Igor Krivokapič, ki se malo spogleduje z mislijo, da je eden redkih, ki se poskuša uresničevati na način renesančnega človeka, je pred kratkim napisal in izdal prvi del trilogije A - Simfonija v besedi, čeprav je doslej neumorno zlagal glasbo in igral več inštumentov, med njimi tubo in helikon, glasbilo, ki se je znašlo v Krivokapičevi posebni, izumljeni družini inštrumentov.

Končuje pisanje druge knjige, ki bo še obsežnejša od prve, zato je pustil pedagoško službo na ljubljanskem konservatoriju. Sicer pa se ni nikoli omejeval, lahko bi podžgal kako revolucijo ali pa kot biolog preučeval njemu ljubi svet narave, ali morda zamešal kak genski koktajl. Ker so ga od nekdaj zanimale spektulativne umetnosti, bi to verjetno vseeno dvakrat dobro premislil, saj je njegovo zlato pravilo, da kar nočeš, da se tebi zgodi, tudi ti drugemu ne delaj.