DiscoverStrašno hudi
Strašno hudi
Claim Ownership

Strašno hudi

Author: Klara Škrinjar, Maja Čakarić

Subscribed: 90Played: 1,179
Share

Description

O takšnih, ki ustvarjajo presežke ... in navdihe ... in predvsem strašno hude zgodbe.
64 Episodes
Reverse
Samo v dokumentarnih filmih občasno vidiš povsem prazne ulice, galerije in muzeje. Kakšen čarobni prah uporabijo producenti, da jim uspe prepričati direktorje ali župane, ne povedo. Je pa letos postalo jasno, da je lahko pri praznenju enako »učinkovit« tudi virus.Sars-cov-2 je tako izpraznil vedno buhteči Rim. Kako se znajti v praznini, a v njej naposled videti vse kaj drugega kot nič, je spomladi izkušal tudi gledališki igralec, prevajalec in novinar, dopisnik Radiotelevizije Slovenija iz Italije in Vatikana, Janko Petrovec.Kar je takrat videl in o čemer je razmišljal, je najprej objavljal na svojem facebook profilu, nato pa zbral v knjigo Karantena. Rim, ki je sredi poletja izšla pri založbi Goga.V pogovoru smo se vrnili v zgodnjo pomlad, ko se je v praznino budil Rim in Janko z njim. Kako je to, vemo tudi pri nas, saj smo jo uspeli dodobra spoznati, le da je bila nekoliko drugačnega okusa. Da ga še nekaj časa ne bomo pozabili, je pa tudi jasno. Smo pa z Jankom poskusili razmisliti tudi, kakšen priokus bodo praznina in ostali covid-19 ukrepi pustili v prihodnosti.In čeprav bi se radi vsi čimprej razbremenili teže virusa, ni vse, s čimer se soočamo, povsem za odmet:»Opazil sem veliko izrazov solidarnosti. Verjamem, da je solidarnost pomembna kvaliteta, verjamem pa tudi, da je naporna. Človeštvo namreč usmerjata vrednoti premoči močnejšega in pomoči šibkejšemu. Kdor je močnejši, zdrav, sposoben, iznajdljiv, gre naprej že po naravnem zakonu. Imam pa tudi moralni zakon, ki veleva, da nikogar ne pustimo za seboj. Vreden si toliko, kot daš sebe drugim. Biti solidaren ni nekaj, kar pride samo po sebi, zato si moramo nenehno prizadevati. In biti ljudem v uteho.«Knjiga: Karantena. Rim
V podkastu bomo s sogovorniki vsak drugi mesec odpirali vrata v življenja ustvarjalcev in vstopali v njihove prostore in svetove, do katerih nepovabljeni praviloma ne moremo.In tako bomo glasove literarnih ustvarjalcev in ustvarjalk, ki imajo za seboj izjemno pisateljsko kilometrino in že dolgo dejavno soustvarjajo literarne pokrajine ter s svojimi glasovi bogatijo naš prostor, prenesli tudi med vas.Najprej pa h Kseniji Jus, ki svojega glasu ne prenaša le v poezijo, ampak ga izvablja tudi s petjem in na sploh družbenim delovanjem. Je članica Ženskega pevskega zbora Kombinat, sicer pa tudi članica društva Slovenskih pisateljev, slovenskega centra PEN in Sindikata glasbenikov Slovenije. Za svoje delo je leta 2015 prejela literarno nagrado Mira.Ksenija Jus pa je tudi avtorica glasbe, ki bo v bodoče spremljala serijo podkastov.V njem smo se sprehodili med velikani umetnosti, na katerih ramenih sama sedi, ugotavljali smo, kako dlje se zaradi tega vidi, kdo sploh so tisti, na katere se je lahko v svojem ustvarjalnem procesu naslanjala in kako ključni sopotniki so. Obenem pa smo premišljevali tudi o tem, ali bi bilo dobro katere identitetne glasove še okrepiti in na kakšno jakost.
Živimo na bledi modri piki. Ta pika je seveda naša Zemlja. Bleda pa ni zato, ker bi bila slabokrvna, tako meglena in v slabi resoluciji je bila videti na fotografiji, ki jo je pred 30 leti in šest milijard kilometrov stran posnela vesoljska sonda Voyager, preden se je nato obrnila stran in zapustila naš sončev sistem.Bolj kot bleda pa je modra. In predvsem je ta pika naš dom. Drugega nimamo in zakaj bi ga sploh zapuščali in iskali novega, čeprav bi bilo v njem tu in tam dobro kaj obnoviti ter popraviti, ker v njem kaj »pušča«, kak del je nalomljen ali pa visi s tečajev …Ljudje nismo vedno najboljši gospodarji. Sedem in še nekaj milijard ljudi, ki skupaj živimo pod skupno streho atmosfere, težko pripraviš do tega, da bi bili vestni prav na vsakem koraku. Sploh ker je takšen prostor, kakršen je naš planet, tako neobvladljiv. Kar pa ne pomeni, da se ni vredno potruditi. Toliko bolj, ker je treba okoljsko krizo nekako zagrabiti za roge in jo, rahlo podivjano, kot je videti, nekako umiriti.Dobra novica je, da nekateri med nami to poskušajo storiti. Najprej pa moramo krizo tudi razumeti. Vzroke zanjo in njene posledice.Po poti dobrih ali pa vsaj spodbudnih novic sta stopala novinar Boštjan Videmšek in fotograf Matjaž Krivic. Vedela sta, da ne bo kratka. In to še vedno vesta, ker nista prehodila vse.To poletje je pri založbi UMco izšla njuna knjiga Plan B, pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti.—-Boštjan Videmšek je v preteklosti za številne medije v Sloveniji in po svetu poročal s kriznih in vojnih žarišč na Balkanu, Bližnjem Vzhodu, v afriških državah in vse bolj ugotavljal, da se v ozadju kot vzrok marsikaterega globalnega problema skrivajo in vse bolj jasno in glasno izražajo podnebne spremembe.Je avtor knjig Vojna terorja: 10 let po 11. Septembru (2011), Upor: Arabska pomlad in evropska jesen (2013), Na begu (2016), Ultrablues (2014), Dispatches from the Frontlines of Humanity: A Book of Reportage (2019). Za knjigo Plan B, pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti, je stopil na teren, ki mu je bil sicer neznan, a si ga zlagoma udomačuje.
Skoraj dokončan rokopis takrat še zapornika Felixa Plohla je urednik Urban Volk v roke dobil lani. In tako kot vsaka, je bila tudi ta zgodba zase.Kot je povedal v podkastu, je le pri redkokateri tako soudeležen, kot je bil pri nastajanju tega biografskega romana. Bil je pravzaprav zadnji člen v verigi. S Plohlom (in tudi drugimi zaporniki) je pred tem v zaporu sodeloval že mentor Lenart Zajc in eno zgodbo pripravil za objavo, nato je delo predal Volku.Kako se lotiti takšnega zalogaja? Počasi. Material je bilo treba organizirati v smiselno celoto, avtor pa je moral napisati še dve besedili, ki sta vse povezali v biografski roman. Že lani je bil tudi obljavljen. Naslov: Vsi moji grehi.V njem Plohl pelje bralca po poti svojih grehov in z njim prehodimo dolgo pot. Od Bihaća, kjer je bil rojen, do Kanade, od koder so ga deportirala, pa do Mehika in Amerike, kamor je hotel pobegniti. Tam je ne nazadnje živel več let in tudi veliko doživel.Volk se mora kot urednik gledati skozi oči pisatelja, ves čas pa lahko pri tem prevprašuje tudi svojo moralno pozicijo. To pomeni, da je tudi tokrat premišljeval o prizadevanju, da bi svet postal boljši, kot je ta, ki ga knjiga predstavlja. “Menim pa, da ni naloga literature, da svet izboljšuje.”Pomembno se mu zdi, da je v literarnem svetu treba vztrajati, da bi tovrstne izkušnje prišle do glasu, bile literarno ubesedene in bile tudi slišane med bralci. Ko se potopiš vanjo, stopiš tudi v prostor, kjer vidiš avtorjeve pomisleke, raznolike argumente za in proti, iskanje razlogov, zakaj se na katero pot podati.Čeprav se bralčeve poti ne križajo s takšnimi, po kakršnih je hodil Plohl, to pomeni, da naša življenja ne križajo, je dragoceno spoznati, kako je v dobrem in v slabem biti del kriminalnega podzemlja oziroma živeti ulico, geto, zapore in živeti nasilje. V grehu. In to brez olepševanja.
Zvezdana Novaković

Zvezdana Novaković

2020-08-1031:59

Performerka, pevka, harfistka.—-Odpreš umetniško malho, vanjo spraviš drobtine in tudi cele kose preteklosti z različnih koncev sveta, jih varno preneseš v sedanjost in razviješ tako, da z nami ostanejo še dolgo ostanejo.Takšno malho si je že v otroštvu na ramena oprtala Strašno huda performerka, pevka in harfistka Zvezdana Novaković.Njeno orodje je tako predvsem njeno telo. Glasilke, trebušna prepona in instrumenti pa so pripomočki, s katerimi na plano izvabi svoj glas, z njim pa tudi dediščino našega ožjega in širšega prostora.Ko jo poslušaš, se ti celo zdi, da ima nadnaravno moč. Kar ne bi presenetilo. Ne nazadnje je še Svetlana Makarovič, ki je skoraj bolj kot kdor koli drug pri nas zlita z ljudsko pesniško tradicijo, rekla, da Zvezdana preprosto ni človek, da je ena sama halucinacija.Že ko jo prvič slišiš, dobro veš, kaj je s tem mislila. Je pa res, da je Zvezdana hkrati z nogami tudi čvrsto na tleh. Vsaj, ko sva bili v njenem studiu, je nisva videli lebdeti. Sva bili pa zato midve malo v zraku.Kako ji uspe, da te dvigne, čeprav se ti vseeno zdi, da medtem vendarle sediš na stolu? Ni pomemben najlepši glas na svetu, ne najbolj širno znanje, ampak tvoje sporočilo in kako ga preneseš drugim. »Magija je v iskrenosti,« pravi.Pa to ne velja le za glasbo in le zanjo, takšna čarovnija lahko pride prav vsakomur naproti, ko enkrat izbere pot, po kateri namerava hoditi z odprtimi očmi prišpičenimi ušesi.
V čisto pravi pravljici bi najprej prečkali devet gora in nato še devet voda, tokrat pa smo do svoje postojanke, mesta Q, prispeli brez kakršnega koli napora. Res pa je, da se je pot takrat šele začela. Mesta Q na našem planetu ni, toda če bi povezali namige iz knjige, bi lahko upravičeno trdili, da obstaja v Pakistanu.Toda v tej zgodbi nič ni tako, kakor se zdi, a hkrati tudi je. Drugače niti ne more biti, če je v roman vtkana sled magije oziroma, natančneje, magičnega realizma, ki ga skrbno dozira roka britansko-indijskega avtorja Salmana Rushdija.Naš vodnik po mestu Q in romanu Sram (ang. Shame, izšel 1983) je pesnik, pisatelj, esejist, profesor na medicinski fakulteti, pa tudi specialist klinične mikrobiologije in imunologije, Alojz Ihan.Imunolog pa je po poklicu tudi osrednja oseba Rushdijevega romana. In Omar Hajam je tisti, ki je bil bil rojen v mestu Q, v tamkajšnji palači, kjer so živele tri sestre. Vse tri so si želele otroka, vse skupaj so ga tudi dobile, a enega samega, enega skupnega. Hajam je tako postal sin trem mamam. Zanje je bil kot ptiček v zlati kletki: živel je v neskončno veliki palači, a tako, kot so bile nekoč same, izoliran od vsega sveta.Sram tisočerih obrazov je rdeča nit romana, kaže pa se tudi v svoji negaciji, kot antisram. Sestre so sram čutile, ker so bile ujetnice svojega očeta. »Ne gre za sram, ki bi bil posledica moralnega prekrška, ampak je posledica stanja,« pripoveduje Ihan. Sestre so bile ujete v nekakšen stockholmski objem svojega očeta in tako ločene od okolice, tistim, ki te gledajo z druge strani, pa nikakor ne moreš razložiti, da ji pravzaprav pripadaš, zato se od njih še bolj ograjuješ.Hajama pa ni smelo biti sram. Zato so ga tri sestre, tri njegove mame vzgajale v človeka, ki ve, da si lahko vse dovoli, zato v romanu predstavlja vzor brezsramnosti. »Vzame si tisto, kar mu prinese življenje. Raje tisto, kar je bolje, kot ono, kar je slabše, in raje več kot manj. Za nič mu ni nerodno oziroma ni ga sram.«Med pobiranjem najboljših sadežev življenja se izolira tudi navznoter, zapre se vase, obenem pa mu ni tuja nobena moralna prepreka, ko v grabljenju za več in še več stopa po vse višjih oprimkih hierarhične lestvice tamkajšnje družbe.Kako nizko pade, kdor tako visoko leta, pa prisluhnite v podkastu.—-Alojz Ihan je izdal šest pesniških zbirk, štiri romane, tri esejistične zbirke, za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi tudi nagrado Prešernovega sklada (1986). Pri založbi Beletrina je izšlo pet njegovih knjig: Romanje za dva … in psa, Deset božjih zapovedi, Državljanski eseji, Slike z razstave, Čas nesmrtnosti - smrt v dobi bionike.V teh mesecih je močno vpet v preprečevanje širjenja novega koronavirusa, zato so romani, kakršen je Sram, »zdravilni«. »Ko vidiš, da naključja ne preobračajo življenj le v knjigah, ti čedalje blj postaja jasno, da si del sveta, ki je bil tako ali tako vedno naključen,« pravi Ihan.
Timotej Turk Dermastia

Timotej Turk Dermastia

2020-07-2028:34

Biolog, ki z mikroskopom preučuje največjo biološko tovarno na našem planetu.—-Tako mini, a hkrati tako mega. Fitoplankton je tako majhen, da se ga s prostim očesom komaj vidi, a hkrati tako izjemno velik, da učinek njegovega dela ohranja pri življenju ves planet in vse nas na njem.Ko drobceni rastlinski planktoni usklajeno delujejo skupaj, posrkajo polovico vsega ogljikovega dioksida in ustvarijo ravno toliko kisika na našem planetu, da je videti, kot da ustvarjajo največjo tovarno na svetu. Ne samo največjo, tudi takšno z najbolj biološkimi izpusti.Fitoplankoton je že sam po sebi strašno hud, ker pa je večinoma resno posvečen svojemu delu in ima bolj malo prostega časa, če sploh kaj, sva k pogovoru raje povabili strašno hudega biologa Timoteja Turka Dermastio, ki jih znanstveno preučuje na morski biološki postaji Nacionalnega instituta za biologijo.Kako fascinanten je fitoplankton, je Timotej počasi spoznaval med svojim študijem. Najprej je šel v Avstralijo, kjer je pomagalo, da je bil dobesedno obkrožen z morjem, potem pa je študij nadaljeval še na Škotskem, v še eni pomorski deželi, na programu upravljanja z morskimi viri.Ugotovil je, da so v tem zgodovinskem trenutku rastlinski planktoni eni izmed najpomembnejših geo in beogeokemičnih elementov, a ga izjemno slabo poznamo. Ne vemo do zadnje pike natančno, kako se razmnožuje, kakšne vse so njegove funkcije in s tem razsežnosti njegovega delovanja, čeprav so znanstveniki doslej odkrili vsaj deset tisoč vrst fitoplanktona.V podkastu smo s Timotejem pogledali med tiste, ki so toksični, čeprav ne zato, ker bi bili zanalašč zlobni, pa tudi tiste, ki se ponoči tako svetijo, da je videti, kot da se je celo nam znano ozvezdje potopilo v morje. Razmišljali pa smo tudi o ribah našega Jadrana, o vplivih ekoloških katastrof na naš ekosistem in o tem, zakaj je pomembno govoriti o znanosti ter kako to početi.Timotej je sicer zadnji zmagovalec Znanstvenega slama, ukvarja se še z gledališčem in, ko je morje dovolj blizu, vetrovi pa ugodni, tudi s surfanjem.
Žiga Divjak

Žiga Divjak

2020-07-0233:36

Vasja Badalič

Vasja Badalič

2020-06-1531:11

Mojstrovina
ÉDOUARD LOUIS: Opraviti z Eddyjem
Prav na kratko se zgodbe ne da povzeti, tudi na dolgo ni enostavno. Načeloma nas pelje v čase, ko Nezemljani med kulturno revolucijo obiščejo Kitajsko. Toda to je le okrušek, siže je precej bolj kompleksen, toliko bolj, če moraš ob branju spremljati še približno 150 romanesknih oseb. Preden roman tudi sami vzamete v roke, se lahko naslonimo vsaj na povzetek Georgea R.R. Martina, avtorja Igre prestolov. Trilogijo je označil za prelomno. Liu po njegovem prepričljivo razmisli, kako daleč lahko sežejo znanost in filozofija, politika in zgodovina ter teorije zarote in kozmologija. Ob branju knjige se zdi, kot da se kralji in vladarji iz časov zahodne in kitajske zgodovine družijo v svetu, ki spominja na sanjsko igro, medtem ko “resničnost” naseljujejo policaji in fiziki, ki se spopadajo z zarotami globalnih razsežnosti, z umori, za nameček pa še z invazijo Nezemljanov.
Najbrž se ne da več spregledati, da iz zemlje že kar pospešeno lezejo prvi znanilci pomladi. Prav v tem času pa bi pa na plano počasi že lahko stopali tudi znanilci v človeški podobi - kolesarji. Toda tudi njih krizni ukrepi zdaj bolj zadržujejo v stanovanjih. Obstaja pa kolesar, ki ukrepom in tudi virusom brez težav kljubuje. To je Kolesar z veliko začetnico in je ravno dobro zavil iz tiskarne in se zapodil na police knjigarn. Na papir ga je zlil navdušen motorist in seveda kolesar, sicer bivši kinooperater, zdaj pa novinar ter avtor satiričnih Zapiskov iz močvirja na Valu 202 Marko Radmilovič. Je tudi avtor filmov, nastalih pod streho produkcijske hiše Kino Svečina, in prejemnik Ježkove nagrade. Njegov Kolesar pa nikakor ni zgodba o užitkih ob spomladanski rekreaciji, pač pa je kriminalni roman, ki je zasidran v slovenski sedanjosti, v kateri pa še vedno diha preteklost. Umor nam odpre posebno poglavje iz obdobja druge svetovne vojne, iz čas, ki le ni bil tako črnobel, kot se nam skoraj 80 let pozneje dozdeva, da je bil. »Prav možno je, da se niso vsi talci pred puško postavili z junaškim srcem in da si je kateri svobodo kupil tako, da je pomagal nemškemu sovražniku. Niso bili vsi junaki in niso bili vsi zločinci,« pojasnjuje avtor. Kako je sivine človeškega značaja predstavil v romanu, prisluhnite v podkastu z Markom Radmilovičem.
Timon Šturbej

Timon Šturbej

2020-03-1119:00

Posledice - predfilm
Po dobre zgodbe se da zaviti tudi na družbena omrežja. Po dobre in kratke. Po dobre in z domišljijsko pregneteno zgodovino. Po dobre in z dnevnimi impresijami. Po dobre in z ljubeznijo do Fjodorja. Pa tudi z ljubeznijo do (visoke) mode. Po dobre in hudomušne. Po dobre in roza. Po dobre in takšne, ki s težo obremenijo ramena in glavo. Po dobre in z ambivalentnim odnosom do kreditne kartice. Takšne vinjete na svojem facebook računu objavlja pisateljica in dramaturginja Eva Mahkovic. Lani jih je zajela v knjigo Na tak dan najbolj trpi mastercard. Dan je praviloma že za njo, ko odpre svoj facebook, kje jo čaka prazna objava z avtomatiziranim sporočilom: »O čem razmišljaš, Eva?« O čem torej razmišlja Eva, ko začne pisati. Ponavadi jo dan ali več grize kakšna misel, opazka o svetu, pogovor, ki ga je po naključju slišala na kavi .... Gnete pa tudi zgodbe o angleških kraljih in kraljicah, raznolikih svetnicah in drugi osebah, ki so krojile našo zgodovino. Z njih spiha prah, jih vzame za svoje in jih vrača v življenje. Čeprav so vinjetni zapisi zgodbe o drugih in njej sami, pa Kako pa zasije mastercard, ki je zajet v naslov Evine knjige? Med drugim je preprost, a težek simbol našega časa. Uresničuje želje in ustvarja nove. Tudi če denarja nimaš, ga imaš. Kot bi ga potegnil iz čarodejevega klobuka. Odnos do kreditne kartice ni dosti drugačen odnosu do facebooka, raznolikih produktov našega časa, sebe. Ali ljubiš ali sovražiš. Eva Mahkovic je pisateljica in dramaturginja, zaposlena v MGL. Je avtorica dramskega besedila Bobby in Boris, njene Mlade kraljice pa so bile tudi že postavljene na oder. Lani je izdala dve knjigi, ki ste pred tem nastajali na spletu: Vinjete Straholjubca, ki so izšle kot risoroman, so postale Knjiga leta, in Na tak dan najbolj trpi mastercard, v katere je zajele objave na facebooku med decembrom 2016 in aprilom 2019.
Emilija Stojmenova Duh

Emilija Stojmenova Duh

2020-02-0421:12

Zadekani do vratu in še višje, vse tja do ušes, sva na sicer prav spodobno sončen januarski dan pozvonili ob vratih, kjer je pisalo Slapšak. Če nama je bilo takrat za silo že toplo, nama je bilo jasno, da bo v kratkem postalo še topleje. Pa ne samo zato, ker sva prišli v prijetno ogreto stanovanje k Svetlani Slapšak, antropologinji antičnih svetov, pač pa, ker smo se dogovorile, da bomo imele opraviti z volno. Ne, nismo pletle, ne nazadnje dve od treh teh ročnih veščin do zdaj še nista osvojili, ampak ker je Volna in telo knjiga, ki jo objavila ob izteku lanskega leta. Ni pa je začrtala kot še enega antropološkega dela in pri tem načrtovala, da se bo sprehodila čez raznolike kulture in njihove načine rabe volne, pisala jo je asociativno. V pogovoru smo klobčič volne začele odvijati kar daleč nazaj, pri Penelopi, Odiseju in Hegeso, potem pa pustili rdeči niti, da nas je čez zgodovino peljala naokrog v raznolike prostore, kjer je volna puščala svoje sledove. Ustavile smo se tudi ob idrijskih čipkah in računalniškem vezju (hja, še ena asociacija na volno in tkanje).
S prav posebnim razlogom sva pred mikrofon ponovno povabili pianista in skladetelja Tineta Grgureviča Bowraina, ker je pravkar ušpičil nekaj novega. Kaj natanko, bo jasno v petek, ko bo na odru Kina Šiška predstavil glasbeni projekt 2020 Seconds(A)Live. On in še 12 glasbenikov. Mi pa smo se pred tem pogovarjali o samoti in povezovanju z ljudmi, naključnih glasbenih srečanjih, ki ti obrnejo glavo in obrodijo nepričakovane sadove, Južni Afriki in še čem … Obenem ponovno predvajava tudi podkast z Bowrainom iz prve sezone Strašno hudih.
loading
Comments 
Download from Google Play
Download from App Store