V knjigi Nemogoče književnica, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević prepleta elemente zgodovinopisnega, sociološkega, pesniškega in esejističnega diskurza, da bi navsezadnje pozabi otela življenja in delo v slepo pego potisnjenih slovenskih skladateljic

Leta 1936 je slikar, violinist in skladatelj Saša Šantel ustvaril Koncil slovenskih skladateljev, eno najbolj impozantnih in bržčas tudi umetniško dovršenih figuralnih slikarskih del pri nas. Na oljni sliki, ki je sicer nastala na pobudo Filharmonične družbe in Glasbene matice, danes pa si jo lahko ogleda, kdor obišče poslopje ljubljanske Filharmonije in stopi v tamkajšnjo Dvorano Slavka Osterca, je Šantel ovekovečil 37 slovenskih skladateljev – od Jakoba Gallusa do Marija Kogoja, od bratov Ipavec do že omenjenega Slavka Osterca.

Vse lepo in prav, Šantlova slika je gotovo prava paša za oči, a sodobnemu gledalcu oziroma gledalki najbrž le ne bo ušlo, da med skoraj štiridesetimi upodobljenimi skladatelji ni prav nobene skladateljice. To pa je vsaj malo presenetljivo. Četudi je bilo družbeno življenje pred 89 leti še precej bolj androcentrično, kakor je danes, vendarle vemo, da so se ženske celo v najbolj patriarhalnih časih smele poklicno ukvarjati z glasbo. Kje neki so torej na Šantlovem Koncilu slovenske skladateljice?

Prvi odgovor, ki se v tem kontekstu ponuja, gre nekako v tole smer: res je, ženske so sicer smele postati glasbenice – operne pevke, denimo, ali tu in tam celo pianistke – nikakor pa niso smele biti skladateljice. No, drugi, še natančnejši, kompleksnejši in gotovo tudi bolj zagaten odgovor pa slej ko prej najdemo v še sveži knjigi Nemogoče, pod katero se podpisuje pesnica, pisateljica, esejistka, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević. V tem delu, ki se bere kot nekakšen organski hibrid, kot osupljivo brezšiven križanec med poezijo, prozo, zgodovinopisjem in kritično teorijo, namreč Nina Dragičević prepričljivo pokaže, da so med nami seveda vseskozi živele tudi skladateljice, da pa, če si tule zdaj pomagamo s parafrazo udarnega stavka iz njene knjige, nikoli ni bilo mišljeno, da bodo njihova življenja tudi zapisana. Nikoli pač ni bilo mišljeno, da bodo njihove skladbe ali njihova eksistencialna izkustva relevantna za kogarkoli drugega.

Knjiga Nemogoče, ki je izšla pod založniškim okriljem Beletrine, se zato bere kot frontalni spopad s tem »nikoli ni bilo mišljeno«. A kaj lahko pisanje Nine Dragičević, njeno iskanje in obujanje skladateljic, pokopanih pod debelimi plastmi prahu in brezbrižnosti, v resnici naredi za te skladateljice ali njihovo glasbo? In, po drugi strani, kaj lahko ta napor naredi za nas tu in zdaj? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Nino Dragičević.

Foto: Nina Dragičević (SOJ RTV SLO / Adrian Pregelj)