Herzlich willkommen zur heutigen Sendung von Vive l’Europe!, in der wir uns mit einer der grundlegenden Politiken der Europäischen Union befassen – der Kohäsionspolitik. Die Kohäsionspolitik versucht, eine der Grundideen der Europäischen Union zu verwirklichen: dass alle Regionen, alle Gemeinschaften und alle Bürger:innen, unabhängig davon, wo sie in der Union leben, die gleichen Chancen auf Entwicklung und Lebensqualität haben.

Die Kohäsionspolitik ist der größte Investitionsmechanismus der EU und eine der wichtigsten Ausdrucksformen der europäischen Solidarität. Sie zielt darauf ab, die Entwicklungsunterschiede zwischen den einzelnen Regionen und Bürger:innen zu verringern. Mit ihrer Hilfe soll Europa ausgewogener, wettbewerbsfähiger und integrativer werden.

Im Budgetzeitraum 2021–2027 sind für die Kohäsionspolitik rund 392 Milliarden Euro vorgesehen, was fast 30 % des gesamten EU-Haushalts entspricht – also fast jeder dritte Euro aus europäischen Mitteln. Dies zeigt deutlich, dass es sich um eine der wichtigsten und finanziell umfangreichsten Politiken der Europäischen Union handelt.

Sredstva za izvajanje kohezijske politike so zaenkrat razdeljena v tri glavne sklade:

• Evropski sklad za regionalni razvoj (ERDF), ki podpira naložbe v infrastrukturo, inovacije in trajnostni razvoj,


• Evropski socialni sklad Plus (ESF+), namenjen spodbujanju zaposlovanja, izobraževanja in socialne vključenosti,


• ter Kohezijski sklad (Cohesion Fund), ki financira velike okoljske in prometne projekte v državah članicah, katerih bruto nacionalni dohodek je nižji od 90 % povprečja EU.

Pomemben instrument kohezijske politike je program Interreg, ki spodbuja čezmejno, transnacionalno in medregionalno sodelovanje med regijami in državami. Interreg je namenjen temu, da bi meje postale območja povezovanja in ne ločevanja – podpira skupne projekte občin, podjetij, raziskovalnih institucij in lokalnih skupnosti na obeh straneh meje. Prizadeva si zasledovati cilje, kot so enakomerna rast, socialna vključenost in teritorialna povezanost na obmejnih območjih, kjer so razvojni izzivi veliki in razlike med državami očitne, kar vpliva na življenja ljudi v obmejnih regijah. Razlike v življenjih ljudi na obmejnih regijah so tudi tiste, ki najbolj očitno kažejo na neenakosti znotraj EU.

Za Avstrijo velja zanimiv podatek: obmejna območja zajemajo približno 51 % površine države in tam živi približno 36 % prebivalstva. To pomeni, da je več kot tretjina prebivalcev Avstrije vezana na regije, ki imajo specifične izzive, denimo mobilnost, infrastruktura, dostop do storitev in čezmejno sodelovanje. To lahko prinaša priložnosti, a hkrati tudi izzive.

Z mano je slovenski evropski poslanec Matjaž Nemec, član Skupine socialistov in demokratov. Evropski poslanec je od maja 2022, prej pa je bil poslanec v slovenskem Državnem zboru, kjer je med letoma 2018 in 2022 opravljal funkcijo predsednika Državnega zbora. V EP je član Odpora za proračun in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, podpredsednik Delegacije za odnose s Palestino, namestnik v Odboru za zunanje zadeve. V svojem delu se redno posveča vprašanjem čezmejnega sodelovanja, regionalnega razvoja in povezanosti obmejnih območij – torej temam, ki so v središču današnje oddaje.

Današnji pogovor z Matjažem Nemcem bo tekel o tem, kako kohezijska politika v resnici deluje, kako pomaga obmejnim območjem, katere težave ostajajo, in kaj prinaša naslednja finančna perspektiva.

V svojem delu se redno posveča vprašanjem čezmejnega sodelovanja, regionalnega razvoja in povezanosti obmejnih območij, torej temam, ki so v središču današnje oddaje. Matjaž Nemec. Danes torej govoriva o kohezijski politiki in pa o izzivih življenja ljudi na obmejnih območjih. Prav tako bova pozornost namenila tudi pripravi nove finančne perspektive, ki je po nekaterih napovedih in nekaterih predlogih močno zarezala prav v kohezijski sklad. Govorila bova torej o posledicah. Govorila bova o trenutnem stanju. Kot omenjeno, si torej evropska kohezijska politika prizadeva k zagotavljanju enakih možnosti za vse Evropejce z različnimi mehanizmi. Za prebivalce na obmejnih območjih bi rekla, da je to še posebej relevantno tudi zaradi tega, ker se srečujejo s specifičnimi izzivi, hkrati pa je na obmejnih območjih tudi jasno, do kakšnih razlik med državljani različnih evropskih držav prihaja. Obmejne regije opisujemo pogosto tudi kot jedro Evrope, kot zgled in kot izziv. In znotraj Evropske unije po nekaterih ocenah obmejne regije zavzemajo štirideset odstotkov ozemlja in na njih živi trideset odstotkov prebivalstva. Gre torej za vprašanja, ki se neposredno dotikajo tretjine Evropejcev.

Evropska unija, takšna, kot ste si jo predstavljali očetje in matere te izjemne ideje, ki je v povojnem času kazala smer predvsem v obliki odmika od konfliktov in v smeri sodelovanja, prosperitete in spoštovanja med narodi, je projekt, ki je vselej zelo dinamičen in na generaciji sedanjih politikov je odločitev, ali si želimo več Evrope, ali si želimo manj Evrope. In ravno v tem mandatu Evropskega parlamenta se prvič postavlja resno pod vprašaj, kakšno Evropo si pravzaprav želimo. Ali si želimo bolj povezano Evropsko unijo, kjer bodo razlike ne samo na področju zakonodaje, ampak predvsem življenja, manjše? Ali pa bomo se vrnili v neko preteklost, v neko unijo močnih individualnih držav, kjer bomo po zgledu Združenih narodov sprejemali odločitve na deklarativni ravni.

Te težnjo po jačanju moči individualnih držav lahko opazimo tudi v predlogu finančnega načrta za obdobje 2028-2034. Nova struktura večletnega finančnega okvira bi združila več področij – od kohezijske politike do skupne kmetijske politike – v en sam, velik sklad, pri čemer bi bilo upravljanje virov in programov v rokah nacionalnih vlad. Kaj to po vašem pomeni za usodo kohezijske politike in evropske ideje.

Ravno v teh tednih poteka zelo pomembna razprava o naslednjem sedemletnem finančnem načrtu. To je tako imenovani MFF, kjer jasno opredeljuje v finančnem in zakonodajnem smislu politike za naslednje sedemletno obdobje. V tem predlogu, ki ga imamo na mizi, je jasno definirana ena ali druga Evropa. Torej, ali želimo dajati še več pristojnosti Evropski uniji, ali želimo dati še več pristojnosti samim posameznim državam članicam? Zakaj je to pomembno? Rekla sva, da je zelo pomembna tudi kohezija in v naslednjem sedemletnem planu se veliko jemlje področju kmetijstva. Veliko se jemlje področju kohezije, veliko se jemlje področju socialne varnosti in socialne kohezivnosti. Torej, to so vsi tisti elementi, ki so vezno tkivo med narodi, med državami in ki omogočajo razvoj tistim regijam ali državam, ki so nekoliko v zaostanku in posledično se postavlja vprašanje, ali bomo s takšnim početjem, ko jemljemo denar, razvojni denar, tistim regijam, ki so mogoče ekonomsko ali socialno šibkejše, ali s tem omogočamo notranji razkroj Evropske unije. Ne glede na zunanje izzive, ki jih imamo, torej tudi geostrateški in geopolitični torej.

Zato smo v enem zelo pomembnem obdobju. Potekajo zelo resne razprave. Žal imamo prvič v tej sestavi v Evropskem parlamentu izjemno močno komponento, nacionalnih politik, ki so kreirajo našo skupno prihodnost in te nacionalne politike. Danes se odražajo v drugi in tretji največji politični skupini Evropskega parlamenta in so dejansko lahko dejavnik razkola izjemne ideje in miru in spoštovanja med narodi, ki danes rečemo Evropska unija.

Obmejne regije imenujemo tudi jedro Evrope. Kohezijska politika, ki se osredotoča na enake možnosti za vse državljane in evropska ideja, ki temelji na skupni identiteti in povezovanju ter sodelovanju med narodi lahko močno koristita prav obmejnim območjem, saj so ta stična točka kultur. Hkrati pa prav obmejna območja kažejo na neenakosti med različnimi državami v EU, tako zakonodajne, socialne, infrastrukturne. Slednje vpliva na življenja ljudi in jim predstavlja izzive, denimo ob dnevnih migracijah.

V evropskem kontekstu največ slišimo o varnostnih grožnjah, ki prihajajo iz zunanjih regij, konkretno iz vzhoda, po drugi strani se pa vse manj govori o tem, da je lahko največja grožnja niti ne zunanja, ampak notranja, kajti z umikanjem teh sredstev, ki so ključno pripomogla k uravnavanju razlik, ki so med državami ali med regijami, so bila sredstva odvzeta in zato se mi zdi ta tema, v katero, o kateri se pogovarjava, skorajda ključna za obstoj Evropske unije ali pa ključna za izbiro poti, ki si jo bomo sami izbrali. Evropska unija se odloča tudi za geografsko integracijo za širitev na Balkan in celo na sever. Istočasno, ko govorimo o tem, moramo govoriti tudi o drugi integraciji, o vsebinski integraciji. Zakaj se Evropska unija ne ukvarja konkretneje z vprašanjem stanovanjske problematike? Zakaj se Evropska unija ne ukvarja s težavami, obmejnega pasu? Zakaj se Evropska unija ne ukvarja z vprašanjem zdravstvenih sistemov, kljub temu, da sedaj nima pristojnosti? Ampak to so pomembne stvari za ljudi, da imajo dostop do javnega varnega zdravstva, dostopnega, kakovostnega. Taka vprašanja bi lahko Evropska unija odpirala kot odgovor na nacionalizme oziroma rešitev težav, ki so kompleksna, na enostaven način, ki jih ponuja desnica. Ampak to so samo besede in tisto, kar me najbolj zmoti v kontekstu rivalstva med proevropskim in antievropskimi silami. To, da proevropske želijo graditi, medtem ko antievropske želijo samo razdeliti in nimajo nobene alternative. In če se vrnem k bistvu, tudi danes močna Avstrija, močna Nemčija, močna Francija, Španija, Italija ne pomenijo nič v kontekstu globalnih spr