Mi, naš snovni svet, naše misli in naša prepričanja se spreminjajo. Vse to se dogaja na tekočem traku časa, ki mu ne moremo določiti ne konca ne začetka, čeprav ritmi dneva in noči, letnih časov, gibanja nebesnih teles in konsenzi človeških družb, izraženi v urah in koledarjih, vseeno lahko večkrat zapored ali neskončno velikokrat zarišejo začetke in konce; ti se sklenejo v isti točki, oddaljujejo, približujejo, vračajo in znova sklenejo.

Tako kot letni krogi, ki se v našem časovnem pasu začenjajo pozimi in se pozimi, vsako leto znova, istega datuma, tudi končujejo. Na podlagi stalne razstave Slovenskega etnografskega muzeja Človek in čas: Od ponedeljka do  večnosti, tokrat v oddaji Sledi časa o odnosu človeka do časa, razumskem in čustvenem dojemanju časa ter urah, ki nam merijo čas, in urarjih, ki merilnike našega časa popravljajo. Pri razstavnem projektu sta sodelovali tudi kustosinji dr. Janja Žagar in dr. Tanja Roženbergar, medtem ko so ure ena izmed  pomembnih raziskovalnih vsebin tudi v Pokrajinskem muzeju Kočevje, kjer se jim še posebej posveča kustosinja Živa Pogorelec. V času digitalizacije, ko so telefonske in druge naprave nadomestile koledarje in najrazličnejše merilnike časa, se izgublja se tudi pomen znanja in manualnega dela, materialne in nematerilane dediščine, zato je popravilo mehanskih ur že vpisano v Nacionalni register nesnovne kulturne dediščine. Tudi v Pokrajinskem muzeju Celje so se zato, da rokodelstvo, tudi urarstvo, ne bo odšlo v pozabo, odločili za pravo Ulico obrtnikov in učenje teh veščin.