Odprava tlačanstva, gradnja železnic in tovarn ter vzpon kapitalističnega gospodarskega sistema so sredi 19. stoletja vzpostavili čisto nov svet, ki ga naši predniki niso dobro razumeli. Kako so odgovorili na ta pretres?

Ko se razgledujemo po današnjem svetu, ko se soočamo s trojnim primežem planetarnega ekološkega kolapsa, zaostrenih geopolitičnih nestabilnosti in digitalne revolucije, se nam kaj lahko zazdi, da se svet pred našimi očmi obrača na glavo, da stare gotovosti kratko malo ne veljajo več in da je edino, kar je mogoče z zanesljivostjo reči o prihodnosti, to, da je črna. Pa vendar nam zaradi tega še ni nujno treba podleči tesnobi, malodušju ali kar grozi. Zgodovina nam namreč dovolj jasno kaže, da se je svet tudi že kdaj prej radikalno preobrazil, pa so v zagatnem položaju naši predniki vendarle našli nova trdna tla pod nogami.

Enemu takemu, dovolj kompetentnemu in torej tudi up zbujajočemu primeru soočanja s kar najbolj korenitimi družbenimi spremembami smo se posvetili v Sledeh časa 30. junija in 7. julija 2024. V zaporednih dveh oddajah smo namreč razmišljali o pretresih, s katerimi smo se Slovenci soočali v drugi polovici 19. stoletja, o odgovorih, ki smo jih takrat poiskali, in o ključni vlogi, ki jo je v tem kontekstu – nemara kontraintuitivno – odigrala slovenska duhovščina. Pri vsem tem nam je bil v pomoč izvrsten poznavalec tega obdobja, antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.

 

foto: Južna železnica je povezovala Dunaj s Trstom in je bistveno pripomogla k industrializaciji ter modernizaciji Habsburškega cesarstva; na sliki vidimo Borovniški viadukt, kakor ga je leta 1857 upodobil Johann Varrone