Kulturni fokus

Kar je bil med ameriškimi Slovenci Louis Adamič na področju literature, je bil na področju likovne umetnosti skoraj gotovo Gregor Perušek. Zakaj torej naša kulturna javnost zanj povečini še ni slišala?Nemo propheta in partia, nihče ni prerok v svoji domovini, pravi star latinski pregovor. Kako zelo ta modrost drži, se lahko prepriča, kdor ta čas obišče Moderno galerijo v Ljubljani in si ogleda intrigantno razstavo Enigma Gregor Perušek. Kakih 90 slik in grafik, ki jih je na omenjeni razstavi moč videti, namreč zgovorno dokazuje, da je bil Gregor Perušek, ki se je rodil v Sodražici leta 1887, umrl pa leta 1940 v Clevelandu v Združenih državah, pravzaprav eden najbolj talentiranih slovenskih likovnih umetnikov prve polovice 20. stoletja. In vendar za Peruška in njegov opus, v katerem sicer ni težko prepoznati mešanja in prepletanja vplivov simbolizma, kubizma, ekspresionizma in nove stvarnosti, do danes ni vedel skoraj nihče. Zakaj ne? Kako se podoba slovenske likovne umetnosti spremeni, če vrata kanona zdaj odpremo za Peruška? Predvsem pa: kakšna je podoba sveta, ki nam jo odstirajo umetnikovi pejsaži in tihožitja? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Roberta Simoniška, umetnostnega zgodovinarja in kustosa, ki je razstavo v Moderni galeriji postavil. Foto: Gregor Perušek – Kompozicija iz Nove Mehike (Pokrajina iz Arizone), 20. leta 20. stoletja, olje na lepenki, izrez (Goran Dekleva)

Med 14. in poznim 18. stoletjem je na oni strani velikega zidu nastalo več romanov, ki sicer sodijo med največje dosežke kitajske književnosti, a jih na Zahodu še danes le slabo poznamo. Kaj torej zamujamo?»Cesarstvo, ki je bilo dolgo razdruženo, se bo naposled spet združilo; in cesarstvo, ki je bilo dolgo združeno, se bo naposled spet razdružilo. Tako je bilo od vekomaj.« Takole, udarno in velikopotezno, se začenja Romanca treh kraljestev, eden najboljših, najpomembnejših, najvplivnejših, sporočilno najkompleksnejših in med bralkami in bralci tudi najbolj priljubljenih kitajskih romanov vseh časov – le da zanj v Sloveniji pa menda tudi drugod na Zahodu povečini še slišali nismo. In nekaj podobnega bi najbrž lahko rekli tudi za drugih pet del, ki jih Kitajke in Kitajci po tradiciji umeščajo v srce svojega romanesknega oziroma, širše, literarnega kanona: za Razbojnike iz močvirja Liangshan pa za Potovanje na zahod, za Slivov cvet v zlati vazi, za Sanje v rdeči sobi in za Učenjake. Kaj torej zamujamo? Za kakšne zgodbe in junake, za kakšno vznemirjenje in napetost, za katere življenjske modrosti in uvide, za kakšne stilistične umetelnosti, za kakšno priložnost pobliže spoznati ali nemara celo bolje razumeti deželo na oni strani velikega zidu se navsezadnje prikrajšamo, če puščamo ta dela ob strani, če puščamo, da te klasike kitajskega romanopisja še naprej ostajajo neprebrane? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo in prevajalko Katjo Kolšek, ki je za založbo Beletrina predlani neposredno iz izvirnika prevedla lep kos Slivovega cveta v zlati vazi. Foto: stenska poslikava iz cesarske Poletne palače v Pekingu, ki upodablja prizor med Lin Daiyu in Jia Baoyujem, ljubimcema iz romana Sanje v rdeči sobi (Shizhao / Wikipedija)

Naše okolje je še danes polno političnih dreves, posajenih na čast vladarjem ali velikim zgodovinskim dogodkomVladajoči posamezniki in ideologije so svojo moč od nekdaj utrjevali tudi s tem, da so svoje podobe in simbole vtisnili v prostor okrog nas. In vendar se je šele po francoski revoluciji uveljavil nenavaden običaj, v katerem so oblasti za ovekovečenje lastne veličine ali pomembnih državotvornih dogodkov začele tudi saditi drevesa. Naša krajina je tako prepredena z vrsto teh neobičajnih, živih spomenikov, ki zrcalijo našo zgodovino: od Napoleonovih drevoredov, dreves v čast habsburških monarhov, zasaditev za jugoslovanskega kralja Aleksandra, akcije oseminosemdesetih dreves za Josipa Broza Tita v socialistični Jugoslaviji, pa vse do osamosvojitvenih lip. V današnjem Kulturnem fokusu bomo govorili o tem, kako so različni režimi skozi spominska drevesa vpisovali svojo ideologijo v našo pokrajino in kakšna je bila usoda teh dreves ob menjavah političnih sistemov in protestih proti oblastem. O političnih drevesih, ki so praviloma posajena z velikim pompom in močno simbolno noto, skozi svoje dolgo življenje pa na koncu za nas spričo pozabe marsikdaj postanejo čisto navadna drevesa, bomo govorili z zgodovinarjem dr. Ivanom Smiljanićem z Inštituta za novejšo zgodovino, ki politična drevesa raziskuje v okviru podoktorskega projekta Političnost drevesa: sajenje spominskih dreves in politična drevesna krajina na Slovenskem med 1879 in 2021. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: sajenje lipe kralju Aleksandru Karadžordževiću v Mežici, 1930-1937, hrani Pokrajinski arhiv Maribor: Enota za Koroško

Ferdinand Maksimilijan in Anton Lavrin sta bila različna človeka, vendar ju povezujejo diplomacija, potovanja, znanost, zbirateljstvo in zanimanje za oddaljene kulture. Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, je bil človek brez jasno določene politične vloge, vendar veliko bolj kozmopolitski od svojega brata. Radovednost, želja po odkrivanju novega, zbiralska strast in ustvarjalni duh so ga vodili od poveljevanja mornarici in navdušenja nad znanstvenimi odpravami do političnega eksperimenta s prevzemom oblasti v Mehiki. Miramare je postal izraz njegove želje, da bi okoli sebe ustvaril svet, v katerem bi se povezovali narava, umetnost, znanost in predmeti iz različnih delov sveta. Pomemben del tega sveta je bil Egipt. Tu se njegova zgodba poveže z Antonom Lavrinom, ki je slovenskemu in takratnemu habsburškemu svetu prispeval nekaj zanimivih staroegipčanskih starin. Še posebej sta znana njegova sarkofaga, ki ju je dal pripeljati v Vipavo, svoj rojstni kraj. Kot avstrijski generalni konzul v Aleksandriji je namreč postal tudi zavzet raziskovalec in zbiratelj egipčanskih starin. Del svoje zbirke je leta 1853 prodal Maksimilijanu za miramarsko zbirko. Maksimilijan je predmete vključil v svoj osebni svet Miramara. Njuno srečanje odraža širšo mrežo diplomatov, popotnikov in zbirateljev, po kateri so se v 19. stoletju širili predmeti in znanje. Maksimilijan je pozneje podobno željo po povezovanju in preoblikovanju sveta prenesel v politiko. V Mehiki, kjer se je končala njegova življenjska ekspedicija, pa je trčil ob realnost, ki je ni bilo mogoče urediti po njegovi predstavi. Tomislav Kajfež, Narodni muzej Slovenijedr. Vesna Kamin Kajfeždr. Miha Preinfalk, ZRC SAZU - Zgodovinski inštitut Milka Kosadr. Gregor Antoličič, ZRC SAZU - Zgodovinski inštitut Milka Kosa Fotografija: Staroegipčanska antropomorfna krsta s človeško mumijo680 let pr. n. št., najdba: Luksor, EgiptStalna razstava Egipčanska zbirka v Narodnem muzeju Slovenije na Muzejski

Arheologija danes ne raziskuje le posameznih predmetov, grobov in utrdb, temveč skuša iz različnih sledov rekonstruirati celotno življenje nekdanjih skupnosti in se bolj usmeriti na posameznika. Zanima jo, kako so bila naselja organizirana, kdo je imel v njih posebno vlogo ter kako so se ljudje povezovali z drugimi okolji in skupnostmi. Ugotavljamo, katere živali so vzrejali, s katerimi obrtmi so se ukvarjali, s čim so trgovali in na kakšnih razdaljah, kakšen pomen so imele sorodstvene vezi, kaj so ljudje jedli in kako je bila hrana vključena v verska pravila in predstave, zaradi česa so zbolevali, kako so se zdravili. Že dolgo predstave o preteklih družbah črpamo iz podob in ostankov naselij, načinov pokopa, iz pogrebnih ritualov in grobnih značilnosti ter grobnih pridatkov. Ti kažejo na obstoj družbenih razlik, elit in posameznikov z večjo močjo in ugledom. Tudi raziskovanje naselbin omogoča, da takšno družbo vidimo v njenem vsakdanjem in kultnem okolju. Najdbe kažejo na vodilne skupine, bojevnike in aristokracijo, pa tudi na ljudi, ki so opravljali posebne obrede in verske naloge, med njimi svečenike in svečenice. Posebej zanimiv je Pungrt nad Igom, kjer so arheologi odkrili ostanke obsežnega utrjenega naselja z urejenimi stavbami, ulicami in potmi. Takšna zasnova kaže, da je bila skupnost dobro organizirana in da je bilo življenje v naselju bolj zapleteno, kot bi lahko prehitro sklepali. Če Pungrt s pojavom zgodnjega urbanizma pomembno dopolnjuje podobo železnodobne družbe in njenega načina življenja, pa zahodnoslovenski Berjač pri Podbeli, ki velja za prvo s sodobno arheološko metodo raziskano najdišče v Breginjskem kotu, ostaja pomembno mesto kompleksnih pogrebnih obredov in kultov železnodobnih prebivalcev.Sodobna arheologija, ki združuje podatke iz različnih virov in različnih znanstvenih področij, se poslužuje tudi novih pristopov, metod, analiz in tehnologij. Lidarski posnetki razkrivajo sledove nekdanjih naselbin in poti, ki jih na površju pogosto ne opazimo, mikromorfološke in druge geoarheološke analize pa omogočajo raziskovanje drobnih plasti in sledov človekovih dejavnosti. S histološkimi analizami lahko pod mikroskopom preučujemo zgradbo kosti in drugih ostankov, genetske analize pa pomagajo raziskovati sorodstvene povezave, izvor in gibanje ljudi ter živali. Sogovornika: arheolog dr. Boštjan Laharnar, kustos za prazgodovino in vodja Arheološkega oddelka Narodnega muzeja Slovenije, in arheolog dr. Matija Črešnar, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, Univerza v Ljubljani. Fotografija: Gradec pri Krnu, bronasta figuralna situla (hrani Tolminski muzej; foto: Tomaž Lauko), v članku Železnodobno grobišče na Gradcu pri Krnu (avtorja: Boštjan Laharnar in Miha Mlinar), Arheološki vestnik (73, 2022).