Podobe znanja

Bomo nekega dne lahko rakave bolezni zdravili tako, da bomo tumorske celice prepričali, da naj vendarle umrejo? Nove možnosti odpirajo spoznanja o tako imenovani obogateni celični smrti. S pravimi učinkovinami namreč lahko imunski sistem spodbudimo, da je kos tudi trdovratnim oblikam raka, je pokazala raziskava, ki so jo izvedli na Kemijskem inštitutu pod vodstvom dr. Ive Hafner Bratkovič. Članek so objavili v ugledni znanstveni reviji Nature Communications. Pri rakavih celicah namreč običajno imunski sistem odpove, saj jih preprosto ne prepozna kot nevarne. Z novo metodo pa se posebne beljakovine, imflamasome, ki so del našega prirojenega imunskega odziva in opozarjajo na nevarne viruse in bakterije, vnese v tumorske celice. Tam tumorsko celico nato uspešno uničijo, obenem pa sprostijo snovi, ki v tumor privabijo imunske celice, katerim tumor običajno uspešno preprečuje vstop. Zato tudi izraz obogatena celična smrt.

V pogovoru s sociologom in zgodovinarjem, ki se ubada z mejnimi študijami in teorijo migracij, preverjamo, kako razumeti paradoks, da si pogosto želimo, da bi bile naše meje hkrati odprte in zaprteKo si na zemljevidu ogledujemo današnje meje Republike Slovenije, si ni težko predstavljati, da bi tista črtkana črta, ki nas loči od Italije ali Avstrije potekala tudi kje drugje – tam nekje med Logatcem in Postojno, denimo, ali pa, če smo bolj optimističnega duha, po severnih obronkih Gosposvetskega polja. Meje, drugače rečeno, nikakor niso v kamen klesane ali nepremične. Kolikor so nasledek dolgih, zapletenih, notranje protislovnih in pogosto celo kontingentnih zgodovinskih procesov, se jih pač vselej drži nekaj arbitrarnega. A kjerkoli že potekajo, vselej sprožajo zelo realne, zelo otipljive učinke – tako za tiste ljudi, ki živijo neposredno ob njih in z njimi, kakor tudi za one, ki živijo globoko v notranjosti. Da vseh tistih, ki bi te meje – z veljavnim potnim listom v rokah ali brez njega – radi prečkali, niti ne omenjamo. Široko paleto učinkov, ki jih meje sprožajo v naših življenjih, proučuje sociolog in zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ter predavatelj na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, dr. Jure Gombač. Zakaj si tako rekoč v isti sapi želimo, da bi bile naše meje odprte in zaprte? Zakaj si, na primer, želimo, da bi jih lahko prehajali brez ovir, kadar nas mika, da bi obiskali katero izmed prireditev, ki bodo potekale v kontekstu novogoriške Evropske prestolnice kulture, in zakaj si želimo bistveno drugačnega mejnega režima, ko nas preganjajo strahovi o migrantih iz podsaharske Afrike ali Bližnjega vzhoda? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Gombačem iskali v tokratnih Podobah znanja. foto: dr. Jure Gombač (Goran Dekleva)

Električna in hibridna vozila niso več redkost na naših cestah. A niso vsi vidiki elektromobilnosti tudi trajnostni. Že če pogledamo zgolj danes najbolj razširjene, litij-ionske baterije, imajo te še kar nekaj problematičnih točk: od samega litija in njegovega pridobivanja do drugih kritičnih elementov, ki so potrebni za njihovo delovanje, kot je denimo kobalt. Pomemben vidik je tudi dolgoživost baterij in njihova stabilnost oziroma varnost. Razvoj izboljšav in alternativ je zato v polnem pogonu, ob tem pa je ključnega pomena razumevanje, kaj se dejansko v baterijah (pa tudi v shranjevalnikih energije, gorivnih celicah ali elektrolizerjih) dogaja. Pri tem pa je ključna pomoč naprednih simulacijskih modelov, kakršne razvija prof. dr. Tomaž Katrašnik, vodja Laboratorija za motorje z notranjim zgorevanjem in elektromobilnost na fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani. Za vrhunske dosežke na področju simulacijskih modelov in diagnostičnih metod za elektromobilnost je prejel Zoisovo nagrado.

Kaj imajo skupnega varnejše žilne opornice z okolju prijazno zaščito rastlin brez kemikalij? Presenetljiva skupna točka se skriva v uporabi plazme ali četrtega agregatnega stanja. Uporaba plazme se vse bolj uveljavlja na najrazličnejših področjih, obenem pa se porajajo vedno nove ideje, na kakšen inovativen način bi se četrto agregatno stanje še lahko uporabilo.Zakaj je plazma tako uporabna, kako učinkuje in kje vse se danes odriva nove možnosti za uporabo je v Podobah znanja predstavila izr. prof. dr. Ita Junkar z odseka za tehnologijo površin na Inštitutu "Jožef Stefan", ki med drugim v okviru strateško razvojnega partnerstva Tovarne prihodnosti koordinira področje plazemskih tehnologij.

Navadili smo se, da nam satelitska navigacija izriše najhitrejšo pot do našega cilja. Samoumevno nam je, da si lahko kadarkoli pobliže pogledamo kraje na drugem koncu sveta ali radarsko sliko vremenskih razmer. To vse nam v našem vsakdanjiku omogočajo satelitski posnetkov, ki so preprosto dostopni prek raznih aplikacij. Podroben pogled od zgoraj pa pride še kako prav tudi pri raziskavah. Z daljinskim zaznavanjem je možno spremljati tako naravne pojave, kot so požari ali gibanje oceanov, kot tudi človekove dejavnosti, denimo migracije in kmetijstvo. A ko gre za raziskave, so marsikdaj zahteve, kakšni morajo biti posnetki, s kakšnimi algoritmi lahko iz njih dobimo najboljše možne informacije, še mnogo višje in zahtevajo veliko resnega dela. Z obdelavo in analizo satelitskih posnetkov se ukvarja dr. Urša Kanjir z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU. Poleg zaznavanja naravnih sprememb, poskuša satelitske posnetke razumeti tudi v širšem okviru družbenega dogajanja. V oddaji Podobe znanja med drugim prisluhnite o delovanju na področju, ki presega klasično delitev naravoslovno - družbeno, kako je na razvoj daljinskega zaznavanja vplivala vojaška industrija in še kakšni so pristopi pri uporabi algoritmov, ki raziskovalcem omogočajo interpretacijo satelitskih posnetkov.

Na Krasu je človek stalno naseljen že okoli šest tisoč let in je skozi ves ta čas pomembno oblikoval krajino. Zdaj se kraška krajina spreminja zaradi opuščanja kmetijskih površin, še zlasti biotsko zelo pestrih travnikov. Specifično kraško okolje z malo površinske vode se posledično zarašča, ena od posledic pa je tudi večja požarna ogroženost. Kako torej na eni strani ohraniti gozd in tudi zelo bogato kulturno krajino na Krasu, ki bi jo človek še naprej oblikoval v sozvočju z naravnim okoljem? Na to vprašanje skuša odgovoriti gost današnje oddaje krajinski arhitekt Robert Gostinčar, ki je s sodelavci oblikoval študijo o krajinski zasnovi Krasa. V njej se loteva vprašanj poseljenosti, infrastrukture in turizma na Krasu.

Luni pripisujemo celo vrsto vplivov, z njo je povezanih mnogo različnih vraž in prepričanj. Čeprav potrjeno drži le prgišče teh vplivov, predvsem tisti fizikalni, so številna dejanska spoznanja o Luni prav presenetljiva. Nekaj jih nazorno predstavlja sveža razstava Za vse je kriva Luna v Prirodoslovnem muzeju Slovenije z realističnim interaktivnim modelom Lune. Zasnoval ga je Andrej Guštin, sicer tudi učitelj in državni koordinator za izobraževanje na področju astronomije ter pobudnik in dolgoletni vodja tekmovanj iz astronomije v Sloveniji. Guštin je že desetletja izredno aktiven na področju popularizacije astronomije ter vodja Zavoda za promocijo in popularizacijo astrofizike Cosmolab.

Pestra pokrajina, ki jo opazujemo danes, pred nami skriva bogato zgodovino preteklega življenja. Če lahko med fosilnimi ostanki najdemo ohranjene kar celotne organizme, so po drugi strani mikrofosili – kot pove že ime – precej manjši. Lupine školjk, ostanki zobcev in tudi pelodna zrna, ki so v dolgih obdobjih zemljine zgodovine postala del kamnin, pripovedujejo o razvoju življenja, spremembah podnebja, geologom pa pomagajo določiti starost kamnin. Kaj nam o času, ko je bilo današnje območje Slovenije prekrito z morjem in ko so tu hodili dinozavri, povedo mikroskopsko veliki fosilni ostanki? Košček sestavljanke o preteklem svetu nam v današnjih Podobah znanja razkriva tokratni gost, paleontolog doc. dr. Luka Galè z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Naj gre za pridobivanje naravnih antioksidantov iz rožmarina ali kofeina iz kave, izdelavo umetnih kosti ali posebnih materialov, ki se lahko uporabijo za razgradnjo plastike ali strupenih snovi, vse to je danes mogoče proizvesti s procesi, ki niso škodljivi za zdravje ali okolje, pač pa izkoriščajo specifične lastnosti snovi ob visokih tlakih in temperaturah. To tudi konkretni primeri iz bogate raziskovalne kariere akademika prof. dr. Željka Kneza s fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru, letošnjega prejemnika Zoisove nagrade za življenjsko delo. Kako se je fokus v kemijskem inženirstvu skozi čas preusmeril v uporabo snovi in snovanje procesov, ki so okolju in zdravju bolj prijazne, ter kako pomembna pri tem je vloga sodobnih produktnih tehnik ter uporabe podkritičnih in nadkritičnih tekočin, smo preverili v tokratnih Podobah znanja. Foto: Maja Ratej

Večina bioloških zdravil po načinu delovanja spada med tarčna, kar pomeni, da se specifično vežejo na molekule, ki so neposredno vpletene v mehanizme nastanka bolezni. Za razliko od klasičnih zdravil, ki jih pridobimo s kemično sintezo v epruveti, so biološka proizvedena v živih celicah. Z njimi uspešno zdravimo številne avtoimunske bolezni, a pri nekaterih bolnikih so slabše učinkovita. Prav ta neodzivnost je področje, ki ga raziskuje dr. Uroš Potočnik, redni profesor na Medicinski fakulteti in Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru, tudi predstojnik Centra za humano genetiko in farmakogenomiko na MF UM. Prof. dr. Uroš Potočnik je letos prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke na področju raziskovanja genoma za personalizirano medicino. Z naprednimi genomskimi analizami je odkril nove biooznačevalce, ki pomagajo bolje razumeti odziv bolnikov na biološka zdravila, sploh tistih s kroničnimi boleznimi, kot sta astma in kronična vnetna črevesna bolezen. V pogovoru z njim o tem, pa o uporabi umetne inteligence, begu možganov, sodelovanju z industrijo.

»Otroci so me naučili, da si lahko vsakokrat znova presenečen, ko jih preučuješ,« pravi razvojna psihologinja prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, ki je za svoje delo letos prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo. V središču njenega raziskovalnega delovanja je vprašanje, kako otroci pravzaprav mislijo in kako to potem ubesedijo. Prepričana je, da so najboljša popotnica, ki jo lahko damo otroku, prosta igra, skupna pozornost in umeščenost v varno skupnost. Obenem pa opozarja, da današnji otroci na izzive prihodnosti niso pripravljeni.

Ambasadorka znanosti, vodja Evropskega laboratorija za molekularno biologijo v Grenoblu Osnovni gradniki življenja, proteini, so izredno zapletene makromolekule. Zmožne so opravljati najrazličnejše naloge in prav njihove številne interakcije so temelj vsega dogajanja, ki mu pravimo življenje; od procesov, ki potekajo znotraj celic, do usklajenega delovanja celotnega organizma. Kako ti procesi dejansko potekajo, pa je neločljivo povezano s samo zgradbo proteinov. Njihova struktura in različna preurejanja, do katerih prihaja v najrazličnejših procesih, so zato v središču raziskav strukturne biologije. Pri tem danes bogata paleta najrazličnejših pristopov omogoča res podroben vpogled v procese na nivoju molekul in nova spoznanja se vrstijo z veliko naglico, zanimivih področij pa je seveda v svetu živega ogromno. V tokratnih Podobah znanja se bomo med drugim posvetili osnovnim procesom, ki so odgovorni za to, da se naše mišice krčijo, kajti to je raziskovalno področje dr. Kristine Djinović-Carugo, redne profesorice na univerzi na Dunaju ter vodje Evropskega laboratorija za molekularno biologijo v Grenoblu, ki je letos za svoj doprinos k prepoznavnosti Slovenije na področju integrativne strukturne biologije prejela priznanje ambasadorka znanosti Republike Slovenije.

Celice vseh organizmov - od mikrobov do človeških celic - si lahko predstavljamo kot majhne tovarne. Beljakovine, ki v celicah nastajajo, pa kot obrtnike. Za obveščanje vseh različnih delavcev v tovarni skrbi molekula RNK. Ne le da nosi informacije za nastanek beljakovin, sama aktivno pomaga pri njihovem nastanku in med drugim uravnava izražanje genov. Molekula RNK je tako nepogrešljiv del delovanja celic, znanje, ki ga imamo o njej in njeni vlogi, pa s pridom uporabljamo v medicinske namene. Ena izmed takšnih, prodornejših metod je bila denimo uporaba molekule RNK za razvoj cepiva med pandemijo covid-19. To seveda ni edini možen način uporabe molekule RNK v klinični praksi. Tokratna gostja Podob znanja dr. Tadeja Kuret z medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, deluje na presečišču medicine in molekularne biologije. Raziskuje, kako nam lahko molekula RNK pomaga razumeti nekatere vnetne bolezni. Zanima jo tudi, kako lahko molekulo RNK uporabimo v zdravstvu: za diagnostiko bolezni ter nove oblike terapij.

Raziskave Zoisove nagrajenke osvetljujejo razlike med moškimi in ženskami pri presnovi holesterola in pri posledičnem nastanku določenih bolezni. Holesterol je ena tistih molekul v našem telesu, katere ime vsi poznamo in jo večinoma povezujemo predvsem s potencialnimi problemi. Povišane vrednosti holesterola so pač vzrok številnih in razširjenih težav v sodobnem svetu. Toda holesterol seveda opravlja v našem telesu izredno pomembne naloge in njegovo pomanjkanje ima lahko hude posledice. Velik del raziskav, na katerih temelji razumevanje procesov in tudi številna zdravila, temelji na podatkih moškega dela populacije. Toda pokazalo se je, da je tako nastala slika izrazito pomanjkljiva in pristranska. Za raziskave razlik med spoloma pri presnovi holesterola in posledičnem nastanku določenih bolezni ter za tudi povezave med molekulami, iz katerih nastaja holesterol, ter resnostjo poteka covida-19 pri različnih bolnikih je tokratna gostja Podob znanja prof. dr. Damjana Rozman, vodja Centra za funkcijsko genomiko in biočipe na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, letos prejela Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke na področju biokemije, molekularne biologije in funkcijske genomike.

Letni čas, ko v kleteh vino vre, se zdi kot nalašč, da se posvetimo drobnim bitjem, ki redno spremljajo kompleksno pretvarjanje sladkorjev v alkohole – vinskim mušicam. Te drobne mušice imajo namreč presenetljivo bogato znanstveno zgodovino, saj se jih že dolgo uporablja kot modelne organizme pri najrazličnejših raziskavah. Prav nedavno pa so raziskave dosegle nov mejnik. Kolaboraciji FlyWire je uspelo ob pomoči umetne inteligence mapirati celotne možgane vinske mušice. Kaj se s tem odpira in zakaj so mušice mnogo bolj zanimive, kot si običajno mislimo, ter še marsikaj zanimivega o čutilih in zaznavnanju pri živalih je v Podobah znanja pojasnil prof. dr. Gregor Belušič z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Kakšen je odnos do minljivosti in smrti, ki se je razvil v kontekstu budističnih filozofsko-religijskih tradicij?»Strah pred smrtjo že skozi celotno zgodovino človeštva predstavlja nekakšno pogonsko gorivo iskanja poti, ki bi vodile do nesmrtnosti, budizem pa je razvil posebne strategije soočanja s smrtnostjo in njenim sprejemanjem, kar naposled vodi do izničenja smrti same.« Takole v zborniku V iskanju Buddhe : sprehodi po krajinah budistične filozofije, ki je letos izšel pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani, piše filozofinja dr. Nina Petek, sicer predavateljica azijskih filozofij, religij in kultur na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. A kakšne natanko so te strategije? In kaj naj bi pravzaprav pomenila ta zagonetna, skorajda nemogoča misel, da v kontekstu budistične misli navsezadnje pridemo do izničenja smrti same? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Petek.   foto: Nina Petek (Goran Dekleva)

Zvočno kuliso naravnega sveta v veliki meri ustvarjajo zvoki žuželk. Poletja ob morju si skoraj ne moremo zamisliti brez glasnih napevov škržatov v borovcih, ob cvetočih grmih je pomirjujoče prisluhniti brenčanju čebel. In čeprav je v naših hrupnih časih to vse težje zaznati, prihaja s travnikov poleti pester nabor najrazličnejših drobnih zvokov. Toda vsi ti zvoki niso namenjeni nam. V veliki meri so del kompleksnega sporazumevanja žuželk, a - morda presenetljivo -, ne tudi njegov najbolj pomembni del. Tako kot človek za izmenjavo informacij uporablja več kot zgolj govorjeno besedo, tudi v svetu žuželk najdemo načine sporazumevanja, ki ne temeljijo samo na zvoku. Eden izmed načinov nezvočnega sporazumevanja so vibracije. Nam brez posebnih naprav neslišni in neopazni signali so v žuželčjem svetu zelo razširjen način komuniciranja. Iz prisluškovanja tem vibracijskim signalom lahko izvemo veliko ne zgolj o vedenju žuželk temveč tudi o stanju okolja, v katerem živijo. Kaj razkriva govorica vibracij, raziskuje tokratni gost oddaje Podobe znanja, biolog doktor Rok Šturm, z oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta za biologijo.

Ljudje poznamo, vendar hkrati ignoriramo neprijetne resnice o okoljskih težavah in izkoriščanju živali, poudarja filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Za pomembne dosežke na področju okoljske etike in etike živali je letos prejel Zoisovo priznanje. Komisija je v obrazložitvi še zlasti izpostavila njegovo izvirno tezo o hoteni nevednosti, s katero pomembno osvetljuje prav to danes izrazito neodzivnost javnosti ob perečih okoljskih izzivih, s katerimi se spoprijema človeštvo. Zgolj informacije, četudi točne in preverjene, same po sebi namreč niso dovolj, še zlasti ne v času njihovega izrazitega preobilja. Ključna za kakršno koli ukrepanje v dobro planeta, je resnična želja po spoznavanju sveta. To pa je nekaj, na kar vse preveč pozabljamo, čeprav bi moralo biti deležno kar največje pozornosti.

Kemik Matej Huš kljub mladim letom že dlje časa opozarja nase na številnih področjih znanosti in njene komunikacije. Kot prodoren raziskovalec na Kemijskem inštitutu preučuje vodikove tehnologije, kot pisec poljudnih prispevkov se pojavlja v slovenskih medijih, ob čemer je nedavno del teh povezal v knjigi Od kvarkov do zvezd. Je pa tudi mentor številnim mladim raziskovalcem in človek s pozitivnim odnosom do NOVOSTI, ki jih prinaša napredek v znanosti. O vsem tem spregovori v tokratnih Podobah znanja.

Znanstveni interesi utemeljitelja slovenske japonologije so izrazito široki in segajo od jezikoslovnih analiz razmerja med skladnjo in besedilom, prek vprašanja formiranja državnih jezikov v vzhodni Aziji do ljudskega slovstva dežele vzhajajočega soncaZaslužni profesor Univerze v Ljubljani dr. Andrej Bekeš je svojo znanstveno pot začel kot matematik. Po diplomi v Ljubljani je v Osaki na Japonskem leta 1975 magistriral z nalogo o eliptičnih parcialnih diferencialnih enačbah. Potem pa se je precej radikalno preusmeril in enajst let pozneje na eni drugi izmed japonskih univerz, tisti v Tsukubi, obranil doktorsko disertacijo, v kateri se je posvetil razmerju med besedilom in skladnjo. Matematik je tako postal jezikoslovec, njegovo znanstveno-raziskovalno delo pa je bilo hitro opaženo – tako v deželi vzhajajočega sonca kakor v širšem mednarodnem okolju. V prvi polovici devetdesetih let je Bekeš kot vabljeni tuji profesor Japoncem predaval japonsko jezikoslovje, bil pa je tudi član avtorske skupine, ki je malo pred začetkom novega stoletja sestavila slovar japonskih stavčnih vzorcev. Ta je bil navsezadnje preveden v pet jezikov – med njimi tudi v angleščino in kitajščino – in danes velja za ključen priročnik na področju didaktike japonskega jezika za učitelje. Obenem je Bekeš pošteno zavihal roke tudi v Sloveniji in skupaj s sinologoma, dr. Jano Rošker in dr. Mitjem Sajetom, na ljubljanski Filozofski fakulteti ustanovil Oddelek za azijske študije, Oddelek, ki ga slovenska družba v 21. stoletju, ko gospodarska, politična in vojaška moč dežel vzhodne Azije nezadržno narašča, pač nujno potrebuje. V tem kontekstu je Andrej Bekeš potem napisal tudi prvi slovenski učbenik japonske slovnice, bil vrsto let predstojnik Oddelka, prav po njegovi zaslugi pa slovenska japonologija danes uživa ugled kot bržčas najboljša v vsej jugovzhodni Evropi. Impresivnih znanstvenih in akademskih dosežkov dr. Bekeša torej ne manjka, a nekaj pri vsem ni jasno – kako se matematik sploh navduši za jezikoslovje? Čemu se med vsemi vejami sodobne lingvistike navsezadnje zapiše besediloslovju, tisti poddisciplini torej, ki se ukvarja z jezikovnimi pojavi, ki segajo čez mejo povedi? In kako se njegovo močno specializirano znanstveno-raziskovalno delo navsezadnje vpenja v širši kontekst razumevanja družbe in kulture, ki je s slovenskega gledišča slej ko prej še vedno videti razmeroma oddaljena? – To so vprašanja, ki smo jih v pogovoru z dr. Bekešem pretresali v tokratnih Podobah znanja.   foto: dr. Andrej Bekeš (Goran Dekleva)