Kdo je Ksenija Dobrila, je bolj kot od nje odvisno od tistega, ki se je kdaj srečal z njo. Za Dolinčane v zrelih letih je njihova osnovnošolska učiteljica. Mnogi mlajši iz te občine v tržaškem zaledju se je spominjajo zlasti kot večdesetletne ravnateljice. Za tiste, ki so jo spoznali v zadnjih osmih letih, je Ksenija Dobrila predvsem političarka, saj je kar osem let vodila delovanje Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ene od krovnih organizacij Slovencev v Italiji. – O problemih manjšine in njene politike, o poučevanju in šolstvu, pa tudi o vsem, kar lahko prinesejo leta pokoja, bomo s Ksenijo Dobrila govorili v oddaji Odprto za srečanja.
Tokrat bomo v oddaji Midva, ki predstavlja nove dvojine in enkrat mesečno vstopi v prostor Odprto za srečanja, spoznali sestro in brata- Mojco in Borisa Bordona, vinarja iz Dekanov, tik ob reki Rižani. Njun pokojni oče Ivan je bil prvi med zasebnimi vinarji slovenske Istre, ki je vpeljal lastno blagovno znamko, njegovi otroci, zdaj tudi že vnuki pa nadaljujejo družinsko izročilo in odličnim ter pogosto nagrajenim vinom dodajajo nova vsebinska pogavja - gin, konjak, oljčno olje, turizem in tudi oživitev starega mlina s petimi kolesi, ki je deloval vse do leta 1972 in bo morda, v sodobni preobleki, spet zagnal kolesje. Z Bordonovimi se pogovarja Nataša Benčič.
Beno Bajda se že dobrih 30 let aktivno ukvarja z oljkarstvom. To je po upokojitvi postalo njegova strast in nov izziv. Začel je praktično iz nič, z eno samo oljko na domačem dvorišču, na kateri se je učil osnovnih oljkarskih opravil. Zdaj ima tisoč dreves in letno pridela poldrugo tono ekstra deviškega oljčnega olja. Z leti je pridobil izkušnje in znanje, ki so mu prinesli številne prestižne nagrade doma in v tujini. Razvil je tudi novo metodo stiskanja oljk z ultrazvokom in jo patentiral. Vse to mu je, poleg delovanja v Društvu oljkarjev slovenske Istre in pri ustanavljanju Zadruge Oleum nostrum, ob prizadevanjih za uveljavitev in zaščito ekstra deviškega oljčnega olja, prineslo ugled in spoštovanje.
Obisk na upravni enoti je slej kot prej neizbežen za vsakogar. Tam uredimo osebne dokumente, pridobimo gradbeno dovoljenje, prijavimo stalno ali začasno prebivališče in še veliko je postopkov, ki jih opravimo na teh lokalnih uradih raznih ministrstev. Letos mineva 30 let od ustanovitve upravnih enot v Sloveniji. Le na redkih so od čisto prvega dne in nepretrgoma naslednjih 30 let, načelovali isti vodje. Eden teh je Branko Andrejašič, ki je Upravno enoto Izola vodil od njenega prvega uradnega žiga pa vse do prvega oktobra letos, ko se je upokojil. V nekoliko bolj sproščenem pogovoru, precej manj strogo uradniško, Branko Andrejašič obuja spomine na začetke upravnih enot pred 30 leti, govori o bremenu in odgovornosti vodje, ekipnem delu, zavezanosti zakonom pa tudi o uradniških stereotipih, ki večinoma ne veljajo več.
Brigita Gregorič je 25-letnica iz Šempasa. Ljubezen do gledališča jo spremlja vse življenje - začela je kot osnovnošolka v dramskem krožku, nato je svoj igralski talent razvijala na amaterskem odru, danes pa je zaposlena kot šepetalka v SNG Nova Gorica. Gledališče ji je neverjetno blizu, tam se počuti doma. In ne le to ... pravi, da ji je gledališče rešilo življenje. V najstniških letih je tako kot 'marsikdo marsikje' skupaj s sošolci skorajda »zabredla«. A prav v gledališču med ogledom predstave Sljehrnik Iztoka Mlakarja se ji je zgodil »klik« v glavi, kot reče sama. Marsikaj se je spremenilo, a gledališče je ostalo.
Enkrat mesečno na naše frekvence vstopi nova dvojina in tokrat sta naša gosta dva, ki žuborita od ustvarjalne energije - umetnika, ki sta postala prijatelja s sodelovanjem. Drug drugega spoštujeta, odlično sodelujeta, povezujejo ju številni skupni odrski projekti - proslave, muzikali, gledališke predstave, koncerti. To sta režiserka Katja Pegan, dolgoletna direktorica Gledališča Koper, in dirigent, skladatelj, Patrik Greblo. Primorca, ki imata posluh za ljudi, ki v svojih projektih povezujeta in skupaj rada ustvarjata harmonijo, ne konfliktov. Katja je po rodu iz Pirana, Patrik iz Pobegov, že vse življenje presegata meje. To je ustvarjalnost.
Andrej Špendov, ki že vse življenje živi v Zürichu, z veseljem in ljubeznijo ohranja stik s slovenskim jezikom in kulturo. Po petnajstih letih poučevanja je letos dobil čudovito priložnost: Mesec in pol časa za dejavnosti, ki niso povezane z delom v šoli. Ker je ta čas želel izkoristiti ustvarjalno in v stiku s kulturnim dogajanjem, se je obrnil na DPZN (Društvo prijateljev zmernega napredka), ki mi je blizu tako po vrednotah kot po spominu, s prošnjo, da bi lahko s svojimi izkušnjami, znanjem in energijo prispeval k dejavnostim oziroma kjerkoli bi bila pomoč dobrodošla. V oddaji OZS ga je gostil Armando Šturman …
Pasja šola Akademija Mi2 , ki jo je ustanovila Sara Čotar v Grgarju, izobražuje vzgojitelje in inštruktorje. V njej sodelujejo domači in tuji predavatelji iz različnih znanstvenih področij povezanih s psom. Poglabljajo se v psa kot celoto, slušateljem pa odpirajo vpogled v zelo slikovit in barvit notranji pasj svet, kjer se jim odpira boljše razumevanje pasjega vedenja. Tu ne gre le za spoznavanje lastnega psa, temveč za neko filozofijo srečnega življenja s psom.
V oddajo Odprto za srečanja smo tokrat povabili Marjanco Velišček iz Kobarida, dolgoletno sekretarko tolminskega območnega združenja Rdečega križa Slovenije. Letos poleti se je upokojila, vendar kljub temu še naprej ostaja dejavna kot prostovoljka. Z Marišo Bizjak sta se spominjali preteklih let, ki so ji dale potrpežljivost, razumevanje in predvsem zavedanje, kako pomembno je, da v vse bolj individualiziranem svetu še vedno ostajamo ljudje - ljudje, ki opazimo drug drugega in si med seboj pomagamo.
Včasih se zdi, da je življenje sestavljeno iz rutine, urnikov in pravil. Potem pa srečaš nekoga, ki ti dokaže, da se da v vsem tem najti tudi veliko smeha. Naš današnji gost v oddaji Odprto za srečanja je Sani Može - vloger, stand up komik, fotograf in glasbenik, ki s kraško iskrenostjo in veliko samoironije razkriva, kako zabaven zna biti čisto običajen dan. Danes je prepoznaven obraz kraškega humorja. Verjame, da se ustvarjalnost začne tam, kjer se konča rutina. O tem je bila beseda, pa tudi o vlogih, stand upu, glasbi, fotografiji in o tem, kako se rojevajo ideje na relaciji med službo in odrom. Če mislite, da vas je težko nasmejati - potem je to pogovor, ki ga morate slišati.
Ljudje se radi smejemo, a težko razumemo, zakaj so klovni pogosto žalostni. Kdo ve, če ga bomo v oddaji Midva, ki se pod okriljem oddaje Odprto za srečanja z oktobrom vrača s tretjim nizom, našli ta odgovor. A morda ga bomo zaslutili skozi pogovor z našima prvima gostoma. To sta "brata v humorju", zamejca - satirika in humorista Boris Kobal in Boris Devetak. Oba poznamo s tv ekranov, odrov, radia. Boris Kobal je znan tudi po aferi "plagiat", ki ga je osamila, a prijatelj Boris Devetak ga ni zapustil. Zdaj skupaj nastopata s predstavo Pandemenca in še vedno se njunemu humorju iz srca nasmejemo. V goste ju je povabila Nataša Benčič.
Bil je nenavaden dijak koprske Umetniške gimnazije, se spominjajo profesorji. Pri rosnih šestnajstih letih je bil prepričan, da je glasba nedeljiv del njegovega vsakdanjika. V celoti se je odprl razsežnemu svetu glasbe. Diplomiral je iz kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, izobraževanje je nadaljeval na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu, smer kompozicija - glasbeno gledališče. Sledila so priznanja, nagrade, povabila, naročila … po vsem svetu. Danes je priljubljen glasbeni ustvarjalec in docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani. To je skladatelj Matej Bonin. Njegovo skladbo Simfonični gozd lahko sestavljamo v svojstven zvočni svet v parku Rafut - v okviru programa GO!2025. Pravkar je premiero doživela njegova opera za mlade Lisičja luna. Odprto je tekla beseda z Matejem Boninom - o ustvarjalnem navdihu razsežnega napona, o bogastvu notranjega glasbenega sveta, o pogledih in nazorih, pa tudi o nostalgiji po domači Izoli.
Dopisniku iz Beograda Boštjanu Anžinu se izteka drugi zaporedni mandat. V posebnem oglašanju je za Radio Koper opisal številne zanimivosti o življenju in delu v srbski prestolnici. Pa tudi spremembe, ki so se v zadnjem desetletju zgodile v največjem mestu zahodnega Balkana. "Ko sem začel poročati iz Srbije, je bila celo bližje Evropski uniji kot danes," poudarja Anžin, ki je zadnje mesece spremljal enega največjih družbenih in političnih dogodkov v Srbiji, proteste, ki so se začeli po padcu nadstreška v Novem Sadu. Z njim smo govorili tudi o tem, zakaj je s seboj v Beograd (še pred covidom) vzel maske, in izpostavili problem revnih držav, pri katerih okoljska vprašanja niso med prioritetnimi temami. S sogovornikom smo govorili tudi o selitvenem stresu in zaključili z mislijo, kako življenje v tujini človeka obogati. Morda pa je bilo najbolj pomembno vprašanje tisto, zakaj sploh potrebujemo novinarja dopisnika iz tujine? V Slovenijo se Anžin vrača z ženo Janjo, tudi novinarko, in s tremi posvojenimi domačimi živalmi.
66-letni italijanski zgodovinar Alessandro Barbero velja za televizijskega in spletnega zvezdnika. Javna predavanja, ki jih prireja po vsej Italiji, so praviloma razprodana. Skrivnost izredne priljubljenosti tega univerzitetnega profesorja iz Torina leži v njegovi strasti do upovedovanja zgodovine, ki temelji na osebnih zgodbah junakov preteklosti, ter izredno sočutni drži, ki jo goji do vseh strani v usodnih zgodovinskih zgodbah. 27. septembra bo na povabilo Fundacije Poti miru kot prvi italijanski zgodovinar javno predaval o prvi svetovni vojni in soški fronti v osrčju le-te, v Kobaridu; vest o edinstvenem dogodku je bil tudi razlog, zakaj ga je Janko Petrovec povabil pred mikrofon. Zakaj imamo radi zgodbe iz zgodovine? Kako pomembna so osebna stališča zgodovinarja pri njeni intepretaciji? Zakaj po mnenju Alessandra Barbera ne moremo postavljati srpa in kladiva na isto raven s kljukastim križem? Kako mračen je v resnici bil srednji vek in zakaj moramo povode za travme med Slovenci in Italijani v 20. stoletju iskati prav tam, v srednjem veku – oziroma v letu 1202? Kako je potekalo usodno leto 1917 na soški fronti ter zakaj imajo v Italiji tako zelo selektiven spomin na našo skupno zgodovino desetletij po tem? O vsem tem z zgodovinarjem Alessandrom Barberom, v oddaji Odprto za srečanja.
Julija je marsikoga na Goriškem presenetila vest, da se s frančiškanskega samostana na Kostanjevici poslavlja priljubljeni pater Niko Žvokelj. Obnovljena cerkev, samostan, ki je postal kulturni spomenik državnega pomena, festival burbonk ter odmevno delo z mladimi – pod vse to se podpisuje tudi pater Niko, ki je najbolj hvaležen za to, da je srečal ljudi, ki jim Kostanjevica veliko pomeni in so bili zanjo pripravljeni žrtvovati tudi ogromno svojega časa. Kot pravi, zgolj »niko«, kar v hrvaškem prevodu pomeni nihče, ne bi bil dovolj. S patrom Nikom Žvokljem se je pogovarjala Eva Furlan.
V oddaji Odprto za srečanja smo gostili Boruta Fakina – direktorja Vinakoper, predsednika Primorske gospodarske zbornice in predsednika Turističnega združenja Portorož. Leta 2018 je prevzel žezlo od očeta Roberta Fakina, od takrat pa je klet doživela presenetljiv vzpon. V pogovoru sta z voditeljem Iztokom Novakom Easyem spregovorila o tem, kako se prepletata vinarstvo in turizem, kako vidi Primorsko kot regijo prihodnosti in kje še zamujamo. Pa tudi o povezovanju ljudi in idej. Ni manjkalo tudi osebnih not.
Za vse se najde rešitev, je osrednje vodilo Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, ki šteje prek 250 članov in članic. Ena od njih je tudi Anja Uršič, ki prihaja iz Borjane v občini Kobarid. Društvu se je pridružila že v osnovnošolskih letih in je v njem ves čas zelo dejavna. S svojim znanjem, prodornostjo in z odločnostjo veliko pripomore k uspešnemu delovanju društva in njegovi širši prepoznavnosti. Je doktorska študentka sociologije na področju zaposlovanja slepih in slabovidnih ter tudi članica Evropske zveze slepih. Njen optimizem, vztrajnost, široka razgledanost in dobra volja so kljub težavam z vidom naravnost osupljivi. In tudi več kot dovoljšen razlog za povabilo pred radijski mikrofon.
Današnjo oddajo Odprto za srečanja smo namenili vinu, vinogradništvu in vinarstvu ter njihovi prihodnosti na Krasu oziroma v najmanjšem vinorodnem okolišu v Sloveniji. Nosilec te kmetijske dejavnosti je zadružna klet Vinakras Sežana, ki jo že 19-o leto zapored vodi Marjan Colja. Lahko rečemo, da uspešno, kar dokazujejo tudi zadnja priznanja in nagrade. Tako je klet za teran na letošnjem ocenjevanju za Praznik terana in pršuta prejela največ točk in se tako uvrstila na prvo mesto med kraškimi pridelovalci. Na osrednjem kmetijsko živilskem sejmu AGRA, ki se bo v Gornji Radgoni začel prihodnjo soboto, pa bo Vinakras prejela kar dve laskavi nagradi, in sicer nagrado šampion za izbrani teran letnik 2023 in nagrado prvak vinske turistične ceste za vino malvazija Prestige. Marjan Colja je sicer po izobrazbi diplomirani organizator manager, pot med vinogradnike in vinarje pa je bila logična izbira zaradi družinske tradicije.
Joe Valenčič je ameriški zgodovinar slovenskega rodu in dolgoletni promotor slovenske dediščine v Združenih državah Amerike. Njegovi starši prihajajo iz Jelšan pri Ilirski Bistrici, sam pa je bil vrsto let kustos Slovenskega muzeja v Clevelandu. Je tudi filmski producent, pisatelj, predavatelj ter soustanovitelj tamkajšnjega Muzeja polke. Odlikuje ga izjemen pripovedni talent – že desetletja ohranja zgodbe slovenskih izseljencev in velja za pravega ambasadorja slovenske kulture v Ameriki. Z njim se je pogovarjala Nataša Uršič – o identiteti, slovenski glasbi po ameriško, zvezdnikih slovenskega rodu v Hollywoodu, ki bi brez njegovega raziskovalnega dela ostali prezrti, pa tudi o Melanii Trump, Luki Dončiću in o tem, kaj danes pomeni biti Slovenec čez lužo.
Nikita Peresin Meden je doktorica zgodovine, asistentka na Fakulteti za humanisitko in raziskovalka na Raziskovalnem centru za humanistiko, Univerze v Novi Gorici.Čeprav se je iz rodnih Senožeč pred leti preselila v Goriška Brda, jo še vedno vleče domov še - tudi raziskovalno. Sodelovala je namreč pri zasnovi Muzeja prevozništva in tovorništva.