Mnogo hrupa za nič

Obkroženi z zasloni, prepredeni z omrežji, oboroženi z napravami in varno spravljeni med štiri stene, ki nas ščitijo pred krizami časa – to smo ljudje enaindvajsetega stoletja. Na daljavo delamo, na daljavo se družimo, na daljavo se zdaj že parimo, kadar stopimo v svet, pa ga skoraj več ne znamo pogledati skozi lastne oči, marveč le še skozi objektiv. Na neskončnem vrtiljaku multimedijev se bomo očitno vrteli, dokler ne bo vsa naša telesnost izpuhtela v binarno digitalnost. Tisti, ki si naše ničle in enke lastijo, nas medtem prepričujejo, naj si digitalno krizoliranega človeka predstavljamo srečnega. Ali je res? Še več: Ali bo ta človek sploh še nekdanji homo sapiens, ali pa bo od njega kmalu ostalo manj kot od Tezejeve barke? V kakšno prihodnost plujejo naši krmarji in zakaj se pečajo s tehnofevdalci, ki prinašajo prav tisto globalizirano prihodnost, ki naj bi se ji upirali? Kako naj se ji upremo mi – če je to sploh še mogoče? V kolikšni meri so krize v naših glavah, v kolikšni v svetu in kdo si od njih največ obeta? In nazadnje: kako pred krizolacijo zaščititi podmladek, ki bo v krizolaciji odrastel? Z gostom, antropologom dr. Danom Podjedom, filozofirajoča primata Aljoša Toplak in Primož Vidovič prvo sezono podkasta in koledarsko leto skleneta tako, da se zazreta v prihodnost. Kar vidita, jima ni ravno po godu, a ob toplem instant kapučinu in prijateljskem razgovoru s somišljeniki postane skoraj znosno. Kazalo 00:25:43 Zakaj iščemo pristnost? 00:31:33 Krize tlakujejo pot populizmom 00:33:00 Normalnost kriz 00:39:12 Zatiskanje oči 00:40:43 Človek človeku kužek 00:46:41 Atomizacija družbe  00:48:28 Pomen srečevanja v živo 00:49:46 Računalniške igre 00:50:41 Preferiranje virtualnega sveta 00:52:39 Pornografija vs. erotika 00:57:00 Omejitev telefonov v šolah 01:00:30 Telefoni mlade delajo tesnobne 01:02:16 Je omejevanje v šolah zadosten ukrep 01:03:50 Kako se šolajo bogati 01:07:45 Optimistična vizija socialnih medijev 01:11:48 Vpliv omrežij na vsakdanje interakcije 01:13:50 Odklop od omrežij 01:15:18 Ludizem 01:18:00 Razvrednotenje prijateljstva 01:15:00 Ustvarjanje skupnosti 

Nič ni bolj gotovega kot smrt. Toda čeprav je neizogibno dejstvo, ostaja tabu, ki prinaša več vprašanj kot odgovorov. Nekateri pred njo bežimo, drugi jo izzivamo, tretji si jo zaman poskušamo razložiti. Svoje življenje krojimo z minljivostjo v mislih, bližnje pa pokopavamo z vidika večnosti. Naj verujemo ali ne, z neskončnostjo se najbolj zbližamo ravno pred koncem. Ta za vernike pomeni odrešenje ali pogibel, za filozofe vajo za življenje, za tehnologe pa poslednjo oviro rasti človekove moči. Ali se smrti še bojimo in zakaj neki? Nas tak strah omejuje ali nemara tudi motivira, da živimo bolj odgovorno? Si o njej upamo govoriti, se o njej pogovarjati z drugimi? Se bolj bojimo lastne smrti ali smrti drugih? Kakšno vlogo igra v družbi, v njenih obredih in prepričanjih? In kaj nam pove o človeku, ki jo pričakuje in ki ga prav zato tako globoko oblikuje? V novembrskem indijanskem poletju se pred ptujsko veduto snideta Primož Vidovič, filozof, kantavtor in publicist, in Aljoša Toplak, filozof, pisatelj in filmar, da bi se sproščeno razgovorila o smrtno resnem in sredi vedrega dne o poslednjem. Sledi na družabnih omrežjih https://facebook.com/mnogohrupa https://instagram.com/mnogohrupa

Odkar je misleči opičnjak zapustil svojo jamo, ga radovednost žene v širni svet. Včasih smo potovali s trebuhom za kruhom; danes potujemo, ker imamo kruha dovolj, pa se nam skomina po eksotičnih namazih. Hkrati s potovalnim hroščem se razmnožuje turistična industrija. Ne ponuja nam več samo s hmeljem postlanih letovanj v Dalmaciji, marveč celostne izkušnje, ki nam poleg dodatnih kilogramov obljubljajo še duhovni kapital in omiko – če nič drugega, pa se bomo lahko z nabranimi spominki dičili na družabnih omrežjih. Čemu jo torej tako radi mahnemo na tuje? Ali zato, da se spočijemo, ali zato, da použijemo Gajine krasote? Kdo se s potovanji najbolj bogati: kultura, turistični agenti ali CO2? Vandramo, ker si na poti samoizboljševanja širimo obzorja, ali pa smo nemara le Odiseji, ki ne znajo domov? Tik preden se je polovica ekipe svoje teze odpravila preizkušat v praksi, se je modroljubno moštvo v polnem številu sestalo v mali dvorani Mestnega kina Ptuj. Na varnem pred septembrskim deževjem in ob angleškem čaju sta nesojena kustosa štajerske fonetike, Aljoša Toplak in Primož Vidovič, razglabljala o vrlinah in skušnjavah popotništva. KAZALO 00:00:00 Uvod 00:00:50 Avizo 00:03:28 Dostopnost potovanja v sodobnosti 00:06:00 Potovanje zaradi izkušenj in rasti 00:08:40 Strašljivost novih okolij 00:14:40 Trajnost vpliva izkušenj 00:17:47 Nameni potovanja 00:38:44 Naveličanost Izzivanja v novih okoljih 00:40:39 Končni cilj popotništva 00:42:00 Potovanje kot pobeg 00:48:00 Prakticiranje novih oblik življenja 00:51:00 Misticizem in zanikovanje življenja 00:52:00 Potovanje v človeški fantaziji 01:01:00 Turizem v reprodukciji sistema 01:02:00 Ekologija turizma 01:03:30 Študentske izmenjave 01:06:00 Prispevanje k družbi prek potovanja 01:06:00 Nepotovalno življenje 01:09:00 Ali filozof mora potovati 01:12:00 Širši okvir potovanja

O umetni inteligenca je toliko govora, da je imamo vsi že poln kufer. Tudi dobesedno: do zob smo oboroženi z napravami, ki mislijo namesto nas. Ure pazijo na naš pulz, telefoni nam kažejo pot, algoritmi pa naše želje poznajo bolje kot mi sami. V pismenosti jezikovni modeli prekašajo nacionalno povprečje, medtem ko jim bo oponašanje umetnosti kmalu manjša malica kot Turingov test. Ko nas Svetovni ekonomski forum tolaži, naj se umetne inteligence ne bojimo, je najbrž čas, da grožnjo vzamemo resno. Odpirajo se tako preživetvena kot bivanjska vprašanja. Na katerih področjih nas bo umetna inteligenca najprej in najbolj prizadela? Kakšne bodo družbene in gospodarske posledice? Kdo bo nosil odgovornost, kdo pobiral dobičke? Kaj bomo v tehnološki distopiji prihodnosti sploh še mogli in želeli početi – in kaj bo ostalo od človeka, ko ga bodo stroji zamenjali tudi v tem? Don Kihota človeške inteligence, Aljoša Toplak in Primož Vidovič, zagrizeta v trdi oreh umetne. Na obrežju Drave ju komarji tokrat pustijo pri miru, zato pa sta primorana odganjati gurmane, ki na teraso restavracije Palaska v Markovcih, kjer gostita, zaidejo ravno na dan dopusta in namesto užitne hrane dobijo le duhovno. Časovnica 00:00:00 Uvod 00:01:35 Oglas za neimenovano znamko cikorije 00:02:54 Začetek 00:05:49 Na katera področja UI vpliva 00:12:04 Šolstvo 00:13:35 Kadrovski menedžment 00:15:57 UTD 00:16:18 Promet 00:18:18 Umetnost 00:20:36 Profiti lastnikov tehnologije 00:22:48 Odgovornost izumiteljev in omejevanje razvoja 00:26:17 Smisel življenja 00:27:47 UI ne zamenjuje fizičnih del 00:29:59 Hedonizem kot odgovor 00:30:50 Ali UI lahko ustvari umetnost 00:37:00 UI v medicini in znanosti 00:43:34 Konkuriranje umetni inteligenci 00:48:00 Postopni vdor UI v življenja 00:50:26 Nadomeščanje umskih zmožnosti 00:55:43 Vpliv na razvoj možgan 01:02:34 UI jemlje smisel poklicev in hobijev 01:10:16 Kako se odzvati 01:13:24 Od minimalizma do primitivizma 01:23:15 Vztrajanje v pristnosti in osmišljanju 01:27:01 Srečen Sizif 01:31:08 Zaključek

Življenje je treba uživati. Čim večja je žlica, s katero ga zajemate, tem bolje. Če si lahko čez vikend damo duška, smo pripravljeni trpeti še tako duhamorne bulšihte, in ni ga klavrnega leta, ki mu okusa ne bi moglo popraviti štirinjast dni na Pagu. Karkoli že počnemo, važno je, da v tem uživamo, kajti bogastvo človekovega življenjepisa je, vemo, premosorazmerno z raznoterostjo nabranih radosti, pa naj bodo gastronomskega, turističnega ali reproduktivnega porekla. Eden najslovitejših latinskih rekov je posledično »Carpe diem« – zagrabi dan, ko se eden od drugega poslavljamo, pa si najbrž iz tega razloga velimo: »Uživaj!« Užitek je očitno ena tistih poslednjih vrednot, o kateri se lahko poenoti sodobni človek. A farji in filozofi nas prepričujejo, da je hedonizem, kot uživaštvu učeno pravijo, vsaj zabloda, če že ne naglavni greh. Kaj je na užitku torej tako slabega – in kaj tako mikavnega? Kakšne užitke čislamo in koliko jih potrebujemo? Uživamo zato, ker hočemo, ali tudi zato, ker moramo? Pa je življenje brez užitka sploh vredno živeti?  Sredi dopustniške vročice se bova glasnika samoglasniških ožin in praktikanta radoznalskih vrlin pomudila pri zagonetkah hedonizma. Vmes bo z nama obedovala jata ničkaj filozofskih krvosesov, Sonce pa se bo zavrtelo okoli Zemlje in naju segrelo do skrajnih meja asketicizma ter miselne doslednosti. Pridružite se nama na dialoški siesti in podelite misli, ki se vam utrnejo. No, pa da ne pozabimo: seveda uživajte ob poslušanju.  00:00:00 Uvod - hedonistična družba 00:05:37 Uživaštvo kot družbeni pritisk 00:13:18 Kaj je narobe z uživanjem? 00:17:18 Uživaštvo skozi zgodovino 00:24:44 Zagovor uživaštva 00:27:31 Ekstremno uživaštvo - droge 00:39:05 Užitek in smisel življenja 00:51:41 Kritika užitka 01:03:09 Ovrednotenje užitka 01:13:33 Zaključek

Ste v knjigarni nedavno zasledili kak naslov na temo samopomoči? Čudno bi bilo, ko ne bi, kajti tovrstni priročniki rastejo kot gobe po dežju. Skoraj ga ni estradnika, ki nam ne bi pomagal delati na sebi, osebno pa mora rasti že skoraj vsak dvonožec, ako želi dohajati tempo in ideale sodobnosti. Industrija sreče seveda ni vzklila od nikoder. Bohoti se na račun človeka, ki bolj kot kadarkoli išče način bivanja, s katerim bi lahko našel zadovoljstvo, ravnovesje, notranji mir in smisel v svojem življenju. Toda v preobilju dobrodušnih nasvetov pomembna vprašanja o sreči ostajajo nepremišljena. Za kaj pravzaprav gre in čemu po njej težimo? Je odvisna predvsem od nas ali od sveta? Kako naša hrepenenja izkoriščajo tržni mazači? In kako jim odgovarja znanost – mi pa njej? Aktivista Društva za zaščito ozkega o-ja in nadobudna promotorja humanistične prosvete v panonski nižini, Aljoša Toplak in Primož Vidovič, sta jo tokrat mahnila na Ptujski grad in se o vsem tem razgovorila. Vmes so ju poleg komarjev napadli še droni, hladnokrvno ju je zignoriral mimoidoč primerek vrste felis catus, nazadnje pa so ju malodane zaprli v grajsko temnico. Pa še bi lahko naštevali prigode teh neozdravljivih znatiželjnežev. A zakaj jima raje ne bi kar prisluhnili? Kazalo 00:00:00 Uvod 00:02:19 Pojmovanja sreče 00:06:55 Sodobni hedonizem 00:11:59 Relativnost sreče 00:20:00 Objektivna sreča? 00:23:14 Pozitivna psihologija 00:30:40 Sreča - nekaj več kot občutenje? 00:38:00 Sodobna samopomoč 00:40:00 Znanost sreče 00:52:38 Sreča kot doživljaj ali višje umsko stanje 01:00:45 Sreča in osebna odgovornost 01:05:28 Smisel življenja 01:08:40 Evforija ali ravnodušje 01:14:13 Antropologija sreče

Evtanazija je postala še ena tema, na kateri politična plemena lomijo kopja. Neznosno trpljenje neozdravljivo bolnih in strah pred zlorabami ter razkrojem temeljnih vrednot tako eni kot drugi zlorabljajo za medsebojno obračunavanje. Razvnete strasti preprečujejo, da bi se s problemom soočili razumno in premislili vprašanja, ki jih odpira. Ali ima človek kot avtonomno bitje pravico do pomoči pri končanju življenja? Kako se soočiti s pritiskom, ki bi ga lahko možnost evtanazije vršila na ranljive? Kaj preostane neznosno trpečim, če je ne omogočimo? Ali je družba zrela za to, da bi jim pomagali tudi pri smrti? Kdo lahko odloča o življenju ali smrti in s kakšnimi merili? Primož Vidovič in Aljoša Toplak sta dva radovednika, ki se pogovarjata o vsem in ničemer: da bi svet vsaj malo bolje razumela in poslušalce povabila k skupnemu razmisleku. Z odprtim duhom, ščepcem humorja in nedvomno štajerskim naglasom. 00:00:00 Uvod 00:04:12 Nevarnost zlorab in različne oblike evtanazije 00:08:38 Pritisk svojcev 00:15:14 Kako pomagati trpečim, če evtanazija ni omogočena? 00:18:39 Kakšno življenje je vredno 00:22:47 Ali je trpljenje lahko nekaj objektivnega 00:25:14 Vpliv kulturnih vrednot na osebne 00:28:16 Vloga prištevnost 00:32:39 Progresivna vs. konservativna zakonodaja 00:36:30 Medicinska tehnologija 00:38:15 Srednja pot in previdnost pri uvajanju 00:43:18 Duševne motnje 00:49:02 Odnos med duhom in telesom 00:51:29 Pragmatična rešitev 00:53:47 Zaključek