Labirinti sveta

»Čas še ni zrel za to,« še vedno trdijo nekateri voditelji držav, ko gre za vprašanje priznanja Palestine. Vendar v vse kaže na to, da je v resnici že veliko prepozno. Med gradniki države – ozemlje, prebivalstvo in suverenost – je Palestini ostalo le še prebivalstvo, a preganjano, sestradano in stisnjeno na ozka območja ozemlja. Izrael se na ta mednarodna priznanja ne ozira. Njegovi tanki vdirajo vse globlje v mesto Gaza, izraelski premier Benjamin Netanjahu pa pravi, da palestinske države ne bo dopustil. Bomo res dopustili, da obvelja pravilo močnejšega?

Izraelska vlada se ne pusti motiti. Kljub temu, da je neodvisna preiskovalna komisija Sveta za človekove pravice Organizacije združenih narodov ugotovila, da Izrael nad Palestinci izvaja genocid, izraelska vojska nadaljuje pustošenje po palestinski enklavi. Gaza je pekel na zemlji in hkrati največja hiralnica na svetu. Čeprav ves svet v živo spremlja genocid nad tamkajšnjim prebivalstvom, po dveh letih mednarodni akterji še vedno omahujejo s sankcijami zoper Izrael. Zato ni presenetljivo, da ob molku in sprenevedanju pri tako odločnem odmiku od civilizacijskih norm, človeštvo tone v anarhijo, brezvladje, kaos – svet brez pravil. Svet, v katerem pravila na novo določa politična moč, podkrepljena z vojaško silo. Čeprav sva se pred nekaj tedni za to sezono poslovila, sva poletni dopust morala prekiniti s posebno epizodo. Bomo šli jeseni na dva referenduma, na enega ali referendumov sploh ne bo? Petkovo glasovanje o predlogu Levice za referendum o dvigu obrambnih stroškov na tri odstotke je zarisalo novo politično podobo Slovenije. Na isti strani so se znašli poslanci vladne Levice in Socialnih demokratov ter opozicijskih SDS in NSi. Poraženec tega zapleta, predsednik vlade Robert Golob, je slabe pol ure kasneje udaril z napovedjo nove referendumske pobude – o članstvu Slovenije v Natu. V kaosu, ki je sledil, se vse strani borijo za svoj košček pozornosti in za svojo resnico, najin gost, komentator časopisa Delo Uroš Esih, pa poudarja, da so v tej zgodbi prav vsi ravnali nedržavotvorno in zgolj za lastne notranjepolitične koristi. Analiziramo interese in namene strank, vladnih in opozicijskih in ugibamo o možnih posledicah, pa tudi geopolitični kontekst, v katerem se odvija slovenska politična melodrama in lahko odpre vrata hibridnim ruskim napadom na trdnost zveze Nato skozi slovenska odprta vrata. Za konec se pozabavamo še z razvpito parado nacionalizma in neoustaštva na zagrebškem hipodromu, kateri niso podlegli niti znani slovenski domoljubi.

Izrael je ta teden z napadom na pogajalsko skupino Hamasa v Katarju še dodatno zamajal mednarodno pravo, ki ga ta država razume popolnoma selektivno. Nad Poljsko je poletela množica ruskih dronov, medtem ko se članice Evropske unije v svojem tradicionalnem nestrinjanju vse bolj zavedajo svoje dejanske politične in vojaške nevplivnosti in odvisnosti od še ene ignorantke mednarodnega prava - Združenih držav Amerike.

V Gazi so razmere zaradi napadov izraelske vojske še vedno grozljive. O tem so govorili tudi na Blejskem strateškem forumu. Ter o vojni v Ukrajini, oboroževanju Evrope.. Kitajska je z veliko slovesnostjo proslavila uradni konec druge svetovne vojne. Na tribuni so prvič skupaj stali voditelji Kitajske, Rusije in Severne Koreje. Svet, ki že tako trpi zaradi vojn in propadanja okolja, pa sta prizadeli še naravni nesreči: potres v Afganistanu in zemeljski plaz v Darfurju

Severna polobla se počasi poslavlja od poletja; slovo je polno tveganj in skrbi o tem, kaj prinašata jesen in zima. Nedavni sestanek predsednikov ZDA in Rusije Donalda Trumpa in Vladimirja Putina na Aljaski ni prinesel napredka na poti k miru. Izraelska vlada še naprej načrtuje obsežnejši vstop v Gazo, ta teden je v protiterorističnem napadu, kot ga imenuje, na bolnišnico Naser, ubila vsaj 20 ljudi, med temi 5 novinarjev. Franciji se obeta nova politična kriza, potem ko je francoski premier Francois Bayrou napovedal glasovanje o zaupnici. Bayrou vodi manjšinsko vlado, pripravil je varčevalni proračun, ki mu nasprotujejo tako na levici kot na desnici. Po Labirintih sveta vas bo tokrat popeljal Matjaž Trošt.

Nedavni pogovori med ameriškim predsednikom Trumpom in njegovim ruskim kolegom Putinom na Aljaski so prinesli nekaj upanja, da se vendarle bliža konec vojne na vzhodu Evrope. Kljub okrepljeni diplomatski dejavnosti pa je za zdaj pri reševanju ukrajinskega konflikta več vprašanj kot odgovorov. Pogledali bomo tudi na Bližnji vzhod, kjer je izraelska vojska sprožila ofenzivo za zavzetje mesta Gaza. Hkrati so izraelske oblasti odobrile načrte za gradnjo novih judovskih naselbin na Zahodnem bregu. Kje so meje potrpljenja mednarodne skupnosti? Tudi o tem v Labirintih sveta.

Francija, Združeno kraljestvo in Kanada so napovedali, da bi septembra lahko priznali suverenost Palestine. Medtem se je statistiki ubitih Palestincev v izraelskih napadih na Gazo pridružilo še vse večje število mrtvih zaradi podhranjenosti in stradanja. Molk Evrope, ki ne zmore soglasja o sankcijah proti Izraelu in ustavitvi grozodejstev nad Palestinci, pomeni njeno sokrivdo. Ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu kljub smelim napovedim še ni uspelo končati niti vojne v Ukrajini niti izraelsko-palestinskega konflikta, mu pa kot kaže nekoliko bolje uspeva v pogajanjih o carinskih stopnjah s trgovinskimi partnericami, tudi Evropsko unijo. Francija, Združeno kraljestvo in Kanada so napovedali, da bi septembra lahko priznali suverenost Palestine. Medtem se je statistiki ubitih Palestincev v izraelskih napadih na Gazo pridružilo še vse večje število mrtvih zaradi podhranjenosti in stradanja. Molk Evrope, ki ne zmore soglasja o sankcijah proti Izraelu in ustavitvi grozodejstev nad Palestinci, pomeni njeno sokrivdo. Ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu kljub smelim napovedim še ni uspelo končati niti vojne v Ukrajini niti izraelsko-palestinskega konflikta, mu pa kot kaže nekoliko bolje uspeva v pogajanjih o carinskih stopnjah s trgovinskimi partnericami, tudi Evropsko unijo.

Čeprav so podnebne spremembe posledica skupnih izpustov toplogrednih plinov na Zemlji, pa je znanstveno mogoče izračunati prispevke posameznih držav, tako zgodovinsko kot v sedanjem trenutku. Države so pravno zavezane podpisanim mednarodnim sporazumom – od okvirne konvencije o podnebnih spremembah in kjotskega protokola do pariškega sporazuma –, kar pomeni, da so pravno zavezane tudi izvajati ukrepe za zmanjševanje izpustov. Nespoštovanje teh obveznosti pa je kršitev, ki je lahko podlaga tudi za odškodnine. Tako je v svojem prelomnem mnenju soglasno odločilo Meddržavno sodišče v Haagu in s tem tlakovalo pot za uveljavljanje vsaj nekaj podnebne pravičnosti v svetu, ki se od posledic podnebne krize, vojn in genocidnih politik obrača stran.

Evropsko unijo čaka v mednarodni politiki težka izbira med svojo civilizacijsko dediščino in partikularnimi interesi posameznih držav. Gaza, kjer Izrael pred očmi svetovne javnosti izvaja genocid nad palestinskim prebivalstvom, ostaja epicenter moralne dileme, Ukrajina, ki se že tri leta sooča z rusko agresijo, pa test kolektivne odpornosti Zahodne skupnosti. Čeprav Evropska unija občasno zna sankcionirati na kršiteljice človekovih pravic, kar dokazuje 18 paketov sankcij zoper Rusijo, pa za sankcije proti Izraelu, ki izvaja genocid v Gazi, ni politične volje. Na obeh največjih žariščih našega časa se dogovor o končanju vojne vztrajno izmika, v strahu pred novimi oboroženimi konflikti pa se svet pospešeno oborožuje in dviguje rekordne obrambne izdatke.

Svet se še naprej vrti z neverjetno hitrostjo. Igro vodi Donald Trump, ki ima kot žongler v cirkusu hkrati v rokah več krogel, njegovo reševanje svetovnih problemov pa se istočasno zdi kot podtikanje požarov. Na osi boja svetovnih sil se je v tem tednu večkrat znašla tudi Slovenija, ki z napovedmi referendumov o Natu lahko postane poligon za preizkušanje trdnosti zavezništva. Poleg tega je posebna odposlanka Združenih narodov za palestinska ozemlja Francesca Albanese prav med obiskom pri nas postala tarča sankcij Združenih držav Amerike.

Spet se pojavljajo govorice o premirju v Gazi, medtem pa še vedno spremljamo trpljenje civilistov na tem območju. Evropo in Sredozemlje je zajel hud vročinski val, ki je zahteval tudi smrtne žrtve ter sušo in gozdne požare. V Srbiji pa so razmere, po sobotnih demonstracijah, napete.

Obljuba voditeljev držav po svetu o zaščiti pred najhujšimi zločini tudi 20 let po sprejetju načela odgovornosti za zaščito pred genocidom, vojnimi zločini, etničnim čiščenjem in zločini proti človeštvu, ostaja neizpolnjena. Izraelska vojska nadaljuje napade v Gazi in stradanje Palestincev, ameriška politika do Irana le-tega tišči še bolj v naročje Kitajske in Rusije in k odstopanju od mednarodnih zavez, Nato po drugi strani sprejel zgodovinski dogovor o zvišanju obrambnih proračunov članic.

Izrael je z napadom na Iran odprl novo konfliktno žarišče na že tako razgretem Bližnjem vzhodu. Ameriški predsednik Trump je napad podprl; ob tem še vedno tehta možnost, da bi tudi sam poslal rakete proti islamski republiki. V senci tega obračuna se nadaljuje ubijanje in stradanje nesrečnih prebivalcev Gaze. Svetovna javnost molči. Tudi Evropa.

Pohlep, po slovarju slovenskega knjižnega jezika strastna želja prisvajati si dobrine, je vedenje, pri katerem je v ospredju pridobivanju kot cilju in ne kot sredstvu za preživetje ali udobno življenje. Pridobivanju denarja, predmetov in – družbene moči. Gre za sebično vedenje, kjer posameznik upošteva zgolj lastne interese. Družbene posledice pohlepa so konflikti med tistimi, ki so si pridobili bogastvo, in tistimi, ki ga nimajo, uničevanje družbene kohezije, uničevanje okolja, vojne. V krščanski teologiji pohlep zato upravičeno velja za enega od sedmih smrtnih grehov, in tudi po prepričanju generalnega sekretarja Združenih narodov Antonia Guterresa naš glavni sovražnik.

Po ocenah stockholmskega mirovnega inšituta SIPRI je Ukrajina v operaciji Pajkova mreža onesposobila skoraj tretjino nosilcev ruskih strateških križarskih raket. Naj proslavljamo ukrajinsko zmago? Ali naj se bojimo ruskega odgovora, ki ne bo prizadel le podizvajalcev, ampak tudi tiste, ki so omogočili uspeh vojaške akcije? Živimo v času, ko mednarodni sporazumi o jedrski oborožitvi ne veljajo več, ko so suverenost držav, človekove pravice in celo človeška življenje postala predmet prezira. A upanje ostaja, čeprav majhno. Svet nikoli ni bil tako povezan, kot je zdaj in zločinov ni mogoče skriti.

Kdo je tu nor? To je vprašanje tega tedna, potem ko je ameriški predsednik Donald Trump spoznal, da je njegov ruski kolega Vladimir Putin vse kaj drugega kot zaupanja vreden državnik. Vsaka podobnost med obema je zagotovo očitna. Posledice očitnega so vidne v Gazi, zaradi česar se je krepko spremenila in zaostrila retorika Berlina, prav tako Bruslja. Če hodi kot genocid, če se oglaša kot genocid, potem zagotovo ni raca. Kdo je torej tu nor? Odgovore bo Matjaž Trošt iskal v tokratnih Labirintih sveta.

Zdi se, da le še novi papež Leon XIV. in generalni sekretar Združenih narodov verjameta v možnost miru in spoštovanje mednarodnega prava. Medtem ko njuni pozivi odzvanjajo kot krik vpijočega v puščavi, svet poganja oboroževalna tekma in stopnjevanje največjih konfliktov našega časa. Ob uničujočem pustošenju vojn svetovni obrambni izdatki strmo naraščajo že deseto leto zapored. Kljub temu pa obstaja v zahodnem svetu temeljno soglasje; da je tudi rekordnih 2700 milijard dolarjev za orožje na svetovni ravni premalo. Zato bodo zahodne zaveznice, zbrane v zvezi Nato, po pričakovanjih povišale vlaganja v obrambo, morda celo na 5 odstotkov bruto družbenega proizvoda, kot zahteva ameriški predsednik Donald Trump, ki je tudi za začetek svojega drugega mandata najprej obiskal Savdsko Arabijo, s katero je sklenil rekordni orožarski posel v višini 142 milijard dolarjev. Če bi Ernest Hemingway danes pisal o vojni, bi moral drugače nasloviti svoj roman. Zbogom orožje bi v pregreti oboroževalni mrzlici in sejanju smrti na največjih bojiščih našega časa zvenelo naravnost utopično!

V teh dneh se zdi, da še bolj kot ponavadi vsi le čakamo. Nestrpno smo čakali, kdaj se bo iz dimnika nad Sikstinsko kapelo v Vatikanu pokadil dim. S strahom čakamo, kaj bo prineslo napenjanje mišic dveh sosed z jedrskim orožjem, Indije in Pakistana. Zgolj čakamo, kaj še lahko stori izraelska vojska v Gazi. Vemo pa, kaj se je zgodilo v preteklosti, recimo pred 80 leti, a se iz zgodovine bolj slabo učimo.

Odšel je papež revnih, papež miru. Tako so najpogosteje označevali papeža Frančiška, ki se je poslovil na velikonočni ponedeljek. Zaznamoval je več kot desetletje rimo-katoliške cerkve in ubral drugačen pristop do papeževanja; ob zavedanju bolj globalne cerkve, ne le evropske. Bil je svetovni voditelj, ki mu ni bilo vseeno za begunce, migrante in Palestince v Gazi. Izraelsko vojno v Gazi je označil za terorizem in namignil, da bi bilo potrebno preiskati obtožbe o genocidu. Ne bi mogel biti bolj drugačen od svetovnih voditeljev, ki se bodo zbrali ob njegovi krsti in ga pospremili na zadnjo pot. Obenem v istem času izraelske bombe ubijajo palestinske otroke in ženske, ruski doni uničujejo ukrajinske domove in nedolžni civilisti umirajo v številnih konfliktih po svetu. Je res tako težko uslišati pozive pokojnega papeža, naj imajo prednost v svetu mir in človeško dostojanstvo?

Ameriški predsednik Donald Trump je večkrat napovedal, da se bo v svojem drugem mandatu uveljavil kot mirovnik. Pred vnovičnim prevzemom Bele hiše je večkrat izrazil prepričanje, da bi lahko končal vojno v Ukrajini v 24 urah. To se tudi po treh mesecih njegovega predsednikovanja izkazuje za oreh odporen na rokohitrske rešitve, zdaj pa je Washington celo začel razmišljati o umiku iz posredniške vloge med Ukrajino in Rusijo. Z idejami o osnovanju počitniškega letovišča v Gazi je Trump popolnoma povozil resolucije Združenih narodov, s podporo izraelskemu izvajanju genocida v Gazi - pa tudi soodgovoren zanj. Pogajanja z Iranom o njegovem jedrskem programu je ameriški predsednik začel z grožnjami z vojaškim posredovanjem, s carinami pa je prisilil države po svetu k moledovanju Washingtona za pogajanja. Taki politiki - palice brez prepričljivega korenčka - se ne udinja edino Kitajska.