Sledi časa

V srednji Soški dolini, skozi katero se vije Soča, ta smaragdni biser naravne lepote, je čas pustil sledi – bolje rečeno – rane. Kar bi morala narava ob reki le še nadgraditi in ljudem nuditi varno okolje, se v Anhovem ni zgodilo. Zgodilo se je ravno nasprotno. Zgodba cementarne, ki se vleče od prve polovice prejšnjega stoletja, se pravzaprav nadaljuje še danes. Nekatere bitke pa so izbojevane in to zaradi aktivizma ljudi, ki so znali razbrati brezkompromisnost kapitala, ki ne pozna nobenih meja in nobene človečnosti. Knjiga Jasmine Jerant Primer: Anhovo je zgodovinska, gospodarska, okoljska in politična kriminalka. Žal resnična. Knjiga je tudi povod za oddajo Sledi časa, s katero se bomo preselili na kraj dogajanja – v Anhovo.

Kakor velja, da na začetku slovstva zahodne civilizacije kot dva mogočna stebra stojita Iliada in Odiseja, tudi velja, da je iskanje mitskega mesta prav taka znanstvena in duhovna avantura kot samo vprašanje o izvoru obeh epov. Mogoče »Homersko vprašanje« ne obsega neposredno tudi vprašanja o obstoju in lokaciji Troje, a topografija Homerskega univerzuma je prav tako vznemirljiva kot znameniti verzi. Z izkopavanji v Mali Aziji pred zdaj že več kot 150 leti in Schliemannovimi odkritji se zdi, da smo Trojo našli, a argumentov in protiargumentov o resnični lokaciji legendarnega mesta je v znanstveni srenji še vedno dovolj. Oddaja Sledi časa, katere avtor je Marko Radmilovič, obuja spomin na iskanje Troje na dalmatinski obali že pred več kot 40 leti. Oddaja nosi naslov »Homerjevo slepo občinstvo«.

Čeprav večina ljudi s tesnobo posluša novice o vojnah, ki divjajo po svetu, so poročila polna različnih vesti o lokalnih in svetovnih konfliktih. Teh si danes ne moremo več predstavljati brez letalskih napadov ter vse bolj tudi dronov oziroma brezpilotnih letalnikov, s katerimi lahko iz kontrolne sobe, oddaljene tisoče kilometrov, vojska nabira informacije o sovražniku in izpelje tudi zračne napade. Razvoj vojaškega letalstva je torej pomembna tema vojaške zgodovine vsakega naroda. V tokratni oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Odin Kralj, raziskujemo začetke letalskih bojnih enot na našem območju.

Novo mesto ni samo gospodarska in kulturna prestolnica Dolenjske, ampak je imelo pomembno vlogo tudi v drugih zgodovinskih obdobjih. Eno najpomembnejših obdobij je bila zagotovo starejša železna doba ali halštat, ko je Novo mesto zaslovelo po odkritjih izjemno bogatih grobov s situlami, jantarnim okrasjem in drugimi grobnimi dodatki. Poleg tega pa so dozdajšnja arheološka odkritja pokazala, da je bilo Novo mesto tudi v mlajši železni dobi ali latenskem obdobju eno največjih najdišč ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi. To potrjuje podatek, da je bilo na celotnem ozemlju odkritih 1400 grobov iz tega obdobja, od tega jih je samo v Novem mestu 720, in to na najdišču Kapiteljska njiva. Tu so našli tudi več kot 100 železnih mečev. V oddaji Sledi časa – njen avtor je Milan Trobič, bomo šli po sledeh starejše železne dobe ali halštata.

Tokratne Sledi časa namenjamo spominu na književnika, prevajalca, urednika in politika Edvarda Kocbeka. Ob koncu septembra je minilo 120 let od njegovega rojstva, ob obletnici pa se je spomin nanj vrnil tudi kot tema maturitetnega eseja, saj je njegova zbirka novel Strah in pogum poleg Jančarjevega dela In ljubezen tudi temeljno gradivo za razmislek na tokratno maturitetno temo »Človek na razpotjih časa«.

Histerija prostočasne zabave, ki pravi, da je greh delati nič, se je prenesla tudi na dopust. Predvsem poletni meseci ob morskih obalah, nekoč namenjeni brezdelju, so postali aktivni. Kolesa, najrazličnejše priprave za vodne športe, celo igre z žogo ali loparjem v poletni pripeki. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič odvija klopčič poletne zabave, ki se je začela daleč v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je tudi ob naših obalah pristala jadralna deska. Z današnjega stališča se zdi, da gre za obrobno poletno zabavo, ki jo je povozil čas, a okoli leta 1985, pa tudi prej in nekoliko pozneje, je bila to obmorska moda, ki si je zaslužila naziv neverjetnega fenomena, tako po množičnosti kot po zraščenosti s športom, industrijo in tudi specifično kulturo, ki se je spletla okoli jadralcev.

Če bi se danes za nekaj dni odpravili v Buenos Aires, bi si verjetno tam med najbolj znamenitimi stavbami argentinske prestolnice ogledali tudi stadion nogometnega kluba Boca Juniors, imenovan La Bombonera, ter velikansko in arhitekturno fascinantno tržnico Abasto. In vendar ob tem morda ne bi niti vedeli, da gre za zgradbi, ki ju je zasnoval naš rojak, arhitekt Viktor Sulčič. Kako je fant, rojen slovenskim staršem v Križu pri Trstu, postal eden najbolj pomembnih arhitektov Buenos Airesa v času med obema svetovnima vojnama, nam bosta za tokratne Sledi časa pomagala zarisati umetnostna zgodovinarka dr. Irene Mislèj, ki je Sulčiča spoznala v svojem otroštvu v Argentini, kasneje pa je o njem napisala doktorsko nalogo in pripravila prvo veliko razstavo njegovih del, ter arhitekt Matej Mljač, ki je pred leti prav tako tako zasnoval fotografsko razstavo Sulčičevih del, ki je vključevala celo načrt obnove znamenitega stadiona. Oddajo je pripravila Alja Zore.

V ljudskem izročilu so pustili izredno močan pečat tako imenovani turški ali osmanski vpadi, ki so bili od začetka 15. do konca 16. stoletja eno najtemnejših obdobij slovenske zgodovine. Spominov na te krute čase je veliko. Mi bomo odkrivali enega izmed njih: uspešno obrambo zgodnje novoveškega Maribora. V septembrskih dneh leta 1532 je junaška četa Mariborčanov pod vodstvom mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja uspešno kljubovala napadom armade turškega ali osmanskega sultana Sulejmana. Ta je svoje sile usmeril v drugi poskus zavzetja Dunaja, vendar so bile njegove čete pri mestu Kuseg poražene. Iz zapisa, ki je nastal pred 90 leti, beremo, da so se prve turške ali osmanske čete pred Mariborom pojavile že 16. septembra 1532. Opustošile so vso okolico, zlasti Ptujsko polje, v nekaj dneh pa se je okoli mesta zbrala Sulejmanova armada. Turki so od obkoljenih meščanov zahtevali prehod skozi mesto in visok vojni davek. Mestni sodnik Willenrainer je ta poziv odklonil, čeprav so ga številni preplašeni meščani prosili, naj ugodi sultanovi želji. Turki so trikrat naskočili utrdbe, branilci pa so vse napade srečno odbili. O teh napadih, branilcih in vprašanjih, ki jih to dogajanje odpira, pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Raznovrstno in pisano balkansko mitološko bogastvo je skupaj z drugimi bogatimi slovanskimi mitološkimi zakladi – razen v svetu prevladujoče izvrstne ruske teorije mita in pravljic – premalo obravnavano, meni dr. Svetlana Slapšak. Božanstva Balkana so namreč prav tako vplivala na oblikovanje zahodnih mitoloških figur kot zahodne mitologije nanje. Med drugim sta z Noahom Charneyjem nedavno izdala knjigo za mednarodno bralstvo The Slavic Myths o neznanih mitih in legendah slovanskega sveta. Tokrat se, kot je bilo mogoče uganiti, posvečamo predvsem Balkanu, kjer je pravo bogastvo kultov in magije, ritualov, demonskih in čudežnih bitji vseh vrst, tu se klatijo in potikajo vampirji, ajdi, pritlikavci in čarobne živali ...  Več dr. Svetlana Slapšak.

Začenja se novo šolsko leto, zato bomo v oddaji Sledi časa opisali nekaj posebnosti šolske oblačilne kulture v preteklosti. V današnjem času se nekateri sprašujete, ali se učenci, pa tudi učitelji, za šolo oblačijo manj primerno. Tudi misel o poenotenju oziroma tako imenovani šolski uniformi vedno znova oživi, a kaj kmalu tudi ponikne. Najintenzivnejše ideje o šolskih uniformah so nedavno pretresale slovenski prostor. Junija leta 2014 je ministrstvo za šolstvo predstavilo rezultate ankete med učenci, starši in šolniki. Anketiranih je bilo več kot 20 tisoč. Večina anketirancev se je takrat izrekla proti uniformam. Kako pa je bilo v preteklosti?

V današnji oddaji Sledi časa bomo obiskali Rudnik Sitarjevec v Litiji, ki sodi med polimineralna rudišča z izjemno mineraloško pestrostjo. Je eno najbogatejših najdišč različnih mineralov v evropskem in svetovnem merilu. V njem so jih našli več kot šestdeset. Kakšna je zgodovina rudnika, ki je danes urejen v sodoben podzemni muzej in se ponaša tudi s tem, da je edini znani prostor rastočih limonitnih kapnikov v Srednji Evropi. V rudnik Sitarjevec se je odpravila Petra Medved.

Skoraj ne mine dan, da ne bi mediji poročali o požaru v naravnem okolju, ki se širi kje na planetu. Poleti so na severni polobli v nevarnosti tudi države, ki imajo velike gozdnate površine ali ležijo ob podnebnim spremembam izpostavljeni geografski širini. Slovenija izpolnjuje oba pogoja in požari poleti postajajo tudi naša realnost. Slovenci smo se z njimi srečali verjetno že v prazgodovini, a uspešno boriti proti njim smo se začeli pred nekaj desetletji, ko je gasilcem na kopnem na pomoč priskočilo tudi gašenje iz zraka. O teh prvih pionirjih, ki so se nad požare spustili v krhkih in na silo modificiranih letalih, govori oddaja Sledi časa.

Dejavniki, ki narekujejo izbiro najustreznejšega zakonskega partnerja ali partnerke, se skozi zgodovino vedno znova spreminjajo. Vsako obdobje ima svoje specifike, na katere seveda močno vplivajo širša družbena, ekonomska in politična dogajanja. Tako je bilo tudi v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, ko se je slovenski prostor demokratiziral, nacionaliziral in industrializiral, vsi takratni izobraženci pa so obilo brali tudi romantično ljubezensko poezijo. Kako je torej pred stoletjem in več tedanji javni diskurz na Slovenskem obravnaval idealnega partnerja? Kako so v sfero zasebnega, intimnega izbiranja najustreznejšega življenjskega sopotnika posegali dejavniki, ki jih praviloma štejemo za neosebne, javne? Kaj lahko iz konkretnih poročnih strategij ljubljanske premoženjske oziroma izobraženske elite razberemo o materialnem in predstavnem svetu teh ljudi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam v tokratnih Sledeh časa pomagata iskati zgodovinarki doc. dr. Irena Selišnik in doc. dr. Ana Cergol Paradiž, obe s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Pogosto ideologije, ali režimi, ali pa samo navadne zgodovinske okoliščine ljudi izbrišejo. Po navadi gre za posameznike, ki bi kakorkoli zmotili vodilno naracijo tistega trenutka, ali koga osramotili, ali spremenili razmišljanje javnosti, ali ogrozili prevladujoče mite. Tako tiste o ljudeh, kot tiste o dogodkih. V oddaji Sledi časa odkrivamo zgodb, ki je bila dolga desetletja preveč nerodna, da bi jo povedali. Gre za zgodbo o mlajšem bratu Karla Destovnika Kajuha, ki pa je zelo drugačna od znane usode našega narodnega junaka. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmetaFranc Schreiner se je rodil leta 1872 v Lokavcih na Murskem polju. Za mašnika je bil posvečen leta 1896, glavnino svojega pastirskega dela pa je opravil v Dobrni (kjer je kot kaplan služboval med letoma 1900 in 1907), Žalcu (tamkajšnji kaplan je bil v obdobju 1907–1917) in, nazadnje, v fari Šentilj pri Velenju (dotično župnijo je vodil od leta 1917 do upokojitve leta 1938). Umrl je med drugo svetovno vojno, leta 1943. Zdi se, da je bilo vse njegovo dolgoletno pastirsko delovanje podloženo z eno samo mislijo: da se duhovnik, ki mu je resnično mar za vernike, nikakor ne sme skrivati za oltarjem, temveč mora stopiti med ljudi in si pošteno zavihati rokave, da bi jim pomagal – ne le v duhovno-verskem, ampak tudi ekonomsko-socialnem in kulturno-prosvetnem smislu. Zato je tako v Dobrni kakor v Žalcu in Šentilju energično ustanavljal hranilnice in zadruge, ljubiteljske pevske zbore in gledališke skupine, bralne krožke, gasilska društva. Da bi zagnal vso to civilno-družbeno infrastrukturo se ni pomišljal seči v lasten žep, za nameček pa je kmete seznanjal še z novimi poljedelskimi tehnikami in jih učil, kako navsezadnje ravnati s pridelkom kot tržnim blagom. Seveda pa Schreiner ni bil mož brez napak; v svojem gorečem in neutrudnem zavzemanju za slovenski narod kot katoliški narod – zdi se, da nacionalne ideje in evangeljskega sporočila sploh ni znal misliti neodvisno ene od drugega – je znal biti nepremišljen, navijaški, grob in konflikten. Njegove tarče pa niso bili le tisti, ki so še v Avstro-Ogrski simpatizirali z nemško nacionalno idejo; prav zagrizeno se je znal spraviti tudi nad sonarodnjake liberalnih nazorov. Franc Schreiner, skratka, ni bil svetnik. Bil pa je eden tistih mož, ki so si ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja z zavzetostjo, ki je danes tako rekoč nihče več ne premore, prizadevali in navsezadnje tudi uspeli v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta iz revščine in zaostalosti. Na ta način so poskrbeli, da smo Slovenci kot narod stali in obstali tudi v moderni dobi, o čemer smo podrobneje govorili v predhodni oddaji. Njegov portret nam je za tokratne Sledi časa pomagal izrisati antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.   foto: župnik Franc Schreiner s šentiljskimi šolarji ob zaključku šolskega leta, sredi 30. let 20. stoletja

Odprava tlačanstva, gradnja železnic in tovarn ter vzpon kapitalističnega gospodarskega sistema so sredi 19. stoletja vzpostavili čisto nov svet, ki ga naši predniki niso dobro razumeli. Kako so odgovorili na ta pretres?Ko se razgledujemo po današnjem svetu, ko se soočamo s trojnim primežem planetarnega ekološkega kolapsa, zaostrenih geopolitičnih nestabilnosti in digitalne revolucije, se nam kaj lahko zazdi, da se svet pred našimi očmi obrača na glavo, da stare gotovosti kratko malo ne veljajo več in da je edino, kar je mogoče z zanesljivostjo reči o prihodnosti, to, da je črna. Pa vendar nam zaradi tega še ni nujno treba podleči tesnobi, malodušju ali kar grozi. Zgodovina nam namreč dovolj jasno kaže, da se je svet tudi že kdaj prej radikalno preobrazil, pa so v zagatnem položaju naši predniki vendarle našli nova trdna tla pod nogami. Enemu takemu, dovolj kompetentnemu in torej tudi up zbujajočemu primeru soočanja s kar najbolj korenitimi družbenimi spremembami smo se posvetili v Sledeh časa 30. junija in 7. julija 2024. V zaporednih dveh oddajah smo namreč razmišljali o pretresih, s katerimi smo se Slovenci soočali v drugi polovici 19. stoletja, o odgovorih, ki smo jih takrat poiskali, in o ključni vlogi, ki jo je v tem kontekstu – nemara kontraintuitivno – odigrala slovenska duhovščina. Pri vsem tem nam je bil v pomoč izvrsten poznavalec tega obdobja, antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.   foto: Južna železnica je povezovala Dunaj s Trstom in je bistveno pripomogla k industrializaciji ter modernizaciji Habsburškega cesarstva; na sliki vidimo Borovniški viadukt, kakor ga je leta 1857 upodobil Johann Varrone

Za zgodbo o treh čeladah je bilo odločilno sodelovanje muzejev: Medobčinskega muzeja Kamnik, Dolenjskega muzeja Novo mesto in Narodnega muzeja Slovenije. Kamničani so namreč pripravili razstavo – Mamut po mamutu v Novem mestu, sledilo je poizvedovanje o negovski čeladi z Vrhpolja pri Kamniku, ta pa je spodbudila pogovore o čeladah, ki jih hrani dolenjski muzej. Tako je nastal projekt, imenovan Skrivnostne poti negovskih čelad, ki vsaka zase prinaša nenavadne poti, zgodbe in usode teh izjemnih halštatskih predmetov. Vse to so potem strnili v razstavo, ki so ji dodali katalog in kratke videofilme. V njih predstavijo usodo čelade iz Novega mesta, ki so jo nepridipravi ukradli. Dodani so posnetki, ki so nastali pri sinu znamenitega zbiratelja Sadnikarja, ki je pridobil čelado z Vrhpolja pri Kamniku. Tu pa je bila tudi predstavitev čelade s Kope nad Kompoljami, ki je nekoč krasila vodnjak v Lukovici. O teh čeladah izvemo več v oddaji Sledi časa.

Danes se zdi, da so najrazličnejše finančne afere stalnica v naši družbi in če del njih pristane le v drobnem tisku kakšne črne kronike, se v druge zaradi njihove razsežnosti ali posebnosti zlahka za nekaj dni ali tednov uprejo oči vse slovenske javnosti. Ta pojav pa ni nič tako zelo novega, še več, kljub temu da slovensko ozemlje nikoli ni bilo v samem središču kapitalističnih dejavnosti in denarnih tokov, se lahko skozi zgodovino »pohvalimo« s celo vrsto večjih finančnih škandalov. In enega prvih, ki je širše odmeval v slovenski javnosti, bomo zarisali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali v 70. leta 19. stoletja, ko je Ljubljano dodobra pretresla finančna afera soproge lesnega trgovca Terezije Aristoteles, ki je na koncu pripeljala tudi do zelo odmevnega sodnega procesa. Pri zarisovanju te zgodbe, polne mešetark, visokih obresti, ponarejenih menic in ogorčenja, da so se tovrstnih mahinacij povrh vsega polotile ženske, nam bo pomagal asistent na Inštitutu za novejšo zgodovino dr. Ivan Smiljanić, ki je afero Terezije Aristoteles ter njen širši družbeno-zgodovinski kontekst popisal v članku za Zbornik Andreja Studna, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Celje se ponaša z bogato in dobro ohranjeno zapuščino dveh fotografskih mojstrov. Prenovljena Fotohiša Pelikan je poseben muzejski prostor, ki v največji meri predstavlja življenje in delo fotografa Josipa Pelikana. V njej se je ustavil čas, muzealci so zelo tankočutno posegli v prenovo in uspelo jim je tisto, kar v takih primerih ne uspe vedno. Ohranili so sporočilo in dušo zanimive zgodbe, ki govori o življenju in ustvarjalnosti. Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.

Avtomobil, kot vse kaže, vozi proti križišču, na katerem se bo odločala njegova usoda: ali se bo spremenil v okolijsko nevtralno, ali vsaj do okolja prijazno napravo, ali pa ga bodo premagale druge oblike sodobne mobilnosti. Res je, da se to vprašanje za zdaj pojavlja samo v razvitem delu planeta in da se večina človeštva še vedno vozi v napol razpadajočih škatlah, ki jim je do vsebine njihovih izpuhov kaj malo mar. V oddaji Sledi časa pa nas Marko Radmilovič vodi do avtomobilske preteklosti, ko so bila vprašanja o ekološki ustreznosti zadnja na meniju tudi na naših tleh. Pomembnejša je bila poraba goriva, najpomembnejše pa je bilo, »kako do avta sploh priti«. Med sprehodom po zasebni zbirki starih jugoslovanskih avtomobilov bomo pogledali v jugoslovansko avtomobilsko preteklost, ne bomo pa se ustrašili niti avtomobilske prihodnosti.