Razlog za slikanje

V slovenskem slikarstvu je malo tako resničnih prisotnosti, kakršno je bilo likovno ustvarjanje Marjana Skumavca. Slikal je svet, kakršnega je videl kot boksar, novinar črne kronike in socialnega obrobja, bil je pripovedovalec resničnih zgodb.  V marcu so njegove slike na ogled v Atelje MS Zrečah. Tokratna razstava v Zrečah je - zaradi majhnosti razstavnih prostorov - osredotočena na Skumavčeve zgodbe iz črne kronike in slikarjeva razmišljanja o človeški eksistenci. Nekatera dela so na Štajerskem razstavljena prvič. Eden najuglednejših slovenskih likovnih teoretikov dr. Tomaž Brejc je po Skumavčevi smrti opozoril na pristnost, ki veje iz Skumavčevega opusa, saj so vse njegove naslikane podobe fizično videne in doživete, in niso neka oddaljena preslikava fotografske ali internetne podobe. Kaj je o razlogu za slikanje povedal Skumvc sam, pa v zvočnem posnetku v kratkem odlomku  iz dokumentarnega  filma RTV Slovenija Portret Marjana Skumavca.Čeprav je Marjan Skumavc umrl pred slabimi trinajstimi leti, je v krajih Dravinjske doline močno prisoten. Po njem nosi ime ugledna likovna kolonija na Resniku Skumavčevi likovni dnevi, v Zrečah pravkar tretjo obletnico obeležuje galerija Atelje MS, ki nosi ime po njem. Prav te dni so s v obširnem prispevku Skumavčevega prispevka k slovenski vizualni umetnosti spomnili tudi v tedniku Nedeljski.

Konec tedna so v mariborskem razstavišču UGM Studio – na Trgu Leona Štuklja - odprli unikatno prostorsko postavitev Ostaline - ene izmed najprodornejših mariborskih umetnic, vrhunske slovenske kiparke - Metke Kavčič.V ospredju je »njena tema« – čipka, ta povezuje intimno plastiko, odlito v bronu, z velikimi skulpturami, nastalimi v umetnih masah. Avtorica v zadnjem desetletju govori o načeti harmoniji današnjega časa. In dela na razstavi je smiselno brati v časovnih razsežnostih, nakazane spremembe se dotikajo tako likovno materialnega kakor tudi družbenega in osebnega. Tokratna razstava Metke Kavčič bo v UGM Studiu v Mariboru na ogled do 20. aprila.

Karmen Kukovič, ki je te dni v Slovenskih Konjicah prejela priznanje ob kulturnem prazniku, z mobilnim telefonom fotografira motive, ki so povsem vsakdanji, morda na prvi pogled banalni in zanje ne bi pričakovali, da so lahko nosilci estetske vrednosti. Žene jo predvsem proces izrezovanja, iskanja in povečevanja motiva. Končni izdelek je tako videti kot fotografija nekega abstraktnega likovnega dela.Dela si je mogoče ogledati na razstavi Abstraktno spregledanega v konjiškem Domu kulture še do 9. marca.Karmen Kukovič je pripravila že šest samostojnih razstav, njeno delo pa bo razstavljano tudi v sklopu nacionalne likovne razstave Polnost praznine, ki jo pripravlja javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti.

Danes v Razlogu za slikanje o novi strategiji v zdravstvu: z zdravniško napotnico v muzej. Novica ni prvoaprilska, na žalost pa tudi ne živi na slovenskih tleh.Je pa zaživela blizu nas, v Bruslju so namreč na pobudo podžupanje muzeji in zdravniki združili moči pri pomoči ljudem v boju depresijo. Obiski muzejev bodo v okviru šestmesečnega projekta po vzoru Kanade na voljo na recept. Cilj je ljudem pomagati najti pot iz osamljenosti, ki jo povzroča depresija.Pri projektu trenutno sodeluje okoli 20 zdravnikov, med njimi je tudi zdravnik Vincent Lustygier. Sam že desetletja pri obravnavi svojih bolnikov uporablja likovne tečaje in obiske muzejev, vendar pravi, da ima novi pristop več ključnih prednosti. Ena od njih je, da ima za bolnike, ki jim manjka samomotivacije, napisan recept večjo težo kot zgolj priporočilo. Poleg tega lahko muzej na recept obiščejo v družbi še treh ljudi.V enem izmed poročil Svetovne zdravstvene organizacije je navedenih več kot 3000 študij, ki dokazujejo pomembno vlogo umetnosti pri preprečevanju bolezni, krepitvi zdravja ter obvladovanju in zdravljenju bolezni v celotnem življenjskem obdobju posameznika.

Zgodbe, dnevniške zapise akademske slikarke Agate Pavlovec, si lahko te dni ogledamo v Veliki galeriji Doma kulture Slovenske Konjice. Strnila jih je pod naslovom Brinove jagode, v njih pa nam razkriva premišljanja na pragu 50 -letnice svojega življenja.Agata Pavlovec ta premišljanja ubesedi, natančneje povedano, naslika, na velikih monokromnih platnih. Vsako od njih nosi eno od barv čakr in predstavlja eno življenjsko obdobje – od rojstva do zrelih let. Značilno za njeno slikarstvo se na slikah pojavlja še en simbol, to je krog. Ima več sporočil, zanimiva pa je slikarkina ugotovitev, da je krog tudi trebuh – maternica, iz katere vstopimo v svet in je nekakšen prehod na naš planet Zemljo.Zakaj se Agata Pavlovec vedno znova in znova postavlja pred platno, pa je povedala za RR.

Slikar Milan Lamovec Didi iz Slovenskih Konjic svoje petdesetletno delo v likovni umetnosti kontinuirano predstavlja domačemu občinstvu v Slovenskih Konjicah, občasno pa tudi v drugih krajih po Sloveniji. Presenetljivo pa je, da samostojne razstave tega avtorja še ni bilo v bližnjih Zrečah, kjer je bil skoraj štiri desetletja zaposlen kot likovni pedagog na Osnovni šoli v Zrečah in je torej likovno vzgojil mnogo zreških generacij. To se v marcu spreminja.Na manjši razstavi z naslovom (Tudi) To je Didi je v zreški galeriji Atelje MS predstavljenih nekaj njegovih del iz različnih obdobij ustvarjanja. Za Radio Rogla pa je Milan Lamovec Didi povedal, zakaj se vedno znova in znova postavlja pred platno

Jerneja Menzinger je diplomirana slikarka in magistra likovne pedagogike. Zadnja leta živi v Slovenskih Konjicah, kjer tudi poučuje na tukajšnji osnovni šoli.Njen slikarski izraz je zanimiv predvsem zato, ker pri ustvarjanju vedno kombinira grafične in slikarske tehnike. V takšni maniri je ustvarila tudi nedavno prvonagrajeno delo na 15. mednarodni likovni nagradi Ex-tempore Ptuj Karneval, kjer je grand prix osvojila med 144 sodelujočimi umetniki.Slikarka dela najraje predstavlja na skupinskih razstavah, ki se jih udeležuje vsaj enkrat do dvakrat na leto, razstavljala pa je tudi že samostojno, med drugim v razstavišču mariborskega DLUM-a.

Črt Žagar s Planine na Pohorju je v zrelih letih presenetil z dejstvom, da pogosto umetniško ustvarja.Njegove slike manjših formatov so izjemno precizne, zato nastajajo počasi. Na njih največkrat srečamo podobe avtorju ljubih krajev na Štajerskem, to so motivi s Pohorja vasi in drevesa.Podobe so sicer realistične, a ujete v like in vijuge, kot da jih je slikar opazoval skozi zračne mehurčke ali pa energijske linije. Vse je upodobljeno v izrazito radoživem, nežnem koloritu, s svinčnikom, barvnimi svinčniki in akvareli. Zdaj so njegove slike razstavljene na prvi razstavi Črta Žagarja v Atelje MS v Zrečah. 

Univerza v Mariboru slovenski kulturni praznik praznuje z odprtjem likovne razstave. V likovnem razstavišču univerzitetne knjižnice bodo predstavili dela slikarja Ferda Mayerja.Ta se je rodil leta 1927 v Mariboru. Že takoj po osnovni šoli se je vpisal na umetniško šolo v Gradcu, leta 1946 pa je bil med prvimi študenti, ki so svoj študij začenjali na novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Svoje znanje je predajal mladim na mariborski gimnaziji in v Kamniku, ko je bil star petdeset let, pa se je popolnoma posvetil svoji umetniški poti.  Umrl je star 67 let.Njegov likovni jezik se giblje med figuro in abstraktno pripovedjo. V ospredje je postavljal svoje notranje zaznavanje in ga izražal predvsem v barvi. 'Barva mi pomeni več kot kompozicija', je povedal. Brava po njegovem ne karakterizira samo zunanjosti, temveč so barve posameznih značajev človeka individualne. Umetnik je dejal: 'Vsak človek ima svoje barve, ki ga morda označujejo bolj kot kaj drugega.'Zaradi svoje skromnosti in zagledanosti predvsem v umetnost samo, je Ferdo Mayer ostal umetnik na robu. Ne pa spregledan, kar dokazuje tokratno odprtje razstave v Mariboru.

V Knjižnici Šentjur nadaljujejo žlahtno tradicijo postavljanja likovnih razstav med knjige. Tokrat predstavljajo odlično mlado avtorico Katarino Jazbinšek iz Šentvida pri Planini – na njeni prvi samostojni razstavi.Je absolventka smeri Konserviranje in restavriranje likovnih del na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Raziskuje v smeri realizma, a poskuša svojim delom poleg že jasne vsebine dodati globljo noto, kar doseže tudi s pozornim sledenjem detajlom , ki jih ponuja predloga. Razstava Katarine Jazbinšek med knjigami v šentjurski knjižnici bo na ogled do 10. marca.

Ob 100-letnici slikarjevega rojstva so v Muzeju novejše zgodovine Celje odprli razstavo OBRAZI MILANA LORENČAKA. Milan Lorenčak je bil tudi gost 7. Likovnih prijateljevanj v Slovenskih Konjicah.Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kot predstavnik prve generacije študentov. Leta 1949 je diplomiral pri profesorju Gabrijelu Stupici, nato pa se je izpopolnjeval še na grafični specialki pri profesorju Božidarju Jakcu. Lorenčak je bil vse življenje plodovit vsestranski umetnik, znanje pa je vrsto let predajal tudi na celjski gimnaziji. Navdih za svoja dela je pogosto našel v domačih krajih, zadnja leta je živel v Belem potoku pri Lembergu.Leta 1950 se je poročil z akademsko slikarko Darinko Pavletič. Skupaj sta živela do začetka sedemdesetih let. V zakonu sta se jima rodila sin Primož in hči Alenka Tacol, ki je tudi soavtorica razstave v celjskem muzeju, o kateri je povedala:*Naslovna slika, delo Milana Lorenčaka iz zasebne zbirke celjske galerije OKVIR.

Slike Majde Jakopič visijo v marsikaterem štajerskem domu, saj jih Štajerci radi podarjajo za darila. Kar nekaj let je Konjičanka imela v Slovenskih Konjicah svoj odprti atelje in galerijo, zaprl pa ju je koronski čas. Čeprav je s slikanjem začela prav v Zrečah, kjer se je s slikarstvom in slikarji pred desetletji srečala na delovnem mestu v Termah Zreče, bo njena prva samostojna razstava v tem mestu prva razstava novega leta v Atelje MS. Razstava S polnimi jadri v novo, Majda Jakopič, bo na ogled do začetka februarja.Čeprav Majda Jakopič nima formalne slikarske izobrazbe je z radovednim in aktivnim iskanjem znanja o slikarstvu hitro napredovala. Njen slikarski izraz zaznamuje kolorit močnih polnih barv. Motivno upodablja predvsem realno krajino z obstoječo arhitekturo ali drugimi elementi, ki so plod človeškega dela (napr. ladje, mostovi …). Njene krajine niso brezčasne, saj je na njih natančno zabeleženo razpoloženje trenutka, ko je slikarka pogledala motiv, gledalec razbere letni čas, del dneva, vremensko dogajanje v krajini. Že vrsto let je članica Kluba Zreški Art in Društva likovnikov in fotografov Slovenske Konjice. Redno razstavlja v sklopu njihovih skupinskih razstav, imela pa je tudi že nekaj samostojnih razstav. Ponosna je, da je vrsto let sodelovala na t. i. zdravniški koloniji Terme Zreče – Rogla.

Malo je likovnikov danes, ki se spoznajo na jezik barv, in Mariborčanka Lučka Falk je izvrstna koloristka.Slikarka, pesnica in restavratorka je večkratna nagrajenka DLUM-a, za njo je več kot 30 samostojnih razstav, bila je vzgojiteljica v prehodnem domu za otroke s posebnimi potrebami, tudi mojstrica hoje po žerjavici in gimnastičarka. Bila je med drugim mojstrica in velemojstrica strojepisja, diplomirala je iz likovne pedagogike na nekdanji Pedagoški akademiji v Mariboru, bila zaposlena kot restavratorka na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru, vseskozi pa seveda slika.Umetnostni kritik Milan Pirker razmišlja o umetniškem svetu Lučke Falk kot »ekskluzivno osebnem«: »Ta svet ni opredeljen niti slogovno niti motivno, ampak izvira in raste zgolj iz slikarkine osebne svobode. Njen pristop do slikarskih motivov je a priori ljubezenski. Barvitost je ena od temeljnih značilnosti in kvalitet tega slikarstva. Zakaj se Lučka Falk vedno znova in znova postavlja pred platno. Za Radio Rogla je povedala:

Novice o dobitnikih Prešernovih nagrad, najvišjih nagrad Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti, so se dobro slišale tudi v naših krajih.Med dobitniki sta namreč kar dva slikarja, ki ju srečujemo tudi na Skumavčevih dnevih na Resniku, poleg tega bo nagrajen tudi arhitekturni atelje Medprostor, ki je vodil obnovo Žičke kartuzije.Prešernovo nagrado za življenjsko delo bo 8. februarja prejel akademski slikar Herman Gvardjančič, akademski slikar Nikolaj Beer, ki je gost Skumavčevih resniških dni že vseh 15 let, pa je prejemnik nagrade Prešernovega sklada.Za nedavno posnet film z naslovom Nikolaj Beer, ki ga je mogoče pogledati tudi na You tubu, je slikar o osnovi svojega dela povedal.

Milan Lamovec, mnogo bolj poznan po vzdevku Didi, konjiški slikar, grafik, kipar, fotograf, je zasvojen z likovnim izražanjem. Išče in odkriva.  Eksperimentira tako z materiali, kot s tehnikami, pa tudi z izbirami motiva in neobičajnimi povezavami. V njegovem delu se prepletajo vplivi eksistencializma, lirske abstrakcije in nadrealizma. Njegovo skoraj že pet desetletno delo v slikarstvu kontinuirano predstavlja domačemu občinstvu v Slovenskih Konjicah. Tako bo to občinstvo prvo videlo tudi ustvarjanje v zadnjem letu. Najnovejša razstava v konjiškem Domu kulture nosi naslov V znamenju križa, ogledati si jo bo mogoče decembra in  januarja.Zakaj se vedno znova in znova postavlja pred platno smo vprašali slikarja Milana Lamovca Didija 

Marjan Crnič.  Zase pravi, da je rokodelec, ki je zaljubljen v pohorski kamen. Z njim je povezan že vse življenje. Tudi njegova prva in edina služba je bila povezana s pohorskim kamnom, saj je 34 let kot tehnični vodja služboval v kamnolomu Cezlak. Izpod Crničevih rok nastajajo pladnji in krožniki s certifikatom vrhunske kakovosti Rokodelstvo Art&Craft Slovenija in certifikatom KBZ Naše najboljše. Na njih svoje jedi strežejo tudi v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami. Kamen je namreč odličen material za strežbo hrane, saj ga je mogoče zelo segreti ali ohladiti. Oblikuje tudi terilnike, svečnike, kamnite piščalke, figure, skulpture, nakit, izklesal je jaslice iz kamna.Pri pogovarjanju s kamnom, kot Marjan pravi svojemu procesu ustvarjanja, uporablja preprosto kamnoseško orodje, največ oblikuje s kotno brusilko in diamantnim orodjem. Zakaj in kako poteka njegovo pogovarjanje s kamni.  

Mariborska slikarka Anka Krašna, akademska slikarka specialistka, se je rodila v Mariboru leta 1950. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani  pri profesorjih Gabrijelu Stupici in Francetu Kokalju. Na ljubljanski akademiji je končala tudi specialistični študij pri profesorjih Jožetu Ciuhi in Marjanu Tršarju. Je redna profesorica za slikarsko oblikovanje na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Umetnica razstavlja doma in v tujini, za svoje delo pa je bila velikokrat nagrajena.Zakaj se Anka Krašna toliko let vedno znova in znova postavlja pred slikarsko platno?

Na Štajerskem se v Jakijevi hiši - Galerija Nazarje - po dolgih letih predstavlja slikarka Nina Zuljan iz Šempetra pri Gorici. Slikarko smo pred dobrim desetletjem spoznali na konjiških Likovnih prijateljevanjih.Slike Nine Zuljan so svojevrstno doživetje, že naslov tokratne njene razstave Zgodbe za lepši dan napovedujejo optimizem in toplino.Umetnica ves čas svojega ustvarjanja zajema iz koloristično pestre palete, gledamo pa travne bilke, stebla cvetic, dolge noge ptic, pikice, krogce in mehurčke, ki nas vodijo iz materialnega v duhovni svet. Nekateri bi ga označili tudi za pravljični, saj z nizanjem presevajočih plasti in vkomponiranjem mehkih linij slikovne površine pridobivajo dimenzijo neskončnosti in etičnosti.

Moderna velika skulptura CULTIVATOR XXV Thomasa Schönauerja, stoji na krožišču v Tepanju.Gre za delo priznanega nemškega umetnika in filozofa, katerega umetnine stojijo v mnogih javnih mestih po svetu. Schönauverjevo delo temelji na njegovem izrazitem zanimanju za filozofijo in naravoslovne raziskave. V določenih delih deluje znanstveno, zato pri nekaterih projektih tudi sodeluje z najuglednejšimi nemškimi znanstveniki, inženirji in tehniki. Številne njegove skulpture pa se ukvarjajo s temeljnimi filozofskimi temami. Za vse je značilno, da so bile in so na robu tehnično uresničljivega, da bi nakazale lahkotnost, čeprav so narejene iz nerjavečega jekla in so precej težke. Skoraj vse njegove skulpture so posvečene lokaciji, energiji, določenemu ambientu in ljudem.Schönauer pravi: »Umetniki so kot kitajski zdravniki – iščejo energijske točke, jih povezujejo, da ustvarijo še višjo energijo. Njihove kiparske intervencije postanejo akupunktura pokrajine.«Schönauer je po svetu postavil kar že nekaj Kultivatorjev, vsak pa je edinstven. Kultivatorji sledijo in interpretirajo vodoravne topografske linije. Avtor pa jih tako imenuje, ker njihove formalne kompozicije spominjajo na kmetijska orodja, kot je brana (angleško: kultivator), in prinašajo novo kulturo dojemanja odnosov med naravo in umetnostjo v kultivirani krajini in vrtovih. Umetniku pravi, da je najvišjega pomena to, da so v načrtovanje skulpture vključeni lokalni ljudje, saj se lahko sam tako generirajo energetska polja. Tako je tudi za tepanjsko idejno zasnovo in projekt zaslužen Peter Ofentavšek, direktor in lastnik podjetja Oplast Tepanje. Kipar iz Düsseldorfa je nato osebno sodeloval tudi pri postavitvi v tepanjsko krožišče.

V Slovenskih Konjicah od letošnjega oktobra stoji bronasti kip konja, kiparja Borisa Kalina. Kip krasi mestno promenado. Gre za prvi bronasti odlitek te velike skulpture pokojnega kiparja, čeprav je Kalin model izdelal že leta 1940.Kiparstvo Borisa Kalina je zazrto v proslavljanje lepote, predvsem ženske. Njegove umetnine jo proslavijo v žlahtnosti kamna, a je bil suveren oblikovalec tudi v glini oziroma bronu.  Ob podobah žensk je ustvaril tudi številne kamnite in bronaste portrete in celopostavne figuralne spomenike slovenskih umetnikov, jezikoslovcev in vodilnih politikov svojega časa - ki jih zdaj srečujemo po vsej Sloveniji.Leta 1938 je imel prvo samostojno razstavo, na kateri je pokazal dva metra visokega Splavarja – ta zdaj stoji ob Blejskem jezeru, istoimenski Kalinov kip pa stoji tudi ob Savinji v Celju.Bil je redni profesor na Akademiji za likovno umetnost in dvakrat njen rektor. Skupaj z bratom Zdenkom Kalinom sta bila vodilna povojna kiparja in zaželena avtorja številnih monumentalnih obeležij NOB. Boris je med drugim ustvaril postavitev figuralnega bronastega reliefa na grobnici narodnih herojev v Ljubljani.Kot mojster živalske anatomije se je izkazal tudi v upodobitvi konja in leta 1938 zmagal na natečaju za postavitev spomenika kralja Aleksandra I. v Mariboru. To naj bi bil 14 metrov visok spomenik s kamnitimi stebri in konjem. Stal naj bi tam, kjer danes stoji tako imenovani "Kodžak", spomenik NOB.Boris Kalin je model konja izdelal do oktobra 1940. Kip je bil do decembra 1940 odlit v mavec, razrezan in oddan v livarno. Za datum odkritja je bil določen Vidov dan 1941. Postavitev spomenika in dokončno ureditev mariborskega Trga svobode je preprečila okupacija.Zdaj je konj končno dobil tudi svojo podobo v bronu, kakor so snovali Štajerci že pred dobrimi osmimi desetletji. Slovenske Konjice pa so tako postale pomemben gostitelj dela slovenske kulturne dediščine, neprecenljive vrednosti.