Smrt otroka. Kako preboleti nekaj tako grozljivega, končnega, nepojmljivega, najhujšo nočno moro vsakega starša, ki brezpogojno ljubi? Doris Kukovičič je začela preminulemu sinu Maticu, ki ga je zgolj pol leta po dopolnjenem osemnajstem letu izgubila zaradi raka, pisati pisma. Na e-naslov matic@heaven4ever.sky je »poslala« več kot sto zapisov, v katerih je dala prosto pot vsem čustvom, s katerimi se je srečala na poti sprejemanja nesprejemljivega, se spominjala lepih trenutkov s sinom, mu poročala o svojem vsakdanjem življenju in o tem, kako se znova uči živeti. Ravno skozi proces pisanja so se odgovori na vprašanja, kot so »Kako naprej?«, »Kdo sem, če nisem več Matičeva mami?«, »Kako preživeti trenutke, ko kruto spoznanje ponovno udari na površje?«, »Lahko po čem takšnem še ljubim življenje?«, postopoma razjasnili sami od sebe. Po sortiranju, urejanju in izbiranju najmočnejših pisem je nastalo pretresljivo avtobiografsko delo, dokument individualne bolečine neke matere, ki nagovarja vse, ki so se kadarkoli soočili z izgubo, hkrati pa postavlja tudi edinstven spomenik mlademu, prezgodaj ugaslemu življenju.