Ocene

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Nika Prusnik Kardum se v zbirki Ob reki mmmm bliža tistemu, kar so v teoriji jezika iskali poststrukturalisti – odprtosti pomena in gibljivosti subjekta. V njeni liriki je ta dinamični subjekt izjavljanja močno prisoten. Julia Kristeva je v Revoluciji pesniškega jezika opredelila subjekt v procesu, na točki, ko se iz razpoke rojeva pomen, ki hkrati razpada in se vzpostavlja. S predjezikovnim – z impulzi, zvočnostjo, ritmi in afekti, ki se pojavijo pred artikuliranim govorom – pesnica seka tisto, kar je Lacan označil za simbolno, in odpira prostor, kjer pomen še ni vklenjen v besedo. To zaznavajo tudi avtorji spremnih besed: Miklavž Komelj piše, da se »zbirka glasi«, saj da »pravi nosilec teh verzov ni papir, ampak glas, njen magični glas, ki prihaja tako globoko iz telesa«. Milan Dekleva je spremno besedo naslovil Liturgija dihanja v divjini sveta, Boris A. Novak pa piše, da »je bilo [ob uglasbitvi pesmi] mogoče slišati vsak zven in pomen, besedo, zlog,« ter nadaljuje: »in vsi smo čutili, da posluša tudi Prva Duša, skriti Bog …« Zbirko Ob reki mmmm sestavlja sedemnajst pesmi. V njih je veliko medmetov in glasov – v pesmi Sinjebradec sta to denimo dve kitici A-jev. Zbirka se odpira skozi mistiko in ezoteriko, kar najlepše prikaže mantrično ponavljanje v pesmi Zora/Volkovi: »Volkovi, volkovi, / tečem z volkovi. / Volkovi, volkovi, sanjam z volkovi. / Volkovi, volkovi, / plešem z volkovi. / Volkovi, volkovi / igram se z volkovi. / Volkovi, volkovi, / novi rodovi. / Volkovi, volkovi./ čas je za – auuuuuuu.« Zbirka je močno povezana z Naravo: v njej se pojavljajo sintagme, kot so »pradavna moč«, »pradavno srce«, »z naravo smo vsi sestre in brati«, v pesmi Zimska pa se lirska subjektinja z Naravo popolnoma izenači: »Nimam veliko, imam pa vse. / Vsa polja so moja, reke in gozdovi, / puščave in morja, zasneženi vrhovi.« Čeprav je naravna govorica ena izmed najbolj avtentičnih potez zbirke, se mestoma ponavlja v podobnih vzorcih, kar rahlo oslabi učinek presenečenja. Vzpostavi tudi odnos z Bogom, vendar v čezteološkem smislu. V pesmi Biblijo berem pride do sklepa, s katerim povzame duhovno jedro zbirke: »Bog ni ideja, Bog je občutek, odnos.« To povezavo – med mistiko, vero in naravo – lahko razume le nekdo, ki je z naravo povezan in je hkrati Narava sama. Tega svojega položaja večnosti in naravne pravilnosti se lirska subjektinja zaveda; v pesmi Molitev k temi pravi: »grem, kadar bi morala ostati, in ostanem, kadar bi morala iti.« Kljub izenačenju z Naravo in odnosu, ko je z Bogom že kar na ti, v lirski subjektinji ni napuha, temveč ponižnost. V pesmi Molitev domov pravi: »Ponižna sem pred tvojo veličino, / ponižna sem pred nevidnim / micelijem, ki ga ustvarjaš.« A kako ne bi bila ponižna, če se je, kot piše v uvodni pesmi, z umiranjem že rokovala. S tem pooseblja zavest o minljivosti, ki jo sodobni kapitalistični svet pogosto izgublja. Le Narava lahko ne glede na vse ostaja prvinska, svoja. V pesmi Zora/Volkovi se tega zaveda in pravi: »Hoteli so me pridobiti, / spreminjati, vzgojiti. / Ne, ni šlo, ni šlo, ni šlo, ni šlo.« Nika Prusnik Kardum mojstrsko uporablja ponavljanje in ustvarja organsko polisemijo: enake besede v različnih kontekstih pri njej pridobivajo nove pomene, kar je v poeziji, nasičeni z istimi izrazi, redko. Na primer: »Bele breze nam rožljajo, / bele čaplje se smehljajo, / bele gore, beli breg, / bele planike, belo sonce.« Lirska subjektinja očitno občuti svojo predjezikovnost, ki je po Kristevi materinska. Tako v pesmi Sinjebradec poje iz maternice, ob tem pa mesto vstane od mrtvih. Ona ni le pevka pesmi, je subjekt, ki razpada in se vzpostavlja; ali, kot pravi v pesmi, ni pevka te pesmi – je pesem, ki jo pojo. V nekaterih pesmih se zdi, da lirska subjektinja nadaljuje miselni lok, ki ga je odprl Kosovel v pesmi Kons 5 – eksistenci v gnoju in esenci v zlatu – dodaja še tretje, Sveto, Duhovno v Bogu. Pesem Belo, rdeče, črno namreč konča takole: »brez gnoja ni zlata / brez gnoja ni Boga.« Lirska subjektinja je morda ob uvodnih besedah prve pesmi ena izmed žensk, katerih intuitivno, svobodno naravo duši sodobna kultura. A skozi zbirko sprejema lastno senco, sledi intuiciji, se ritualno povezuje z Naravo, ustvarja in zaupa življenjskemu ciklu in se tako ob koncu zbirke izkristalizira kot ženska, ki teče z volkovi. Zbirka Nika Prusnik Kardum Ob reki mmmm je izjemno subtilna, čuteča in prav ničejansko prikimava svoj sveti DA dobremu in zlemu: »To noč sem si obljubila, da bom vse ljubila – / kar je bilo, kar je in kar bo. / Nihče ni kriv za rane sveta, naj jaz bom ta, / kjer te rane se končajo.« Zbirka je zasnovana kot zvočna in telesna izkušnja, ki bralca ne nagovarja neposredno, temveč ga vabi k poslušanju in ponovnemu branju. Kljub temu pa ima tudi nekaj pomanjkljivosti: včasih so verzi neenakomerno dolgi, kar z vidika berljivosti mestoma zmoti tok branja. Zaslužila bi tudi nekoliko boljšo lekturo, saj branje motijo manjše zatipkanine in slovnične pomanjkljivosti. Poenostavitev jezika je ponekod tvegana, npr. verz »Nimam veliko, imam pa vse,« je sprav močan, a v literarnem kontekstu lahko hitro zdrsne iz poetike v geslo. Zbirka se bere tekoče, a občasno ji rahlo zmanjka napetosti, kontrasta in suspenza. Poetika notranjega miru namreč ponekod preglasi konflikt, iz katerega bi lahko vzniknila močnejša napetost. Kljub temu pa zbirka prinaša svežino, saj se iz nje oglasi glas, ki je tako utelešen, da se vrača k naturni oralnosti. Uvaja naravo, ki ni več metafora notranjosti, ampak sogovornica. Pesem, podobno kot pri Zajcu ali Strniši, znova prevzema ritualno funkcijo, ki jo Nika Prusnik Kardum udejanja kot obred stika med Človekom, Duhovnostjo in Naravo. Zbirka Ob reki mmmm je tako močna, kot je ranljiva. Morda ni popolna, je pa ena izmed tistih, ki so žive.

Piše Muanis Sinanović, bere Aleksander Golja. Petra Pogorevc je vsestranska gledališka delavka. Je dramaturginja, teoretičarka, nagrajena kritičarka, urednica teatrološke knjižne zbirke ter piska popularnih biografij o velikih slovenskih gledaliških ustvarjalcih – pokojnem Radku Poliču Racu in Jožici Avbelj. Iz njenega pisanja in zornih kotov, ki med drugim izražajo tudi zvesto posvečenost svojim gledališkim kolegom, je razvidno, da živi gledališče v žlahtnem klasičnem pomenu, kot pripadnica gledališke družine. Gibko v svojem angažmaju in intelektualnih pristopih, kjer je zmožna prehajati od lahkotnejših tem do trde teorije. Prav resna teorija in osebni angažma sta podstat knjige Gledališče in žalovanje : Uprizarjanje smrti kot izgube pripravljene na podlagi doktorske disertacije. Osebni angažma izhaja iz vprašanja ob dogodku, na katerem se je gledališka družina z gledališkimi sredstvi poslovila od umrlega igralca Jerneja Šugmana. Zastavilo se ji je eksistencialno vprašanje o zmožnosti gledališča, da se avtentično odzove ali uprizori smrt, in odgovarja s teoretskimi pristopi in kritiško analizo sodobnih gledaliških predstav uveljavljenih mednarodnih in domačih režiserjev. Delo zajema teatrologijo, antropologijo, psihologijo in filozofijo. Filozofsko se opira na vprašanje Alaina Badiouja o odnosu umetnosti dvajsetega stoletja do realnega. Kako daleč zmore in sme iti umetnost, če želi ohraniti svojo integriteto, pri poskusih zajeti realno, tisto, kar je bilo iz umetnosti poprej izločeno in izvrženo. Takšno soočenje z realnim se vselej spopada tudi z etičnimi vprašanji. Teh se Petra Pogorevc loteva nekonvencionalno in enako gibko kot je njen splošni gledališki angažma – z občutkom za nianse, kontekste, pomisleke, argumente naklonjenih in nenaklonjenih kritik. Vendarle pa se med tistimi bralci, ki gledališča ne živijo tako silovito ali imajo z njim zgolj občasne stike, vseeno lahko pojavi določen prepad. Prepad tega istega vprašanja o realnem, ki si ga manj uki opazovalci seveda zastavljajo na zunanji in popreproščen način, način razmisleka o pomenu »sodobne umetnosti« nasploh. V teh delih je pomembno, da si bralci ustvarimo podoben hermenevtični posluh, kot ga ima avtorica do strogo teatroloških vprašanj. Da je ta prepad mogoče dialoško premostiti, omogočajo številna poglavja, ki se ukvarjajo z odnosom do smrti danes in skozi zgodovino. Ta poglavja, ki jih že po naslovih lahko izsledimo v kazalu in jih lahko kdorkoli bere tudi izolirano od preostanka knjige, se ukvarjajo z vprašanji slehernika. Z vprašanji žalovanja in pomena smrti v naši kulturi oziroma kulturah na Zahodu, ki je na nenavaden način tako monokulturen kot multikulturen. V njih se lahko seznanimo s psihološkimi teorijami žalovanja in poti, ki nas je pripeljala do današnjega stanja. Avtorica jih včasih neočitno, nekoliko preskakujoče, a vselej smiselno vplete v obravnavo gledaliških predstav. Današnje stanje Petra Pogorevc lucidno umešča v postmoderni kontekst. Povežemo ga lahko z delno produktivno teologijo Johna Davida Caputa, ki pravi, da živimo v postsekularnem svetu. V svetu, kjer se magično mišljenje vrača ravno skozi tehnologije, ki omogočajo spektakel in ki v zavesti obujajo angelske sile, soprisotnost v prostoru in času in njuno relativnost. Prav sodobne tehnologije in družbena omrežja omogočajo, da se smrt vsaj na površinski ravni znova vrača v družbeno zavest, potem ko je bila v drugi polovici dvajsetega stoletja iz nje praktično izrinjena. Najbrž tudi, če dodamo, zaradi nastopa neoliberalizma, ki je slavil zgolj produktivnost in ekonomsko tekmovanje, nemoč, ki prinaša državi in posledično kapitalu stroške, pa je skušal izriniti iz obzorja. Zaključimo lahko, da se z vprašanjem realnega smrti na podoben način soočamo tako sleherniki kot gledališčniki. Delo bo ljubiteljem gledališča in teatrologom najbrž zanimivo že v osnovi, bralcem, ki jih zanimajo neleposlovne knjige resnega značaja in gledališču sicer niso tako posvečeni, pa predstavlja prijetno popestritev, med katero se lahko skozi občutljivo, a konceptualno dosledno pisavo, soočijo sami s seboj. In s svojim odnosom do sodobnega gledališča in umetnosti nasploh, ne glede na to, ali so jima naklonjeni ali ne.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Žanrsko bi bilo mogoče novo Flisarjevo literarno delo označiti za družinski roman, hkrati pa je treba poudariti, da je vsebinsko in pomensko veliko več, po eni strani vznemirljiva humoristična stvaritev, po drugi pa pretresljivo slikanje usode, ki se poigrava z ljudmi. Zbogom sonce je romaneskno delo, ki se dogaja, kot da bi gledali film ali gledališko komedijo. Humor ne sme biti omejen z moraliziranjem in tako so tudi Flisarjevi protagonisti in protagonistke kar precej neposredni ter žaljivi, zajedljivi, pikri in nesramni. Družinski odnosi so močno načeti, v igri je tudi denar. Če pa gre za denar, si tisti, ki ga imajo, in oni, ki bi ga radi imeli, ne postavljajo mej in si marsikaj privoščijo. Prvoosebni pripovedovalec je fant zadnjega razreda tedanje osemletke, star približno petnajst let. Prijateljsko in glasbeno je povezan s sošolcem, zgodi pa se, da nehote postane udeleženec zapletov sošolčeve nenavadne družine. Burno dogajanje si zapisuje v dnevnik in sanjari, da bo v prihodnosti o vsem tem in še marsičem napisal roman. Ne izreka vrednostnih sodb, njegovi zapiski so dovolj zgovorna družinska predstava z vsem smešnim in tragičnim vred. S sošolcem se ukvarjata z glasbo in načrtujeta nastop na valeti. Fant igra kitaro, sošolcu pa stric, ki se po petnajstih letih vrne iz Amerike, prinese sintetizator. Iz popevk, ki jih izvajata, in prelomnih dogodkov, je mogoče razbrati dogajalni čas, to je približno pred koncem tisočletja v Prekmurju. Humor se vzpenja v višave, vse do absurda in nonsensa, je obešenjaški, črn in tudi grenak. Dedek in babica sta morda dementna, čisto mogoče pa je, da sta zaradi ravnanja sorodnikov in lastnih doživetij samo razočarana in hudobna. Dedek pokaže jezik in z naravnimi prebavnimi glasovi kar naravnost ponazori, kaj si misli. Babica si po potrebi ušesa maši s čepki, toda zdi se, da ves čas prav dobro sliši, kaj se dogaja okrog nje. Flisarjev slog je razkošen, barvit, poln miselnih obratov, paradoksov in presenečenj. Dialogi so sočni, razgibani in duhoviti, metafore barvite in estetsko prepričljive. Pisatelj zna v dogajanju ustvarjati napetost in pričakovanje. To, kar se v razpletu zgodi, je nekaj čisto drugega, kot bi bilo mogoče predvidevati. Moški ženske imenujejo z nazornimi in ne preveč spodobnimi izrazi, ženske jim ne prizanašajo in jim vračajo s podcenjevanjem in razvrednotenjem njihovega ega, pa tudi moškosti. Večina teh oseb kar rada pregloboko pogleda v kozarec. Obnašanje posameznikov in posameznic se pogosto sprevrže v grotesko, pa če se oglašajo in repenčijo oblastna amaterska slikarka, vinjena soseda ali jezljiva babica, zlasti pa dedek, ki je z literarnega vidika najbolj plastično in domiselno orisana oseba. Stari mož je zadel na loteriji in si lahko privošči celo nakup opuščenega dvorca. Svet, gledan skozi najstnikove oči, je po eni strani grd, popačen, skrivenčen in ogrožajoč, po drugi pa tako čudno naš. Koliko se imajo ti ljudje sploh radi? Nekoliko že, toda ne toliko, da bi popustili in skušali biti strpni drug do drugega. Ne pomislijo, da so pravzaprav sami tisti, ki si krojijo lastno usodo in ravnajo tako, da vzbujajo nasprotovanje in odpor. Tudi varanje ni nič posebnega, zmerjanje je nazorno in kleno, sprenevedanje pa prav tako. Še sami priznavajo, da so se znašli v družinski krizi in da je njihova družina kratko malo nora. Ne gre za norost, ki bi jo bilo ustrezno imenovati duševna motnja, temveč za človeško pritlehnost in podlost. V marsičem je nemoč tista, ki jih ovira, da bi se dvignili s tal: »Premajhni smo za tisto, o čemer sanjarimo.« Brez ljubezni seveda ne gre. Prvoosebni pripovedovalec globoko ljubi nekoliko starejše dekle, tako zelo, da ji napiše sonetni venec. Sčasoma ga zaskrbi, da bo ljubezen ogrozila njegovo napredovanje na literarnem področju, zato razmerje, ki se sploh še ni razcvetelo, kar tako prekine. Še dobro, da se je tako odločil, saj se na koncu razkrije presenetljiva in zavezujoča resnica. Seveda pa je dekletu treba napisati poslovilno pismo, v katerem naznani, da bo nekoč slaven in ga bo poznal ves svet. Pismo ne pride do naslovnice. Morda je v tem fantu, ki je v druženju s tujo družino prikazan brezbarvno, njegova notranjost pa je močno razburkana, drobec česa avtobiografskega. Evald Flisar je bil rojen v Gerlincih, odšel je v svet in postal svetovljan. Njegova dramska dela uprizarjajo na vseh koncih in krajih in je eden najbolj prevajanih slovenskih romanopiscev in dramatikov. V tujini je izšlo več kot sto sedemdeset prevodov njegovih del. Roman Čarovnikov vajenec je bil na Slovenskem velika uspešnica. Kar trinajst Flisarjevih romanov je bilo nominiranih za nagrado kresnik. Je prejemnik več Grumovih nagrad, nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve nagrade za življenjsko delo, pred nedavnim pa je prejel tudi nagrado prozart za razvoj literature na Balkanu, ki jo podeljujejo v okviru mednarodnega literarnega festivala PRO-ZA Balkan. Leta 2023 je bili izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Humorno obarvan je prvi del romana Zbogom sonce, v nadaljevanju pa se začne prvoosebni pripovedovalec odzivati na temačne skrivnosti iz prejšnjih časov in tako je sedanjost določena s preteklostjo. Spomin obremenjujejo različni dogodki, od delovanja v službi državne varnosti, ovajanja, izdaje in povzročitve požara iz malomarnosti vse do posilstva, laži in pokvarjenosti. Odrasli s svojimi sprevrženimi dejanji obremenijo mladega fanta ter povzročijo njegovo stisko in žalost. Prisilijo ga k odkrivanju grozljivih resnic in pojavnih oblik človeške zlobe. Ne da bi bil česar koli kriv, je iznenada po svoje vpleten. Evald Flisar zna presenečati z literarno vznemirljivo mešanico ter menjavanjem ljubezni in sovraštva. V mejnih položajih jočejo tudi moški. Avtor v roman vnaša veliko simbolike in prelomnih spoznanj. Sončni mrk, ki ga vsi nestrpno in z zanimanjem pričakujejo, prikliče premislek o tako imenovanih grehih, ki so jih storili, krivicah, krivdi in želji, da bi z dobrimi deli še kaj popravili. Ko se človek poslavlja od življenja, dahne: »Zbogom sonce.« Poraja se veliko prelomnic in preizkušenj, toda: »Ljudem moramo odpustiti krivice, ki so nam jih storili. Vendar ne samo njim. Odpustiti moramo tudi samim sebi. Samo tako bomo lahko živeli naprej svobodni. Drugače bomo ostali ujetniki.« V poglobljeni spremni besedi literarna kritičarka in prevajalka Alenka Urh pravi, da so na velikem odru literarne ustvarjalnosti Evalda Flisarja v središču pozornosti vselej medosebni odnosi. V romanu Zbogom sonce je razgrnjen niz raznovrstnih deviacij, idiosinkrazij in temačnih skrivnosti dveh družin. Alenka Urh se poglobi tudi v druga Flisarjeva literarna dela in poudari pomen njegovega vsestransko kakovostnega literarnega opusa. Svoj premislek sklene z ugotovitvijo, da je Zbogom sonce roman, ki nemara bolj radikalno kot vsi prejšnji prikazuje dramo človekovih odnosov na nesmiselnem odru naših življenj in ima zato v Flisarjevem opusu posebno mesto.

Film Belo se pere na devetdeset, posnet po istoimenski domači ultrauspešnici literarne debitantke Bronje Žakelj, prihaja v slovenske kinematografe pospremljen z velikimi pričakovanji. Na Ljubljanskem filmskem festivalu so v rekordnem času razprodali štiri projekcije, zato lahko upravičeno pričakujemo, da bo tudi v redni distribuciji nadaljeval svojo kinematografsko pot pred precej polnejšimi dvoranami, kot je običajno za domače filme. Kadar ima film v procesu snovanja za sabo velik krog potencialnih gledalcev, ki so bili najprej bralci, to prinaša svoje prednosti, a tudi pasti. Film lahko namreč zares zadiha le, če se literaturi iztrga in iz nje oportunistično posrka le tisto, kar mu je v korist, vse preostalo pa brez usmiljenja zavrže. To pa je izjemno težko storiti, ko ga zasnuješ po literarni predlogi, na katero so bralci močno čustveno navezani, še toliko bolj pa, ko gre za popolnoma avtobiografsko delo, ki ni obremenjeno le s čustvi bralcev, ampak tudi s spoštovanjem do resničnih oseb iz posnete zgodbe. Filmu Belo se pere na devetdeset se ta zadržek zelo pozna. Gre za obrtniško sicer popolnoma dostojen izdelek, ki zgodbo iz knjige zvesto prevede v podobe, ni pa se mu zares uspelo iztrgati iz krempljev literature. Režiser Marko Naberšnik, ki je scenarij za film napisal skupaj z Bronjo Žakelj, je linearno naracijo sicer razpršil v različne časovne ravni ‒ to jo naredi bolj filmsko, vendar bi filmu koristil tudi pogumnejši pristop k zgoščevanju pripovedi. Močan je predvsem tam, kjer je močna tudi knjiga: s podrobno dodelano scenografijo in pogosto že kar malo komično kostumografijo nas zelo prepričljivo postavi v obdobje Bronjinega odraščanja. Zgodovinsko ozadje v pripoved pronica z arhivskimi televizijskimi posnetki, ki se vrtijo na televizijskem zaslonu Žakljevih, in učinkovito zrcali Bronjino intimno resničnost: medtem ko se krha njeno zdravje in drobi njena družina, razpada tudi država, v kateri se je rodila. Hkrati vse tiste knjige na metre, čokoladno rjave ploščice, oranžne stenske tehtnice, roza šumeče trenirke, leviske na korenčka in cigarete, ki jih valjajo med ustnicami čisto vsi, ki so starejši od 15 let, gledalca, ki je osemdeseta in zgodnja devetdeseta tudi živel, prijetno božajo z mehkobo nostalgije, ki blaži tragičnost osebne zgodbe protagonistke Bronje. Ta je v filmu igralsko dovolj subtilno posredovana, da ne zapade v patetiko, filmska glasba pa se sprehaja zelo po robu in pogosto zdrsne v kliše. Belo se pere na devetdeset se je tako izkazal za zelo klasičen narativni film, ki stavi na preverjeno karto – dobro zgodbo, ki je tako polna čustveno zahtevnih situacij, da se vsak gledalec vsaj v neki točki lahko zagleda v njej. To je dovolj, da bo znal potrkati na srca domačega občinstva, ki ga tako nestrpno pričakuje, toda premalo, da bi v njem prepoznali presežek.

Združene države Amerike so v bližnji prihodnosti totalitarna država, ki jo vodi sprega korporacij, medijev in vlade. Družba nadzora je ločena na večinoma obubožano prebivalstvo, ki se zabava ob nasilnih resničnostnih oddajah, in v idili živeč višji sloj. Ben Richards, ki zaradi uporniškega obnašanja ne dobi službe in se poskuša z ženo in hčerko izvleči iz revščine, privoli v nastop v resničnostni oddaji Tekač, ki ponuja visoke nagrade, če tekmovalec v igri lovcev in plena preživi mesec dni. Znanstvenofantastična akcijska srhljivka Tekač je posneta po distopičnem romanu Stephena Kinga, ki je bil dogajalno postavljen prav v leto 2025. Seveda film kar kliče po iskanju podobnosti z današnjim časom, še posebno s stališča družbe nadzora, razredne delitve, socialnih krivic in obsedenosti z medijskim oblikovanjem resničnosti oziroma z resničnostnimi šovi samimi. Kolikor je dandanes – v aktualnem in umišljenem letu 2025 – sploh še mogoče ločevati med analognim življenjem in njegovim digitalnim odsevom. Samoumevna je tudi primerjava s celovečerno priredbo iz leta 1987, v kateri je kot glavni lik nastopal Arnold Schwarzenegger. Film Beg je bil precej bolj televizijski v smislu enodimenzionalne satire – dejansko je že takrat napovedal avdiovizualno potvarjanje oziroma tehnologijo deepfake in obsedenost z resničnostnimi oddajami, ki je dobila zagon šele kakšno desetletje po premieri; aktualni Tekač upošteva tehnološki napredek in se dobro odziva na interaktivnost, ki jo pravzaprav vsi živimo. Film je vešče režiral britanski avtor Edgar Wright, ki ga poznamo po domiselno in dinamično preoblikovanih žanrskih mešanicah, in tudi Tekaču ne primanjkuje sape. Glavno vlogo ima Glen Powell, ki se zna bolj približati jezi ponižanih in razžaljenih kot Arnold Schwarzenegger, ki je pač superjunak ne glede na zgodbo. V tem smislu je tudi aktualna priredba bolj zemeljska in dobro izrazi preganjavico današnjosti – Tekač je tako med dvema filmoma s Harrisonom Fordom, Iztrebljevalcem (Blade Runner, 1982) in Beguncem (The Fugitive iz l. 1993). Zagata z avtorstvom Celovečerec Beg (1987) je bil posnet po romanu Stephena Kinga, ki ga je leta 1982, tako kot še štiri druge, s psevdonimom izdal Richard Bachman. Toda filmska različica, ki je bila v marsičem prilagojena podobi in statusu Arnolda Schwarzeneggerja v osemdesetih letih, ima več skupnega kot z romaneskno predlogo pravzaprav s francosko-jugoslovansko koprodukcijo z naslovom Nagrada za tveganje (Le prix du danger, 1983), ki jo je režiral Yves Boisset. Francozi so zaradi očitnega kopiranja tudi uspešno tožili ameriške producente. Ampak zapletov tu še ni konec – francoski film je temeljil na kratki zgodbi Roberta Sheckleyja iz leta 1958, ki je verjetno prva napovedala vzpon in vpliv resničnostnih oddaj. Njegova kratka zgodba The Prize of Peril je doživela prvo priredbo že leta 1970 v zahodnonemškem televizijskem filmu Igra za milijon (Das Millionenspiel), ki je bil tako prepričljiv, da so ga jezni gledalci ob prvem predvajanju dojeli kot resnično sodobno gladiatorsko igro. A ker so nemški producenti odkupili avtorske pravice le za zgodbo, ne pa tudi za njeno filmsko priredbo, je moral film skoraj za tri desetletja v »bunker« in je bil znova prikazan šele leta 2002. Ker je bil Stephen King še pred plodovitim pisanjem tudi obseden bralec in je spremljal popularno kulturo, se lahko vprašamo o resničnem avtorstvu … Zagata z rasno politiko V romanu Stephena Kinga je Dan Kilian, producent razvpitega televizijskega programa, skratka, glavni negativec, temnopolt, etnični izvor Richardsove žene pa ni opredeljen. Filmska partnerica Arnolda Schwarzeneggerja je bila Maria Conchita Alonso, ki je po izvoru sicer Kubanka, vendar to ni imelo pomembne vloge. V najnovejši priredbi igra zlobnega televizijskega producenta še kako beli Josh Brolin, Richardsova žena in njegova glavna motivacija za preživetje pa je temnopolta Jayme Lawson. Prvemu Predatorju, ki je, tako kot Beg, doživel premiero leta 1987, so očitali rasistične podtone zaradi nekaterih telesnih posebnosti pošasti in snemalne lokacije. Letošnja enačica je že obrnila to perspektivo in podobno »prebujenske« podtone politične korektnosti lahko opazimo tudi pri Tekaču s spremembo rasnih vlog oziroma kar s popolnim preobratom v primerjavi z literarno predlogo – čisto v skladu z groteskno usmeritvijo Netflixovih adaptacij ... Zagata s sporočilom Film Tekač poskuša biti s svojo satirično jezo in srcem na strani gverilskega odpora ter razkrinkavanja zarot in središč moči nekakšen novi Klub golih pesti (Fight Club, 1999). Toda zanimivo je, kako poskuša film o razkrinkavanju vpliva televizijskih šovov na množice sam, pač z jezikom in dosego industrije zabave, prav tako vplivati na množice. Tu se celovečerni film ujame v podoben paradoks, kot ga je že davno definiral François Truffaut: da namreč ne more biti protivojnega filma, saj sama narava filmskega ustvarjanja s svojo vizualno-pripovedno uporabo konfliktov, napetosti, spektakla in vznemirjenja neizbežno povzdiguje samo vojno. Enako naivno je pričakovanje, da bi lahko imel znanstvenofantastični spektakel tipa Tekač v sebi kaj zares prevratnega – morda bi lahko šli še korak dlje in zapisali, da je po obdobju postmoderizma postalo morda najbolj uspavalno prav samo razkrinkavanje uspavalnih mehanizmov …

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Hudolin je pisatelj, pesnik, prevajalec, urednik in avtor številnih knjig, med katerimi lahko omenimo romana Velika in moški spol ter Čas lepih žensk, ki sta izšla predlani. Ti pa kar greš v bitko za pomlad ni klasičen potopis, temveč filozofsko meditativna odisejada s primesmi kulinarične antropologije, pri kateri avtor še bolj izostri svoje čute in nas iz svojega mediteranskega vrta v zaselku Grupija pri Umagu popelje po notranjosti Istre prek Motovuna, Pazina in Labina do Kvarnerskega zaliva, kjer v vasici Krnica obiščemo njegovo osnovno šolo, se malce pomudimo pri sošolcih in nadaljujemo pot do Pulja, nato pa se prek Vodnjana in Bal vrnemo do izhodišča. Z dvanajstdnevnim pohodom po Istri je zaznamoval svoj 50. rojstni dan in se vrnil v domačo hišo utrujen, a prerojen od srečanj s prijatelji in spoznanj, ko je Istro doživljal skozi prizmo spominov na otroštvo. Čeprav so mu močni nalivi prve dni postavljali številne psihološke in logistične preizkušnje, so ga ovire na poti le še utrdile v prepričanju, da je šlo za pravo odločitev. Ko namreč posije sonce, se zdi, kot da vsi napori tega sveta izginejo, sploh ko iz obcestne gostilne zadiši po pravkar narejenem kosilu ali večerji, ki pisatelja prisili k postanku. Hudolin ima kljub spontani nameri skoraj do podrobnosti pripravljen načrt in večinoma vnaprej ve, kje bo prespal ali v kateri gostilni bo okušal dobrote, saj pozna Istro s prejšnjih pohodov in raziskovanj. Nekoliko nas preseneti, da za turo izbere pretežno asfaltirane ceste, na katerih se mora umikati vozilom, a nam to postane bolj jasno, ko izvemo, da ga tudi regionalne ceste spominjajo na otroštvo, npr. na potovanje s šolskim avtobusom, ki ga vozi nenehno opit šofer, ali pa na prve ekspedicije k srednješolskim ljubeznim. Sicer pa – roko na srce – koliko gozdnih poti je po povečani motorizaciji in industrializaciji v zadnjih desetletjih še dostopnih in prehodnih? 'Pešibus', kot je Hudolin že na začetku knjige priročno označil svoje pešačenje, je bolj meditacija o sedanjem življenju, o zavedanju pomembnosti trenutka tukaj in zdaj, ki ga zaznava prek žuljev na stopalih, bežnih vonjav in mediteranskih okusov. Delo književnika je namreč samotarsko delo, ki poteka v glavi in zahteva prizemljitev, in sčasoma lahko človek izgubi občutek za prostor, čas, realnost in samokritiko: “Najbrž me je začelo prevevati dejstvo, da sem v mestu postajal vse preveč preračunljiv in pragmatičen, in je začelo zmagovati tako minevanje dni, tednov, mesecev, let, dokler nisem zaznal, da to ni moja pot, čeprav gre pri tem za življenje v sedanjosti, ki pa je lahko preveč naporno in dolgočasno in ugonablja. Življenje je narejeno za samoopazovanje in introspekcijo ter posledično tudi samokritiko, ki je v današnjem času skoraj popolnoma izpuhtela, se izgubila v potentnem stroju narcizma.” Hudolin se zaveda, da na druge ljudi in njihove življenjske navade ne more vplivati, svoje drugačnosti se zave že ob pogovoru s sošolcem, ki mu je življenjski moto širitev apartmajev in finančna rast. Sam se ima za pripadnika vitalistične skupine, ki mu ustreza življenje táko kot je, v svoji banalni preprostosti, brez pretiranega hrepenenja po nedosegljivem: “V teku časa in introspekcije mi je prišlo na misel, koliko duševnih bolnikov prinaša sodobni svet; ljudje, ki so normalno delali in živeli neko zadovoljstvo, naenkrat počijo, ne glede na leta in izkustva; to me čudi, da racionalnost poka po šivih, vendar sem prepričan, da ne glede na dejanske psihične bolezni, kot sta bipolarna motnja ali shizofrenija, večina poka zaradi zazrtosti v nekaj, kar jim je nedosegljivo. Znorijo zaradi tega, kar si želijo in po čemer hrepenijo in niso bili uslišani, kar je na neki način znak slabiča. Taki ljudje so veliki egoisti in v svoji zaslepljenosti uživajo v trpljenju, kakor da ne bi vedeli, kakšno zlo je hrepenenje.” Potohodcu ne gre v račun, da ljudje zapravljajo svoj dragoceni čas za službe in opravke, ki jih ne marajo, in se v svoji dvoličnosti sklicujejo na krščanske vrednote – govorijo o dobroti in odpuščanju, sami pa so nasilni in neodgovorni do drugih, pri tem pa vpeti v rutino, za katero ne vedo, čemu služi: “V bistvu je po mojem vse precej preprosto, le zavedati se moraš, kaj imaš rad. Priti do tega ni težko, čeprav se zdi, da svet funkcionira po merilu, kaj in koga sovražiš in komu si zavisten.” V drugi polovici knjige postane Hudolin pesniško navdahnjen in začne zapisovati pesmi, ki mu vznikajo kot spominski prebliski in občutja med hojo. Več tovrstnih pesmi lahko prebiramo v pred kratkim izdani pesniški zbirki Mediteranski vrt. Najlepše med njimi, ki so izšle v ciklu z naslovom Rdeča zemlja – ta je lani prejel nagrado Fanny Haussmann za najboljši pesniški cikel – so nastale prav na pohodu po Istri, ob pesnikovem nenehnem vračanju k svoji “prabiti”, vrtu čuječnosti, obilja in sožitja. Hudolin v svojem pešibusu po Istri kombinira filozofske refleksije o dobrem življenju z opisom krajev in ljudi, ki jih srečuje, piko na i pa dodajo otroški spomini, pesniški vložki in opisi kulinarične ponudbe gostiln in trgovin, v katere zaide. Sicer je malo verjetno, da se bo kateri izmed bralcev ali bralk odločil za podoben pohodniški podvig, je pa možno, da bo kak radovednež zaradi pričujoče knjige hitreje zavil v manjše kraje ob poti in poiskal specifično lokacijo, ki se mu je vtisnila v spomin med branjem potopisa. Omeniti velja, da so priloženi tudi zemljevid poti in številne črno-bele fotografije krajev, ki jih je pisatelj posnel na poti. Težko bi našli bolj izviren način za praznovanje abrahama, kot je pohod po poteh otroških spominov in tovarištva, sploh če gre za manj znane kraje, ki se jim turisti, družine pa tudi ekscentrični popotniki še vedno uspešno izogibajo. Upamo, da se pesnik na podoben način odpravi v bitko še v kakšnem drugem letnem času in na neokroglo obletnico …

Piše Anja Radaljac, bere Eva Longyka Marušič. Pesniška prvenka Helene Zemljič Bazen, ki ga odnašajo robovi prinaša poezijo, ki tako vizualno kot tudi vsebinsko prinaša izrazit občutek zlivanja ali odnašanja; odnašanje robov v naslovu tako postaja ena ključnih oblik obstajanja avtoričine poezije. Verze, očiščene ločil, zaznamujejo velike začetnice, ki jih avtorica najpogosteje postavlja na sredo verzov, tako da vsak verz nujno tvori vsaj dve mikropomenski enoti – ločeno od celote, ki nastaja pri branju cele pesmi – in tako postaja pomensko mozaičen, posebej v odnosu do celote pesmi – ali celo pesniške zbirke – saj lahko pesem beremo skozi veliko število permutacij. Onkraj tega postopka je jezik zbirke izčiščen, odvečnega ni dosti, pesmi so jezikovno in slogovno pretežno lepo umerjene celote, ki pa razen zgoraj opisanega postopka – ki ga je mogoče razumeti tudi kot svojevrsten napotek k branju na ključ – ne prinaša presežnosti v izvirnosti. Helena Zemljič slogovno izkazuje dobro razumevanje organizma pesmi in tkiva, ki nastaja skozi jezikovno in slogovno plast, a redko preči pravilnost tega organizma. Odnašanje robov se nakazuje tudi po vsebinski plati, kjer sovpadajo različni nivoji bivanja. Bivanjska izkušnja se zdi izrazito utelešena, povezana s sočlovekom, umeščena v širšo krajino sveta – subjektka obstaja skozi odnosnost, ki ni vezana samo na medčloveške stike, ampak tudi na njeno umeščanje v širšo celoto materialnosti. Pozornost pri tem velja obojemu – notranjemu svetu subjektk in subjektov in tudi zunanjemu svetu. Ravno vnašanje velikih začetnic na sredo verzov pogosto omogoča, da posamične verze beremo bodisi bolj zasukane navznoter, bodisi bolj zasukan navzven; nakazuje tudi, kdo je tista ali tisti, ki se mu ali se ji v pesmi nekaj dogaja, kam so torej umeščene akcija, občutenje ali situacija. Zbirka Bazen, ki ga odnašajo robovi s tem ne le na ravni pesmi ali svoje knjižne celote, temveč v vsakem verzu ustvarja več različnih subjektov in subjektk ter nakazuje na kompleksnost sveta, v katerem je nemogoče bivati, ne da nenehno prihajamo v stik z drugimi organskimi in bivanjskimi celotami, najsi bo to drevo, žabe ali sočlovek. Pesmi s svojo strukturo nenehno odpirajo prostor in nakazujejo, da ko se nekaj dogaja meni ali tebi, se obenem dogaja tudi plejadi drugih bitij ali – celo širše – pojavnosti. Ta postopek za seboj potegne tudi dejstvo, da k vsakemu notranjemu dogajanju v nekem bitju sodijo tudi zgodba, dejanje ali proces; verzi in pesmi se tako ne odpirajo samo na nivoju pripoznavanja tujih eksistenc, kadar se z vpeljavo velike začetnice menja fokalizator ali fokalizatorka, temveč tudi na ravni pripoznavanja zgodb, ki jih ta nosijo bitja ali pojavnosti. S tem zbirka na zelo specifičen način vzpostavlja bivanjsko mreženost – nič se ne more zgoditi samo na en način, samo enemu bitju, v izolaciji; vsak dogodek je že postavljen v soobstajanje z drugimi bitnostmi in čutiti je val, ki se širi naprej, saj vsaka bitnost vpliva na druge bitnosti, vsako bitje vpliva na druga bitja. Na idejno-vsebinski ravni je to gotovo najbolj izrazita moč pesniškega prvenca Helene Zemljič. Postopek, ki ga pesnica uporablja, je zelo minimalističen, ima pa zelo velik učinek in odpira zelo veliko prostora za svojevrstnost »metuljevega učinka«. Na drugi strani so tematike, ki jih zbirka obravnava, manj izvirne; tukaj pesnica ne seže prav daleč. Ukvarja se z medosebnimi odnosi, pričakovano največ z romantičnimi in družinskimi, z osebno zgodovino, nostalgijami, simbolnimi interpretacijami osebnega. Tu se zgodi določen odmik od prej dobro zastavljene mrežnosti – svet in bitnosti v njem postanejo človeku (pre)pogosto na razpolago vsaj tudi kot metafora za človekovo notranje stanje, notranje dogajanje, s čimer pa se seveda prej orisani zemljevid bistveno spremeni – od prelivajoče, prehajajoče zunanje-notranjega, vsepriznavajočega, lahko z določenimi načini branja postane bolj klasično določen in zamejen (in manj odnašajoč). Postane zrcalo notranjemu dogajanju v človeških bitjih. Zbirko rešuje, da je to le eno od možnih branj, saj je bolj dobesedno, bolj odprto in prelivajoče se branje vsekakor mogoče. Zbirka Helene Zemljič Bazen, ki ga odnašajo robovi je izrazito usmerjena k subtilnemu opazovanju vsakodnevnosti – morda bi lahko pripomnili le to, da bi bilo takšno subtilnost zanimivo videti pri opazovanju redkeje opaženih vsakodnevnosti, da se torej ne bi tolikokrat pojavljale ustaljene teme in motivi. Ne le postopek opazovanja, morda bi taisto izvirnost terjalo tudi to, kaj je opaženo in zakaj.

Piše Andrej Lutman, bere Igor Velše. Po pesniški zbirki z naslovom Pesmi je ime svetloba in proznem prvencu Krojenje tišine se ustvarjalka Danica Ozvaldič ob svoji sedemdesetletnici predstavlja z romanom Brez obraza, od katerega bralstvo komajda lahko odvrne pozornost. Poglavja uvajajo navedki, modrosti, reki, pregovori, ki so tudi naslovi posameznih poglavij. Za vsebinsko plat zgodbe je najpovednejši naslednji: Kdor ne tvega, nima možnosti za zmago. Roman je avtorica spremne besede Melita Forstnerič Hajnšek označila za žanrski, tudi avtobiografski, pa kriminalni in celo družinski. V pesmi, ki uvaja pripoved, pisateljica namigne, da je implicitnost pisanja določena z mladostjo, ki jo predstavlja osrednji lik – umrli Marko Magdič. A osnovni lik ni samo umrli, pač pa naj bi bil tudi umorjen. In ne le to. Za skupino, v katero je mlade ljudi novačil izmuzljivi lik z enim od imen Gustav Mahler, se je dogajalo nekaj, kar je ena od najspornejših sestavin svetovnega spleta. To je ustvarjanje posnetkov, ki prikazujejo ne le robove človekove izrojenosti, pač pa takšne dejavnosti s svojo tržno naravnanostjo omamljajo vse, ki jim tehnične zmožnosti omogočajo ogledovanje posnetkov. Seveda se zatika pri novačenju ljudi, ki bi 'statirali', predvsem tistih za enkratno uporabo in zlorabo. A tudi take se najde, vsaj tako ugotavlja specializirana kriminalistična skupina, ko povezuje sproti pridobljena dejstva, podatke, namige in predvsem zgodbe, s katerimi izpolni poklicne in pravne pogoje, da sme razširiti svojo osnovno dejavnost v zasebnost. V tej skupini je izpostavljen še ženski lik – mlada kriminalistka, ki s svojo predanostjo in naivnostjo omogoči rešitev primera. Lila Kory je pravzaprav drugi lik, ki sestavlja dokaj zapletene naracije, s katerimi pisateljica nadvse spretno omreži. Mlada kriminalistka je ves čas pri stvari, tako zelo, da jo edini negativec spravi tudi v zasebnejši odnos, od katerega naj bi imel koristi in zaslombo pri svojem zavržnem početju. Prvi lik, umorjenec, ki pa se mu pridružujejo še naslednja trupla, in drugi lik, kriminalistka, sestavljata par, ki določa sublimno strukturo romana. Ta je določena z načini umiranja vseh odsotnih, ki sledijo prvemu truplu. Serijalnost zločina je tudi serijalnost pisave. Pravzaprav so vsi zapleti, razpleti in namigi že preigrani, če ne v knjižnih oblikah, pa v filmskih upodobitvah, a pomembno pri tem je, da pisateljica z pravšnjo mero že znanega tako spretno koketira, da že znano vnaša na dovolj zapleten način, ki omogoča vsestranski pogled v stanje sodobne družbe. Že izpostavljenim oznakam je treba dodati še oznako socialno kritična zvrst književnosti. Serijalnost tako tovrstnega žanra kot tudi načinov izpovedovanja je v obratnem sorazmerju z zločinskostjo, predvsem pa s pogumom, da umetniško ukvarjanje s takšno tematiko ne bi bilo spregledano ali morda omalovaževano. V tem pogledu je roman Brez obraza tehten poduk vsem, ki menijo, da naj bi tehničnost sodobnih pridobitev pripomogla k zakrivanju razčlovečenosti. Za nameček pa še izrek iz knjige, ki morda obeta pisateljičine naslednje podvige: »Uspeh ni nikoli dokončen.«

So obdobja, ko je svet navrtan in v krču. To je čas Leara – in njegovo poslanstvo, da nas ové, naj se oblast preda brez ostanka – ali z besedami teatrologa Dina Pešuta: »Svet, ki se upira minevanju in koncu, v smrt potegne vsako prihodnost …« Sinoči ob pol polnoči se je ob gromkem aplavzu poklonila ekipa tokratne postavitve Shakespearjeve drame Kralj Lear v ljubljanski Drami. Nekaj vtisov je strnil Dušan Rogelj. Premiera 8. 11. 2025 Avtorska ekipa uprizoritve: prevajalec Milan Jesih režiser in dramaturg Jernej Lorenci asistent režiserja in oblikovalec zvoka Žiga Hren lektorica Tatjana Stanič scenograf Branko Hojnik kostumografinja Belinda Radulović avtor glasbe Andraž Polič koreograf in umetniški svetovalec Gregor Luštek oblikovalca svetlobe Jernej Lorenci in Branko Hojnik oblikovalec maske Tomaž Erjavec. Igrajo: Janez Škof – Lear, britanski kralj Tamara Avguštin k. g. – Goneril, njegova najstarejša hči Mina Švajger – Regan, njegova srednja hči Ivana Percan Kodarin k. g. – Cordelia, njegova najmlajša hči Gorazd Logar – Vojvoda Albany, poročen z Goneril Marko Mandić – Grof Gloucester Timon Šturbej – Edgar, Gloucestrov starejši sin Domen Novak – Edmund, Gloucestrov mlajši, nezakonski sin Jure Henigman – Grof Kent Peter Podgoršek k. g. – Oswald, Gonerilin strežnik.

Dek je mlajši in manjši od obeh potomcev poglavarja Yautij oziroma plemena Predatorjev, ki ga prezirajo zaradi domnevne šibkosti, za predstavnike te vrste pogubne lastnosti. Da bi se pred očetom dokazal, se odpravi na nevaren planet Genna, poln sovražnih sil, z željo pokončati neuničljivo pošast Kaliska. Tu sklene negotovo zavezništvo z androidko Thio, ki jo je na Genno poslala na raziskovalno odpravo znamenita korporacija Weyland-Yutani. Predator: Mrtva zemlja je sedmi celovečerec iz franšize Predator, oziroma deveti, če upoštevamo še dva ločena filma, v katerih se je zgodba povezala in oplajala s svetom franšize Osmi potnik. Na kinematografska platna je plenilska tujerodna pošast prvič prispela leta 1987, v obdobju, ko je Amerika še predelovala travmatično izkušnjo vietnamske vojne, in ga lahko razumemo kot prispodobo boja z nevidnim, močnejšim in spretnejšim nasprotnikom v džungli. V filmu se ekipa vrhunsko izurjenih plačancev odpravi v srednjeameriško državo reševat ugrabljene talce in ugotovi, da ima opravka z veliko nevarnejšim nasprotnikom kot le z lokalnimi gverilci. Z nasprotnikom, ki jih za lastno zabavo lovi in ubija enega za drugim. Obrazec se je ponovil že tri leta pozneje, kjer si je Predator za svoje lovišče izbral betonsko džunglo sodobnega in hkrati distopičnega Los Angelesa, v katerem so se za prevlado spopadale različne ulične tolpe. Film, ki je še vedno temeljil pretežno na akcijskih obrazcih z elementi znanstvene fantastike, ob premieri ni naletel na odobravanje, in naslednja generacija ustvarjalcev je začela raziskovati možnosti selitve na druge planete s pojasnjevanjem izvora in ustroja Predatorjev. Žanrsko gledano je začela prevladovati fantastika, z izjemo filma Plen (2022), ki je postavljen v 18. stoletje med prvobitne prebivalce Severne Amerike in ga je – tako kot letošnji animirani prispevek v franšizo Predator: Killer of Killers (2025) ter Mrtvo zemljo – režiral Dan Trachtenberg. Mrtva zemlja v jedru izhaja iz shakespearjanske družinske drame, vendar med vsemi dosedanjimi celovečerci najmočneje temelji na posebnih učinkih. Jasen je užitek ustvarjalcev ob ustvarjanju povsem novega sveta, v katerem živega človeka pravzaprav ni več – gre za svet različnih pošasti, Predatorjev in androidov, med katerimi se z dvojno vlogo izkaže igralka Elle Fanning. Posnemanje in sočutje Akcijsko gonilo filmov franšize Predator je kajpak razmerje med plenilcem in žrtvijo, oziroma bitka za preživetje in prevlada močnejšega nad šibkejšimi. Mrtva zemlja je dogajalno postavljena večinoma na planet Genna, ki vsaj po imenu sumljivo spominja na našo Geo, in celovečerec se tudi začne s prikazom te prehranske verige: žri, ali pa boš požrt. A hkrati se v nizu filmov izkaže tudi nepravilnost splošnega razumevanja Darwinovega izreka – v resnici ne preživi močnejši, ampak tisti, ki je bolj prilagodljiv. Kljub temu da bi po tej logiki Predator s svojo sposobnostjo mimikrije spadal v sam vrh piramide, naleti v filmih – od Arnolda Schwarzeneggerja konec 80. let dalje – vsakič znova na bitja, ki se znajo še učinkoviteje prilagoditi. Človek kot vrhovni plenilec torej? Spoznanje, ki v resnici ni prav zelo zakrito. A več kot pomenljiv je še en dejavnik: sposobnost sočutja in sklepanja zavezništev. Čeprav potekajo bitke in tekme tudi med različnimi podvrstami Predatorjev, se ta skozi franšizo izkaže za inteligentno bitje, ki presega samo morilsko strast – sposobno je učenja, razvoja in sočutja. In kot se pokaže na koncu Mrtve zemlje, tudi upora tradiciji očetov in ustvarjanja drugačnih skupnosti onkraj diskriminacije na podlagi vrste (spomniti velja, da so prvim Predatorjem že v tistem času očitali določeno mero rasizma). Sočutje skratka kot preoblikovalna, revolucionarna sila oziroma prava notranja moč. In tu nam pride na misel Elon Musk s svojo izjavo, da je sočutje temeljna šibkost zahodne civilizacije ... Ni si ga težko predstavljati kot predsednika brezdušne medgalaktične korporacije Weyland-Yutani, ki si v sledenju svojemu sloganu »Gradimo boljše svetove« niti malo ne pomišlja za svoje cilje uporabljati čisto zlo ... (Vprašanje dobrega in zla znotraj franšize Predator bi bilo res vredno posebne obravnave.) Umetna inteligenca in drugi svetovi »Dve možnosti obstajata,« je rekel Carl Sagan. »V vesolju smo sami ali pa nismo. Obe sta enako strašljivi.« Tako franšiza Osmi potnik kot Predator se ukvarjata z vprašanjem, kaj pa če … in sta vedno bolj očitno del istega univerzuma, v katerem je s tehnološkim razvojem in napredovanjem umetne inteligence močno prisotna korporacija Weyland-Yutani. S to je nenazadnje povezan, če smo pozorni na nekaj skritih namigov, tudi svet Iztrebljevalca. V retrospektivnem pogledu pade v oči zanimiva podrobnost, da sta se prva dva Predatorja pojavila na Zemlji ob vročinskih valovih. Skrito opozorilo pred pošastnostjo globalnega segrevanja je v desetletjih zamenjal strah pred umetno inteligenco, oziroma eksistencialna groza kozmosa, v katerem človeka sploh ni več, oziroma obstaja samo še kot algoritem v robotski kopiji samoučečih se androidov, pošasti pa si ustvarjajo svoje človečnjaške skupnosti ... Pesimistična ali optimistična napoved? V franšizi Predator se je ta vidik že večkrat obrnil, kar jo najbrž tudi ohranja živo. Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše

Jia Zhangke je eden najvidnejših kitajskih režiserjev tako imenovane »šeste generacije«, ki je po letu 1990 zaradi poostrene državne cenzure vzniknila iz filmskega podzemlja in nase opozorila z izjemnimi bolj ali manj amaterskimi stvaritvami, posnetimi hitro in poceni, v slogu, ki spominja na italijanski neorealizem, in z namenom brezkompromisnega prikaza sodobnega stanja kitajske družbe. Zhangkejevi filmi se praviloma dotikajo izginjajočega sveta Ljudske republike Kitajske, pa naj gre za poplavljanje vasi ob graditvi mogočnega jeza Treh sotesk ali za usihanje poklicev, ki so nekoč prevladovali; njegovi protagonisti, preprosto vpeti v širši družbeni kontekst, zunanje dogajanje samo odsevajo skozi intimno osebno pripoved. Tudi pri Plimovanju je zgodba le postranska – ženska in moški se srečata, zaljubita, nato se njune poti ločijo in čez dolga leta spet naletita drug na drugega –, glavna pozornost in s tem odlika filma se skriva drugje. Material zanj je režiser in scenarist namreč nabiral več kot dvajset let. Ena od značilnosti filmskih ustvarjalcev kitajske šeste generacije so bile lahke in poceni ročne kamere, ki so jim omogočale, da so snemali tako rekoč povsod, in Jia Zhangke je to počel res intenzivno. Gradivo, ki ga je tako nabral skoraj mimogrede, medtem ko je ustvarjal svoje prejšnje filme ali pa tudi kar tako, je nato končno obliko dobilo šele v času nedavnega zaprtja zaradi pandemije, ko so – tokrat namensko – posneli še zadnjo tretjino filma. Tako monumentalen projekt, ki je prava kronika ne le družbenega dogajanja, ampak tudi tehnološkega razvoja filmskih kamer in nenazadnje režiserjevega uveljavljanja v domovini, bi bil verjetno precej težje povezljiv v relativno koherentno celoto, če Jia Zhangke ne bi vsa leta sodeloval z nekaterimi istimi igralci. Njegova žena in muza Zhao Tao, protagonistka vseh njegovih filmov po letu 2000, s svojo neverjetno filmsko karizmo skoraj sama osmišlja vso zgodbo, njena osamljenost pa doseže vrhunec v čudoviti interakciji s trgovinskim robotom sredi praznega nakupovalnega centra v času pandemije. Ob koncu filma je pretresljiv tudi objekt njenega nekdanjega poželenja in iskanja – moškega, h kateremu jo je vlekla usoda (igra ga Li Zhubin), je staranje namreč veliko bolj zaznamovalo. Plimovanje je v več ozirih zelo poseben film, je kronika sodobne Kitajske, njene družbe in številnih sprememb, ki so se zgodile v dvajsetih letih. Način, kako je režiser povezal razdrobljene koščke v vizualno in zvočno presunljivo celoto, pa razkriva, da ga še vedno privlačijo enake stvari, kot na začetku njegove filmske poti – neolepšano, neromantizirano prikazovanje sodobnega urbanega življenja, ki se enostavno zgodi. Piše: Gaja Pöschl Bere: Eva Longyka Marušič

Piše Iztok Ilich, bereta Igor Velše in Maja Moll. Črki K in A v naslovu druge knjige esejev jezikoslovca in literata Kozme Ahačiča sta, kar ni težko uganiti, začetnici njegovega imena in priimka. Vendar imata tudi druge pomene: dvignjeni roki pod črkama sta staroegipčanski hieroglif, ki med drugim predstavlja življenjsko silo, enega od delov duše; ki odločilno vpliva na srečo in nesrečo, bolezen in zdravje, moč in nemoč, torej na celotno človekovo usodo. Ahačič svojih razmišljanj ne niza linearno, postopoma, temveč tok misli pogosto pretrga z zasukom, s preusmeritvijo pozornosti na neko sorodno, bližnjo temo. V večini esejev se iz različnih izhodišč vrača k temam, ki ga vznemirjajo in mu izpolnjujejo življenje. To sta ob izletih v svet filma predvsem poslušanje in aktivno ukvarjanje z glasbo ter znanstveno razmišljanje o različnih vidikih jezika, zlasti slovenščine. Delo z jezikom, pravi, nikoli ni končano. In dodaja, da za raziskovanje ni dovolj vrhunsko znanje, temveč tudi nepopisljivo, življenje prežemajoče navdušenje. Esej Scvrti možgani in zaklepanje ušes, na primer, začne s komaj slišnim predvajanjem nekega glasbenega albuma, v čemer najde »nujen recept za novo digitalno okolico, ki jo moramo znati utišati do te mere, da ni neslišna, a je obenem dovolj nevsiljiva, da jo lahko zaslišimo drugače.« Tudi iz svojih izkušenj pozna posledice pretirane glasnosti trivialnih spletnih vsebin: ker smo izpostavljeni vse več informacijam, vedno manj razmišljamo. Za to stanje se mu zdijo slovenski »scvrti možgani« primernejša besedna zveza od angleške »gnitje možganov«. Ko drsamo po svojih pametnih napravah navzgor, ugotavlja, »se prebijamo do nižjih in nižjih plasti kratkih filmčkov, ki nas polnijo z novimi in novimi impulzi … Vse mora biti skrajšano, zgoščeno, udarno, preprosto …« Možgane moramo zato, če jih želimo ohraniti za bistvene stvari, znati od časa do časa zakleniti. Esej Koraki, samo koraki Ahačič začenja s prizorom iz Kurosawovega filma Sanje, zaokroži pa ga z razmišljanjem o različnih ravneh sodobne slovenščine – od idealnega knjižnega govorjenega jezika na radiu in televiziji do različic pogovornega jezika. Odsotnost razmišljanja o jeziku na večini komercialnih medijev, opozarja, bi postala velik problem, če ne bi imeli dobrega usmerjevalnega modela na RTV. Mnogi, ki kot krokarji prežijo na vsako jezikovno napako, pozabljajo, da govorjeni jezik oblikujejo dobri vzorci in pozitivni vzori. Kajti »slovenski jezik ni več mladenič, ki bi ga morali ves čas opozarjati in kritizirati, ampak odrasla oseba z lastno izoblikovano in kompleksno osebnostjo, na katero lahko vplivamo samo, če jo hkrati sprejemamo.« Prav mehčanje strogosti v presojanju, kaj je prav, sprejemljivo in kaj ne, značilno za večji del starejših jezikoslovcev, je pomembna vrlina pisanja in ravnanja Kozme Ahačiča. K bralcu se ne sklanja z dvignjenim prstom, ampak se z njim pomenkuje ob skodelici kave. Še posebej dragoceno pa je, da se zna ob razlaganju slovničnih in pravopisnih pravil približati tudi mladim in najmlajšim, ki jih »piflanje« pravil in izjem sicer rado odvrne od branja. Povabi jih v družino na vse strani odprtih jezikovnih priročnikov Fran, ki jih je ustvaril s širokim krogom sodelavk in sodelavcev. V eseju Slovenščina kot velik jezik se Ahačič po pogovoru z Grenlandcem Perom vpraša, zakaj mi, ki nas je štiridesetkrat več, obupujemo nad slabim stanjem svojega jezika, ki v resnici sploh ni slabo. Tudi zato ne, ker nam je s Franovo družino uspelo vzpostaviti enega boljših servisov v Evropi za uporabnike jezika. Sklene z ugotovitvijo, da je poudarjanje naše majhnosti zgolj beg pred odgovornostjo, ki se je sprevrglo v razvado. V več kolumnah se avtor kritično sooča s položajem slovenščine v izobraževanju. Zavrača poskuse zniževanja meril na maturi in uvajanje angleščine v visokem šolstvu kot rešilne bilke za internacionalizacijo znanosti, saj »bi na najvišji ravni vodila v povprečje, provincializem – in ne v odličnost«. Rešitve prav tako ne vidi v zapiranju v meje lastnega jezika – provincializaciji v nasprotnem smislu. »Treba se bo naučiti živeti v večjezičnem globalnem svetu,« je prepričan. V eseju Zmaga in dva poraza je Ahačič pohvali sprejetje Zakona o javni rabi slovenščine, a hkrati opozarja na počasnost globalnih ponudnikov pretočnih vsebin pri uvajanju vmesnikov v slovenskem jeziku na zaslone, v avtomobile, gospodinjske naprave in še kam. »Vsak od nas,« vztraja, »mora po svojih močeh dvigniti svoj glas: enkrat kot potrošnik, drugič kot civilna družba, tretjič kot strokovnjak.« V drugem delu knjige se zvrsti devet v tedniku Mladina objavljenih esejev, nastalih med virusno pandemijo. V Koncu avtor znova zavrne prepričanje mnogih, ki po osamosvojitvi niso ponotranjili prehoda v novo obdobje slovenščine in vztrajajo, da je »edina oblika izražanja pripadnosti jeziku zaskrbljenost zanj, iskanje nedoslednosti v rabi in zgražanje nad različnimi odkloni«. Nazadnje se v remiksu Popotovanje iz Litija do Čateža duhovito naveže na Levstikov spis, pri čemer, opozarja, so vsi dogodki in dialogi izmišljeni, saj je legendarno literarno in jezikoslovno pot premeril le virtualno, s pomočjo Googlove aplikacije.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Vinka Möderndorferja poznamo kot izjemno ustvarjalnega pesnika, pisatelja, dramatika pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Njegov pesniški opus sega v leto 1975, ko je izšel prvenec Rdeči ritual, predlani je izdal kar dve pesniški zbirki – Naprej naprej, ki vključuje družbeno angažirano in protestno liriko, ter zbirko Samota, ki je bolj lirično obarvana in je nastajala na relaciji Pariz–Prule. Čeprav se je v zadnjih treh letih posvetil romaneskni trilogiji z naslovom Spomin stvari, v sklopu katere so izšli romani Odštevanje, Zvezda, žlica in ura ter 1980, vmes ni pozabil na poezijo. Najnovejša pesniška zbirka Erotika ima enak naslov kot edina Cankarjeva zbirka pesmi. Kot je nakazal že v zbirki Samota, se tudi v tej zbirki posveča medčloveškim odnosom, erosu in tanatosu pa tudi žrtvovanju in popolnemu erotičnemu zlitju z objektom hrepenenja, ki ga vidi kot kombinacijo zemeljskega in svetega. Numinozni drget, s katerim se z enakim entuziazmom predaja tako vulgarnemu in banalnemu kot tudi duhovnemu in ekstatičnemu, lahko zaznamo skoraj v vsaki pesmi. V pesmi Ljubezen, moja mila primerja blato svoje ljubljene s čokoladnim bonbonom: “tudi tvoje blato mi je ljubo / tvoj sladki anus / kot čokoladni bonbon / gnusoben si / rečeš z ljubeznijo…” V pesmi Nikogar nisem ljubil ugotavlja, da se mu je ves čas le dozdevalo, da ljubi in da v resnici ni nikogar spustil v iskren objem, v pesmi Vedno ista pa se vrača k samo eni, ki je prava: “nisi je videl že neskončno časa / a si mislil nanjo / vsakič ko si bil z drugo / je imela druga njen okus / isti glas isti vonj…” Ljubezen se vse bolj stopnjuje, ko opisuje raztelešenje in “utekočinjenje” ljubice, za katero se zdi, da čedalje bolj postaja objekt njegovih kanibalističnih fantazij. Pesem Hočem te se začne z nedolžno fantazmo na temo oralne fiksacije in primarnega čutnega spomina: “hočem te / sesati kot palec / ovohavati kot nevihto / hočem te skladati kot s kamnom / goreti kot obzorje / kot mehak les kot mah kot lubje / dišati kot otrok na tvojem trebuhu …”, nakar v Ljubezenski pesmi ozavesti sovražno komponento, ki je povezana z analno fazo trganja in neusmiljene borbe: “jaz in moja največja sovražnica / se ljubiva / ko trgava meso z najinih skeletov / šklepetava z obglodanimi kostmi / ko nama prihaja / in je nebeško / ampak potem se spet takoj sovraživa / ubijaš me naprej / jaz te koljem naprej / skuhala si moje možgane / jaz sem se zagrizel v tvoje drobovje …” Ko že mislimo, da je lirski subjekt dosegel zrelo genitalno fazo, ga znova potegne v sadomazohizem, samoodrekanje in čustveno izsiljevanje ljudožerskega tipa: “če me boš zapustila / bom pojedel svoje prste / vseh deset / ki so te božali / - in gnetli in ščipali”, v pesmi Daj že pa kot totalno degradirana žrtev samopomilovalno dodaja: “… življenje / daj no / zakolji me že enkrat / kot starega konja / in me vrzi v vrelo olje // nekomu bom dietna hrana / nekemu življenju v opomin.” V prvem izmed petih sklopov, ki ima naslov Velikonočno jagnje, Möderndorfer odpre temo religiozne dimenzije žrtve, ki se je preveč razdajala in v kapitalističnem ustroju obresti ostaja sama in izpraznjena. S podobnim motivom samote in zapuščenosti se spopada tudi v predzadnji pesmi V kotu, v zadnji pesmi z naslovom Večnost, pa zapiše: “vedno bolj / sem mrtev / in vedno glasneje kličem ljubezen / vedno bolj / sem sam / in vedno bolj / bi se vtaknil vate / da bi rešil svoje življenje.” Kolikor bolj se lirski subjekt približuje osrčju ljubezni in ekstatičnemu zlitju z Drugim, bolj se zaveda svoje samote in smrtnosti. Kar nas pri Möderndorferju toliko bolj presune, je način, na katerega se izpoveduje – preplet nežnosti, sublimnosti in vulgarne stvarnosti na trenutke dobi tako eksplozivne razsežnosti, da se bralcu zazdi, da po branju ne bo nikoli več isti. Druga močnejša stran njegovega pisanja – ne glede na to, ali gre za poezijo ali za kratke zgodbe, romane, drame ali scenarije – je njegov intuitivni občutek za dramaturgijo. Pri številnih pesmih z največjo mero ludizma, humorja in igrivosti stopnjuje napetost in vzhičenje, pri nekaterih pa tudi avtor drži bralca oz. bralko v nenehni negotovosti in šele na koncu razkrije glavni lik oz. motiv pesmi. Takšni sta pesmi Razpolovi ga in Ljubljana 1980. V prvi šele povsem na koncu izvemo, da je v igri pesnikovo srce, v drugi pa skozi erotizirano podobo mesta kot v nekakšnem filmu zagledamo prizor spolne združitve na dan Titovega pogreba. Tudi sanje o srednješolski ljubezni Ilonki dobijo groteskne obrise, ko v zaključku izvemo, da gre za slavospev pokojni simpatiji. V pesmi Umreti bo še zanimivo pa s ponavljanjem besedne zveze “bo zanimivo” ustvarja melanholičen ritem, ki bralca na eni strani prizemljuje, na drugi pa mu razpira zavedanje o lastni končnosti: “… oditi v pokrajino brez rim / brez besed / zgolj v neznano bližino / bo zanimivo // izbrisati se in do kraja izžareti / ugasniti v neznano modrino / bo zanimivo / bo zelo zanimivo.” Pesniški jezik Vinka Möderndorferja razgalja cel spekter občutij, ki jih moški čuti do ženske, pa tudi občutij, ki jih umetnik čuti do svoje muze ali vernik do svojega objekta čaščenja. Z nami deli zavedanje o tem, da smo smrtna in minljiva bitja, ki nas v enaki meri opredeljujeta tako samota kot želja po popolni združitvi. Njegova poezija ne potrebuje velikih začetnic niti ločil, saj se vije kot neskončna reka, ki na trenutke prestopa bregove in preizkuša vse možne družbeno postavljene omejitve, da bi “pravično razdelila trenutke” ljubezni, ki skozi implozijo združitve iz Nič ustvarja Vse. Pesmi in orgazmi imajo tako marsikaj skupnega z nastankom vesolja pa tudi z gonom smrti Pesnika, ki se vsak trenutek zaveda, da brez smrti ne bi bilo erosa.

Piše Tonja Jelen, bere Maja Moll. Roman Obraz Vesne Lemaić je zaveza tistemu, česar se je avtorica lotila že v prejšnjih romanesknih in kratkoproznih delih. Obravnavanje obrobij družbe se v tem delu pokaže tudi kot izrinjenost znotraj margine. Obraz se razkriva počasi. V romanu se obraz edine preživele v prometni nesreči razkriva skozi osebne, notranje stiske in pritiske drugih, za katere je mislila, da so njena skupnost. Tudi skvot ima svoja pravila in skorajda hierarhijo. Družbena lestvica je namreč pomembna povsod, kot pravi George Orwell v romanu Na robu in na dnu v Parizu in Londonu. Vesna Lemaić nas postavi v Ljubljano, kjer se je v zapuščeni tovarni treba znajti po svoje. Da bi zakrpali streho, si umislijo Titovo sobo, ki je vaba za turiste. Soba je bila že motiv Popularnih zgodb, a tokrat pomeni predvsem ujetost in strašljivost. Je ena izmed ključnih zank romana in prav zaradi nje romaneskna zgodba razkrije kompleksnost različnih oseb. Najbolj ranljiva je protagonistka Bruna, ki je zaradi smrti bližnjih polna notranje bolečine. Pisateljica je pri njej pozorna na stiske, o katerih intenzivno pripoveduje natakarici Nadi, ki na zadnji dan službe zaradi zaprtja lokala časti in prisluhne glavni junakinji, ki se bojuje s svojimi demoni. Bruno spodbuja in ji daje moč. Metaforičnost obraza je večplastna in opozarja na našo obsedenost z zunanjim videzom. Jezikovni in miselni presežki so najbolj opazni v primerih, ko se Bruna najbolj razkriva: »Njen obraz je bil pretrgan. Njen svet je bil prerezan,« piše. Poetični odstavki se prepletajo z Župančičevimi Mehurčki, usidranimi v Brunino podzavest. Ta skače na plan v različnih trenutkih, tudi najbolj groznih. Poudarjen in problematiziran je na primer nenehen boj za obstoj s spolnostjo. Prav vsak, vsaka si želi telesnosti in ljubezni, avtorica pa nas povabi k temeljnemu razmisleku, kako jo uresničiti. In tu je kljub srhu in bolečini spet eden izmed vrhuncev romana. Bolečina zaradi spolnosti je pri geju Janiju ali pri Bruni neznosna in v obeh primerih se prepričljivo stopnjuje proti razkroju osebnosti. Zanimive so tudi fantastične prvine romana, ki so seveda zgolj navidezne. Vesna Lemaić po tiho dodaja elemente čarovništva – likinje so v tem delu glasnice pravičnosti. Kaj še lahko naredi ženska, ki jo označijo za drugačno ali ki zboli? Boji in bolečina se vračajo na telesni in psihični ravni, za vse pa vedno obstajata racionalna in duhovna razlaga. Na koncu se vse skupaj prepričljivo sestavi v celotno zgodbo. Ta prikliče tudi resnične dogodke ob rušenju znane ljubljanske zapuščene tovarne, ki je že dolgo dajala zatočišče marsikomu. Pisateljica je pozorna na vse – na odvisnike, alternativne umetnike, umetnice, zapuščene. A tudi med njih se zarežejo nestrinjanje in zavrnitve. Na koncu zmagajo drugi. Roman Vesne Lemaić pripoveduje o pasteh, ki se skrivajo v človeku in družbi. To je obraz, ki kaže na vso človekovo rabeljstvo do samega sebe, na samouničevanje in uničevanje drugih. Rešiti se je mogoče le z močno voljo in paziti, da se ne ujameš že na verzih naključnih popevk z radia. Skratka, presunljivo in precizno.

K ovdovelemu gospodarju dvorca na Norveškem se v pričakovanju boljšega življenja priženi ambiciozna Rebekka, prav tako ovdovela mati dveh najstniških hčera. Gospodar na poročni večer umre in na vrata kmalu potrkajo upniki. Izkaže se, da je razkošno posestvo pred bankrotom, to pa ne preprečuje gospodarjevi lepi hčerki Agnes, da se zaradi plemiškega rodu do mačehe in polsester ne bi prezirljivo vedla. Toda povzpetniška Rebekka ima svoj načrt: svojo neprivlačno hčer Elviro bo tako vzgojila in preobrazila, da bo »ustrezna« za poroko s princem. Grda polsestra (Den Stygge Stesøsteren) je celovečerni prvenec norveške avtorice mlajše generacije Emilie Blichfeldt. Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem. S svojo drznostjo je za gledalca podobno pretresljiva izkušnja kot primitivni lepotni posegi, ki jim je pod materino taktirko podvržena grda račka Elvira. Toda pozor, v Grdi polsestri, v kateri nedolžnost velja za dragoceno valuto, ni zares nedolžen nihče. Za Elviro, ki je bila že pred materinim podjetniškim načrtom zaljubljena v princa zaradi njegove pesniške zbirke, se izkaže, da je sicer žrtev svojih fantazem – v resničnem življenju je princ plitev primitivnež – toda ker se v svoji želji voljno podvrže preobrazbi, je vsaj sokriva za svojo nemilo usodo. Pripovedka o Pepelki, katere zasnutki segajo v antiko, je v zgodovini doživela številne preobrazbe, različne psihološko-filozofske šole pa so ji pripisovale zelo nasprotujoče si pomene. Od patriarhalne fantazije o podreditvi moškemu kot končnemu cilju do Freudove analize prisile, avtoritarnosti in moči želje. Jung je v arhetipski zgodbi našel prispodobo individuacije oziroma razvojne poti k sebi in iskanja notranjih zmožnosti, sodobna feministična kritika pa v zgodbi vidi predvsem kritiko družbenih pričakovanj in nadzora. Zdi se, da je scenaristka in režiserka Emilie Blichfeldt dobro preučila vsa ta izhodišča in je nasprotja tudi mojstrsko pregnetla v svoje delo, ki sešije zgodovinski kostumski spektakel s potujitvenimi učinki nizkoproračunskega B-filma. Ob mesenosti, ki se napenja pod korzeti, telesnih tekočinah, samopoškodbah, vprašanju lepote in tekmovalnosti, pa tudi samozavedanju ženske telesnosti moramo omeniti dve francoski predhodnici, Julio Ducournau s filmom Titan (2021) in Coralie Fargeat s Substanco (2024). Vse čistune, ki bi morda oporekali suverenemu mešanju žanrov in svobodni interpretaciji Pepelke, ki si jo je privoščila Emilie Blichfeldt, pa bi bilo treba opozoriti na to, da so znameniti pravljičarji 19. stoletja, kot so Hans Christian Andersen in brata Grimm, znali za svoje obdobje podobno spretno vnašati v pripovedi krutost in družbeno kritiko z nasilnimi in seksualnimi podtoni ... Zagotovo ena presežnih filmskih izkušenj leta.

Piše Meta Kušar, bere Mateja Perpar. V zadnjem času različna gibanja apelirajo, da je treba dejstva ponotranjiti. Imeti podatke, ni dovolj. Politika, ki ne implementira demokratičnih vrednot, je vredna še manj. Za dobro življenje moramo uresničevati Ustavo RS, zakone, dogovore – politiki in državljani. O tem v zborniku Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program razmišlja 74 različnih strokovnjakov, komplementarnih levemu delu politike. Levi del nam je vladal 24 let, desna sredina 9 let, kljub temu je mnogi niso uzavestili kot legitimno. Tokrat ni možnosti, da bi se poglabljali v vzroke duševne zanemarjenosti Slovencev, ki nas duši kot masivna banalnost na vseh področjih. V veliki meri jo zaradi nepoznavanja preteklosti, in trganja vezi z njo, povzroča izkoreninjenost ljudi. Neobčutljivi smo za bistvene stvari. Strokovnjaki so napisali, kar opažajo v naših družbenih sistemih in podsistemih. Slovenija, ki je bila ob osamosvojitvi vesela, rdečelična nevesta, se spreminja v nesamozavestno, anoreksično tridesetletnico. In s tokom, ki ga je ubrala, ne more biti zadovoljen prav nihče, ki je vsaj malo resnicoljuben. Zbornik je opozorilo vsem državljanom, saj smo vsi prišli v tisto stanje n u j e, na katero je treba dejavno odgovoriti, če ne želimo izgubiti svoje države, ki ni samoumevna. Veliko gre narobe in krute realnosti si ne smemo prikrivati, če naj se osvobodimo in ozdravimo izkoreninjenosti. Samo svoboden človek je sposoben ustvarjati dodano vrednost. Kakor jo Zahodni Evropejec, ki je tudi veliko hudega preživel, a ga rane niso pohabile. Ivan Cankar nam je kazal nesvoboden in eksistenčno ogrožen narod, katerega pripadnik je bil. Pokazal svoje prvo osvobajanje: erotično, z zbirko Erotika. Župančič, je šel s Čašo opojnosti v isto smer. Prvoborca modernizma, nista erotiki izborila svobode za zmeraj in za vse. Pokazala sta, da je eros prva točka osvobajanja. Druga je svobodno doživljanje, tretja svobodno mišljenje in četrta svoboda govora – in še mnogo zraven imenujemo svoboda – demokracija. Zato nacija zahteva demokracijo, ko enkrat to doseže. Če je nima, bodo lucidne, svobodne posameznike skrivali pod pisker. V naši zgodovini so imeli vsak svoj pisker za onemogočanje razsvetljevanja; najprej klerikalci petsto let, kasneje komunistična partija 45 let. Zdaj pa v plamenček pihajo zavezniki kontrakulture, prepričani, da je Slovenija njihova torta. Njim pripada sladkanje. Trinajst poglavij lahko samo naštejemo: v Uvodu Peter Jambrek, Ernest Petrič, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk in Tomaž Zalaznik osvetlijo naravo in namen knjige, sledijo Kontekst slovenske osamosvojitve, Vrednote liberalne demokracije in vrnitev na Zahod, Pretres iz ZDA, Prispevki v času in za čas ter Prispevki za odločilne trenutke. Sledijo poglavja: Slovenija v prelomnem času, Mednarodne zadeve in globalizacija, Kriza Evrope in Unije, Revolucija in sprava, Gospodarstvo in razvoj, Zdravstvo in socialna pravičnost, Izobraževanje in znanost, Kultura, umetnost in etika, Identiteta in civilna družba, Demokracija in ustava, Zgodovinske perspektive, nacionalni program. Sklep je Srečanje misli za odločilne trenutke. Veliko je bistvenih opažanj, kot so: Vzrok erozije razsvetljenstva je šibkost duha. Humanisti in družboslovci, ki pri nas diplomirajo, zagovarjajo izstop iz zahodnega civilizacijskega kroga. Splošna javnost je sprejela, da je slovenska pomlad zgrešen projekt, osamosvojitelji pa so domala kriminalci. Omamljeni od večnega čara socializma so pozabili, da je Slovenija startala v samostojnost s 1250-odstotno inflacijo. Dejanska vladavina prava je ključna, ker pogojuje izboljšanje življenja in blaginje. Prva stvar za narodno spravo je, da prevlada resnica. Slovenci smo neodporni na izkrivljanje zgodovinskih dejstev in izkrivljanje današnje resničnosti. Povejmo nekaj več o slovenski identiteti, ki jo je raziskoval Andrej Drapal: Ali vemo, zakaj nekateri funkcionarji nosijo droben logo I feel Slovenia, ki se je ponesrečeno prekucnil v turistično dejavnost, čeprav gre za 107 strani dolg poslovni dokument iz leta 2008 in velja še danes. To je njegovo delo. Raziskovali so osrednje poteze slovenskosti, ki se nenehno razvijajo, a v temelju ostajajo enake in bodo podlaga razvoju Slovenije tudi v prihodnje. Smo prizadevni v vsem, kar radi počnemo in tam dosegamo presežke. V športu je to prednost, pri drugih zaposlitvah si nakopljemo težave. Organski razvoj je jedrni del naše vizije. Globoko v sebi smo konservativni, zato je naše geslo Naprej z naravo. Slovenščino vidimo kot vrednoto. Igor Grdina potrjuje naše nacionalne lastnosti, opozarja na težke izgube, ki so nas doletele v letih 1941 do 1945. Od poldrugega milijona Slovencev je izgubilo življenje približno 100.000 ljudi, kar primerja z Norveško, ki je imela okoli 10.300 žrtev. A mi smo imeli pol manj prebivalcev kot Norveška. V zvezi z obdobjem 2020–2022 opaža, da je kultura postala tarča kontrakulture, in ta je zdaj ni pripravljena niti tolerirati. Opaža tudi, da so eksponenti komunističnega režima začeli obvladovati neodvisno Slovenijo in širiti jugoslovansko mentaliteto. Mračen cilj vidi v agresivnem propagiranju egalitarnosti, katere približek je mogoč edino v revščini. Premalo je vznemirjenja ob izidu tega pomembnega zbornika. Se ogroženost nacije, skupaj z maloštevilčnostjo, po stotih letih ni končala? Kljub herojem NOB in članstvu v EU! Zatrti smo v doživljanju, mišljenju in izražanju. Potrebujemo holističen pristop, skupno vizijo in uveljavljanje meritokracije, ki se lahko uresniči samo iz celotne nacije. Brez kritike do lastne partije ne bo šlo. Zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program je knjiga o pomembnih rečeh. Iztok Simoniti je pred šestimi leti, v Vodah svobode, na 200 straneh napisal priročnik za demokracijo. Take knjige zahtevajo dosti in veliko dajejo in današnjemu času so prepotrebne.

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Maja Moll, Prvenec Vida Kavčiča Izdihano je konsekventna poetika telesa, v kateri spremljamo telo med razpadanjem in do neke mere ponovno tvorbo – med ranjenostjo in igro, med vsakdanom in fantastiko. Ob branju prisluhnemo in se zgrozimo ob tem, kar nam pripovedujeta glasova lirskega subjekta in lirske subjektinje. Pogosto sta izenačena z diabolično destruktivno silo, saj so groteske izpeljane do skrajnosti, do izmaličenja. Glas iz vizualno dodelane zbirke nas zato pogosto postavi pred zid in vpraša, ali tu sploh še lahko govorimo o Baudelairejevi estetiki grdega ali zgolj o grdem, brutalnem, katastrofičnem. Poželenje, ki v zbirki nastopi ob telesu, namreč vedno pripelje do najtemačnejšega možnega izida – do izmaličenja, do patologije in do destrukcije. Ne glede na to, ali gre za obred prehranjevanja, za srečanje ali pa za igro, ki lahko sprva kratkotrajno deluje kot razigranost, vedno vodi v tanatos – v izmaličenost do brazgotin in smrti. Hrepeneče telo vsaka izpolnitev uniči, vse rezultira v pohabljenje. Telo v Kavčičevi temni liriki telesa, ki se napaja iz narave, nasilja in fantastike, vselej obstaja kot nosilec spomina na nekaj travmatičnega, bolečega, uničenega, vendar lirski subjekt tega nikoli ne vrednoti, nikoli se temu ne približa. Izmaličeno telo prav ingardnovsko pusti tam, na straníci pesniške zbirke. Pred bralcem se tako znajde abjektno telo, če uporabimo besedno zvezo Julie Kristeve iz njene monografije Moči groze (Pouvoirs de l'horreur, 1980), torej telo, ki je odvratno in privlačno hkrati. Ob naturalističnem verizmu telesa je vsekakor treba omeniti še fantastični okvir. V zbirki naletimo na fantastične figure, kot so vampirji, železna devica ali črna sapa, ki delujejo kot notranji demoni. To se smiselno ujema z naklonom naracije lirskega subjekta, čigar preprost, konkreten in neposreden jezik se občasno približuje diskurzivni obliki ljudskega slovstva. Oblikovno preproste pesmi na trenutke zazvenijo prav folklorno, v znanem, domačem ritmu kratkih in udarnih verzov, ki pa ta okvir ljudske preprostosti občasno presegajo z onomatopoetičnostjo. Če pesmi beremo glasno, kar je pomembno za branje poezije, v kateri, če si sposodim misel Borisa A. Novaka, pomen zveni in zven pomeni, dobimo občutek dihanja, kašljanja, sopenja. To se ujema z grotesknostjo telesa, ki je pri Kavčiču docela izpeljana. Organska vpeljava tona ljudske pesmi in navezava na fantastično tradicijo v sodobni literaturi sicer ni redkost, srečamo jo denimo že v pesmih Svetlane Makarovič ali v romanih Marjana Tomšiča in drugih, vsekakor pa je Kavčič fantastične motive, npr. vampirja, ki ga v sodobnosti lahko srečamo tudi v največjem svetovnem šundu tipa Somrak in Mlada luna, dovršeno ukradel trivialni naraciji in jih vtkal v poezijo kot mračne simbole. Na primer v pesmi Štrudelj: Ribaj, ribaj jabolko, jabolko za štrudelj. Že nocoj ga spekla bom za jutri po kosilu. Ko do konca zribaš ga, pa se ne ustavi. Le korajžno in naprej ribaj prst na dlani. Ribaj, ribaj do kosti, pa naribaj roko. Stresi v vlečeno testo. Pa zapeci. Rano. Kavčičeva zbirka Izdihano je konsistentna. Kombinacija hermetične simbolike in brutalnega verizma ji daje vtis drugačnosti v sodobni pesniški produkciji. Temna lirika telesa kot sinteza fantastike, ljudskega, groteske, brutalnega, patološkega in telesne destrukcije je sorodnejša evropski gotski liriki kot trivialni pop estetiki. Čeprav v podtonu lahko zaznamo zgolj željo, da bi zbirka s svojo morbidnostjo šokirala in zgrozila bralca. Pesem Vampir se začne s kitico: »Ob polni luni vstanem iz granitnega groba, / kjer si me za vedno pokopal. / Malo čez polnoč / priletim skozi okno tvoje sobe / in gledam otroka, / ki stiska medvedka in spi.« V kratke kitice so posrečeno vključeni vsakdanji stereotipi in slovenski klišeji, ki na nek način vzpostavljajo kontrast groteski, hkrati pa jo še bolj izpostavljajo. A vztrajanje pri pretežno istem motivno-tematskem polju v bralcu lahko rodi občutek, da do izčrpanosti vstopa v vedno en in isti obred, le da s spremenjenimi rekviziti. Čeprav avtor združuje vsakdanje in fantastično ter groteskno in ljudsko, to počne v precej podobnem registru temačnosti in brutalnosti. Manjka razpoka, skozi katero bi se pokazala še druga plast človekovega doživetja telesa, ki bi navsezadnje to tèmo lahko osmislila, saj se resnica v umetnosti razodeva v razlikah, ne v podobnostih. Zbirka Izdihano Vida Kavčiča ni prelomna v smislu ustvarjanja novega literarnega gibanja, je pa nekakšen singularni glas, saj je redkost, ki v slovenski poeziji ponuja hibrid ljudskega uroka, gotske fantastične lirike in že skoraj fetišistične naslade ob telesni destrukciji in smrti. Jani Kovačič mi je nekoč dejal, da to, da se je kdo česa znebil, še ne pomeni, da je nekaj ustvaril. Pa vendar, kaj bi bila lahko sklepna nota te zbirke? Morda to, da v konkavnem zrcalu prav derridajevsko pokaže, da nobena podoba ni stabilna, pač pa se vsaka razkraja in tako vsako telo rezultira v izmaličeno mrhovino, ki pade na pleča od zbirke frustriranega bralca.

Piše Veronika Šoster, bereta Maja Mool in Aleksander Golja. V romanu Črepinja nas Mirt Komel vabi v poletno razgreto, turistično oblegano in zgodovine polno Grčijo. Spremljamo skupino študentov arheologije, ki se ob zaključku zadnjega letnika študija odpravijo na zaključno prakso na Peloponez. Pisano druščino sestavljajo protagonist Hugo, njegova simpatija Medeja, njegov prijatelj Robi, študentski parček Sandi in Julija, še dva sošolca Arne in Rebeka ter nadobudni asistent Domen in spoštovani profesor Avgust Godeša. Njihova naloga je, da se lotijo izkopavanja manjšega naselja, ki ga je pokazalo sondiranje. Ves mesec skupaj živijo, se zabavajo, obedujejo, se pogovarjajo, berejo ali si kako drugače krajšajo čas med napornim delom, dokler ne pride do navdušujoče najdbe naslovne črepinje, ki vse obrne na glavo. Roman je razdeljen na tri dele, v prvem v večini spremljamo potovanje do Grčije in začetne dni na lokaciji, v drugem delu se odvije odkopavanje in zaplet s črepinjo, v zadnjem pa se situacija razplete in vračajo se domov. Čeprav je razdelitev romana razumljiva, sploh če potegnemo vzporednico s pravili grške tragedije, je prvi del praktično odveč, njihova pot je razvlečena, dolgočasna, generična, na ladji se ne dogaja nič zares izvirnega, tudi nič takega, kar bi postalo ključno kasneje v romanu, ampak se samo počasi spoznavamo z liki, pa še to bolj površno. Predvsem se je treba za kaj približno pravega dogajanja prebiti skozi mnoge citate, razpredanja o zapravljanju časa in čakanju likov, da se vse skupaj že začne, kar je res nelogična odločitev. Še posebej zato, ker si avtor nikoli ne vzame časa, da bi nam like zares plastično predstavil, ampak ostajajo kot neki obrisi. Najjasnejši je seveda pripovedovalec Hugo, ki pa se skriva za množico pretencioznih misli in citatov, ki jih sicer kar vsi študentje in oba profesorja po malem vpletajo v pogovore. Hugo je nezadovoljen s študijem oziroma ljudmi, ki ga obkrožajo na fakulteti, saj niso dovolj predani, hitro dobimo občutek večvrednosti, vendar pa bolj kot ne ostaja pri tihem zmrdovanju in modrovanju. Vseeno mu še najbolj pridemo blizu, česar ne moremo reči za ostale. So precej nerealistični, seveda se po malem prerekajo, malo zažurajo in so ljubosumni, utrujeni ali razigrani, a ostajajo pretirani, kot spisani za roman: berejo le knjige, povezane s študijem, pogovarjajo se večinoma o antični zgodovini ipd. Razumljivo, z njimi je tudi avtoriteta, ki se ji očitno želijo dokazati, a vse skupaj izpade bolj kot neka predstava ali scena kot pa dejansko sobivanje živahnih in zagnanih študentov. Ostajajo nerazločljiva skupina, čeprav ima avtor več kot dovolj prostora, da bi jim dal prepoznavne značaje in značilnosti. Problem je tudi v tem, da jih je preveč in da jih Hugo nenehno ločuje od sebe oziroma prepogosto o njih razmišlja v množini, zato se specifike likov izgubijo. Medeja ostaja le na ravni ljubezenskega interesa, pri čemer si ves roman s Hugom delita zelo malo trenutkov, med njima nikoli ne začutimo iskrice. Tudi Hugo ne gre dlje od tega, da razloži, da so vanjo vsi po malem zatreskani, saj ima nekakšen nedoločljiv odnos, kar je izredno plehko in površno. Ljubezenska zgodba, ki jo napoveduje zavihek romana, se tako ne razvije dlje od zagledanosti, vmes je za precej časa tudi pozabljena, dokler avtorju zaradi razpleta spet ne pride prav. Če se še malo vrnem k sami skupnosti, je opazno, da je navdih za roman Podobnost Tane French, kjer imamo prav tako tesno povezano skupnost, v katero je vnesen razdor. Hugo jih na neki točki celo imenuje »velika disfunkcionalna družina«. A ker v Črepinji ni dovolj razdelanih psiholoških profilov, značajev in kompleksnejših odnosov, se intriga in napetost hitro izgubita. Komel si sicer prizadeva, da bi intrigo vpisal že v uvodni del romana, saj večkrat omeni, da se na odpravi zgodi nekaj pretresljivega. Kar naj bi delovalo kot srhljiva napoved, pa kmalu razvodeni, saj podobno misel poudari prevečkrat, to deluje kot podcenjevanje bralca. Poleg tega z vsem poudarjenim napeljevanjem res obljublja nekaj nepredstavljivega, in tega pričakovanja seveda ni tako lahko izpolniti. Veliko bolj se roman razživi v osrednjem delu, ki je najbolj tesno povezano s samim arheološkim delom. Njihovo delo jih veseli in izčrpava, ves dan so na žgoči vročini, držijo se stroge rutine in postopkov, poleg dela na terenu jih zvečer čaka še pisanje dnevnikov: »Hoteli smo biti Schliemanni ali pa vsaj Evansi, postali pa smo sodobni Sizifi, ki kotalijo svoje kamenje in si nas obenem morate zamišljati kot srečne – ker srečni smo bili, čeprav po več dni ni bilo ničesar na spregled, razen zavajajoče oblikovanih kamenčkov in enoznačno nepomembnih glist –, potem pa so se nekaj metrov kasneje začeli pojavljati prvi drobni glineni ostanki, ki so nas tako razveselili, kot da bi naenkrat našli nič manj kot Trojo.« Tu roman dobi svoj zagon, se odlepi od skrbno postavljene kulise in končno ustvari pravo vzdušje, sploh s Hugovo najdbo črepinje, za katero profesor oceni, da gre za del posode ali vaze. Pomen črepinje buri duhove in razplamti se zanimiva teoretična debata, kako se je znašla prav tam in kako si jo razlagajo, utrne se kar nekaj res dobrih idej. Škoda le, da ta del romana kar zleti mimo, potem pa nas čaka še zadnji del, kjer se vse skupaj spet razvleče in ustavi, sploh zato, ker glede na zastavljeno situacijo nikoli ni večjega dvoma, kaj se je zares zgodilo. Vzdušje motita tudi slogovna in jezikovna neenotnost, vse skupaj je precej velika zmešnjava. Številne variante naj bi sicer razgibale besedilo in govor, a včasih so razlike prevelike in moteče. Najprej je tu vztrajno uporabljanje grščine, citatov, napisov in primerjav z antičnimi junaki, kar naj bi nas res prestavilo v Grčijo, a deluje preobloženo, pretirano (namesto 'puške v koruzo' bodo na primer vrgli 'loke v ajdova polja'). Hugo uporablja nekatere narečne besede, na primer stolice za stole, a včasih so vseeno kar stoli. Pri nekaterih besedah je uporabljen kar fonetični zapis, vendar ni jasno, zakaj samo pri nekaterih (na primer sprajt in ojro), potem imamo še nekaj, kar naj bi bilo klasičen študentski sleng, a spet ni jasno, kateri generaciji naj bi pripadal, saj ne posnema sodobnejše govorice, sicer pa je tudi veliko visokega knjižnega jezika, ki ga na trenutke spremlja celo predpreteklik. Poleg tega je roman poln podrobnega opisovanja v slogu Tadeja Goloba, od premikanja do posameznih obrokov, oblačil in predmetov. Ves čas je v zraku občutek zavlačevanja, saj se prebijamo skozi mnoge zastranitve, vrinjene stavke in nepomembne informacije. Ob tem sploh ni dvoma, da avtor Mirt Komel premore široko znanje o področju, saj kot za šalo stresa primere iz antične književnosti, zgodovine in družbe. Drugo pa je, kako to znanje prenesti v roman, da mu pusti dihati. Težko je verjeti, da bi bili študentje po nekaj letih študija tako vešči in razgledani, da bi nonšalantno uporabljali citate iz del ali pa da bi se v njihov jezik že tako organsko vpletle vse mogoče grške simbolike in metafore. Zato se bolj kot v zgodbi o skupini študentov, ki se zaplete v nepričakovano situacijo, počutimo kot na ekskurziji po antični Grčiji. Glede na številne omembe žanrskih del, kot je Peščeni planet, bi bilo veliko bolj izvirno ali sočno, če bi se avtor odločil zaiti v bolj konkretne žanrske vode, da bi se vse te omembe bogov res izkazale za bistvene, ali pa da bi vsaj v like bolj strastno zakopal. Res je, da gre konec koncev za Hugovo zgodbo, saj je on tisti, ki najde črepinjo, prav tako je on tisti, na kogar vse najbolj vpliva, a vse, kar ga obkroža, bi lahko postalo kaj več kot kulisa, ali pa se preprosto odrinilo na stran, da bi lahko imel vso našo pozornost.

Oder pod zvezdami LGL: 23. oktober 2025 Radio Slovenija, Svet kulture, 27. oktober 2025 Zvrstno, pomensko in vsebinsko hibridna predstava Ples v kamnu, ki jo lahko uvrščamo med značilnosti predmetno lutkovnega gledališča, plesa in instalacije – postdramskega gledališča – , je po besedah plesalke, koreografinje, avtorice n režiserke Leje Jurišič: poklon kratki pesmi Jureta Detele: »Bodi v kamnu, magični ples, / prišle so sanje, odzgoraj, / selijo se misli!« Tudi sicer konceptualno zelo heterogeno strukturirana predstava, vsebinsko in pomensko nasičena, izhaja iz prežetosti z duhom poezije. Glavno avtorsko besedilno predlogo za izrazito nihajočo uprizoritev, z nenehnimi sosledji asimetričnih intervalov, zasukov, ritmov in vzdušij, subtilnih zaustavitev in sunkovitih stopnjevanj, je prispeval Miklavž Komelj, uporabljena pa so tudi besedila Ovidija, Franza Kafke in Antona Aškerca, svoja občutenja napetosti v razmerju do trde in gnetljive vesoljne materije in nedoumljive skrivnosti, kot je lahko kamen, pa sta avtorsko izrazili tudi igralki v predstavi Mia Skrbinac in Alenka Tetičkovič. Na premiernem dogodku predstave v Lutkovnem gledališču Ljubljana, ki je nastala v koprodukciji z Društvom Pekinpah, je bila Magda Tušar. Avtorica, režiserka in koreografinja: Leja Jurišić Avtor besedila: Miklavž Komelj Avtorji uporabljenih besedil: Franz Kafka, Jure Detela, Anton Aškerc, Ovidij, Mia Skrbinac, Alenka Tetičkovič Dramaturginji: Petra Veber, Leja Jurišić Scenografinja, kostumografka in oblikovalka svetlobe: Petra Veber Soustvarjalci in nastopajoči: Rok Kunaver, Gašper Malnar, Martina Maurič Lazar, Alenka Tetičkovič, Mia Skrbinac

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Pokojnik Branislava Nušića. Gre za zadnjo, leta 1937 napisano igro srbskega dramatika, ki je živel med letoma 1864 in 1938. Na Slovenskem so jo prvič uprizorili že leto po nastanku, prevedena je bila kar trikrat, tokrat jo igrajo v prevodu Mileta Klopčiča. Pokojnika je na oder postavil hrvaški režiser Ivan Plázibat. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Pokojnik, 1937 Komedija Premiera: 23. oktober 2025 Prevajalec Mile Klopčič Režiser Ivan Plazibat Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Prirejevalka prevoda in lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Branko Jordan, Primož Pirnat, Iva Krajnc Bagola, Bernarda Oman, Jožef Ropoša, Mila Peršin AGRFT, Tomo Tomšič, Gal Oblak k. g., Gašper Jarni, Gaber K. Trseglav, Filip Žunić AGRFT, Nika Manevski k.g., Robert Kladnik AGRFT Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/pokojnik/