Noetova banda

Še pred nekaj desetletji labodi grbci pri nas niso bili tako zelo pogoste ptice. Videti jih je bilo mogoče na Bledu ali na Otočcu, kamor so jih sprva pripeljali za okras. Zadnja leta pa labodi pri nas ne le gnezdijo, veliko jih pride k nam tudi prezimovat. A od kod? Te podatke naši ornitologi razberejo iz obročkov, ki jih ptice nosijo na nogah. Labodji par gnezdi tudi na Koseškem bajerju v Ljubljani. Letos je ta vzgojil šest mladičev, ki so jim včeraj predstavniki Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije ter Slovenskega centra za obročkanje ptic, ki deluje v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije, na noge namestili obročke.Zadnja leta labodi pri nas ne le gnezdijo, veliko jih pride k nam tudi prezimovat. A od kod?Še pred nekaj desetletji labodi grbci pri nas niso bili tako zelo pogoste ptice. Videti jih je bilo mogoče na Bledu ali na Otočcu, kamor so jih sprva pripeljali za okras. Zadnja leta pa labodi pri nas ne le gnezdijo, veliko jih pride k nam tudi prezimovat. A od kod? Te podatke naši ornitologi razberejo iz obročkov, ki jih ptice nosijo na nogah. Ptice pri nas obročkajo vse od leta 1926 in kar nekaj labodov že ima obročke, ne pa vsi, saj je vse nemogoče prijeti. Mladim labodom ob obročkanju izmerijo še dolžino peruti, ptico tudi stehtajo. Mladi običajno tehtajo 4,5 kilograma, odrasli od osem do 13. Te živali povprečno živijo od osem do devet let. Pred leti so pri Vrhniki opazili laboda, ki je bil obročkan v Avstriji in je bil star nekje 25, 26 let. Labodji par gnezdi tudi na Koseškem bajerju v Ljubljani. Letos je ta vzgojil šest mladičev, ki so jim včeraj predstavniki Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije ter Slovenskega centra za obročkanje ptic, ki deluje v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije, na noge namestili obročke.

Krompir, o katerem je sicer več teorij, kdo ga je iz novega sveta prvi pripeljal v Evropo, je bil na svoji prvi poti čez Atlantik brez progaste družbe. Tudi za časa Marije Terezije, ki je gojenje te kulture v naši deželi zapovedala, se kmetom o krompirjevi nadlogi še sanjalo ni. A koloradski hrošč, ki je dobil ime po državi, kjer so ga najprej opazili in ki se je najprej prehranjeval z divjimi razhudniki in šele sredi 19. stoletja ugotovil, da je krompir boljši, se ni hitro razširil le po Ameriki, pač pa kaj kmalu kot slepi potnik na ladjah prišel tudi v Evropo. Najprej v Francijo, pri nas pa so ga prvič opazili na Krškem polju leta 1946 in zaradi škode, ki jo je povzročal, ga je takratna oblast poimenovala kar škodljivec socializma. Po več kot 70-ih letih je koloradski hrošč še vedno velika nadloga in zadnjih 20 let tudi predmet preučevanja na Oddelku za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. O raziskavah, povezanih s tem krompirjevim škodljivcem in možnimi ukrepi proti njemu, pa tudi o sami žuželki nam je več povedal Stanislav Trdan, redni profesor za področje varstva rastlin in predstojnik katedre za fitomedicino, kmetijsko tehniko, poljedelstvo, pašništvo in travništvo.Zaradi koloradskega hrošča je Evropa nekoč zavračala ladje iz AmerikeKrompir, o katerem je sicer več teorij, kdo ga je iz novega sveta prvi pripeljal v Evropo, je bil na svoji prvi poti čez Atlantik brez progaste družbe. Tudi za časa Marije Terezije, ki je gojenje te kulture v naši deželi zapovedala, se kmetom o krompirjevi nadlogi še sanjalo ni. A koloradski hrošč, ki je dobil ime po državi, v kateri so ga najprej opazili, in ki se je najprej prehranjeval z divjimi razhudniki ter šele sredi 19. stoletja ugotovil, da je krompir boljši, se ni hitro razširil le po Ameriki, pač pa kaj kmalu kot slepi potnik na ladjah prišel tudi v Evropo. Najprej v Francijo, pri nas pa so ga prvič opazili na Krškem polju leta 1946 in zaradi škode, ki jo je povzročal, ga je takratna oblast poimenovala kar škodljivec socializma. Po več kot 70 letih je koloradski hrošč še vedno velika nadloga in zadnjih 20 let tudi predmet preučevanja na Oddelku za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. O raziskavah, povezanih s tem krompirjevim škodljivcem, in mogočimi ukrepi proti njemu, pa tudi o sami žuželki nam je več povedal Stanislav Trdan, redni profesor za področje varstva rastlin in predstojnik katedre za fitomedicino, kmetijsko tehniko, poljedelstvo, pašništvo in travništvo.

Akademik, biolog doktor Matija Gogala je svoje zanimanje najprej posvetil stenicam, te je že kot dijak preučeval, zbiral in študiral njihove vrste, kar je bilo pri število 650 vrst samo v Sloveniji precej obširno področje dela. Zanimala sta ga tudi žuželčja vid in sluh pa vibracijska komunikacija. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pa so ga, ko je obiskal Tajsko in Malezijo, začeli zanimati škržadi. Sam zagovarja zapis »škržad« namesto »škržat«. Prvi sicer velja za pravilnejšega, drugi pa je narečen, a se ga prav tako dopušča. Škržadi pa zadnja leta niso več tipični za obmorske kraje in Kras, slišimo jih lahko tudi v ljubljanskem Tivoliju pa celo nad Hotedršico. Kako so prišli tja, še vedno ni jasno.Doktor znanosti Matija Gogala je tudi prvi začel zbirati zvoke za Arhiv živalskih zvokov - študijsko zbirko posnetkov živalskih zvokov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije.Komur gredo na živce naši škržadi, tropskih še ni slišalAkademik, biolog dr. Matija Gogala je svoje zanimanje najprej posvetil stenicam, te je že kot dijak preučeval, zbiral in študiral njihove vrste, kar je bilo pri število 650 vrst samo v Sloveniji precej obširno področje dela. Zanimala sta ga tudi žuželčja vid in sluh pa vibracijska komunikacija. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pa so ga, ko je obiskal Tajsko in Malezijo, začeli zanimati škržadi. Sam zagovarja zapis »škržad« namesto »škržat«. Prvi sicer velja za pravilnejšega, drugi pa je narečen, a se ga prav tako dopušča. Škržadi pa zadnja leta niso več tipični za obmorske kraje in Kras, slišimo jih lahko tudi v ljubljanskem Tivoliju pa celo nad Hotedršico. Kako so prišli tja, še vedno ni jasno. Doktor znanosti Matija Gogala je tudi prvi začel zbirati zvoke za Arhiv živalskih zvokov – študijsko zbirko posnetkov živalskih zvokov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije.

Cerkniško jezero, ki je del Notranjskega regijskega parka, velja za eno največjih presihajočih jezer v Evropi. Po svoji biotski raznovrstnosti pa se najbrž lahko kosa tudi z jezeri v svetovnem merilu.Tam so opazovali polovico vseh evropskih vrst ptičev, od 180 vrst dnevnih metuljev, kolikor jih je pri nas, so jih na območju jezera našteli kar 125. Ob Cerkniškem jezeru živi tudi 15 vrst dvoživk, mednje sodita tudi veliki pupek in hribski urh. Bolj znan je verjetno urh, ki sicer sodi v družino žab, a vendar ga od njih loči okrogel jezik, ki ga ne more iztegniti tako, kot to lahko počnejo žabe. Veliko bolj skrivnosten pa je veliki pupek, ki mu zaradi videza včasih rečejo tudi zmajček.Obe dvoživki sta na rdečem seznamu in tudi zato, da se vrsti ohranita, so pupkom in urhom v Notranjskem parku v sklopu projekta KRAS.RE.VITA uredili nova bivališča, ki bodo v sklopu poti ob Cerkniškem jezeru v prihodnje na ogled tudi javnosti.Kako so velikemu pupku in hribskemu urhu ob Cerkniškem jezeru naredili bivališčeCerkniško jezero, ki je del Notranjskega regijskega parka, velja za eno največjih presihajočih jezer v Evropi. Po svoji biotski raznovrstnosti pa se najbrž lahko kosa tudi z jezeri v svetovnem merilu. Tam so opazovali polovico vseh evropskih vrst ptičev, od 180 vrst dnevnih metuljev, kolikor jih je pri nas, so jih na območju jezera našteli kar 125. Ob Cerkniškem jezeru živi tudi 15 vrst dvoživk, mednje sodita tudi veliki pupek in hribski urh. Bolj znan je verjetno urh, ki sicer sodi v družino žab, a vendar ga od njih loči okrogel jezik, ki ga ne more iztegniti tako, kot to lahko počnejo žabe. Veliko bolj skrivnosten pa je veliki pupek, ki mu zaradi videza včasih rečejo tudi zmajček. Obe dvoživki sta na rdečem seznamu in tudi zato, da se vrsti ohranita, so pupkom in urhom v Notranjskem parku v sklopu projekta KRAS.RE.VITA uredili nova bivališča, ki bodo v sklopu poti ob Cerkniškem jezeru v prihodnje na ogled tudi javnosti.

Vipavska dolina ni le ena od desetih najboljših destinacij v Evropi, kamor jo je lani uvrstil Lonely Planet, pač pa je tudi območje, na katerem najdemo kar nekaj prav posebnih živalskih vrst. Med njimi so tudi take, ki so že na rdečem seznamu ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Njihovi ohranitvi in izboljšanju stanja njihovega habitata je namenjen projekt VIPava, ki ga skupaj s še nekaterimi partnerji vodi Zavod za ribištvo Slovenije. Tako na območju porečja Vipave poteka izlov tujerodnih vrst želv, ki izpodrivajo našo domorodno močvirsko sklednico, izvajajo se tudi ukrepi za laško žabo, hribskega urha, za ohranitev hrošča močvirskega krešiča, dveh ptičjih vrst in metulja. Poteka pa tudi popis vidrekov, saj se ta nočna žival spet vrača v Vipavsko dolino.Projekt, ki bo ogroženim živalskim vrstam v Vipavski dolini izboljšal življenjske pogojeVipavska dolina ni le ena od desetih najboljših destinacij v Evropi, kamor jo je lani uvrstil Lonely Planet, pač pa je tudi območje, na katerem najdemo kar nekaj prav posebnih živalskih vrst. Med njimi so tudi take, ki so že na rdečem seznamu ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Njihovi ohranitvi in izboljšanju stanja njihovega habitata je namenjen projekt VIPava, ki ga skupaj s še nekaterimi partnerji vodi Zavod za ribištvo Slovenije. Tako na območju porečja Vipave poteka izlov tujerodnih vrst želv, ki izpodrivajo našo domorodno močvirsko sklednico, izvajajo se tudi ukrepi za laško žabo, hribskega urha, za ohranitev hrošča močvirskega krešiča, dveh ptičjih vrst in metulja. Poteka pa tudi popis vidrekov, saj se ta nočna žival spet vrača v Vipavsko dolino. Projekt Vipava je del kampanje EU PROJEKT MOJ PROJEKT 2019, ki združuje dobre zgodbe porabljanja evropskih sredstev v Sloveniji. Vidrin iztrebek. Foto: Nino Kirbiš Laška žaba. Foto: Nino Kirbiš Močvirska sklednica. Foto: Nino Kirbiš Črnočeli srakoper. Foto: Sonja Marušič Postavljanje vrše. Foto: Marko Rajkovič Tujerodna želva v vrši. Foto: Marko Rajkovič

V idealnih pogojih lahko mačka na leto koti tudi do petkrat, pri nas do trikrat, in če ima vsakokrat štiri ali pet mladičev, je to na leto kar nekaj malih živali, ki največkrat končajo na ulici. Rešitev je gotovo poseg, kastracija oziroma sterilizacija, ki ne le prepreči, da bi žival imela mladičke, pač pa zmanjša tudi možnost pojava bolezni, željo po potepanju in pretepanju. Ker pa se lastniki mačk še vedno redko odločijo za poseg, so v društvu Mačjelovka pripravili akcijo »Daj tačko! Steriliziraj svojo mačko«, v kateri so združili moči z veterinarji, nekaterimi občinami in zavetišči. Namen akcije pa je lastnikom živali razložiti, zakaj je tako pomembno, da poskrbijo za sterilizacijo oziroma kastracijo svojih mačk, hkrati pa je aprila mogoče poseg v štirih občinah – v Ljubljani, Borovnici, na Brezovici in Igu – opraviti za približno polovično ceno od redne. "Izračunano je, da lahko v sedmih letih iz enega para nastane 15 000 mačk"V idealnih pogojih lahko mačka na leto koti tudi do petkrat, pri nas do trikrat, in če ima vsakokrat štiri ali pet mladičev, je to na leto kar nekaj malih živali, ki največkrat končajo na ulici. Rešitev je gotovo poseg, kastracija oziroma sterilizacija, ki ne le prepreči, da bi žival imela mladičke, pač pa zmanjša tudi možnost pojava bolezni, željo po potepanju in pretepanju. Ker pa se lastniki mačk še vedno redko odločijo za poseg, so v društvu Mačjelovka pripravili akcijo »Daj tačko! Steriliziraj svojo mačko«, v kateri so združili moči z veterinarji, nekaterimi občinami in zavetišči. Namen akcije je zmanjšati število zapuščenih mačk in lastnikom razložiti, zakaj je tako pomembno, da poskrbijo za sterilizacijo oziroma kastracijo svojih ljubljenčkov, hkrati pa je aprila mogoče poseg v štirih občinah – v Ljubljani, Borovnici, na Brezovici in Igu, od 10. aprila naprej pa tudi na Vrhniki– opraviti za približno polovično ceno od redne.

Že Aristotel je živa bitja razdelil na premikajoče se živali in ne premikajoče se rastline. Čeprav je večina rastlin res pritrjena, pa te vseeno potujejo vsaj enkrat v življenju, kot semena. Na primer semena tropske metuljnice po morju priplujejo vse od Antilov do Evrope. Ob vodi in vetru pogosto pri razširjanju semen in plodov na različne načine sodelujejo tudi živali. O tem, kako potujejo semena, so v Prirodoslovnem muzeju Slovenije pripravili razstavo z naslovom Kako potujejo semena, po kateri nas je popeljala ena od soavtoric razstave in vodja Kustodiata za botaniko Špela Pungaršek. Za razširjanje svojih potomcev rastline izkoristijo veter, vodo in živaliŽe Aristotel je živa bitja razdelil na premikajoče se živali in ne premikajoče se rastline. Čeprav je večina rastlin res pritrjena, pa te vseeno potujejo vsaj enkrat v življenju, kot semena. Na primer semena tropske metuljnice po morju priplujejo vse od Antilov do Evrope. Ob vodi in vetru pogosto pri razširjanju semen in plodov na različne načine sodelujejo tudi živali. O tem, kako potujejo semena, so v Prirodoslovnem muzeju Slovenije pripravili razstavo z naslovom Kako potujejo semena, po kateri nas je popeljala ena od soavtoric razstave in vodja Kustodiata za botaniko Špela Pungaršek. Zrna trave peresaste bodalice se širijo s plevami, ki imajo dolgo peresasto reso. Foto: Špela Pungaršek Nekateri plodovi imajo kaveljčke, s katerimi se pritrdijo na kožuh ali perje živali. Foto: dr. Valerija Babij V naravi rastoči bananovci razvijejo tudi semena. Banane, ki jih kupimo v trgovini, so zrasle na križancih, ki so sterilni in zato nimajo semen. Foto: David Kunc Krvomočnice svoja semena izvržejo kot katapult. Foto: David Kunc Plodovi vodne perunike so glavice, iz katerih ob zrelosti popadajo semena, ki plavajo na vodi. Foto: dr. Valerija Babij Plodovi vodne perunike so glavice, iz katerih ob zrelosti popadajo semena, ki plavajo na vodi. Foto: dr. Valerija Babij Številne plodove širijo živali, ki si jeseni naredijo ozimnico, spomladi pa na mnoga skrivališča pozabijo. Foto: David Kunc  

Alkimisti različnih kultur in stoletij so iskali eliksir za večno življenje in večno mladost. Vendar so pri iskanju pri marsikaterem uporabniku svojih zvarkov dosegli ravno nasproten učinek. Danes bi rekli, da so se ukvarjali z antiagingom – le da pri tem ne gre za kreme in napitke, pač pa za vejo znanosti, ki raziskuje vprašanje, kako bi v prihodnosti staranje, če že ne preprečili, vsaj upočasnili. Znanstvenikom so v pomoč tudi narava in nekateri organizmi, med njimi »nesmrtna meduza«, za katero velja, da ima zanemarljivo senescenco. O večnem življenju živali smo se pogovarjali z doktorico biomedicine Mojco Jež.Kiti glavači živijo več kot 200 let in so najstarejši sesalci na ZemljiAlkimisti različnih kultur in stoletij so iskali eliksir za večno življenje in večno mladost. Vendar so pri iskanju pri marsikaterem uporabniku svojih zvarkov dosegli ravno nasproten učinek. Danes bi rekli, da so se ukvarjali z antiagingom – le da pri tem ne gre za kreme in napitke, pač pa za vejo znanosti, ki raziskuje vprašanje, kako bi v prihodnosti staranje, če že ne preprečili, vsaj upočasnili. Znanstvenikom so v pomoč tudi narava in nekateri organizmi, med njimi “nesmrtna meduza”, za katero velja, da ima zanemarljivo senescenco. O večnem življenju živali smo se pogovarjali z doktorico biomedicine Mojco Jež.

Med društvi, ki že nekaj let opozarjajo na to, kaj s seboj prinaša uporaba pirotehničnih sredstev, je tudi Društvo za zaščito živali Ljubljana, zadnji dve leti pod geslom Prazniki brez pokanja. Kot pravi zakonita zastopnica društva Maša Cerjak Kastelic, sicer opažajo, da je ognjemetov in pokanja res vsako leto manj, a še zmeraj so in zato so tudi letos člani društva pripravili nekaj napotkov, kako ravnati in kako pomagati živalim, da bo praznični čas zanje čim manj stresen in naporen. Tudi letos so pripravili natečaj za najlepše narisan ognjemet, z namenom, da namesto da ognjemet ustvarite na nebu, tega narišete s kakršno koli tehniko ali slogom, le brez pomoči računalnika. Izdelke, poslane tako po navadni in po elektronski pošti, zbirajo do 31. decembra, več informacij najdete na facebook strani Prazniki Brez Pokanja.Kako pomagati živalim, da bo praznični čas zanje čim manj stresen in naporenMed društvi, ki že nekaj let opozarjajo na to, kaj s seboj prinaša uporaba pirotehničnih sredstev, je tudi Društvo za zaščito živali Ljubljana, zadnji dve leti pod geslom Prazniki brez pokanja. Kot pravi zakonita zastopnica društva Maša Cerjak Kastelic, sicer opažajo, da je ognjemetov in pokanja res vsako leto manj, a še zmeraj so in zato so tudi letos člani društva pripravili nekaj napotkov, kako ravnati in kako pomagati živalim, da bo praznični čas zanje čim manj stresen in naporen. Tudi letos so pripravili natečaj za najlepše narisan ognjemet, z namenom, da namesto da ognjemet ustvarite na nebu, tega narišete s kakršno koli tehniko ali slogom, le brez pomoči računalnika. Izdelke, poslane tako po navadni in po elektronski pošti, zbirajo do 31. decembra, več informacij najdete na facebook strani Prazniki Brez Pokanja. Na nevarnost in škodljivost uporabe petard in druge pirotehnike za ljudi in živali bodo po mestih opozarjali z akcijo »Petarde? Ne, hvala!« tudi plakati družbe TAM TAM.

V Alzaciji je ni trgovine s spominki, v kateri v vas ne zazijajo štorklje, take in drugačne. Čeprav ni bilo vedno tako in so štorklje tudi pobijali, pa so te ptice zadnja leta postale simbol te šarmantne regije. Kako tudi ne, v celotni gnezdi približno 800 parov belih štorkelj, 80 v njenem glavnem mestu. Kako je v Strasbourgu v času gnezditve in zakaj nekatere strasbourške štorklje ne letijo na jug, nam je pojasnila Cathy Zell iz organizacije LPO, ki skrbi za zaščito biotske raznovrstnosti v Alzaciji.Zakaj strasbourške štorklje ne letijo na jugV Alzaciji je ni trgovine s spominki, v kateri v vas ne zazijajo štorklje, take in drugačne. Čeprav ni bilo vedno tako in so štorklje tudi pobijali, pa so te ptice zadnja leta postale simbol te šarmantne regije. Kako tudi ne, v celotni gnezdi približno 800 parov belih štorkelj, 80 v njenem glavnem mestu. Kako je v Strasbourgu v času gnezditve in zakaj nekatere strasbourške štorklje ne letijo na jug, nam je pojasnila Cathy Zell iz organizacije LPO, ki skrbi za zaščito biotske raznovrstnosti v Alzaciji.

Tilen Mlakar za to, kar počne, raje uporablja termin pasji behaviorist kot pasji psiholog, saj se ukvarja s preusmerjanjem pasjega vedenja oziroma skuša neko nezaželeno pasje vedenje odpraviti ali popraviti. Najpogostejši vzrok nezaželenega vedenja pri psih je strah, ki je lahko posledica slabe socializacije, pasjega značaja, njegova slaba izkušnja ali vse našteto skupaj. Veliko pa je tudi primerov skrajnosti, ali je pes razvajen ali pa popolnoma prepuščen samemu sebi in žival ne v prvem ne v drugem primeru ni srečna. Prav zato je cilj pasjega behaviorista tudi to, da lastnika nauči, kako mora pravilno ravnati s psom.Tako kot je v neki skupnosti lahko zelo težaven neobvladljiv človek, je lahko zelo težaven tudi neobvladljiv kužaTilen Mlakar za to, kar počne, raje uporablja termin pasji behaviorist kot pasji psiholog, saj se ukvarja s preusmerjanjem pasjega vedenja oziroma skuša neko nezaželeno pasje vedenje odpraviti ali popraviti. Najpogostejši vzrok nezaželenega vedenja pri psih je strah, ki je lahko posledica slabe socializacije, pasjega značaja, njegova slaba izkušnja ali vse našteto skupaj. Veliko pa je tudi primerov skrajnosti, ali je pes razvajen ali pa popolnoma prepuščen samemu sebi in žival ne v prvem ne v drugem primeru ni srečna. Prav zato je cilj pasjega behaviorista tudi to, da lastnika nauči, kako mora pravilno ravnati s psom. Foto: Osebni arhiv/Tilen Mlakar

V začetku oktobra smo iz Slovenije v Francijo poslali dve medvedki, a zelo verjetno je, da se bo že spomladi populacija tamkajšnjih medvedov povečala še za štiri osebke. Obe mladi medvedki, tako Claverina kot Sorita iz snežniških gozdov sta namreč breji in se v pirenejskih gozdovih dobro počutita. Izvoz medvedov v Pireneje poteka že več kot 20 let. Prve medvede smo iz naših gozdov pred četrt stoletja poslali v Avstrijo, najuspešnejša pa je naselitev medvedov v italijanske Dolomite. Skupaj zdaj po gozdovih od Alp do Pirenejev hlača več kot 100 tja poslanih medvedov in njihovih potomcev. Kako naši medvedi opravljajo svoje poslanstvo na tujem in kdaj bodo naše izumirajoče rise okrepili slovaški in romunski, pa več v pogovoru z Markom Jonozovičem z oddelka za gozdne živali in lovstvo pri Zavodu za gozdove Slovenije.Več kot 100 slovenskih medvedov in njihovih potomcev naseljuje gozdove od Italije do ŠpanijeV začetku oktobra so strokovnjaki z Zavoda za gozdove v lovišču Jelen v snežniških gozdovih ujeli dve medvedji samici, ki so ju francoski partnerji s posebnim transportnim vozilom prepeljali v Francijo in ju v zahodnih Pirenejih izpustili na prostost. Medvedki sta stari šest in sedem let, torej mladi samici v odlični formi, težki 140 in 150 kilogramov. Čeprav smo tja poslali le dve medvedki, je zelo verjetno, da se bo v tistem delu Pirenejev, kjer živita le še dva medveda, že spomladi populacija povečala morda celo na osem medvedov, saj sta tako Claverina kot Sorita breji, rjave medvedke pa po navadi skotijo dva mladiča. Marko Jonozovič z oddelka za gozdne živali in lovstvo pri Zavodu za gozdove Slovenije pravi, da gre za naključje, da so poslali domnevno breji samici. Želje in zahteve partnerjev v projektu so sicer zelo natančne, saj ni vsaka žival, ki jo ujamejo pri nas, primerna za preselitev in doseganje ciljev, ki so si jih zastavili. “Čeprav je prevoz dolgotrajen, več kot en cel dan in so medvedki pričakali protesti ter zapore cest, se samici počutita dobro, izpust pa je bil opravljen po vseh strokovnih zahtevah.”   Sodelovanje s Francijo in projekt naseljevanja slovenskih medvedov v Pireneje ima dolgo zgodovino. V letih 1996 in 1998 so na mejo med Francijo in Španijo poslali prve tri medvede, potem pa sta leta 2006 Slovenija in Francija podpisali medvladni sporazum in že isto leto so tja poslali še pet medvedov. Projekt je izjemno uspešen, saj so slovenski medvedi močno okrepili tamkajšnjo populacijo, ki je bila tik pred izumrtjem. Danes je tam že dobrih 40 medvedov, največ v osrednjem delu gorovja, manj pa na vzhodu in zahodu, kamor so odpeljali zadnji dve medvedki. Med vsemi preseljenimi slovenskimi medvedi pa močno izstopa alfa samec Pyros, eden prvih v Francijo odpeljanih medvedov, ki je oče ali ded kar treh četrtin vseh tamkajšnjih medvedov in je zato postal že prava legenda. “Zadnji podatki o še živečem Pyrosu so s konca zime 2017. Ta medved je dočakal zelo visoko starost – vsaj 29 ali 30 let, kar je za to vrsto zgornja biološka meja.” Projekt naseljevanja medvedov v Pireneje je projekt treh držav: Francije, Španije in Andore. Pri naseljevanju slovenskih medvedov je Francija najdejavnejša, drugi dve sta pasivnejši. V Andoro medveda še niso poslali, v Španijo pa je odšel le en slovenski medved. Sicer pa so medvede iz Slovenije prvič preselili leta 1993 v sosednjo Avstrijo. Na Spodnjo Štajersko so poslali tri slovenske medvede. Sprva je bil projekt izjemno uspešen, v nekaj letih je populacija narasla na med 20 in 25 živali, a so jih divji lovci v Avstriji do zadnjega postrelili. “V Avstriji so pristojni obravnavali več primerov divjega lova in pri posameznikih našli preparirane ostanke uplenjenih medvedov.” Svojih medvedov Avstrija danes nima več, posamezni pridejo k njim iz Slovenije ali Italije, ki so po večini tudi naši. Naselitev v Dolomite pa je namreč najbolj uspešen projekt naselitve. V  deželo Trento na Južnem Tirolskem so namreč med letoma 1998 in 2000 preselili deset slovenskih medvedov. Po podatkih Marka Jonozoviča pa je bil do nedavnega živ le en tja poslan medved. Populacija, ki je do preselitve štela le nekaj osebkov, pa se je dvignila krepko čez številko 60. A dodatnih naselitev zaradi javnega mnenja ne načrtujejo. “V zadnji treh letih se je javno mnenje tam obrnilo v negativno smer. V tem času je bilo nekaj posameznih stikov medveda z ljudmi in nekateri so se končali tudi s poškodbami.” In čeprav imajo stabilne populacije rjavega medveda tudi nekatere druge države v Evropi, denimo Švedska in Finska, pa Romunija, Hrvaška in Bosna, jih nobena od njih ne pošilja v druge države, le Slovenija. Švedski in finski medvedi za preselitev v Alpe in Pireneje niso primerni, saj se gensko preveč razlikujejo od lokalne populacije, druge države z medvedom pa ne premorejo dovolj strokovnega znanja in njihove pristojne službe pred leti še niso bile organizirane na taki ravni, da bi lahko izpeljale tako logistično in birokratsko zapleteno operacijo, kot je preselitev medveda. “Medvedi so živali, ki se dobro in hitro prilagodijo na novo okolje, tako prehransko kot bivalno. In vsi naši medvedi so se.”   Slovenija je torej najuspešnejša izvorna država za doseljevanje medvedov v države po Evropi. Medvedov imamo očitno dovolj, tudi populacija volkov je stabilna in se povečuje, imamo pa pri nas težave z risi. V Sloveniji in njeni okolici so risi izumrli v začetku 20. stoletja, v 70. letih smo tri pare risov uvozili iz Slovaške. Zaradi medsebojnega križanja imajo njihovi potomci slab genski zapis in so zato izjemno občutljivi za vse bolezni in tegobe.   “Sodeč po monitoringu, ki ga izvajamo že desetletja, ocenjujemo, da imamo pri nas od 10 do 15 risov. Imajo pa zaradi parjenja v sorodstvu res velike genske težave.” Za rešitev risje populacije je pripravljen podoben scenarij kot v Pirenejih ali Dolomitih. S sedmimi pari oziroma štirinajstimi risi iz Slovaške in Romunije naj bi okrepili populacijo risov tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Pri nas je za naselitev že vse pripravljeno: dogovori podpisani, postavili so posebne odbore za aklimatizacijo risov, prve osebke pa pričakujemo že to zimo ali spomladi.

Kako se sliši polenta e osei, tradicionalna italijanska jed z območja Lombardije in Benečije, pa tudi drugih koncev Italije, sestavljena iz polente in pečenih ptic, na primer taščic? Če že ne drugega, zelo prepovedano. Prostoživeče ptice so v vseh državah Evropske unije zavarovane, lov nanje in pobijanje pa prepovedana, razen nekaterih lovnih vrst. Toda tisto, kar je prepovedano, je najslajše in tako se še vedno dogaja, da divje ptice lovijo in prodajajo pod mizo. Prav pred kratkim je mobilni oddelek Finančnega urada Ljubljana pri pregledu romunskega avtobusa s prikolico odkril več kot 1300 mrtvih ptic, namenjenih na italijanski trg. Pa tudi Slovenija, pravi Tomaž Jančar, vodja varstveno-ornitološkega sektorja pri Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, ni tak raj, kot so domnevali. Več bodo skušali ugotoviti v projektu »Proti nezakonitemu ubijanju ptic na jadranski selitveni poti«, ki ga financira nemška nevladna organizacija EuroNatur in ga izvajajo v državah zahodnega Balkana.Nezakonito lovljenje ptic pevk za okras, ki lepo poje ali pa se ga kar pojéPast za lov na ujede na živo vabo. (Foto: PU Murska Sobota) Kako se sliši polenta e osei, tradicionalna italijanska jed z območja Lombardije in Benečije, pa tudi drugih koncev Italije, sestavljena iz polente in pečenih ptic, na primer taščic? Če že ne drugega, zelo prepovedano. Prosto živeče ptice so v vseh državah Evropske unije zavarovane, lov nanje in pobijanje pa prepovedana, razen nekaterih lovnih vrst. Toda tisto, kar je prepovedano, je najslajše in tako se še vedno dogaja, da divje ptice lovijo in prodajajo pod mizo. Prav pred kratkim je mobilni oddelek Finančnega urada Ljubljana pri pregledu romunskega avtobusa s prikolico odkril več kot 1300 mrtvih ptic, namenjenih na italijanski trg. Pa tudi Slovenija, pravi Tomaž Jančar, vodja varstveno-ornitološkega sektorja pri Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije, ni tak raj, kot so domnevali. Več bodo skušali ugotoviti v projektu »Proti nezakonitemu ubijanju ptic na jadranski selitveni poti«, ki ga financira nemška nevladna organizacija EuroNatur in ga izvajajo v državah zahodnega Balkana. Lov na limanice je še vedno zelo pogosta metoda lovljenja ptic pevk. Takšen način lova je izjemno krut do ptic saj zelo pogosto v mukah umirajo dalj časa. foto: CABS Zaseg skupno 1349 primerov ptic, ki so pripadale 13 vrstam. (Foto: Tjaša Zagoršek) V Italiji zelo pogosto za lovljenje ujed uporabljajo vzmetne pasti. Tudi v Sloveniji smo imeli že kar nekaj primerov uporabe takšnih pasti za lov na ujede. (Foto: Kozinc Boris, Pohar Aleš in Lorger Ervin)

Betonska džungla vedno bolj postaja zatočišče in prebivališče živalim. Divji prašiči, lisice, nutrije, kune belice, jazbeci in najbrž še kake druge divje živali se vedno bolj širijo v urbani prostor. Žival, ki jo v mestih večkrat ne le vidimo, pač pa tudi slišimo, je siva vrana. O teh živalih je pri nas v letih med 2014 in 2016 potekala tudi raziskava o značilnostih, problematiki in upravljanju populacij v urbanem okolju. Kot pravi doktor Boštjan Pokorny, dekan Visoke šole za varstvo okolja in raziskovalec divjadi na Gozdarskem inštitutu Slovenije, ki je bil vodja raziskave, si sive vrane veliko zapomnijo in se hitro učijo. Znano je, da si zapomnijo obraze in znano je tudi, da so bile po nekaterih mestih v tujini do delavcev, ki so jim odstranjevali gnezda, precej neprijazne. Kako je z upravljanjem te vrste pri nas in zakaj so jim tako zelo všeč avtomobilski brisalci, povemo v Noetovi bandi.Lahko postanejo prave mestne razbojnice, ki mečejo orehe, da se zdrobijo, z višine ali pa pod avtomobileBetonska džungla vedno bolj postaja zatočišče in prebivališče živalim. Divji prašiči, lisice, nutrije, kune belice, jazbeci in najbrž še kake druge divje živali se vedno bolj širijo v urbani prostor. Žival, ki jo v mestih večkrat ne le vidimo, pač pa tudi slišimo, je siva vrana. O teh živalih je pri nas v letih med 2014 in 2016 potekala tudi raziskava o značilnostih, problematiki in upravljanju populacij v urbanem okolju. Kot pravi doktor Boštjan Pokorny, dekan Visoke šole za varstvo okolja in raziskovalec divjadi na Gozdarskem inštitutu Slovenije, ki je bil vodja raziskave, si sive vrane veliko zapomnijo in se hitro učijo. Znano je, da si zapomnijo obraze in znano je tudi, da so bile po nekaterih mestih v tujini do delavcev, ki so jim odstranjevali gnezda, precej neprijazne. Kako je z upravljanjem te vrste pri nas in zakaj so jim tako zelo všeč avtomobilski brisalci, povemo v Noetovi bandi.

Jutri bo torej 20. maj ki ga je generalna skupščina Združenih narodov na slovensko pobudo razglasila za svetovni dan čebel. O tem, kako zelo so čebele pomembne za celotno človeštvo, svojim sovrstnikom predava tudi eden najmlajših čebelarjev - predavateljev, osem letni Andrej Madrúša iz Kampela pri Kopru. Njega in njegovo družino, ki skrbi za 14 čebeljih družin, je obiskala Mateja Brežan.V Sloveniji je šest Čebelarskih ulic ter Ulica čebelarja Močnika in Ulica Antona Janše. V Sloveniji je 60 prebivalcev s priimkom ČebelaPred jutrišnjim svetovnim dnevom čebel, ki ga je prav na slovensko pobudo razglasila generalna skupščina Združenih narodov smo obiskali družino Madruša iz Kampela pri Kopru, ki skrbi za 14 čebeljih družin. O tem, kako zelo so čebele pomembne za celotno človeštvo, svojim sovrstnikom predava tudi eden najmlajših čebelarjev – predavateljev, osem letni Andrej Madruša. V Sloveniji se s čebelarstvom ukvarja nekaj več kot 10.000 čebelarjev, ki v povprečju čebelarijo s po 16 panji čebel. Po številu čebelarjev na 1.000 prebivalcev je Slovenija v samem vrhu držav članic EU, količinsko pa je med najmanjšimi pridelovalkami medu v Evropski uniji. Slovenski čebelarji so lani pridelali dobrih 800 ton medu, količinsko rekorden je bil pridelek medu v letu 2001 – 2.550 ton. Na leto v Sloveniji za prehrano porabimo malo več kot kilogram medu na prebivalca. Stopnja samooskrbe z medom v Sloveniji pa je bila v letu 2016 59-odstotna. Lani smo največ medu izvozili na Japonsko, največ medu pa mi izvozimo iz Hrvaške in Nemčije.

Ljudje od živali zahtevamo, da nas razumejo, mi pa se ne trudimo, da bi razumeli njih, pravi Darja Žnidaršič, sicer medicinska sestra, pa tudi terapevtka TTouch in učiteljica za pse. In nadaljuje, da šele ko nekaj spoznaš, veš, kako s tem ravnati. Nič drugače ni pri naravi in živalih. Ko jih razumeš, jih začneš varovati sam od sebe, brez zakonov in prepovedi. Ena od metod, kako se jim približati in z njimi navezati stik, je tudi dotik. Nadgradnja dotika pa je metoda Tellington TTouch, neverbalna komunikacija, ki spodbuja povezanost med dvema živima bitjema. Metodo je razvila Linda Tellington-Jones, ki ji marsikdo reče kar šepetalka konjem. Osnov masaže se je naučila od dedka, ki je v Rusiji dresiral dirkalne konje, sam pa se je metode naučil od ruskih ciganov. Linda, ki je s svojim načinom dela z živalmi pomagala tudi orki Keiku iz filma Free Willy in številnim drugim divjim živalim, od slonov do snežnih leopardov, je bila gostja na Svetovnem kongresu Ambasadorjev živali in narave na Rogli.Ljudje od živali zahtevamo, da nas razumejo, mi pa se ne trudimo, da bi razumeli njihLjudje od živali zahtevamo, da nas razumejo, mi pa se ne trudimo, da bi razumeli njih, pravi Darja Žnidaršič, sicer medicinska sestra, pa tudi terapevtka TTouch in učiteljica za pse. In nadaljuje, da šele ko nekaj spoznaš, veš, kako s tem ravnati. Nič drugače ni pri naravi in živalih. Ko jih razumeš, jih začneš varovati sam od sebe, brez zakonov in prepovedi. Ena od metod, kako se jim približati in z njimi navezati stik, je tudi dotik. Nadgradnja dotika pa je metoda Tellington TTouch, neverbalna komunikacija, ki spodbuja povezanost med dvema živima bitjema. Metodo je razvila Linda Tellington-Jones, ki ji marsikdo reče kar šepetalka konjem. Osnov masaže se je naučila od dedka, ki je v Rusiji dresiral dirkalne konje, sam pa se je metode naučil od ruskih ciganov. Linda, ki je s svojim načinom dela z živalmi pomagala tudi orki Keiku iz filma Free Willy in številnim drugim divjim živalim, od slonov do snežnih leopardov, je bila gostja na Svetovnem kongresu Ambasadorjev živali in narave na Rogli.

V začetku so med psi vodniki prevladovali nemški ovčarji, danes so to labradorci. Vaditelji jih izšolajo od tri do pet na leto, število vseh pri nas je približno trideset. Da bi bilo slepim, ki imajo psa vodnika, in njihovim svojcem pri delu s psom še laže, so pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije izdali priročnik za uporabnike psov vodnikov, ki ga je nekdanja vaditeljica Alenka Sunčič Zanut sicer napisala že pred 15-imi leti za zasebno uporabo. Zdaj je dostopen tudi širši javnosti in ob informacijah o oskrbi psa ter osnovnih poveljih opozori tudi na bonton in vedenje ljudi do slepih in psov vodnikov. Eno izmed pravil, ki ga ljudje morda niti ne poznajo, je tudi to, da če srečajo slepega s psom, naj temu ne gledajo v oči.Novi priročnik za uporabnike psov vodnikov in njihove svojcePrvi pisni viri o psih kot pomočnikih slepih oseb segajo v 13. stoletje, čeravno naj bi pse za vodenje slepih poznali že v antiki. Prvo knjigo o tem, kako šolati pse vodnike, pa so napisali v Nemčiji po prvi svetovni vojni, v kateri je veliko vojakov oslepelo. Pri nas so prve pasje pomočnike slepih izšolali v petdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar so jih že kmalu z »ugotovitvijo«, da slepi psov vodnikov ne potrebujejo, prenehali šolati in tako je ostalo vse do konca sedemdesetih let. V začetku so med psi vodniki prevladovali nemški ovčarji, danes so to labradorci. Vaditelji jih izšolajo od tri do pet na leto, število vseh pri nas je približno trideset. Da bi bilo slepim, ki imajo psa vodnika, in njihovim svojcem pri delu s psom še laže, so pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije izdali priročnik za uporabnike psov vodnikov, ki ga je nekdanja vaditeljica Alenka Sunčič Zanut sicer napisala že pred petnajstimi leti za zasebno uporabo. Zdaj je dostopen tudi širši javnosti in ob informacijah o oskrbi psa ter osnovnih poveljih opozori tudi na bonton in vedenje ljudi do slepih in psov vodnikov. Eno izmed pravil, ki ga ljudje morda niti ne poznajo, je tudi to, da če srečajo slepega s psom, naj temu ne gledajo v oči.

Čeravno so jih nekoč uvrščali med rastline, so glive bolj kot povezane z rastlinami, povezane z živalmi. Glive namreč poznamo po razmnoževalnem organu in ne po telesu, kar pomeni da so jurčki, gobani, mušnice in vse ostale gobe pravzaprav le razmnoževalni organ precej večjega organizma. Telo glive je namreč skrito v zemlji ali v lesu in ko se to oskrbi z energijo požene razmnoževalni organ. Ta se ne premika, zato so glive najprej uvrstili med rastline, ker pa je njihov metabolizem, ki poteka v celicah, bolj podoben živalskemu kot rastlinskemu, so glive leta 1969 razvrstili v samostojno kraljestvo. To kraljestvo je veliko, pa tudi še precej neraziskano. Število opisanih vrst je približno 100 000 predvidevajo pa, da jih je do milijon. So skriti potencial za človeka na področju medicine, zdravstva pa tudi varovanja okolja. Gobe se razširjajo s svojim podgobjem v tleh in lahko rastejo na zelo onesnaženih področjih. Na teh lahko razkrajajo strupe in zato jih uporabljajo za bioremediacijo in revitalizacijo površin. Med drugim pa prav gliva zaseda mesto največjega organizma na svetu. O svetu gliv in gob, pa tudi kaj je razlika med tema dvema izrazoma, nam bo povedal biolog, doktor Franc Pohleven.Gobe so pravzaprav razmnoževalni organ glivČeravno so jih nekoč uvrščali med rastline, so glive bolj kot povezane z rastlinami, povezane z živalmi. Glive namreč poznamo po razmnoževalnem organu in ne po telesu, kar pomeni da so jurčki, gobani, mušnice in vse ostale gobe pravzaprav le razmnoževalni organ precej večjega organizma. Telo glive je namreč skrito v zemlji ali v lesu in ko se to oskrbi z energijo požene razmnoževalni organ. Ta se ne premika, zato so glive najprej uvrstili med rastline, ker pa je njihov metabolizem, ki poteka v celicah, bolj podoben živalskemu kot rastlinskemu, so glive leta 1969 razvrstili v samostojno kraljestvo. To kraljestvo je veliko, pa tudi še precej neraziskano. Število opisanih vrst je približno 100 000 predvidevajo pa, da jih je do milijon. So skriti potencial za človeka na področju medicine, zdravstva pa tudi varovanja okolja. Gobe se razširjajo s svojim podgobjem v tleh in lahko rastejo na zelo onesnaženih področjih. Na teh lahko razkrajajo strupe in zato jih uporabljajo za bioremediacijo in revitalizacijo površin. Med drugim pa prav gliva zaseda mesto največjega organizma na svetu. O svetu gliv in gob, pa tudi kaj je razlika med tema dvema izrazoma, nam bo povedal biolog, doktor Franc Pohleven. Foto: dr. Franc Pohleven

Križanec med ovco in kozlom bo kovca, med levom in tigrico liger. Ob takih živalih včasih slišimo tudi izraz hibridi. Profesor doktor Peter Dovč, profesor za genetiko in animalno biotehnologijo pravi, da sta izraza enakovredna, čeprav v praksi uporabljamo izraz križanec takrat, ko gre za parjenje v okviru posamezne vrste, medtem ko so hibridi po navadi poimenovani potomci dveh različnih vrst. Toda narava je previdna in ni pripravljena prenašati prevelikih razlik med starši in potomci; že sama z različnimi parametri poskrbi, da križanje v naravi ni prav pogosto. Eno tako oviro najdemo na primer med žuželkami, ki imajo spolne organe zgrajene po principu ključa in ključavnice in že neujemanje teh prepreči uspešno oploditev. Če pa vendarle nastane križanec, je največkrat sterilen; tako je pri muli, potomki osla in kobile, ter mezgu, križancu med žrebcem in oslico. V mariborskem Akvariju in terariju pa smo našli križanca med laškim gadom in modrasom.Značilnost tako mezga kot mule je njuna neplodnostKrižanec med ovco in kozlom bo kovca, med levom in tigrico liger. Ob takih živalih včasih slišimo tudi izraz hibridi. Profesor doktor Peter Dovč, profesor za genetiko in animalno biotehnologijo pravi, da sta izraza enakovredna, čeprav v praksi uporabljamo izraz križanec takrat, ko gre za parjenje v okviru posamezne vrste, medtem ko so hibridi po navadi poimenovani potomci dveh različnih vrst. Toda narava je previdna in ni pripravljena prenašati prevelikih razlik med starši in potomci; že sama z različnimi parametri poskrbi, da križanje v naravi ni prav pogosto. Eno tako oviro najdemo na primer med žuželkami, ki imajo spolne organe zgrajene po principu ključa in ključavnice in že neujemanje teh prepreči uspešno oploditev. Če pa vendarle nastane križanec, je največkrat sterilen; tako je pri muli, potomki osla in kobile, ter mezgu, križancu med žrebcem in oslico. V mariborskem Akvariju in terariju pa smo našli križanca med laškim gadom in modrasom.  

V Evropi je približno 15 000 tujerodnih vrst, večinoma gre za rastline. Težje pa je govoriti o tem, koliko od teh je invazivnih tujerodnih vrst, saj nekatere, ki so invazivne pri nas, niso invazivne kje drugje, zato raje govorimo o potencialno invazivnih vrstah. Gozdarski inštitut Slovenije je skupaj s partnerji leta 2016 začel boj proti tujerodnim invazivnim rastlinam v gozdu s posebnim projektom Life Artemis. Z njim želijo preprečiti vnos teh vrst oziroma invazivne tujerodne vrste uničiti, preden se začnejo širiti. Zato so pripravili tudi opozorilni seznam tujerodnih vrst, ki še niso prisotne v Sloveniji, a njihov pojav oziroma ustalitev pričakujemo v prihodnjem obdobju. Na njem najdemo tudi rakuna, rakunastega psa in tudi azijskega sršena, ki so ga našli že zelo blizu, v Italiji v okolici Ferrare. V Sloveniji je na primer že nekaj žuželk, ki lahko povzročijo težave. Hrastova čipkarka, ki napada hrastovo listje, je k nam prišla iz vzhodne Evrope, pred časom so zaznali tudi azijskega ambrozijskega podlubnika, ki so ga najprej našli v Italiji. Ob tem so pripravili tudi aplikacijo, ki deluje na spletni strani invazivke.si pa tudi kot mobilna androidna aplikacija.Na seznamu potencialnih tujerodnih vrst je tudi rakunV Evropi je približno 15 000 tujerodnih vrst, večinoma gre za rastline. Težje pa je govoriti o tem, koliko od teh je invazivnih tujerodnih vrst, saj nekatere, ki so invazivne pri nas, niso invazivne kje drugje, zato raje govorimo o potencialno invazivnih vrstah. Gozdarski inštitut Slovenije je skupaj s partnerji leta 2016 začel boj proti tujerodnim invazivnim rastlinam v gozdu s posebnim projektom Life Artemis. Z njim želijo preprečiti vnos teh vrst oziroma invazivne tujerodne vrste uničiti, preden se začnejo širiti. Zato so pripravili tudi opozorilni seznam tujerodnih vrst, ki še niso prisotne v Sloveniji, a njihov pojav oziroma ustalitev pričakujemo v prihodnjem obdobju. Na njem najdemo tudi rakuna, rakunastega psa in tudi azijskega sršena, ki so ga našli že zelo blizu, v Italiji v okolici Ferrare. V Sloveniji je na primer že nekaj žuželk, ki lahko povzročijo težave. Hrastova čipkarka, ki napada hrastovo listje, je k nam prišla iz vzhodne Evrope,  pred časom so zaznali tudi azijskega ambrozijskega podlubnika, ki so ga najprej našli v Italiji. Ob tem so pripravili tudi aplikacijo, ki deluje na spletni strani invazivke.si pa tudi kot mobilna androidna aplikacija. Storževa listonožka. Foto: dr. Andreja Kavčič