Ob koncu leta, ko mediji po navadi delajo analize in so vsi po vrsti zaskrbljeni nad prihodnostjo, se lotimo zaskrbljene analize tudi v naši skromni redakciji. Skrbijo nas namreč fašizem, nacionalizem in rasizem v Sloveniji. Zadeva je namreč taka, da so ti omenjeni pojavi pri nas na izjemno nizki ravni, in glede tega capljamo za razvitim svetom. Hočemo povedati naslednje. Slovenski fašisti, nacionalisti in rasisti so nekonsistentni, nepovezani, nespretni, skorajda smešni, in v današnji oddaji se bomo posvetili vzrokom za ta skrb zbujajoč pojav.
Poglejmo zadnji primer, ko je rasist na kolesu s solzivcem na mostu čez Dravo poškropil temnopoltega Mariborčana.

Kot so povedale priče in mama žrtve, je bil rasist v temnejših oblačilih in je nato pobegnil na kolesu. Lepo vas prosimo! Kateri rasist in belski supremacist, ki da kaj nase, pa se obleče v temna oblačila! Polovica rasističnega naboja se mu med vožnjo po Tržaški izgubi že na njegovi jakni in hlačah, za božjo voljo! Štajerska, ki je že tako ali tako statistično pod slovenskim povprečjem, očitno ne zna pridelati niti dostojnih rasistov. Če bi hotel biti rasist resnično rasističen, ogorčen in ljut, bi bil seveda oblečen v svetla, da ne zapišemo bela oblačila. Rasist na kolesu v temnih oblačilih, ki kar med vožnjo poškropi s solzivcem svojega someščana, ki je zelo verjetno bolj Slovenec kot on sam, in nato pobegne s kolesom prek mosta, pa je videti bolj kot ne tragikomično. Za otroka in družino seveda tragično, za prispevek k slovenskemu rasizmu pa komično.

Čeprav je glavni namen naše oddaje družbena analiza in ne izobraževanje – za to imamo v naši medijski hiši specializirana uredništva – naj na hitro podučimo tega in ostale slovenske rasiste, kako je videti rasistični napad, ki je vreden te besede.

"V bele halje oblečeni s šilastimi belimi kapucami, ki zakrivajo obraz, počasi korakajo rasisti prek starega mosta čez Dravo. Mora se jih zbrati vsaj sto ali dvesto. Ker biti rasist na družbenih omrežjih in v spletnih komentarjih ne šteje. Nekje sredi te množice mora še posebno zagreti rasist nositi goreči križ. Ker je z ognjem na odprtem težava, bi strpna družba dovolila tudi križ, ovešen z božičnimi lučkami, napajanimi iz akumulatorja, ki ga nosi drugi rasist."

Se pravi: oblačila so bela, nobenih koles in predvsem nobenega škropljenja s solzivcem. Tudi nobenega vzklikanja: »Maribor šampijon«, saj je rasizem preveč kompleksna in stroga rabota, da bi jo prepustili organiziranim navijaškim skupinam.

Ima pa slovenski rasizem ključno težavo z rasističnim objektom. Temnopoltih pri nas ni ravno v izobilju. Oziroma jih, z rasističnega stališča, primanjkuje. Pa še ti, ki so, nekako ne delujejo zares. Ubogi mariborski deček ima belopolte starše, kar je za rasizem, ki mu je rodoslovje bistvo delovanja, da ne zapišemo raison dʼetre, še dodatna frustracija. Tudi ostali slovenski temnopolti niso tisti klasični, kot jih poznamo na izvorih rasizma, rojenega na afriški celini. Se pravi, ali so, kot v primeru mariborskega dečka, vzornejši Slovenci od rasistov samih, ali so Romi, ki avtohtono živijo na teh prostorih, ali pa so priseljenci, brez katerih bi rasistom ob večerih manjkala kitajska hrana, prinesena na dom. In tako po rasistično naprej in po rasistično nazaj.

Potem pa je tu še gola aritmetika. Se pravi, katerih je v Sloveniji več: ali naših sodržavljanov temne polti ali belopoltih rasistov?

Če je več temnopoltih, kot je rasistov, pridemo do neprijetne in za teorijo rasizma skoraj nevzdržne situacije, da so rasisti v odnosu do temnopoltih manjšina. Rasisti morajo biti, ali se vsaj počutiti kot večina, saj drugače rasizem nima pravega smisla. Če pa je rasistov več kot naših temnopoltih sodržavljanov, potem pridemo do teze z začetka današnje oddaje, da so leni, slabo organizirani in za rasiste precej boječi. Če je največ, kar skupaj spravi slovenski rasizem, Štajerc na peciklu v temnih oblačilih, ki z varne razdalje poškropi otroka, potem so slovenski rasisti precej bedne kreature.

Ker pa smo sredi praznikov in se tudi z našo uredniško politiko pridružujemo spokoju, miru in upanju, le še manjša opomba za konec. Kot večina Slovencev, se bodo tudi slovenski rasisti te dni poklonili rojstvu deteta, ki se je rodilo na Bližnjem vzhodu, verjetno precej temnopolto, v tujo kulturo, s tujim jezikom, tujimi šegami, da nas odreši.

 

Če bi bili slovenski rasisti vsaj malo konsistentni, bi odšli k polnočnici s solzivcem.