Profesor psihologije na ameriški Univerzi Yale Stanley Milgram je leta 1963 izvedel enega najbolj znanih socialno-psiholoških eksperimentov vseh časov. Opravil je poskus, v katerem se je osredotočil na konflikt med posameznikovo poslušnostjo avtoriteti in osebno vestjo. Kaj prevaga – prvo ali drugo? Kdo ali kaj nas lahko prepriča, da ravnamo v nasprotju s svojimi lastnimi moralnimi normami in vestjo?

Ko so ljudje po drugi svetovni vojni izvedeli za koncentracijska taborišča in druga nacistična grozodejstva, za holokavst, so bili osupli. Kako je možno, da so pri zločinih in okrutnih dejanjih sodelovali tudi številni povsem običajni ljudje? Milgramu ta moralni konflikt ni dal miru: »V moji stroki, socialni psihologiji, je sicer že obstajalo nekaj študij, za katere se je zdelo, da dajejo odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da so običajni ljudje, ki so bili sicer v svojem vsakdanjem življenju prijazni in spodobni, ravnali tako brezčutno, nečloveško, brez kakršnihkoli zavor. Problem, ki sem ga želel preučiti, je bil nekoliko drugačen; šel je še dlje: izpostavil je vprašanje avtoritete. Pod kakšnimi pogoji posameznik uboga avtoriteto, čeprav mu ta zaukaže, naj stori dejanja, ki so v nasprotju s posameznikovim moralnimi normami in vestjo? To sem želel raziskati na univerzi Yale.«

Kaj je Stanley Milgram ugotovil? Kakšen je rezultat njegovega najbolj znanega eksperimenta, bo v oddaji Ultrazvok pojasnil psiholog prof. dr. Bojan Musil z Oddelek za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru. Foto: Milgramova električna "škatla" za proženje elektrošokov/ Isabelle/ Flickr, cc

Zimbardov oziroma Stanfordski zaporniški eksperiment. Ta pa je nakazal, kako hitro lahko pade meja med dobrim in zlim. TUKAJ