sploh lahko vključila. “Participacija javnosti ni to, da bom vsako leto mahal z zahtevami, da naj proračun drugače porabijo. Nočem, da bi nihala sredstva za osnovno in srednje šolstvo po nekem impulzu javnega vpliva. Hočem pa poznati proračun do te mere, da lahko začnem vplivati na njegovo dolgoročno sestavo.” Poleg tega pa Rusa skrbi, da bomo iz evropskega sklada čez noč dobili pet milijard, ki jih bo treba takoj porabiti. “Ista skupina ekonomistov, ki je še pred petimi leti razlagala, da nujno rabimo varčevanje, zlato pravilo, fiskalno disciplino, obrnila ploščo in rekla, da gremo v praktično nekontrolirano porabo. Skrbi me to, da so ekonomisti zelo fleksibilni pri svojih dogmah. Počasi prihajamo do tega, da ne bo več mogoče na hrbtu ljudi reševati elit, kot se je zgodilo po letu 2008. V Sloveniji smo nekaj let govorili, da moramo varčevati, da moramo imeti usklajene javne finance, da moramo iti proti uravnoteženemu proračunu, nihče ni niti razmišljaj o razvojnih projektih. Ko naenkrat pride ogromno denarja, se pa fantazija odpre, kontrola pa bo šele takrat, ko bo ta vlada že zdavnaj odslužila svoj mandat.” Ajda Pistotnik še dodaja, da vlada zdaj odloča o proračunu brez sicer predvidenega vključevanja javnosti, kar pomeni, da ko se bo preverjalo letošnje leto, bo ocena Slovenije zelo verjetno še nižja kot je bila do zdaj.

Vito Flaker poudarja, da skupnostna oskrba zagotavlja večjo varnost v primeru epidemij, in izpostavlja, da se nobena dosedanja vlada, vključno s sedanjo, nikoli ni zares lotila dezinstitucionalizacije in uvajanja dolgotrajne oskrbe, ki bi lahko v pomembnem deležu na kvaliteten način nadomestila institucionalno varstvo. Ljudje so doma bolj suvereni kot v institucijah.Profesor dr. Vito Flaker, pionir dezinstitucionalizacije pri nas, o tem, da so ljudje doma bolj suvereni kot v ustanovah in da je uveljavitev dolgotrajne oskrbe nujnaVito Flaker poudarja, da skupnostna oskrba zagotavlja večjo varnost v primeru epidemij in da se nobena vlada, vključno z zdajšnjo, nikoli ni zares lotila dezinstitucionalizacije in uvajanja dolgotrajne oskrbe, ki bi lahko v pomembnem deležu kakovostno nadomestila institucionalno varstvo. Ljudje so doma bolj suvereni kot v ustanovah. Med epidemijo so bili na koncu verige okuževanja stari ljudje, ki so umrli, od tega jih je 80 odstotkov umrlo v domovih. Doma bi bili manj izpostavljeni kot v domu. Flaker je prepričan, da ustanove, kot so domovi za stare, v katerih sta velika koncentracija in segregacija, predstavljajo dejavnik tveganja. “Jasno je bilo, da so take institucije lahko žarišča epidemije. Iz zaporov, psihiatričnih bolnišnic so izpustili precejšnje število ljudi, iz domov jih je šlo 41, kar je dva promila vseh stanovalcev. Sploh se ni razmišljalo o intenzifikaciji skupnostnih služb.” Flaker opozarja, da tudi z velikimi investicijami ne bomo rešili vprašanja koncentracije in segregacije ljudi v domovih za stare. Poudarja, da pomanjkanje kadra ni značilno samo za domove, ampak tudi za skupnostne službe, za socialo na sploh: “Mi imamo eno najslabše zasedenih social v Evropi, ki je še zelo obremenjena z birokracijo. Ni vprašanje boljše opremljenosti domov. Zagotoviti bi morali boljša stanovanja za stare, boljšo opremo. Današnja tehnologija omogoča tudi zdravljenje in oskrbo na daljavo. Lahko spremljamo življenjske funkcije, pa pri človeku nismo prisotni. Investirati bi morali v to, da bi imeli ljudje tisto, kar imajo v domovih, pri sebi doma. Pri dolgotrajni oskrbi, še posebej v razmerah epidemije, je treba razvijati ta skupnostni del.” Flaker meni, da bi bilo bolje okrepiti zdravstveno oskrbo v domovih in na domu, kot pa da se ljudi pošilja v bolnišnico, kar zanje predstavlja še dodaten stres. Glede vladnega tvita Flaker pravi, da se nam vsem življenje izteka. “Med epidemijo je to še toliko bolj jasno, ker je smrt bolj projicirana na zaslon našega življenja. Če pa oblast reče, da se nekomu življenje izteka, je to skoraj kot smrtna obsodba, kar nas spomini na te zloglasne sezname, ki ne bi smeli obstajati, še zlasti ne brez vednosti ljudi.” Pri tem se moramo soočiti z dejstvom, da med starostniki, zlasti med oskrbovanci DSO, živi veliko ljudi, ki se jim življenje počasi izteka. Tudi pri njih premeščanje v bolnišnico samo zato, ker so okuženi z novim koronavirusom ni smiselno. — Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) May 27, 2020 Namesto o domovih za starejše govori o domovih za stare. “Biti star je v naši družbi postalo nekaj slabega. Hočemo se izogniti temu, da bi rekli, da je nekdo star. Kakor da bi to bila obsodba in zaznamovanje. Ne, biti star je v redu. Ni v redu, kako me ljudje dojemajo in kakšen je moj družbeni položaj zaradi starosti. To je treba popraviti in potem bo tudi beseda ‘star’ pomenila nekaj dobrega. Tudi na lingvistično-semantični ravni izraz »’starejši’ ne pomeni nič, ker je komperativ. Vsak je starejši. Tudi dojenček je starejši od drugega dojenčka. To je evfemizem, da nekaj omilimo, ker mislimo, da je nekaj slabega. Ne, starost ni nekaj slabega, zakaj bi se potem izogibali tej besedi«. Naloga družbe, še zlasti glede na to, kakšna je demografska slika, je, da se starim ljudem omogoči človeka vredno dostojno življenje. »Da ima star človek še vedno besedo, da lahko prispeva, da se mu ni treba bati, kaj bodo drugi z njim naredili. Da lahko nadzoruje svoje okolje, da lahko reče, da mu je pomembneje, da pride vnuk, ker mu je pomembno, da ga vidi in bo tvegal. Ali pa bo rekel, da ga rajši vidi po koncu epidemije. Ampak to mora biti njegova odločitev, ne odločitev nekoga drugega.« Flaker opaža, da so domovi nenadoma postali sinonim za dolgotrajno oskrbo. »Eden od razlogov, da se je začelo razmišljati o dolgotrajni oskrbi, je bil prav narediti ljudi neodvisne od institucij, jim omogočiti, da ostanejo doma in da dobijo oskrbo na domu.«  

Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.Z uradnim koncem epidemije ugasne tudi pravna podlaga za delo na domu zaradi izrednih okoliščin. Smemo v ponedeljek še delati od doma? Kaj mora narediti delodajalec za pravno formalno ureditev te oblike dela?“Delo na daljavo se je velikokrat izkazalo kot zelo dobra praksa. Dobili smo odzive, da pomaga pri usklajevanju družinskega in poklicnega življenja, da pozitivno vpliva na okolje, manj bremeni infrastrukturo.” – Katja Rihar Bajuk, direktorat za delovna razmerja in pravice iz dela Številni zaposleni so šele v obdobju pandemije prvič preizkusili delo na daljavo, če so seveda narava dela, oprema in delodajalec to dopuščali. Izkušnja je bila množična – po uradnih ocenah je imelo pogodbo za delo na daljavo pred epidemijo urejeno približno 2000 zaposlenih, med epidemijo pa je lahko tako obliko dela izkusilo več deset tisoč ljudi. Prvi podatki kažejo, da so delo na daljavo uvajali v vseh državah Evropske unije in da je tako delala več kot tretjina delovno aktivnih Evropejcev. Izkušnja je bila pomembna tako za zaposlene kot za delodajalce, a tiste, ki bi jo radi obdržali, opozarjamo, da je bila pravna podlaga v izrednih okoliščinah drugačna kot bo z njihovim koncem, zato se zastavlja vprašanje – smemo tudi prihodnji teden še delati na daljavo? “Dela na daljavo ni malo in ker gre po večini za pisarniško delo, je nezgod malo.” – Slavko Krištofelc, Inšpekcija nadzora varnosti in zdravja pri delu

V Gorenju so napovedali odpuščanja. Kaj pravijo delavci, sindikalisti, na zavodu za zaposlovanje, v mestu?V Gorenju so napovedali odpuščanja. Kaj pravijo delavci, sindikalisti, na zavodu za zaposlovanje, v mestu?V Gorenju so odpuščali že v obdobju gospodarske rasti, poudarja predsednica sindikalne podružnice gospodinjski aparati Jasminka Nedić: “Res smo se trudili z mehkimi metodami odpuščanja, kot so upokojitve in premestitve, vendar mislim, da je na cesti vseeno končalo 600, 700 ljudi. Veseli nas, da si jih je takrat večina uspešno našla novo delo.” Razmere na trgu dela pa so danes drugačne. Konec aprila je bilo v območni službi Velenje registriranih 5719 brezposelnih ljudi, kar je 25 odstotkov več registriranih brezposelnih kot aprila lani. Samo v primerjavi z letošnjim marcem se je registrirana brezposelnost zvišala za 624 ljudi oziroma za 12,2 odstotka, so sporočili iz Zavoda za zaposlovanje Velenje. Nelagodno razpoloženje čutijo tudi prebivalci četrtega največjega mesta in delavci v Gorenju, zelo zaskrbljeni pa so tudi v sindikatu. “Mislim, da bo v Velenju nastala socialna stiska za veliko število ljudi,” pravi Jasminka Nedić. “V celotnem sistemu Gorenja je bilo ob prihodu Hisensa pred dvema letoma zaposlenih 11.061 ljudi, če se bodo uresničile najbolj črne napovedi, pa nas bo na koncu leta 7100.” – predsednik konference Skei Gorenje Žan Zeba Zanimivo je to, da se z napovedmi odpuščanja tako zelo hiti, pravi Zeba, saj naj bi bili ukrepi vlade za blaženje posledic krize ugodni. Iz podjetja so sporočili, da so za obdobje od 13. marca do 31. maja upravičeni do skupne državne pomoči v višini 5,2 milijona evrov, kar ne bi nadomestilo napovedane 41-milijonske izgube za enako obdobje. “Njihove odločitve se iz dneva v dan spreminjajo. Resno me zanima, zakaj sami ne stopijo pred medije in jasno in glasno povedo, poglejte, podjetje je v takem in takem položaju, odpustili bomo takšno število ljudi zato, ker želimo doseči to in to.” – Jasminka Nedić V sindikatu jih zelo moti tudi odnos države, ki je od delništva v podjetju odstopila brez kakršne koli zahteve do novih lastnikov. Veliko težavo sindikati vidijo tudi v pomanjkanju dialoga z novimi lastniki, vendar so delavci na težave opozarjali že pred prodajo. “Kakovost je padla že pred tem. Preveč smo se ukvarjali sami s seboj, z reorganizacijo in premalo s tistim, kar je pomembno, s sestavljanjem kakovostnih gospodinjskih aparatov.” Ta hip je v Gorenju še približno od 100 do 200 agencijskih delavcev, za katere so na zadnjem svetu delavcev povedali, da jim v luči krize ne bodo podaljšali pogodbe. “Pri tako nepredvidljivem trgu se čez dva meseca lahko pojavijo naročila. Takrat pa, so nam odgovorili v upravi, ne bo problem, saj če bomo odpustili redno zaposlene, bomo znova lahko zaposlili agencijske delavce. In to je tisto, česar nas je najbolj strah, da si želi novi lastnik imeti čim večje število agencijskih delavcev, do katerih ne bo imel obveznosti, kot jih ima do stalno zaposlenih.”

Nevladne organizacije je močno razburil predlog ministrstva za okolje in prostor, ki po njihovem mnenju določa skoraj nemogoče pogoje za sodelovanje v postopkih, v katerih se presojajo tudi vplivi na okolje. V začetku meseca je Urad vlade za komuniciranje nevladnim organizacijam, ki so bile izbrane na razpisu UKOM 2020, v podpis poslal aneks, s katerim bi zaradi epidemije prostovoljno odstopili od pogodbe. Dopise o preusmeritvi programov za boj proti COVID-19 je razvojnim nevladnim organizacijam pošiljalo ministrstvo za zunanje zadeve. Nevladne organizacije te poteze prepoznavajo kot signal, ki jih spominja na dogajanje na Madžarskem.Nevladne organizacije je močno razburil predlog ministrstva za okolje in prostor, ki po njihovem mnenju določa skoraj nemogoče pogoje za sodelovanje v postopkih, v katerih se presojajo tudi vplivi na okoljeOpozorilo nevladnim organizacijam? Nevladne organizacije je močno razburil predlog ministrstva za okolje in prostor, ki po njihovem mnenju določa skoraj nemogoče pogoje za sodelovanje pri postopkih, v katerih se presojajo tudi vplivi na okolje. V začetku meseca je Urad vlade za komuniciranje nevladnim organizacijam, ki so bile izbrane na razpisu UKOM 2020, poslal v podpis aneks, s katerim naj bi zaradi epidemije prostovoljno odstopile od pogodbe. Dopise o preusmeritvi programov za boj proti covidu-19 je razvojnim nevladnim organizacijam poslalo ministrstvo za zunanje zadeve. Nevladne organizacije te poteze prepoznavajo kot signal, ki jih spominja na dogajanje na Madžarskem.   “Aktivnosti, ki jih izvajajo nevladne organizacije, je treba ohranjati. Dopolnjujemo sistemsko obstoječe aktivnosti,” pravi Polona Kovač iz društva Ključ. Da je nadaljnje delovanje projektov nujno, opozarjajo tudi v Delavski svetovalnici. “Opažamo veriženje delavskih pravic, ker se skušajo delodajalci zelo hitro podlo rešiti delavcev. To je še laže pri skupinah delavcev, ki so manj informirati. Če kdaj, je v takih situacijah treba pospešiti in intenzivirati zagovorništvo pravic delavcev.” Goran Lukić, Delavska svetovalnica. Urad vlade za komuniciranje je v začetku meseca 15 nevladnim organizacijam, ki so uspešno kandidirale na razpisu urada za leto 2020, poslal v podpis predlog aneksa, v katerem so jim zaradi boja proti koronavirusu predlagali odstop od pogodbe. Goran Lukić iz Delavske svetovalnice meni, da se oznaka ‘koronavirus’ daje tudi na stvari, ki so politično motivirane. “Če damo stran politiko in ideologijo, nam ostane problem, to pa je pomanjkljivo informiran delavec, še posebej v sektorjih, kjer se dogaja veliko kršitev.” Aneksa niso podpisali v nobeni od organizacij, tudi v društvu Ključ ne. Toda sredstev, ki bi jih morali dobiti od urada za komuniciranje, niso prejeli. Ob tem poudarjajo, da epidemija trgovine z ljudmi ni ustavila. “Država je zavezana, da spodbuja preventivne dejavnosti. Tudi OVSE je pozvala države, naj krepijo ukrepe v boju proti trgovini z ljudmi v času krize. V takih situacijah so skupine ljudi, ki so bolj marginalizirane in ranljive, še dodatno ogrožene, možnost izkoriščanja je še večja. Zato je aktivnosti, ki jih izvajamo nevladne organizacije, treba ohranjati. Izvajamo tudi preventivne programe ravno z namenom, da bi bilo žrtev čim manj, da bi bile dobro prepoznane, da se slovenski otroci in mladostniki ne bi znašli v pasti trgovcev z ljudmi. Ne smemo si delati utvar. Mi imamo v resnici slovenske najstnice, ki jih izkoriščajo v prostituciji. Imamo slovenske otroke, ki so romske pripadnosti, kar pa niti ni pomembno, ki so prisilno poročeni, ki so prisiljeni v delo in beračenje. Še več otrok, mladih bo zlorabljenih, ker ne bodo dobili pomembnih informacij o tem, kje lahko zaprosijo za pomoč.” Polona Kovač, društvo Ključ. V UKOM-u po drugi strani menijo, da se izobraževalni projekti v času epidemije ne morejo izvajati, da pa bi bilo smiselno vso energijo usmeriti v ozaveščanje glede nevarnosti koronavirusa. Izpostavljajo, da so bila samo sredstva, namenjena podnaslavljanju, porabljena do konca marca. Pričakovali so, da bodo nevladne organizacije to razumele, vendar aneksa ni podpisala nobena. Nadaljnje rešitve bodo iskali v okviru pravnih možnosti. Izvršni direktorici Slovenske filantropije se argumenti za podpis aneksa ne zdijo opravičeni. “Se mi zdi, da je to na nek način bolj simbolni napad na demokratično odločanje o prerazporeditvi sredstev. Z zamenjavo vlade se ne začne vse spet z nule. Mi vendar imamo ustavo, pravila, smo demokratična družba in če se nekaj sklene, je to posel, ki ga je treba izpeljati.” V Centru nevladnih organizacij CNVOS so prepričani, da gre predvsem za pritisk na nevladne organizacije. Nevladnim organizacijam je dopis poslalo tudi ministrstvo za zunanje zadeve. Tem, ki izvajajo projekte mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči, je poslalo dopis, v katerem jih je obvestilo, da morajo preoblikovati aktivnosti v okviru tekočih projektov, s katerimi se 20 odstotkov aktivnosti nameni boju proti koronavirusu. “Šlo je za sicer vljudno formuliran ultimat, ki pa je organizacije postavil pred izvršeno dejstvo,” je povedal Goran Forbicci, CNVOS. Direktor CNVOS Goran Forbicci izpostavlja, da 20 odstotkov, ki so jih nevladne organizacije morale preusmeriti, skupaj znese samo 60 tisoč evrov. “To ni znesek, s katerim bi se Slovenija kakorkoli lahko hvalila. S tem ni mogoče doseči nekih pomembnejših učinkov v spopadu z epidemijo. Pričakovali bi, da bi država za to namenila dodatna znatna sredstva, ne pa da jih je vzela nevladnim organizacijam, za katere 20 odstotkov pomeni poseg v finančno konstrukcijo in ogroža doseganje ciljev. Ti projekti tudi niso medicinske narave in nevladne organizacije niso strokovnjak za spopad z epidemijo.” Ana Kalin iz Foruma za enakopraven razvoj opozarja, da veliko vlad izkorišča situacijo za to, da krati svoboščine in pravice. “Če danes vse namenimo za Covid, pozabimo pa na ostale humanitarne krize, kot so kolera, malarija, aids, in na razvojne izzive, kaj bomo dejansko s tem naredili na dolgi rok? Se bomo čez nekaj let spet spraševali, od kod prihaja več migrantov, ker si želijo boljšo prihodnost? Vsak dan od lakote umre 25.000 ljudi, kar znese malo več kot 9 milijonov vsako leto. Naš projekt v Ugandi je namenjen zagotavljanju prehranske varnosti. Uporabniki so večinoma begunci in najbolj revno ugandsko lokalno prebivalstvo. V Ugandi je največji problem lahkota.” Goran Forbicci meni, da gre za tipanje terena, ali bodo javnost in nevladne organizacije te vladne poteze, ki jih vidijo kot neke vrste opozorilo, sprejele brez odziva. K boju proti epidemiji, še posebej blažitvi učinkov na gospodarstvo, želi prispevati tudi Ministrstvo za okolje in prostor. Za sodelovanje v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja bodo nevladne organizacije morale dosegati izjemno visok prag. Pogoje za sodelovanje v postopkih, v katerih se presojajo tudi vplivi na okolje, bo po njihovem mnenju skoraj nemogoče doseči. Predsednik društva Eko krog Uroš Macerl pravi, da z omejevanjem nevladnih organizacij nadzor nad zakonitostjo in okoljevarstveno sprejemljivimi postopki pade. “To je tako, kot če bi s totalnim herbicidom poškropil travnik. Potem nimaš več nič. Vzeli so totalni herbicid in poškropili nevladne organizacije, tako so se tega lotili.” Z ministrstva za okolje in prostor so nam poslali odgovor, v katerem opozarjajo, da majhne nevladne organizacije pogosto zlorabljajo svoj položaj in blokirajo nekatere investicijske projekte. Obžalujejo “napačno razumevanje CNVOS, hkrati pa odločno zavračajo njihovo navedbo, da vlada želi potihem omogočiti investicije v okolju škodljive projekte.” Navajajo ministra Andreja Vizjaka z obiska HE Brežice: “Seveda pa ne smemo dovoliti, da lahko brez utemeljenih razlogov posameznik blokira tak projekt, kot smo priča v primeru HE Mokrice, ko se brez resnih vsebinskih razlogov že pet let vrtimo v krogu pridobitve okoljevarstvenega soglasja za ta projekt.” Na CNVOS poudarjajo, da graditve hidroelektrarn na Savi niso ustavile nevladne organizacije, ampak sodišče. “Nevladne organizacije so na sodišču uspele dokazati, da postopek ni tekel tako, kot bi moral. Ne vem, kako bi lahko kdorkoli komurkoli, še zlasti pa nevladni organizaciji očital, da je ustavila postopek, ki je evidentno nezakonit,” pravi Goran Forbicci. V nevladnih organizacijah so prepričani, da je ministrstvo nevladnim organizacijam postavilo nedopustne pogoje. “Nezakonito je postaviti pogoje za delovanje za nazaj in določiti, da je javno treba prikazati članstvo. Nobenega članstva ne bomo prikazovali. Zame je to nezakonito. Naj politične stranke javno prikažejo svoje članstvo. Od zavodov recimo zahtevajo, da imajo najmanj tri zaposlene za poln delovani čas z najmanj sedmo stopnjo izobrazbe določene smeri. Potem pa se vprašajmo, ali ima minister pravo smer izobrazbe, ali jo imajo vsi na Arsu in Mopu. To ni samo pritisk, namen je popolno onemogočanje delovanja nevladnih organizacij,” meni Uroš Macerl, Eko krog. “Te aktivnosti prepoznavamo kot signal, usmerjen proti neodvisnim nevladnim organizacijam. To precej spominja na to, kar se dogaja na Madžarskem,” vidi dogajanje Tereza Novak. Zgodovinar s Srednjeevropske univerze v Budimpešti Luka Lisjak Gabrijelčič meni, da nismo priča takemu napadu na civilno družbo, kot so ga doživeli na Madžarskem, kjer je bila zgodovinsko civilna družba vedno veliko šibkejša kot v Sloveniji. “Gre za širšo splošno politiko, ki jo najdemo pri desničarskih strankah, tudi takih, ki niso nujno na radikalni poziciji, kot je Orbanova. To je dinamika, ki bolj spada v običajen trk političnih interesov, kjer logično desno-sredinske stranke zagovarjajo pozicije, ki so bolj v liniji kapitalskih interesov. Logika, ki smo jo videli na Madžarskem, je veliko bolj agresivna in gre veliko dlje. Gre za kriminalizacijo nevladnih organizacij.” Luka Lisjak Gabrijelčič opozarja, da se v trenutku velike koncentracije moči izvršne oblasti tudi drugod po Evropi vlogi civilne družbe ne bi smele odreči. Nevladne organizacije so pomemben stebe

V oddaji iz serije Okolje ne pozablja smo potegnili črto pod prve štiri oddaje, torej onesnaženost Celja, Bele krajine, Mežice in Anhovega. Da ne bi pozabili. Izpostavili smo tudi, da to še zdaleč niso edina problematična območja, ki vplivajo na zdravje ljudi, pa tudi, da Slovenija še vedno nima niti evidence teh območij.Celje, Bela krajina, Mežica in Anhovo še zdaleč niso edina problematična območja, ki vplivajo na zdravje ljudi, evidence pa Slovenija nimaV tokratni oddaji iz serije Okolje ne pozablja smo potegnili črto pod prve štiri oddaje, torej onesnaženost Celja, Bele krajine, Mežice in Anhovega. Da ne bi pozabili. Izpostavili smo tudi, da to še zdaleč niso edina problematična območja, ki vplivajo na zdravje ljudi, pa tudi, da Slovenija še vedno nima niti evidence teh območij. Število področij, ki imajo lahko zdravstvene posledice, je veliko, pravi predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak. “Gre za obsežnejša področja, kot so Mežiška dolina, Celjska kotlina, Bela krajina, celotna Vrhnika z okolico, področje Salonita v Anhovem, kjer so deloma vključena tudi Brda, pa vse do Tolmina in Gorice. Potem so področja naravnih ogroženosti. Na idrijskem področju se izloča ogromno živega srebra. V Postojni, predvsem Postojnski jami, kraških jamah in nekaterih rudnikih je zelo veliko ioniziranega sevanja. Ob tem so še mikro področja v okolici tovarn, kjer so zakopani sodi. To je recimo tovarna na Primorskem, ki uporablja nevarna organska topila. Obiskala sem tudi tovarno, ki uporablja organska topila, na Gorenjskem. Nikakor ne smemo pozabiti področja, kjer je šlo in v določeni meri še gre za splošno uporabo pesticidov in herbicidov. Po Sloveniji imamo na primer rdeče točke atrazina.” V osnutku nacionalnega programa varstva okolja so prvič kot posebna kategorija omenjena v preteklosti prekomerno onesnažena območja. Vendar smo zdaj šele v skrajno zaskrbljujoči fazi evidentiranja, dodaja Dušan Plut. To pomeni, da v tem trenutku Slovenija nima evidence, preglede nad tem, kakšna je stopnja onesnaženosti na najbolj degradiranih območjih. Predvideva se priprava metodologije za določitev vrstnega reda sanacije območij in med temi območji ni nikjer na primer Zasavja, Bele krajine z območjem onesnaženosti s PCB, ni Anhovega, Idrije, Jesenic, Šaleške doline. “Tukaj smo v gromozanski zamudi in zelo me skrbi, ker ta onesnaženost okolja ne povzroča samo probleme v bivalnem okolju, ampak dejansko pomeni vse večje zdravstveno tveganje. Mislim, da si tega ne bi smeli privoščiti. V nacionalnem programu varstva okolja bi ta območja morala biti postavljena kot prioriteta.” Namestnica Varuha človekovih pravic Kornelija Marzel se strinja, da ne gre samo za pravico do zdravega življenjskega okolja. Gre tudi za pravico otrok, ki so jasno zapisane in definirane, pa tudi za pravico vsakega posameznika, da dostojno živi v življenjskem okolju, ki mu bo tudi zagotavljalo moralno pravico do ene največjih pravic, to je pravica do zdravja.

Po proizvodnji azbesta danes v Anhovem sosežigajo odpadke. Prelomljene obljube, dvom o meritvah, smrad, predvsem pa težke bolezni se že kažejo tudi v izseljevanju mladih.Po proizvodnji azbesta danes v Anhovem sosežigajo odpadke. Prelomljene obljube, dvom o meritvah, smrad, predvsem pa težke bolezni se že kažejo tudi v izseljevanju mladihGorazd Rečnik se je v tokratni seriji Okolje ne pozablja odpravil v dolino Soče. Problematiko sosežiga odpadkov v Anhovem, kjer imajo grozljivo dediščino proizvodnje azbesta, smo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli obravnavali že večkrat. Danes tam sosežigajo odpadke. Zdravnica Nevenka Mlinar pravi, da je Salonit namreč prek pooblaščene odvetnice pritiskal na lokalne zdravnike. Zdaj je prvopodpisana pod poziv zdravnikov odločevalcem k odgovornejšemu odnosu do problematike okolja in opozorilo o vplivih onesnaženega okolja na zdravje ljudi v Soški dolini. Podpisalo se je skoraj 600 zdravnikov in 8.000 prebivalcev. “Po zadnjih podatkih, ki so bili predstavljeni v državnem zboru, je bilo več kot 3000 bolezni priznanih v okolici cementarne zaradi azbesta. Zdravstveno stanje teh bolnikov je zelo hudo. Mislim na mezoteliom pljučne ali trebušne mrene, pojavljajo se tudi raki na drugih organih.”  Obolevajo tudi mlajši. Toda dejstva zanikajo celo nekateri politiki, ki pravijo, da je verjetnost za nastanek raka v Soški dolini danes enaka kot kjerkoli drugod v Sloveniji. S tem pa se ne strinja Nevenka Mlinar, saj podatki z Onkološkega inštituta kažejo, da je pojavnost rakavih celic na tem območju veliko večja. Kljub grozljivim posledicam proizvodnje azbesta v Anhovem danes sosežigajo 89 vrst odpadkov, od tega 17 vrst nevarnih. Pretežno iz tujine. “V Anhovem kurijo tuje in naše odpadke. V okolje gredo tako številne škodljive snovi, ki imajo negativen vpliv na zdravje prebivalcev. Kakšne bodo posledice, medicina ne zna opredeliti, zato smo zdravniki naše regije in tudi s cele Slovenije pozvali ključne oglaševalce, naj se do zdravja in življenja ljudi odgovorno obnašajo. Naj zaščitijo bolnike, ki živijo v naši dolini. Žal mejne vrednosti ne zagotavljajo varnega in zdravega okolja, posebno ne za to dolino, v kateri so številni še oboleli zaradi azbesta in so zaradi tega toliko bolj ogroženi kot zdravi ljudje.” – Nevenka Mlinar Življenje okoliških prebivalcev, je onesnaževanje zelo močno zaznamovalo. “Vsakomur, ki živi na tem območju, je jasno, da kar se dogaja v Salonit Anhovo, ima vpliv na okolje. Ljudje zaradi smrada ne morejo izvajati zunanjih aktivnosti, ne morejo odpirati oken. Tudi v zadnjih desetih letih je kraj stagniral, ostali smo brez pošte, banke, ljudje se izseljujejo. Vodstvo ne živi tukaj. Tisti, ki lahko, se izselijo. Mi vse kupujemo. Zelenjava, ki pride iz Španije, je bolj zdrava od te, ki raste tukaj v našem okolju.”– Mateja Sattler, članica društa EKO Anhovo V tovarni zagotavljajo, da uporabljajo najboljšo razpoložljivo tehnologijo, vendar okoliških prebivalcev to ne pomirja. “Oni imajo lahko najboljšo tehnologijo, ampak to je za ljudi, ki še vedno čutijo posledice azbezsta, premalo. Težka industrija v to okolje ne sodi.” –  Mateja Sattler

V tokratni oddaji iz serije Okolje ne pozablja opozorjamo na onesnaženost s svincem v Mežiški dolini. Svinec med drugim vpliva na živčni sistem in niža inteligenčni kvocient. Onesnaževanje s svincem se še kar nadaljuje.Škodljivi učinki svinca vplivajo na inteligenčni kvocient otrok in njihov centralni živčni sistem, odrasli pa težave zaznavajo predvsem na ledvicah, bolečinah v trebuhu, več je tudi spontanih splavovV tokratni oddaji iz serije Okolje ne pozablja Gorazd Rečnik opozarja na onesnaženost s svincem v Mežiški dolini, ki se še kar nadaljuje. Svinec predstavlja grožnjo zdravju tamkajšnjim prebivalcem, predvsem pa otrokom, ki so najbolj občutljiva skupina populacije. “Pri otrocih se škodljivi učinki svinca kažejo predvsem na inteligenčnem kvocientu ter na centralnem živčnem sistemu. Odrasli pa učinke svinca občutijo na ledvicah, bolečinah v trebuhu, celo rast je lahko manjša. Pojavljajo se tudi težave pri razmnoževanju, več je spontanih splavov.” – Matej Ivartnik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje Najvišje izmerjene vrednosti svinca v krvi otrok so zelo zaskrbljujoče. Po besedah Ivartnika so najvišje ocene iz preteklih let pri otrocih, ki so mlajši od sedem let, dosegale do 400 mikrogramov na liter krvi, 50 mikrogramov pa je najvišja vrednost, ki so si jo za cilj zastavili na NIJZ-ju. “Na Koroškem imamo mlade, ki so perspektivni kader naše družbe, pa se zaradi zdravstvenih težav, ki jih povzročajo težke kovine, ne razvijejo popolnoma oziroma do tistih rezultatov, ki bi jih v drugačnem okolju imeli.” – Janez Rotovnik, občinski svetnik Predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak dodaja, da analiz za inteligenčni kvocient v Sloveniji nimamo, se pa glede na ameriške raziskave niža. “Če imaš razred tridesetih otrok, pri vsakem otroku pa imaš v poprečju zmanjšanje inteligenčnega nivoja za šest inteligenčnih točk, imaš potem 6×30 izgube. Američani so tako izračunali, da se s tem siromaši inteligenca, če to dovoljujejo.” Občinski svetnik Janez Rotovnik opozarja, da v Mežiški dolini ni civilnih iniciativ, ki bi naslavljale problem svinca in da pomanjkanje sredstev pri sanaciji ni edini problem. “V Zgornji Mežiški dolini se spet odpirajo odlagališča svinčeve rude, material pa se razvaža in uporablja v gradbene namene. Drug problem pa je, da je pri sanaciji državne ceste prišlo do izkopa velikih količin peska iz reke Meže. Kupi tega materiala so bili na prostem, veter je to odpihoval in te prašnate delce odnašal po dolini. Ta material se je prosto razvažal po Koroški in nekateri ljudje ga imajo doma, kjer ga uporabljajo. To je zelo strupena zadeva, ki bi jo morali odpeljati na deponijo, pokriti z zemljo in sanirati.” Predstojnica kliničnega inštituta Metoda Dodič Fikfak se v zvezi s težavami v Zgornji Mežiski dolini spominja tudi mednarodnega simpozija o svincu, ki so ga organizirali v Sloveniji. “Tuji predavatelji so v nas strmeli, saj so v tem videli eksperiment na otrocih. Svinec nam podobno kot drugi polutanti mejo dovoljenosti niža. Več kot veš, bolj se niža.”

Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.

V oddaji iz serije Okolje ne pozablja tokrat o problemu PCB-ja v Beli krajini. Dušan Plut, ki je v osemdesetih razkril izjemno presežene vrednosti enega najbolj škodljivih organskih onesnaževal v reki Krupi, je prepričan, bi temu problemu morali namenjati bistveno večjo pozornost. PCB se razgrajuje zelo počasi, vendar se s tem problemom v Beli krajini danes sistematično ne ukvarja nihče. Gre za nekakšen tabu.  V osemdesetih in devetdesetih letih je bilo tveganje glede zbolevanja za rakom na žolčniku za ženske na tem območju štirikrat večje, študije so pokazale tudi napake v razvoju zobne sklenineV oddaji iz serije Okolje ne pozablja tokrat o problemu PCB v Beli krajini. Dušan Plut, ki je v osemdesetih razkril izjemno presežene vrednosti enega najbolj škodljivih organskih onesnaževal v reki Krupi, je prepričan, bi temu morali namenjati veliko večjo pozornost. PCB se razgrajuje zelo počasi, vendar se s tem problemom v Beli krajini danes sistematično ne ukvarja nihče. Gre za nekakšen tabu. “Ta zgodba ima dolgo zgodovino. Tovarna Iskra v Semiču je izdelovala kondenzatorje, ki so jih uporabljali kot sredstvo za poliklonirane bifenile. Ti se uvrščajo v skupino strupov, primerljivih z furanom, dioksidom in težkimi kovinami. Odpadne kondenzatorje so potem nezakonito odlagali v številne kraške vrtače. PCB se je začel izcejati v kraško podzemlje in je prišel na površje v izviru Krupe, ki naj bi sredi osemdesetih let postal glavni vir oskrbe z vodo.” Ob razkritju smo morali poiskati tudi mednarodno zaščito, se spominja Dušan Plut. Njegovo doživljanje afere s PCB v osemdesetih: Kot opisuje Plut, so bile te koncentracije tako visoke, da se je to območje Krupe uvrščalo med območja na svetu, na katerih so bile koncetracije PCB najbolj presežene. Tako so se med prebivalci Bele Krajine začeli pojavljati zdravstveni problemi. Novejše raziskave kažejo, da se te koncentracije v reki Krupi zelo počasi zmanjšujejo, zdravstveno tveganje pa je še vedno tu. Vplivi PBC, ki sodi pod prvo skupino rakotvornosti, so prepoznavni predvsem po kožnih spremembah, pravi predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak in dodaja, da je problem PCB-ja v tem, da je razpolovna doba dolga tudi do 50 let. “PCB je kancerogen in povzroča tudi vrsto drugih obolenj. Me drugimi jetrno cirozo, ki je zelo podobna cirozi pri uživanju alkohola. V Beli krajini je bilo vedno več ciroze jeter, vendar so našim trditvam oporekali, čeč da je to področje cvička. Brez konkretnega podatka o izpostavljenosti je težko vedeti, ali je ciroza od cvička, PCB ali obojega.” V Beli krajini so nazadnje naredili raziskave leta 2010, pravi predstojnica območne enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje Novo mesto Bonia Miljavac.  “Od takrat naprej ni bilo več raziskav glede zdravstvenega stanja tam živečih ljudi. Vse do zdaj nekako ni bilo denarja za to.” Nekaj analiz pa je bilo kljub temu narejenih. “Zanimiva je analiza pojavnosti raka, ki je pokazala, da je za ženske na tem območju v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja veljajo štirikrat večje tveganje, da bodo zbolele za rakom žolčnika. To tveganje pa se je potem zmanjšalo in ni bilo več odstopanja. V letih od 2007 do 2009 je bilo opravljeno tudi merjenje kemikalij v organizmih. Pokazalo se je, da je obremenjenost prebivalstva s PCB bistveno višja. Študija na zobeh je pokazala večje napake v razvoju zobne sklenine. Nekaj podatkov je, vendar PCB lahko vpliva na več funkcij v telesu.” PCB se v organizmu kopiči, zato se predvsem odsvetuje uživanje rib iz Krupe in Lahinje. “Pri uživanju živil živalskega izvora imamo možnost, da v naše telo naenkrat pride večja koncentracija PCB.” – Bonia Miljavac Predsednik društva Proteus – gibanja za naravo in okolje Bela krajina Niko Šuštarič pravi, da se kljub priporočilom, naj država poskrbi za opazovanje tega pojava in naj se delajo analize živil, da bomo lahko ocenili, koliko PCB še pomeni nevarnost za ljudi, ni zgodilo nič. “Danes na ministrstvu za okolje komaj še vedo za problem.” Do leta 1987 so vse večje zaloge PCB iz vrtač spravili v betonski sarkofag in država je sprejela obvezoznost, da bo zanj skrbela in več kot 30.000 kubikov materiala odpeljala stran. To se ni zgodilo. Domen Leštan z biotehniške fakultete pravi, da gre za star sarkofag in da je vprašanje, koliko je še vodotesen. “Vsi ti materiali imajo neko življenjsko dobo. Problem je, če se strup začne odcejati v okolje.”