Osrednji roman velikega francoskega realista pripoveduje zgodbo o razgradnji tradicionalnih družinskih vezi v kontekstu industrijske revolucije, ki je Francijo pretresla v prvi tretjini 19. stoletja

Literarna zgodovina šteje Očeta Goriota za osrednji roman Honoréja de Balzaca. Ta pa seveda že dolgo velja za nespornega klasika ne le francoske ampak kar svetovne književnosti. A, priznajmo, leta 2025 ne manjka dvomljivih, kritičnih glasov, ki opozarjajo, da je koncept železnega kanona svetovne literature pravzaprav hudo vprašljiv, nemara celo škodljiv, da je tam pač vse preveč prostora za knjige, ki so jih napisali mrtvi, beli, heteroseksualni moški, in komaj kaj ali celo prav nič za dela, ki so jih ustvarili vsi drugi.

Zato se moramo zdaj, ko je pod založniškim okriljem Mladinske knjige izšel nov slovenski prevod Očeta Goriota – zanj je poskrbela priznana, tudi s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčana prevajalka Saša Jerele –, menda najprej vprašati, ali je Balzac resnično vreden oznake »klasik«, oznake, ki slej ko prej pomeni, da si pozabe njegove literature kratko malo ne moremo privoščiti? – Po odgovor smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili k pisateljici in predavateljici francoske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, Katarini Marinčič, ki je novi izdaji Očeta Goriota pripisala spremno besedo.

Foto: Goran Dekleva