Zverinice

Navadna ali rdeča lisica je zelo zvita žival. To je sreča zanjo, saj je zaradi svojega nočnega in samotarskega življenja ranljivejša. Lisice so podobne psom, imajo močno razvit voh, ki jim omogoča zaznavati sledi vonja drugih živali. Skupaj z volkovi in kojoti spadajo v isto družino: družino psov. Barva lisičjega kožuha je različna, od svetlordeče do temnorjave, v zimskem kožuhu ima več sivih odtenkov. Prepoznamo jo tudi po podolgovatem in koničastem gobcu, velikih, trikotnih in pokončnih uhljih ter košatem repu. Ali ji je njen videz prinesel sloves zvite živali? Odgovor vas čaka v Zverinicah. Avtorica literarnega dela: Joanna Rzezak Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Mojca Blažej Cirej Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Kukavica ne gradi gnezd, ne vali svojih jajc in ne skrbi za svoje mladiče. Vendar se zelo dobro znajde, da vse to namesto nje opravijo drugi. Samica navadne kukavice sedi na vrhu visokega bora. Je nekoliko večja od turške grlice, toda manjša od goloba grivarja. Rep ima rahlo privzdignjen, dolge peruti pa povešene. Njene noge so rumene, tako kot spodnji del kljuna in obroba okoli oči. Njeno perje je v celoti sivo, razen na trebuhu, ki je progast kot mornarska majica! Kukavica je strokovnjakinja za parazitizem zaroda. To pomeni, da za potomce ne zgradi gnezda, ampak svoja jajca podtakne v gnezda drugih ptic pevk. Je žužkojeda ptica. Hrani se z gosenicami, kačjimi pastirji, polži, kobilicami, hrošči … Hrano lovi predvsem na tleh. Njen vid je tako oster, da lahko opazi glavo deževnika z razdalje več kot petnajstih metrov! Več o kukavici pa v tokratni epizodi Zverinic. Avtorica literarnega dela: Alice Butaud Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Če bi se želeli z vso hitrostjo spustiti z gore, bi bil gams prav gotovo prava žival za to nalogo. Toda po drugi strani ta sodoprsti kopitar ne mara pustolovščin, kot je na primer ta, da ostane sam, daleč stran od svojega tropa. Ne, prav zares, v skupini se gams počuti veliko varneje. Gamsi imajo zelo radi gorske rastline, trave, cvetlice in alpsko deteljo. To je zanje odličen obrok. Vendar je te hrane na visokih nadmorskih višinah malo, zato se gams včasih oddalji od tropa in sam odide na pašo. Gamsi se dobro počutijo pri premagovanju višinskih razlik in so pri tem zanesljivi kot vzpenjače. Z lahkoto se povzpnejo na goro, ne da bi jih pri tem zanašalo. Če bi morali ljudje početi kaj podobnega, bi bili močno zadihani že po nekaj metrih. Gams pa ni utrujen, saj ima glede na svojo velikost veliko srce, ki tehta okoli 350 gramov. Človeško srce tehta največ 250 gramov. Poleg tega ima gams v krvi štirikrat do petkrat več rdečih krvničk, kot jih ima človek, zato lažje prenaša napore. Nič čudnega, da velja za simbol hitrosti v gorskem okolju in je zmagovalec na najstrmejših poteh! Avtor literarnega dela: Thibault Marthi  Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Mojca Blažej Cirej  Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije            

Kot zelo varčna prebivalka New Yorka in vrhunska plezalka po drevesih ima siva veverica rada svojo hrano na varnem, čeprav jo shrani na različna mesta. Nima časa za pogovor, Centralni park je treba pospraviti. Mestni park v New Yorku je kot otoček zelenja v morju nebotičnikov. V njem se poleg ptic skrivajo tudi sive veverice. To je prizorišče naše zgodbe. Veverica je kraljica varčnosti. Hrano skriva po vsem gozdu, da bi jo imela v vsakem trenutku pri roki. Toda nikoli je ne shrani v svojem gnezdu. Tudi tu, v New Yorku, se drži tega pravila. Njeno vedenje hlastnega zbiranja je kot dolgoročno varčevanje. Ker pa pozabi, kje hrani svoje zaloge, nekatera semena vzkalijo in iz njih zrastejo mlade rastline. Ne da bi se zavedala, veverica posadi na stotine dreves po vsem gozdu! Kljub svoji naravi je prava mala vrtnarka! Spada med glodavce, ki živijo na drevesih. To pomeni, da so drevesne krošnje njeno življenjsko okolje. Ves čas je v gibanju, pri nabiranju hrane pa ji navdušenja zlepa ne zmanjka. Avtor literarnega dela: Thibault Marthi  Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Mojca Blažej Cirej  Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije             

Pikapolonico imenujemo božji volek, vendar je lahko tudi prava mala hudičevka. Pravijo, da prinaša srečo, čeprav ne nujno tudi sama sebi. Toda na to se požvižga! Dokler se zabava, ji vse ustreza! Z ovalno obliko in velikostjo med 3,5 in 5,5 milimetra so pikapolonice res majhne. Imajo tri pare nog in par kril za letenje ter elitre ali krilne pokrovke, ki jim služijo za zaščito. Prehranjujejo se večinoma z listnimi ušmi, vendar imajo rade tudi druge majhne živalce, še posebej, če so mehke, kot so pršice, kaparji in ličinke žuželk. Te lahko jedo brez omejitev, saj se same ne redijo. Pikapolonice iz družine polonic imajo lahko dve, pet, sedem, deset, štirinajst, dvaindvajset ali celo štiriindvajset pik, odvisno od vrste. In ne, število pik nima nič opraviti z njihovo starostjo, saj ta živalca redko živi več kot tri leta. Njena barva se lahko s starostjo spreminja, število pik pa ostaja enako. Avtorica literarnega dela: Alice Butaud  Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos  Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovno svetovanje: dr. Rudi Verovnik, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani          

Odkar njegova samica pričakuje mladiče, kojot lovi za dva. Ni lahko ujeti ježevca, če loviš sam, se počutiš premalo ljubljenega in te na cedilu pusti jazbec! Kojot je manjši in vitkejši od volka. Ima podolgovat gobec in bolj košat rep kot pes. Njegovi uhlji so široki in pokončni, kožuh je siv in rjavkast, oči ima rumene. Pri kojotih je družina zelo pomembna. Samec in samica ostaneta skupaj vse življenje in si delita brlog in ozemlje. Če imata mladiče, zanje skrbita oba od staršev. Kojot ima med vsemi predstavniki družine psov najbolj razširjen nabor oglašanj. Pozna najmanj enajst različnih oglašanj, s katerimi se sporazumeva, to je lahko klic za preplah, oglašanje ob podreditvi, spoznavanju, ob pozdravu ali zastraševanju … Najznačilnejše je oglašanje samotarskega kojota, ki opozarja nase druge kojote.Avtorica literarnega dela: Alice Butaud Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Papigi iz Brazilije odpada perje. Kljun tukana je preluknjan po vsej površini. Veliki hrošči so se spremenili v prah. V muzeju vlada panika. Majhni metulji ogrožajo muzejske zbirke. Preplah zaradi moljev! To so majhni požrešneži z velikanskim apetitom! Ti drobni sivo-beli metulji iz družine pravih moljev so neškodljivi. Škodo delajo njihove ličinke, majhne bele gosenice s črno glavo, ki jih je mogoče najti na stropih in v kotih sten. Ličinke hišnega molja se hranijo z oblačili, predvsem s tistimi živalskega izvora, kot sta volna in kašmir. Rade imajo temne kotičke. Najraje imajo obleke, lahko pa jih najdemo tudi pod preprogami ali v zavesah. Molje najdemo tudi v muzejih. Radi se sprehajajo naokoli, saj je tam vse, kar potrebujejo, da se počutijo kot v raju. Avtor literarnega dela: Gwénael David  Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos  Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovno svetovanje: dr. Rudi Verovnik, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani        

Ščuka je kot vojno orožje! Super plenilka, povsem prilagojena svojemu okolju: reki. Toda to, da se nikogar ne boji in ima skoraj sedemsto zob, še ne pomeni, da je njeno življenje dolga in mirna reka. Ščuka je podolgovata riba, s sploščenim gobcem in hrbtno plavutjo, pomaknjeno močno nazaj, je ozka kot nabodalo. Njeno telo je zelenkasto, na nekaterih mestih skoraj rumeno, posuto z belimi pegami in črtami. Popolnoma se zlije z rečno vodo in rastlinami, ki rastejo v njej. Ribiči radi z vabo lovijo ščuko, ker se ta močno upira, ko enkrat zagrabi za ribiško vrvico, pa tudi zato, ker ščuka ni navadna plenilka, je super plenilka. Nobena druga žival je ne lovi, zato je med rečnimi živalmi na vrhu prehranjevalne verige! Toda žal ji tudi na tem položaju ni lahko! Avtor literarnega dela: Gwénael David  Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Mojca Blažej Cirej  Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije           

Cvetlični lonček, pod katerim je lenaril enakonožni rak vrste navadni pasavček, je vrtnar prestavil na kamniti zid. Tu je izpostavljen sončni svetlobi, ki mu ne ustreza, zato je živalca v nevarnosti. Ali bo preživela sama, daleč stran od svojega ljubljenega komposta? Navadni pasavček ima škrgam podoben organ, to ga povezuje z njegovimi sorodniki morskimi raki, rakovicami in kozicami. Toda v resnici je ta enakonožni rakec nekaj posebnega, zvezda evolucije. Njegovi predniki so zapustili morje že pred davnimi časi, zato spada med kopenske rake. Te živalce imajo rade vlažne in temne prostore, zato jih lahko pogosto najdemo stisnjene skupaj pod kupi listja, pod drevesnim lubjem, v trohnečem lesu, v kupih kamenja ali celo v kleteh. Kaj tam počnejo? Njihovo zvijanje v kroglico je nekaj posebnega, tako kot je poseben tudi navadni pasavček. Avtorj literarnega dela: Gwénael David  Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos  Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovno svetovanje: dr. Rudi Verovnik, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani         

Prišel je trenutek, ko si mora mlada koala poiskati svoje bivališče. To ni preprosto, saj je ves čas zaspana, vsa drevesa so zasedena in ponoči nanjo prežijo plenilci. Je svetovna prvakinja v spanju. Spi dvajset ur na dan, celo več kot lenivec. S svojim čokatim telesom, velikim ploščatim nosom, kostanjevo rjavim in srebrnosivim kožuhom ter velikimi okroglimi uhlji, obraslimi z dolgimi belimi dlakami, je videti kot smešen medvedek. Živi v Avstraliji, v čudoviti pokrajini Modrega gorovja. Najdemo jo v evkaliptusovem gozdu, visoko v vrhovih dreves, nekaj deset metrov nad tlemi. Večino časa preživi v krošnjah tega tako imenovanega gozdnega pokrova. Zaradi svojega gostega kožuha je eden redkih sesalcev, ki živijo na drevesih in ne delajo gnezd. Koala se hrani samo z evkaliptusom: z njegovimi plodovi, popki, lubjem in zlasti z listi, vendar ne z vsemi! Dobro pazi, da poje le najstarejše liste, saj novi vsebujejo preveč strupenih snovi, ki so lahko zanjo usodni. Avtorica literarnega dela: Alice Butaud  Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos  Fonetičarka: Mateja Juričan Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije         

Udav, tihi lovec, ves dan drsi po džungli. Je velika in mišičasta kača. In samo zato, ker skoraj nič ne sliši, še ne pomeni, da se mu lahko smejimo. Prav nasprotno, je neprekosljiv plenilec, ki rad menja svojo kožo. Kljub svojemu veličastnemu videzu ima udav šibko točko: svoj sluh! Gluh je kot kamen! Ali bolje rečeno: kot kača. Kajti kače zaznavajo zvok drugače kot druga bitja. To je posledica njihove telesne zgradbe. Struktura njihove spodnje čeljustnice, sestavljene iz več členov, je tako nenavadna, da se je zato spremenilo njihovo notranje uho. Ta mogočni luskar tehta približno dvajset kilogramov. Kljub temu se neslišno plazi po tleh in se popolnoma zlije z okolico. To je odlično za lov v tišini, ki jo potrebuje. Kako nenavadno, saj je skoraj gluh! Avtor literarnega dela: Thibault Marthi  Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos  Fonetičarka: Mateja Juričan            

Osa ne sme izgubljati časa, nahraniti mora deset tisoč ust. Napoti se na piknik ljudi, kjer jo čaka visokoleteča naloga, izmakniti mora pršut! Zvesta je svoji kraljici matici, ki je ustvarila osnovo za osje gnezdo. Sprva v osirju ni bilo veliko os, toda z izleganjem vedno novih jajčec v njem živi zelo velika družina, v kateri ima vsaka osa svojo nalogo. Matice izlegajo jajčeca, iz katerih se razvijejo delavke, ki nabirajo hrano, pa tudi troti in nove matice. Vsaka osa ima torej točno določeno nalogo. Za vrsto navadna osa pravimo, da je koristoljubna že po naravi. Zaradi dobre organizacije življenje v osji skupnosti poteka nemoteno in je dober primer evsocialnosti. Bistvenega pomena je vloga os delavk, saj te hranijo ličinke. Avtor literarnega dela: Thibault Marthi Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan

Kdo pravi, da imajo zajci lagodno življenje? Da mislijo samo na grizljanje detelje in razmnoževanje? Dobrodošli v poskočnem življenju zajklje. Zajca včasih zamenjamo z njegovim sorodnikom kuncem. Z rjavkastim kožuhom in svetlo barvo trebuha sta si obe dolgouhi živali zelo podobni. Vendar obstajajo očitne razlike, ki ne dopuščajo dvomov. Zajec je vitkejši in ima dolge noge in uhlje, ki lahko zrastejo do štirinajst centimetrov, njihovi robovi pa so vedno obarvani črno. Kunec je manjši, visok je od štirideset do petdeset centimetrov in je redko težji od dveh kilogramov. Poleg tega so zajci zelo vzdržljivi tekači, ki lahko dosežejo hitrost 65 kilometrov na uro, kunci pa lahko hitro tečejo le kratek čas. Toda kaj ima s tem opraviti zajklja v zgodbi? Odgovor se skriva v Zverinicah, sicer bi bilo preveč enostavno! Avtor literarnega dela: Gwénael David Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Katarina Minatti Fonetičarka: Mateja Juričan

Kmalu se bo zdanilo. Velika podlasica, izkušena lovka, bo morala preživeti nov dan med plenilci in hkrati zmagati v bitkah za zavetje! Velika podlasica ali hermelin je majhna mesojeda žival, ki spada v družino kun, njena pojava je elegantna, kožuh pa zelo cenjen. Predstavlja simbol Bretanje, francoske pokrajine, v srednjem veku so jo imeli tudi za hišnega ljubljenčka. Živi v hladnejših območjih ali gorskih pokrajinah nad tisoč metri nadmorske višine, predvsem v Evropi. Življenje tega sesalca se razlikuje glede na letni čas, pozimi je dejaven ponoči, poleti pa predvsem podnevi. Lahko se postavi na zadnje noge, še posebno, kadar je na preži. Zelo dobro pleza in tudi plava. Ob nevarnosti se rezko oglaša, to naj bi pregnalo sovražnika. Med spanjem se, zato da ohrani toploto, zvije v klobčič in položi glavo na svoj rep. Ko zverinica sreča gospoda človeka, se splete lepa zgodba. Avtor literarnega dela: Thibault Marthi Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan

Plavati proti toku reke mimo največjih plenilcev? To je poslanstvo lososa, športnega zvezdnika med ribami. Losos je nenavadna riba, ena redkih, ki se odloči spremeniti svoje življenje, ko odraste. Odpove se mirnemu življenju v slanih in hladnih vodah Atlantskega in Tihega oceana. Zdaj je dovolj zrel, da lahko z močnimi mišicami začne veliko potovanje: plavanje po reki navzgor! To dejstvo je znano, vendar ga ne razumemo povsem, zakaj bi plavali proti toku reke? Ali ne bi bilo enostavneje plavati s tokom, po reki navzdol? Toda losos mora izpolniti posebno nalogo. Poslušajmo – katero! Avtor literarnega dela: Thibault Marthi Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorica: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan