Nedeljski izlet

Ptuj, Ljubljana in Ajdovščina so mesta, na katera najbrž najprej pomislimo, ko govorimo o antični dediščini starega Rima. Morda malo manj znano, a najdišče izjemnega pomena, pa leži med hrušiškimi gozdovi ob cesti Col–Kalce. Z graditvijo te ceste so si Rimljani skrajšali pot med Ljubljano takratno Emono in Akvilejo oziroma Oglejem v Italiji. Na Hrušici so zgradili tudi utrdbo Ad Pirum, ki je bila del obsežnega obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum; ta je segal vse od Posočja do Reke. Danes je tam arheološki park z muzejsko zbirko Narodnega muzeja Slovenije, ki obiskovalce seznani s tem obsežnim obrambnim sistemom trdnjav

Na tekmovanju organizacije European Best Destinations za najboljšo evropsko destinacijo je Maribor v začetku letošnjega leta osvojil tretje mesto in hkrati postal najboljša evropska kulinarična destinacija. Zato se na tokratnem nedeljskem izletu sprehodimo po starem mestnem jedru štajerske prestolnice, na vožnji s splavom se pridružimo Mariborskim flosarjem in se v prvi slovenski šolski restavraciji naučimo pripraviti pohorsko omleto. Pohorska omleta Sestavine: 3 jajca, 3 žlice sladkorja, 3 žlice moke. Rumenjake ločimo od beljakov. Beljakom dodamo žlico sladkorja in stepemo čvrst sneg. Rumenjakom dodamo dve žlici sladkorja in penasto vmešamo. Moko presejemo in jo vmešamo k rumenjakom. Nato zmesi počasi dodajamo sneg in previdmo premešamo, da zmes ostane čim bolj rahla. V ponvi ali okroglem pekaču s premerom 22 cm pečemo 12 minut v pečici, ogreti na 220 stopinj Celzija. Še toplo namažemo z brusnično marmelado, prepognemo ter okrasimo s stepeno smetano in sladkorjem v prahu. Za konec lahko omleto prelijemo z malo metinega likerja.

Ribolov ima v Sloveniji bogato tradicijo, muharjenje pa je njegova najlepša, in kot pravijo nekateri, najplemenitejša oblika. V zadnjih letih je to tudi turistična ponudba, ki k našim rekam privablja vedno več gostov. In ti imajo veliko možnosti za preživljanje kakovostnega prostega časa daleč stran od stresnega in opravkov polnega vsakdana. Pri nas je približno 28 tisoč kilometrov vodotokov in 1300 jezer, večjih od enega hektara, torej zelo veliko možnosti za muharjenje.

Sončni zimski dnevi kar kličejo po pobegu na sneg. Zaradi visokih temperatur na začetku leta izbire aktivnosti ni na pretek, v nižjih legah so odprta le redka smučišča in tekaške proge, zato navdušenci nad zimskimi aktivnostmi zabavo na snegu iščejo predvsem v sredogorju, tisti najbolj izkušeni tudi v visokogorju. Spoznali bomo zanimivo zimsko aktivnost, ki v zadnjih letih postaja vedno bolj priljubljena: krpljanje. Krplje so najprej začeli uporabljati lovci, v svojem delu Slava vojvodine Kranjske pa jih omenja že Janez Vajkard Valvasor. Kot rekreativna športna aktivnost pa se je krpljanje začelo vzpostavljati v zadnjih dvajsetih letih. Na nedeljski izlet na vzpetine, ki se razprostirajo nad Bohinjem, nas v družbi vodičke Katarine Đurđevič odpelje Tina Šoln.

Tudi turistična kampanja Moja Slovenija, ki želi domače goste zadržati v domovini, priča o tem, da je "industrijski" turizem že zavzel pomembno mesto v branžni ponudbi. Z njim se ukvarja tudi podjetje Podzemlje Pece, ki je nastalo po zaprtju rudnika svinca in cinka Mežica pred dobrega četrt stoletja. Obiskovalcem nudijo kar nekaj enkratnih doživetij več sto metrov pod površjem, še pred vhodom v jamo pa se lahko podučite o 220 milijonov let dolgi geološki zgodovini krajev, kjer se stikata evroazijska in afriška tektonska plošča. V rudarskem muzeju hranijo celo vretence ihtiozavra, kar pomeni, da sta bili Peca in Uršlja gora nekoč davno morska obala.

Za glavne usmeritve slovenskega turizma že nekaj let veljajo butičnost, avtentičnost in trajnostni model. Kampanja Moja Slovenija, ki želi tudi pri domačih gostih vzbuditi zanimanje za skrite posebnosti naše domovine, je podobna tisti s področja kmetijskega resorja Kupujmo slovensko. Nabor 5-zvezdničnih doživetij s sloganom Edinstvena doživetja Slovenije pa nas je tokrat pripeljal v Gornji Grad. Slovenska turistična organizacija je to nišno akcijo sicer začela v nesrečnih kovidnih letih, a zdaj se v teh najbolj intimno družinskih prazničnih dneh, denimo, lahko se odpravite na zeliščno čarovnijo ali duhovni umik.

V mesecu, ko je tekma za predsedniški stolček najbolj aktualna, vas popeljemo na zvočni izlet po Predsedniški palači. Od Tavčarjeve 17 vas vabimo na Erjavčevo 17 v Ljubljani. Odpravljamo se med stene zgradbe, ki odpira vrata ob vsakem državnem prazniku. V skoraj desetih letih si jo je ogledalo že dobrih 27.000 domačih in tujih obiskovalcev. Predsedniško palačo je zgradila takratna Kranjska stavbna družba po načrtih inženirja Rudolfa Bauerja in arhitekta Emila von Försterja. Za sedanji namen so jo začeli uporabljati leta 1898. Velja za kulturni spomenik. To pomeni, da se njena zunanja in notranja podoba v vseh teh letih nista veliko spremenili. Sprehodili smo se po prostorih Urada predsednika Republike Slovenije.

Turistična vodnica Tanja Kostanjšek rada prisluhne zgodbam arhitekturnih prostorov, zato ji je uspelo zbrati veliko ljubljanskih erotičnih zgodb. Pripoveduje jih skupinam, ki jih vodi po središču našega glavnega mesta.

Na klifu obale sesljanskega zaliva stoji Devinski grad. Zgrajen je bil v drugi polovici 14. stoletja, še vedno je v lasti plemiške družine Thurn und Taxis. Njegov aktualni občasni stanovalec je princ Dimitrij, grad je odprt tudi za turiste. Do Devinskega gradu vodi tudi Rilkejeva pot, slavni pesnik je nekaj časa celo živel v eni izmed prepišnih soban in tam spisal serijo elegij. V kompleks sodi tudi park z odličnimi razgledi, številnimi kipi, ribnik in celo bunker, ki so ga zgradili med 2. svetovno vojno. Po Devinskem gradu nas odpelje arhitekt Danilo Antoni.

Kdo pravi, da prave romantike ni več? Kdaj ste se pa zadnjič z vlakom odpeljali na enodnevni izlet - kopat na najbližje morje? Za več kot tričetrt Slovencev, z izjemo tistih, ki živite na skrajnem zahodu, je najbližja morska obala Kvarnerja-pri Voloskem pred Opatijo. 76 km je zračne črte od Ljubljane do tja, dobrih 100 km pa po tirih do postaje Opatija - Matulji. Damjan Zorc se je sredi tedna navsezgodaj, tudi on po dolgih letih odkar so ukinili nekoč priljubljen kopalni vlak, prepustil starim dobrim časom, ki še zdaj vztrajajo na tej železni cesti proti morčiju.

Proti Ormožu bo treba, čisto na hrvaško mejo. Na veliko nedeljo nas je na izlet v zanimiv kraj z imenom v duhu dneva odpeljal Damjan ZorcDanes smo vas hoteli popeljati nekam na malico. Toliko je velikonočnih dobrot in toliko priprav in nakupov in opravil povezanih z njimi, da bomo menda že našli kako ime kraja, ki govori samo zase. Nazadnje smo se vdali, jedli bomo kar popotnico od doma, ker ni ne Hrenovega, ne Jajčne vasi, kaj šele Svete Šunke ob Potici  ali česa podobnega. Na vso srečo se bomo lahko posvetili dušni paši: na veliko nedeljo vas namreč vabimo v Veliko Nedeljo. In da bo razlog za obisk še bolj v duhu časa, je kraj relativno blizu Jeruzalemu - tako da je vse na svojem mestu …  

Izlet v spodnjo Vipavsko dolino, kakih deset kilometrov južno od Nove goriceTokrat vas povabimo na spodnji konec Vipavske doline, kakih deset kilometrov južno od Nove gorice, kjer že dolge mesece ni padlo ničesar z neba – ne v kapljični ,ne v zamrznjeni obliki … prav oni dan, ko smo se odpravljali na izlet, pa so napovedali kislo vreme po vsej Sloveniji. Kis, ja, kis … ta je pa menda najboljši tisti iz Renč? No, ja, morda je bil res, a je zdaj to že zgodovina ... kot so stvar preteklosti postale tudi znamenite opeke iz Renč.

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanjeLipniška dolina je znana po kovaštvu, ki cveti v Kropi, naš cilj pa je bilo edino smučišče v radovljiški občini. Manjša smučišča so večinoma nižje ležeča, v bližini vasi in naselij, zato se morajo zanašati na umetno narejen sneg. Našli pa smo tudi smučišče Kamna Gorica, kjer je bilo še sredi februarja možno smuči zapeljati tudi po naravnem snegu, čeprav je nadmorska višina smučišča le 570 metrov.  "Smo na osojni legi. Senca tukaj nam dela neko posebno klimo. Ljudje ne verjamejo, kako je mogoče, da imamo tu sploh sneg." - Andrej Zupan, član Športnega društva Kamna Gorica

V času Pekinga doma obiskujemo manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanjeV Sloveniji je kar precej manjših smučišč, a geografsko nikakor niso enakomerno razporejena. Največ jih je seveda v severni Sloveniji, a tudi južno od Ljubljane se lahko odpravimo na smučanje. Člani Smučarskega kluba Sodražica ob smučišču uredijo tudi tekaško progo, če je na voljo dovolj snega. V teh dneh ga žal ni, zadnji topli dnevi so pobrali še tisti umetni sneg, zaradi katerega je lahko obratovalo smučišče. V tem tednu zato žal ne deluje več, vsekakor pa v Sodražici upajo, da ga bodo letos še lahko zagnali, če bo zima naklonila še kakšno snežinko. "Slike smučišča se pojavijo že pred drugo svetovno vojno, a pravi začetek sega v leto 1969, ko se je kupila švicarska nizkovrvna vlečnica, ki je obratovala do leta 2000. Po tem je smučišče dobilo novo vlečnico, ki deluje še danes." - vodja smučišča in predsednik društva Marjan Grajš

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanjeGače so enajsto največje smučišče v Sloveniji ter vsekakor daleč največje in najbolj popularno med Dolenjci, Belokranjci, obiskujejo ga tudi Posavci. V začetku 90. let so na tem smučišču prirejali tudi FIS tekme, na katerih so tekmovale naše najboljše smučarke od Špele Pretnar do Urške Hrovat. Z dvema smučarskima šolama in raznolikimi tereni smučišče nudi odličen poligon za številne otroke, ki so in še bodo tam prvič stopili na smuče. Na svoj račun vsekakor pridejo tudi izkušeni smučarji. Od otvoritve 15. januarja so našteli približno 8000 obiskovalcev. V toplejših mesecih se na smučiščnem prizorišču zgodi koncert Rock Gače. "Od začetka je bila v Črmošnjicah samo ena vlečnica, ki je vlekla navzgor. Zdaj je zgodba drugačna. Smučanje sem tu začel učiti že na začetku, pred 35 leti." - učitelj smučanja

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanjeNekje na pol poti med Celjem in Laškim najdemo Celjsko kočo, eno izmed najbolj znanih malih smučišč. Slovenci ga poznamo tudi zaradi strme dovozne ceste, po kateri so sopihali kolesarji med dirko po Sloveniji. Znano je tudi po tem, da v enaki meri kot pozimi na snegu, poleti nudi rekreacijske užitke na suhem, vključno s sankaškim poligonom po tirnicah. "Najboljše je pripraviti smučišče takrat, ko je dovolj velika vlaga. Če gre za kombinacijo umetnega in pravega snega, se da progo zelo lepo prirpaviti," pove vodja obratovanja Jure Lesjak.  Smučišče je morda res majhno, a z zmogljivostjo 800 smučarjev na uro in umetnim zasneževanjem prog se lahko postavi ob bok tudi večjim.  "Že 28. februarja 1932 je potekala tekma na Celjski koči, tukaj je smučal tudi Martin Čater, ki se še vedno rad vrača sem." - direktor hotela Celjska koča Gregor Bezlaj

Številni obiskovalci se smučišča spomnijo po topli malici, ki je bila vključena v smučarsko karto: hrenovka in pomfrit, palačinke ali pol pečenice z zeljem 35 kilometrov iz Ljubljane, pet kilometrov od Geossa, ob cesti, ki povezuje Moravče in Zagorje ob Savi, je tik ob gostišču Pri Vidrgarju urejeno manjše smučišče, namenjeno najmlajšim, Kandrše-Vidrga. Zamisel o smučišču je pred tridesetimi leti dobil Franc Vidrgar, ki je že leta 1966 tam odprl gostilno. Ta je še vedno znana po odlični hrani in menda je tudi na smučanje kdo prišel prav zaradi kulinaričnih razlogov. Zdaj smučišče vodi Vidrgarjev vnuk Sebastjan Žibert. "Naš ata si je omislil vlečnico, kar je bilo za tiste čase pravi luksuz. Zaradi milih zim smo potrebovali še snežni top. V zadnjih letih smo zasneževalni sistem modernizirali, tako da v nekaj dneh naredimo zadostne količine snega, ki omogočajo sankanje in smučanje za najmanjše obiskovalce. Kot vidite, gre za 180 metrov dolgo progo, ki je namenjena le začetnikom, nezahtevnim smučarjem in tistim, ki želijo znova občutiti smučarske občutke in obnoviti svoje znanje." Smučišče Kandrše-Vidrga sicer ni edino v Zasavju, je pa edino, ki obratuje ob pomoči umetnega snega, naravnega je tam razmeroma malo. Zanimivost je, da je bilo to smučišče včasih znano kot najnižje ležeče smučišče s 416 metri nadmorske višine. Pozneje mu je ta naziv odvzelo smučišče v Prlekiji.

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanjeSamo do športnega parka sredi Raven na Koroškem se zapeljete, pa ste že tik pred vlečnico smučišča Poseka. Pravo mestno smučišče je tam tako blizu, da za volanom niti refrena Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori … ne boste odpeli več kot trikrat, pa boste že snemali dilce s strehe vašega avtomobila.  "Poseka je nižje ležeče smučišče, ki mu lahko rečemo smučišče v mestu. Imamo dve progi in otroški poligon. Takoj iz naših domov in službe smo lahko na smučišču, to je res biser, ki ga imamo na Ravnah na Koroškem." - Dejan Pandel, direktor zavoda

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanjeSlab kilometer iz vasi Luče se nahaja malo smučišče, ki ima vse, kar imajo veliki: umetno zasneževanje, teptalec snega ali ratrak po domače in tudi reflektorje, ki omogočajo odlično nočno smuko. Skoraj vsak konec tedna pa tam gostijo tudi pomembne tekme: približno 300 metrov dolga proga in dve nizkovrvni vlečnici nudijo odličen poligon za mlade nadobudne smučarje. Poleg smučanja se lahko tukaj preizkusite tudi na tekaških progah za skate in klasiko. Začeli so pred 11 leti, ko se je 16 navdušecev zbralo skupaj, pobudnik vsega je Matjaž Robnik, ki je zbral ekipo, ki je kupila top za sneg in začela smučarsko pot. "Ko sem hodil smučati v tujino, mi ni bilo jasno, zakaj ima vsaka vas manjše smučišče. Potem mi je postalo jasno, da so manjša smučišča generator smučanja."  

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanjeManjša smučišča so velikokrat kraj, kjer bodoči smučarski talenti začnejo graditi svoje znanje. Še pred obiskom Kranjske Gore smo ostali na Gorenjskem, kjer smo obiskali Bohinjsko Bistrico. Smučišče Kozji hrbet oziroma Kobla je bilo nekoč zelo priljubljeno, a zadnjih 10 let ni delovalo. Pred tedni pa so ponovno zagnali vlečnico Kozji hrbet.  "Naše malo smučišče Kozji hrbet je izjemno dobro obiskano za vikende, s čimer smo zelo zadovoljni." -  Boštjan Mencinger, predsednik Turističnega društva Bohinj in zunanji sodelavec smučišča Proga na Kozjem hrbtu je dolga 440 metrov in po besedah žičničarja Janeza je služba na smučiščiun sanjska, saj si "na svežem zraku in soncu. Naša glavna skrb sta varnost in zadovoljstvo ljudi. Sploh mlajši otroci imajo strah pred sidrom, tako da smo se odločili, da bomo sidra podajali vsem obiskovalcem, ne le najmlajšim," pove žičničar Janez, ki dela na smučišču, kjer pretirane gneče ni. "Največ smučarjev je bilo prejšnjo nedeljo, 236 smučarjev. Še vseeno se da dobro nasmučati, ker ni pretirane gneče." - Igor Sodja, vodja smučišča Kakšno pa je pravo poimenovanje smučišča: Kobla ali Kozji hrbet? "Kobla je staro smučišče, ki je obratovalo več desetletji. Celotna Kobla je bila do vrha hriba. Obsegala je tri sedežnice in s svojim delovanjem žalostno zaključila leta 2011. Znotraj stečajne mase se je usposobila najnižja vlečnica Kozji hrbet, to pa je zdaj naše smučišče."