Diskretni šarm drznosti

1. Govornika  Dr. Marko Pahor – ekonomist z izrazitim zanimanjem za družbene dinamike in komunikacijsko psihologijo ter dr. Andreja Pšeničny – psihoterapevtka z dolgoletnimi izkušnjami s področja medosebnih odnosov, čustvene navezanosti in terapevtske obravnave partnerstev. V tej epizodi skupaj raziskujeta umetnost zapeljevanja: od osnovnih evolucijskih temeljev do psiholoških mehanizmov, ki vodijo privlačnost, flirt in igro moči. Analizirata tako zrelo kot manipulativno zapeljevanje ter razbijata spolne stereotipe. 2. O epizodi  Epizoda se poglobi v kompleksnost zapeljevanja kot čustvene, telesne in komunikacijske izmenjave. Govorca analizirata: •    kako zapeljevanje ni nujno povezano samo s spolnostjo, temveč z občutkom bližine, igre in izziva, •    nevropsihološke hormone in čute, ki se ob tem aktivirajo (dopamin, oksitocin, vonj, dotik…), •    razlike med medsebojnim, asimetričnim in manipulativnim zapeljevanjem, •    pomen besed, pogleda, dotika in nepredvidljivosti kot ključnih sestavin erotične dinamike, •    in končno, kako dolgotrajni odnosi lahko ohranjajo privlačnost – skozi zavestno ohranjanje igre in zapeljevanja tudi po letih skupnega življenja. Epizoda razbije stereotip, da moški zapeljujejo le zaradi spolnosti, medtem ko ženske iščejo odnos. Oba spola hrepenita po čustveni povezanosti – zapeljevanje je pogosto le sredstvo za povezavo, ne cilj. 3. Ključne točke Zrelo zapeljevanje temelji na avtentičnosti in spoštovanju meja – in ni manipulacija, temveč oblika medsebojne igre. [00:18:00]  Vsi čuti sodelujejo pri zapeljevanju – vid, vonj, dotik, sluh in okus, ob tem pa se sproščajo močni povezovalni hormoni (oksitocin, dopamin). [00:09:00] Razlika med zapeljevanjem in dvorjenjem – zapeljevanje je hitrejše, igrivo in čutno, dvorjenje pa počasnejše, varno in usmerjeno v dolgoročno povezanost. [00:22:00] Koncept zrelega erotičnega samospoštovanja, kjer je privlačnost povezana z notranjo polnostjo in avtentičnostjo – ne s potrebo po potrditvi skozi druge. [00:47:16] Najmočnejša strategija zapeljevanja je iskreno dajanje občutka, da je nekdo edinstven, vreden in najbolj zaželen – kar aktivira tako čustveno kot erotično navezanost. [00:34:00] 4. Najboljši citati "Zrel zapeljivec ne beži, ampak izbira, koga bo privabil bližje. To počne brez prisiljenih strategij, jasno pove, kaj želi in pričakuje in je čustveno dostopen. " – dr. Andreja Pšeničny [00:34:00] "Vsi hočemo biti objekt poželenja. To je človeško." – dr. Marko Pahor [00:20:13] "Najbolj privlačen je človek, ki uživa v sebi in v tem, kar daje." – dr. Andreja Pšeničny [00:47:10] Ta epizoda je izvrstna za vse, ki jih zanima: •    kako ustvarjati in ohranjati privlačnost, •    zakaj je zapeljevanje več kot spolnost, •    ter kako postati bolj zavesten v dinamiki igre med ljudmi.  

1. Govorniki dr. Andreja Pšeničny – psihoterapevtka in avtorica, voditeljica podcasta V epizodi vodi razmislek o smrti skozi psihoanalitično in eksistencialno perspektivo. Posebej izpostavlja iluzijo nadzora, narcistično obrambo pred minljivostjo, psihološko razliko med smrtjo in umiranjem ter vprašanje pravice do odnehanja.  Iztok Prosen – psihoterapevt, so-voditelj podcasta Prispeva k razpravi z razmisleki o odnosni dinamiki ob umiranju, o bližini in osamljenosti, ter o tem, kako strah živih pogosto preplavi prostor umirajočega.  dr. Analina Vodušek – onkologinja v paliativnem timu Onkološkega inštituta Ljubljana, skupinska analitičarka V epizodi prinaša klinični, skupinski in človeški pogled na umiranje. Govori o paliativni oskrbi kot dolgotrajnem procesu, o delu s pacienti in svojci, o strahu pred izgubo nadzora, ter o realnih možnostih lajšanja trpljenja.  2. O epizodi Epizoda je poglobljen pogovor o smrti, umiranju in življenju v senci končnosti – ne le v bolnišničnem okolju, temveč v odnosih, kulturi in psihični strukturi sodobnega človeka. Razprava izhaja iz teze, da smrt ni le biološki dogodek, temveč radikalni psihološki prelom, ki razbije dve temeljni iluziji: iluzijo lastne nesmrtnosti in iluzijo nadzora nad življenjem.  Govorniki razločujejo med smrtjo kot abstraktnim koncem in umiranjem kot konkretnim procesom, ki vključuje telesno pešanje, odvisnost, sram in izgubo dostojanstva. Poseben poudarek je na tem, kako redko v kulturi obstaja prostor, kjer bi se o teh temah lahko govorilo brez zanikanja, racionalizacije ali lažnega upanja.  Pomemben del epizode je posvečen odnosom ob koncu življenja: napetosti med bližino in osamljenostjo, vlogi svojcev, ki pogosto težje sprejemajo konec kot umirajoči sami, ter potrebi, da se umiranje deli le z ljudmi, ki zmorejo zdržati lastno nemoč.  V zadnjem delu se razprava dotakne tudi pravice do odnehanja in aktualne družbene debate o prostovoljnem končanju življenja – ne skozi pravni okvir, temveč kot psihološko in etično vprašanje avtonomije, trpljenja in družbenih sporočil o vrednosti življenja.  3. Ključne točke 1.    Smrt razbije iluzijo nadzora in razkrije psihično strukturo jaza Strah pred smrtjo ni strah pred koncem, temveč pred izgubo omnipotence in nemoči, ki je ne znamo regulirati.  2.    Umiranje je proces, ne dogodek – in začne se veliko prej, kot mislimo Paliativna oskrba ni "zadnja postaja", temveč dolgotrajen proces, ki se lahko začne že ob diagnozi neozdravljive bolezni.  3.    Bližina lahko zdravi ali pa dodatno obremenjuje Umirajoči potrebujejo ob sebi ljudi, ki zmorejo biti prisotni brez potrebe po reševanju, popravljanju ali lažnem upanju.  4.    Pravica do odnehanja ni kapitulacija, temveč zadnja oblika integritete Ko razmerje med trpljenjem in smislom izgine, vztrajanje ni več pogum, temveč prisila – pogosto v službi strahu živih.  4.    Najboljši citati »Smrt razbije dve naši temeljni psihološki opori: iluzijo lastne nesmrtnosti in iluzijo nadzora nad življenjem.« – dr. Andreja Pšeničny  »Umiranje lahko delimo samo z ljudmi, ki zmorejo prenesti, da nimajo več nobene funkcije – da ne morejo rešiti, popraviti ali ustaviti konca.« – dr. Andreja Pšeničny  »Ko pacient izreče: 'Strah me je smrti', se prostor odpre in zadiha – in pravzaprav vsem postane lažje.« – dr. Analina Vodušek  »Paliativna oskrba ni zadnje poglavje, ampak proces, ki se začne veliko prej – že takrat, ko se človek prvič sooči s svojo minljivostjo.« – dr. Analina Vodušek  »Smrt je abstraktna. Umiranje pa je zelo konkretno: telo, ki peša, odvisnost od drugih, izpostavljenost in izguba nadzora.« – Iztok Prosen  »Najbolj zahtevna bližina je bližina ljudi, ki v smrti drugega vidijo predvsem svojo izgubo.« – Iztok Prosen  »Čas je nekaj, česar ne moremo nadomestiti, kupiti ali shraniti – zato je vprašanje vedno isto: kaj je vredno mojega časa.« – dr. Andreja Pšeničny   

1. Govornika dr. Andreja Pšeničny – psihologinja in psihoterapevtka z dolgoletnimi izkušnjami na področju individualne, partnerske in skupinske terapije, soustanoviteljica in strokovna vodja psihoterapevtskih programov. V epizodi osvetljuje razvojne dinamike partnerskih odnosov, zlasti vprašanje izgub znotraj dobrega odnosa: izgubo iluzij, zasebnosti, avtonomije, identitetnih delov in življenjske živosti. Iztok Prosen – psihoterapevt, soavtor in sogovornik, ki razpravo dopolnjuje z refleksijami o odnosih, navezanosti in odvisnosti. Posebej poudarja pomen zunanjih odnosov, pluralnosti identitete in razliko med zdravo prilagoditvijo ter samoukinjanjem. 2. O epizodi Epizoda raziskuje tihe, postopne izgube, ki se lahko zgodijo tudi v dobrem, stabilnem partnerskem odnosu. Govornika razčlenjujeta, kako se skozi čas – pogosto neopazno in prostovoljno – odpovedujemo iluzijam, zasebnosti, zunanjim odnosom, avtonomiji, identitetnim delom in življenjski živosti, da bi ohranili bližino in stabilnost. Osrednja teza epizode je, da te izgube niso napaka odnosa, temveč njegova cena. Vprašanje pa je, kje je meja med zdravo prilagoditvijo in postopnim izginjanjem sebe. Poseben poudarek je namenjen razliki med izgubo odnosa in izgubo sebe ter opozorilu, da odnos pogosto »umre« dolgo pred dejanskim razhodom – v trenutku, ko mir postane pomembnejši od resnice. 3. Ključne točke 1.    Izguba iluzij je razvojni prehod, ne patologija Razpad idealizacije pomeni prehod v realen odnos, kjer je merilo kakovosti sposobnost prenašanja resničnosti, ne intenzivnost čutenja. 2.    Zasebnost v odnosu ni luksuz, temveč pogoj psihične integritete Ko izgine pravica do samote, tišine in neizrečenih misli, posameznik izgublja stik s svojo notranjostjo in začne oblikovati lažni jaz. 3.    Par brez zunanjega sveta postane zaprt sistem Krčenje prijateljstev, skupnosti in drugih odnosov zmanjšuje raznolikost identitete in refleksijo o sebi, odnos pa postaja vse bolj krhek. 4.    Najbolj destruktivna izguba ni izguba partnerja, temveč izguba sebe Izguba drugega boli, a ohrani osebnost; izguba sebe vodi v praznino, kjer ni več subjekta, ki bi lahko sploh trpel ali živel. 4. Najboljši citati »Izguba iluzij ni znak, da je odnos slab, ampak da postaja resničen.« — Iztok Prosen [18:30] »Zasebnost v odnosu ni luksuz, ampak pogoj, da sploh ostanem v stiku s sabo.« — Iztok Prosen [30:45] »Najboljše partnerstvo je vedno v troje: jaz, ti in midva.« — dr. Andreja Pšeničny [34:00] »Najbolj destruktivna izguba v odnosu ni izguba partnerja, ampak izguba sebe.« — dr. Andreja Pšeničny [1:08:00]  

1. Govornika V epizodi sodelujeta dr. Andreja Pšeničny, ter Iztok Prosen, psihoterapevta, ki poglobljeno analizirata relacijske dinamike. Oba obravnavata teme, povezane z bližino, subjektivnostjo, regulacijo afektov in skritimi psihičnimi dogovori v partnerskih odnosih. V tej epizodi predvsem soočata dva različna koncepta izdaje – enega vedenjsko-moralnega in drugega dinamsko-relacijskega. 2. O epizodi Epizoda predstavi dva koncepta izdaje. (a) Izdaja kot dejanje Izdaja je razumljena kot "konkretna kršitev": prevara, laganje, skrivanje, odmik. Težišče je na vedenju, odgovornosti in meji odnosa. Vprašanja: Kaj je nekdo storil? Zakaj? Kje je bila kršena meja? Je dejanje popravljivo? (b) Izdaja kot dinamski prelom Izdaja je "porušenje funkcije odnosa", ne nujno dejanje. Zgodi se, ko drugi ne zmore več: * regulirati našega afekta, * držati stika, * vzdržati ranljivosti, * ohraniti nevidnega dogovora »ko je hudo, sem tukaj«. Zato je lahko izdaja tudi tišina, umik, neodzivnost, nepodprtost. Soočenje modelov Prvi model opisuje kaj se je zgodilo. Drugi model opisuje kaj se je zaradi tega porušilo med nama. Epizoda pokaže, da je za razumevanje izdaje potrebna oba: dejanje določa okvir, dinamika pa globino in učinek. 3. Ključne točke  1. Izdaja ima dva obraza: vedenjski in dinamski. Dejanje pove, kaj se je zgodilo. Dinamski prelom pove, zakaj to tako boli. 2. Izdaja ni nujno povezana z velikim dogodkom. Najgloblja izdaja pogosto nastane, ko drugi odpove v kritični psihični funkciji: ne odzove se, ne zdrži, ne drži stika. 3. Reparacija odnosa je mogoča samo, če oba sprejmeta oba vidika. Vzrok (dejanje) je treba nasloviti moralno in relacijsko, posledico (psihični prelom) pa dinamsko – s postopnim obnovljenim držanjem stika. 4. Odhod je včasih edina rešitev, kadar dinamski prelom ni popravljen, četudi je dejanje "odpustljivo". Odnos razpade ne zaradi dejanja, temveč zaradi izgube funkcije, ki je držala bližino. 4. Najboljši citati  1. "Izdaja je prelom v nevidni pogodbi med nama. Ne v tisti, ki jo podpiševa na upravni enoti, ampak v tisti tihi, nezavedni obljubi: jaz sem tvoj človek. Ne popoln, ampak tak, na katerega se lahko približno zaneseš." – Iztok Prosen 2. "Izdaja je trenutek, ko odrasli odnos nehote aktivira otroški nevropsihološki spomin na prvotno izgubo varnosti. Partner nas ni izdal kot odraslega človeka, ampak je sprožil prostor, kjer smo bili prvič izdani kot otrok " – dr. Andreja Pšeničny 3. "Izdaja ni samo dogodek, ampak predvsem občutek, da drugi ni več z nami tam, kjer najbolj šteje." – Iztok Prosen 4. "Najbolj smo ranljivi tam, kjer sami še nismo v celoti dozoreli. Zato izdaja ne boli toliko zaradi izgube osebe, ampak zaradi izgube funkcije, na katero smo bili razvojno naslonjeni." – dr. Andreja Pšeničny  

1. Govornika V epizodi sodelujeta dr. Andreja Pšeničny, psihoterapevtka z razvojno-analitično usmeritvijo, in Iztok Prosen, terapevt in arhitekt po izobrazbi, ki v psihološke teme vnaša konkretne metafore konstrukcije, nosilnosti in strukture. Govorita o tem, kje laž v odnosu deluje kot obramba psihe, kje kot uničujoča prevara in kje kot nujen filtrirni mehanizem, ki omogoča, da odnos sploh obstane. 2. O epizodi 1. Laž kot psihološki filter resničnosti: Laž deluje kot zaščitni mehanizem, ki dozira resnico v takih količinah, da ne preplavi psihičnih meja. Popolna iskrenost lahko postane nasilna, ker ruši obrambe, ki omogočajo stabilnost in bližino. 2. Meje med zasebnostjo, skrivnostjo in destruktivnim prikrivanjem: Zdrava skrivnost ohranja željo, napetost in subjektivnost, medtem ko sistematično prikrivanje (npr. dolgotrajna nezvestoba) razkraja temelj zaupanja. Zasebnost je nujen notranji prostor, skrivnost je selekcija, laž pa aktivno izkrivljanje realnosti. 3. Laž kot simptom nezavednega in obramba pred sramom: Laž pogosto razkrije tisto, kar nezavedno prepušča skozi ton, spodrsljaje in ponovitve. Deluje kot način regulacije narcistične bolečine—ščiti pred občutkom neustreznosti, pred izgubo idealne podobe in pred premočnimi čustvenimi resnicami. 4. Ravnotežje med resnico, iluzijo in dogovorjeno slepoto: Zdrav odnos zahteva mešanico: nekaj iluzije za željo, dovolj resnice za zaupanje in nekaj slepih peg za čustveno vzdržnost. Ko katera od komponent postane absolutna—preveč resnice, preveč iluzije ali preveč skrivanja—se odnos poruši. 3. Ključne točke  1. Laž ni nujno nasprotje iskrenosti, temveč njen pogoj. Laž pogosto deluje kot zaščitni filter, ki omogoči, da odnos prenese realnost v takih odmerkih, ki ne preobremenijo psihe. Preveč resnice naenkrat je lahko destruktivno. 2. Skrivnost je nujna za ohranjanje želje. Popolna transparentnost ubije erotično napetost in subjektivnost. Zdrave meje vključujejo del prostora, ki ostaja samo naš. 3. Kvaliteta odnosa je odvisna od količine resnice, ki jo partnerja zmoreta prenesti. Ni toliko pomembno, kaj povemo, ampak kako in kdaj. Tisto, kar bistveno spreminja strukturo odnosa, ne sme biti prikrito. 4. Laž pove več o človeku kot gola resnica. Nezavedno »uhaja« skozi ton, ponovitve, spodrsljaje. Laž je pogosto simptom, ne moralni problem. 4. Najboljši citati Tukaj so citati v zahtevani obliki: 1.    "Laž ni nasproti iskrenosti, ampak pogoj, da iskrenost sploh lahko obstaja." – dr. Andreja Pšeničny [03:20] 2.    "Popolna iskrenost ni bližina, ampak nasilje – ruši obrambe, ki držijo našo notranjo strukturo skupaj." – dr. Andreja Pšeničny [14:10] 3.    "Dejstva ne lažejo – laže tisti, ki jih razlaga. Resnica skozi laž vedno nekako pride na plano." – Iztok Prosen [23:45] 4.    "Resnica postane največja manipulacija, ko nihče več ne verjame resnici." – dr. Andreja Pšeničny [36:10]  

1. Govornika Epizodo vodita psihoterapevta dr. Andreja Pšeničny, psihoterapevtka in strokovnjakinja za psihodinamske odnose, ter Iztok Prosen. V ospredje postavita tišino kot relacijski fenomen: kot prostor regulacije, kot orodje moči, kot obrambni mehanizem in kot neizrečeni komunikacijski jezik, ki razkrije resnico odnosa bolj kot besede. Govornika v epizodi poglobljeno razlagata: – razliko med zdravo in kaznovalno tišino, – psihodinamsko ozadje tišine (Winnicott, Bion, Klein), – tišino v partnerskih odnosih, družinah, terapevtskih procesih in skupinah, – tišino kot sredstvo moči, agresije ali bližine. 2. O epizodi  Epizoda razčleni štiri temeljne oblike tišine in njihove psihološke učinke: (a) Zdrava tišina kot regulacija in bližina  Predstavita tišino kot "dih odnosa" – kratek premor, ki zniža napetost, omogoča notranjo reorganizacijo in omogoči, da se partnerja vrneta drug k drugemu jasnejša. Tišina je lahko tudi skupni mir, prostor prisotnosti brez dokazovanja, kjer je drugi "ob tebi, ne nad tabo". (b) Kaznovalna, manipulativna ali pasivno-agresivna tišina  Pojasnita, kako se tišina prelevi v orožje, ki prekinja stik in ustvarja razmerje moči: – nenapovedan umik, – dolgotrajni molk, – pritisk, v katerem mora "drugi ugibati". Tišina postane "spopad brez zvoka", v katerem se meri, kdo bo prej popustil. (c) Tišina kot razkritje resnice odnosa  Andreja uvede koncept subverzivne tišine – trenutka, ko tišina razgrne tisto, kar besede skrivajo: moč, ranljivost, obrambne strukture, distanco, iluzije. Tišina postane ogledalo odnosa, ne njegova odsotnost. (d) Psihodinamsko ozadje tišine  Govornika razložita: – Winnicottov holding (tišina kot varen prostor), – Bionov koncept simbolizacije (tišina kot posoda za afekte), – Kleinino razlikovanje med reparativno in kaznujočo krivdo, – tišino kot način, kako se posameznik spopada z lastno ranljivostjo in tesnobo. (e) Tišina v terapiji, skupinah in organizacijah  Obravnavata tišino klientov, terapevtsko nevzdržnost, tiho prisotnost, tišino kot odpor ali kot varnost. V organizacijah tišina pogosto postane mehanizem ohranjanja videza normalnosti, ki prikriva konflikt ali prepovedano temo in ustvarja "sistemski molk". 3. Ključne točke  1. Tišina sama po sebi ni dobra ali slaba. Pomemben je namen: – zdrava tišina regulira, povezuje in simbolizira; – nezdrava tišina kaznuje, destabilizira in ustvarja razmerje moči. 2. Merilo zdrave tišine je vrnitev v odnos. Če se človek po premoru vrne z besedo, je tišina prostor regulacije. Če se ne vrne ali se vrne v zgoščeni napetosti, je tišina oblika nadzora. 3. Tišina razkrije strukturo odnosa. V odsotnosti besed odpadejo vljudnosti, ostane to, kar odnos zdrži: bližina, rana, strah, moč ali odsotnost stika. 4. Tišina se mora poimenovati, sicer postane orožje. V parih, družinah in skupinah pomaga: – označevanje tišine ("opazim, da smo utihnili pri tej temi"), – dogovor o premoru, – preverjanje smisla ("ali je to premor ali umik?"). 4. Najboljši citati  1.    "Samo prisotnost, samo nekdo, ki ostane v tišini namesto, da bi zbežal vanjo." – dr. Andreja Pšeničny 2.    "Tišina je spopad brez zvoka – vprašanje, kdo bo prej popustil." – Iztok Prosen 3.    " Ko se ne bojiva tišine, se ne bojiva več drug drugega." – dr. Andreja Pšeničny 4.    »Tišina ni odsotnost nasilja, ampak njegova najbolj prefinjena oblika.« – Iztok Prosen  

1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny in Iztok Prosen, psihoterapevta, v epizodi razčlenjujeta dominanco v partnerskih odnosih – kot psihodinamičen pojav, ne kot vprašanje moči. Poudarek je na: – regulaciji čustev, – obrambnih mehanizmih, – razlikovanju med dominanco, suverenostjo, prepuščanjem in podreditvijo, – moški in ženski obliki dominacije, – erotični dimenziji moči. 2. O epizodi Epizoda  analizira dominanco kot obrambni mehanizem, ki se pojavi, ko posameznik ne zdrži negotovosti, bližine ali svobode drugega. Govornika razložita razliko med suverenostjo (notranja stabilnost) in dominanco (nadzor zaradi anksioznosti), raziskujeta čustveno dominanco (tišina, umik, manipulacija s toplino) ter opišeta, kako se dominanca kaže v moški (umik, kontrola čustev) in ženski obliki (krivda, zadrževanje naklonjenosti). Dotakneta se tudi erotične dinamike moči, kjer je prepuščanje dejanje zaupanja, ne podreditve, ter pokažeta, kako zdrav odnos temelji na kroženju moči in samoregulaciji, ne na nadzoru. 3. Ključne točke 1. Dominanca je kompenzacija za negotovost, ne izraz moči. Dominanten posameznik ne zdrži svobode drugega, ker ta prinaša nepredvidljivost. Zato uporablja nadzor, da zadrži stik in omili strah pred izgubo. 2. Razlika med prepuščanjem in podreditvijo je temeljna. Podreditev izhaja iz strahu in odpovedi sebi; prepuščanje pa iz notranje stabilnosti in zaupanja. Prepuščanje je dejanje moči, ne šibkosti. 3. Moč v odnosu naj kroži. Zdrav odnos ne temelji na stalnem vodenju ene osebe. Izmenjujeta se vloga vodje in tistega, ki sledi; ključ je samoregulacija, ne kontrola drugega. 4. Čustvena dominanca je pogosto nevidna, a izjemno učinkovita. Tišina, umik, mikro-sarkazem, odtegovanje topline ali komunikacije so subtilne, a močne oblike nadzora, ki ustvarjajo napetost in odvisnost. 4. Najboljši citati "Moč ni dokaz moči, ampak odsotnost vere – zaupanje v drugega." — dr. Andreja Pšeničny "Prava moč ni nadzor nad drugim, ampak sposobnost regulirati sebe." — Iztok Prosen "Prepuščanje ni predaja. Je dejanje moči – zaupam ti, da me ne boš ranil." — dr. Andreja Pšeničny "Dominanca je civilizacijsko sprejemljiva oblika regulacije strahu pred zapuščanjem." — dr. Andreja Pšeničny  

1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny – psihoterapevtka in razvojna analitičarka, ki se v svojem delu posveča dinamiki odnosov, moči, ranljivosti, čustveni regulaciji in nezavednim vzorcem iz otroštva. Iztok Prosen, psihoterapevt  kot sogovorec osvetli teme iz perspektive vsakdanjih izkušenj, dinamike v paru ter osnovnih psiholoških mehanizmov, ki spremljajo kaznovanje, krivdo in povračilo. 2. O epizodi  Epizoda na kratko razloži, kako je kaznovanje v odnosih pogosto nezavedni komunikacijski mehanizem. Govornika pokažeta, da se kaznovanje rodi iz nemoči, izogibanja ranljivosti in iz otroških vzorcev, medtem ko se navzven kaže kot molk, sarkazem, odtegovanje bližine, poniževanje ali hladno–topli cikli. Bolečina v odnosu išče stik, kazen pa nadzor – zato hitro zdrsne v logiko žetonov, kjer postane bližina nagrada, odnos pa transakcija. Dotakneta se tudi notranjega sodnika, ki ljudi sili v samokaznovanje kot pokoro za krivdo, ter opozorita, da se kaznovanje lahko prevesi v čustveno ali fizično nasilje, ki ni več komunikacija, temveč odvzem moči. Iz kroga kaznovanja je mogoče izstopiti le z jasnimi mejami, reparacijo in pogumom za ranljivost. 3. Ključne točke  1. Kazen je poskus nadzora, ne stika. Kaznovanje vznikne iz nemoči in potrebe po simetriji bolečine – a obenem razjeda zaupanje. Dolgoročno povzroči trgovanje, kratkoročno iluzijo moči. 2. Iz kroga kazni izstopimo z mejo in reparacijo. Zrela meja je: jasna, preverljiva, ne vsebuje manipulacije. Reparacija pa je: priznanje napake + konkretna sprememba, ki zmanjšuje negotovost. 3. Ljubezen ne sme temeljiti na žetonih. Odmerjanje bližine kot nagrade pomeni dresiranje, ne odnos. Varnost se vzpostavi le, ko je bližina neodvisna od ubogljivosti. 4. Prava zrelost je tveganje ranljivosti. Ko odložimo kazen, izgubimo orožje – in ostanemo goli. Toda šele tam se zares vidi, ali je drugi sposoben odnosa ali le moči. 4. Najboljši citati  Tukaj so štirje mešani citati – dva Andrejina, dva Iztokova – v enakem formatu: 1.    "Bolečina je poskus stika, kazen pa poskus nadzora." – dr. Andreja Pšeničny [07:10] 2.    "Molk je najhladnejša oblika moči: kaznuje tvojo željo po stiku, ne tvoj prekršek." – Iztok Prosen [18:05] 3.    "Ko bližino spremenimo v nagrado, ljubezen postane trgovanje, ne odnos." – dr. Andreja Pšeničny [24:00] 4.    "Najhujše kazni izvajamo sami nad sabo, ko ostajamo ujeti v lastno krivdo." – Iztok Prosen [33:40]  

1. Govornika  Epizodo vodita dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka z dolgoletnimi izkušnjami iz partnerske dinamike, ter Iztok Prosen, psihoterapevt, ki se ukvarja z odnosi, komunikacijo in psihološko integriteto v praksi. V epizodi razmišljata o konfliktih kot nujnem in celo zdravem delu odnosa, ki razkriva, kje smo resnični in kje živimo v iluziji. Razprava sega od vsakdanjih konfliktov do globokih intrapsihičnih napetosti, ki se izražajo v partnerskih odnosih.   2. O epizodi  Epizoda raziskuje konflikt kot trenutek resnice, integritete in razmejitve med jazom in drugim. Govornika razčlenita razliko med konstruktivnim in rušilnim konfliktom – prvi vodi k spremembi, razumevanju in reparaciji odnosa, drugi pa v napad, poniževanje in razpad komunikacije. Razpravljata o tem, kako agresija ni nujno destruktivna, temveč energija za premik, ter kako konflikt razgali naše nezavedne obrambne mehanizme, sram in narcistične rane. V srednjem delu (19:00 – 33:00) se pogovor poglobi v dinamiko med bežečim in lovcem, kjer se konflikt kaže kot odsev strahu pred izgubo sebe ali drugega. Pšeničny poudari, da konflikti razkrivajo psihološko strukturo odnosa: pri zrelih ljudeh poglobijo stik z realnostjo, pri narcističnih pa služijo kot dokazovanje lastne vrednosti. V zadnjem delu (33:00 – 42:30) obravnavata izogibanje konfliktom, t. i. psevdonmir, kot obliko čustvene cenzure in izgube živosti odnosa. Poudarita, da brez konflikta ni bližine, temveč samo praznina.   3. Ključne točke •    Konflikt ni konec odnosa, ampak začetek resnice. Ko pade idealizacija, se razkrijejo pristne razlike, iz katerih se lahko rodi realna bližina. (3:20 – 5:00) •    Razlikujmo med konstruktivnim in rušilnim konfliktom. Konstruktivni konflikt obravnava dejanja in omogoča spremembo, rušilni pa napada osebnost in ruši integriteto drugega. (8:10 – 11:40) •    Agresija kot energija za premik. Zdrava agresija pomeni sposobnost reči "ne", da je "da" lahko resnično. Rušilna agresija želi zmagati za vsako ceno. (12:00 – 14:30) •    Konflikt razkriva notranje razpoke. Vsak prepir je odsev naših notranjih bojev – med željo po bližini in strahom pred izgubo sebe. (22:00 – 28:00) •    Zrel odnos prenese razliko, nezrel potrebuje simetrijo. Zrel par zna po konfliktu obnoviti stik, manj zrel pa ga spremeni v bitko za prav. (36:00 – 40:00)   4. Najboljši citati 1.    "Mir v večini odnosov ni dokaz zrelosti, ampak dogovor, da se ne bova dotaknila tistega, kar bi lahko razbilo najin odnos." – dr. Andreja Pšeničny [2:45] 2.    "Konflikt ni trenutek razpada, ampak trenutek, ko se razgali nezavedno." – Iztok Prosen [4:30] 3.    "Konstruktivna agresija reče: hočem, da me slišiš in ostanem v odnosu. Rušilna pa: hočem zmagati, tudi za ceno odnosa." – Iztok Prosen [13:00] 4.    "V vsakem konfliktu se odloča samo eno: ali bo preživel 'mi dva' ali 'jaz'. Zrel odnos zna ohraniti oboje." – dr. Andreja Pšeničny [40:30]  

 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny, psihologinja, psihoterapevtka in razvojna analitičarka, skupaj z Iztokom Prosenom, psihoterapevtom in strokovnjakom za partnerske dinamike, v epizodi raziskujeta erotične psihološke igre – mind games – kot subtilno prepletanje moči, želje in zaupanja. Oba sogovornika razkrivata, zakaj so te igre lahko hkrati afrodiziak inteligence in najtanjša meja med bližino in manipulacijo.  2. O epizodi Epizoda razstavi pojmovanje spolnosti onkraj telesa – kot prostor psihološke napetosti, kjer se užitek ne rodi iz dotika, ampak iz miselne destabilizacije. Pojasnjena je razlika med igrivo destabilizacijo, ki ustvarja erotično napetost in povečuje bližino, ter manipulativno destabilizacijo, ki izhaja iz potrebe po nadzoru in potrjevanju moči. Skozi razvojno in psihoanalitično razlago dr. Pšeničny pokaže, kako se te igre navezujejo na zgodnje izkušnje negotovosti in zakaj pri dobro strukturiranih posameznikih delujejo kot ustvarjalna razširitev erotičnega spektra, pri ranljivejših pa kot ponovitev travme. 3. Ključne točke 1.    Erotične psihološke igre niso tehnika, ampak dinamika med dvema – užitek nastaja iz napetosti, ne iz dejanja.  (05:00–10:00) 2.    Destabilizacija kot osrednji mehanizem užitka – negotovost ustvarja vznemirjenje, a samo, če je dogovorjena in reverzibilna. (10:00–18:00) 3.    Razlika med igro in manipulacijo – igra povezuje, manipulacija razkraja; razlika je v konsenzu in varnosti. (18:00–26:00) 4.    Zdrava igra preizkuša meje; patološka jih briše. Pri varnih posameznikih deluje kot igra moči z reparacijo, pri ranljivih kot ponovitev izgube zaupanja. (26:00–32:00) 5.    Afrodiziak inteligence: erotične igre niso o telesu, ampak o umu, ki preizkuša, koliko negotovosti lahko prenese ljubezen. (32:00–38:00) 4. Najboljši citati 1.    »Misel lahko zadrži telo; pogled lahko sproži več kot dotik.« — dr. Andreja Pšeničny [00:45] 2.    »Destabilizacija je privlačna samo, dokler ostane igra – ko izgubi okvir, postane mučenje.« — dr. Andreja Pšeničny [18:22] 3.    »Preveč varen odnos ni več erotičen, preveč nevaren pa postane neznosen.« — Iztok Prosen [27:10] 4.    »Mind games so afrodiziak inteligence – dokaz, da je največji spolni organ še vedno um.« — dr. Andreja Pšeničny [36:05]  

  1. Govornika  dr. Andreja Pšeničny – psihoterapevtka in strokovnjakinja za osebnostno dinamiko, identiteto in odnose, ter Iztok Prosen – psihoterapevt in so-voditelj, ki v pogovore vnaša filozofsko in kulturno dimenzijo. V tej epizodi raziskujeta crossdressing - preoblačenje v oblačila nasprotnega spola – ne kot eksces, temveč kot prostor igre, identitete in svobode. Oba prepletata psihološke, družbene in estetske razlage ter se sprašujeta: kaj je pravzaprav »normalno« in zakaj nas kostum prestraši bolj kot misel, da je tudi naša identiteta le kostum? 2. O epizodi  Epizoda odpira razmislek o crossdressingu kot ogledalu identitete – kot o dejanju, ki razkriva fluidnost, ne deviacijo. Andreja in Iztok razčlenita: •    razliko med crossdressingom, transspolnostjo in fetišizmom, •    psihoanalitične razlage (Freud, Winnicott, Bollas) o vlogi oblačil kot transformativnih objektov, •    zgodovinske primere (francoski plemiči, japonsko gledališče, antična Grčija) kot dokaz, da preobleka ni anomalija, temveč stalnica človeške kulture, •    ter družbene dvojne standarde: ženska v smokingu je emancipirana, moški v krilu pa smešen ali grozeč. Osrednja nit epizode je vprašanje identitete kot dinamične koherence – toka, ki teče med istimi bregovi, a je vsak trenutek drugačen. Crossdressing zato ni beg, temveč stik z izgubljeno otroško svobodo, s prostorom igre, kjer je mogoče biti več kot eno. 3. Ključne točke  •     Identiteta ni fiksna, temveč gibljiva. Crossdressing razkrije, da so tudi »stabilne« spolne identitete le dobro zašite družbene kostumske izbire. •     Ogledalo ni sodnik, temveč zaveznik. Odsev ni kazen, temveč možnost eksperimenta – »kaj bi jaz še lahko bil?« •     Normalno ≠ naravno. Družbene norme določajo, kaj se zdi »sprejemljivo«, a prav prestop meje odpira prostor svobode in ustvarjalnosti. •    Vloga oblačila kot orodja moči in igre. Kostum lahko pomeni erotiko, moč, status ali tolažbo – in v vsakem primeru razkrije, kako tanko je tkanje med identiteto in fantazijo. 4. Najboljši citati  •    "Normalno ni naravno. Normalno je samo trenutni dogovor družbe." – Iztok Prosen [07:45] •    "Fantek, ki si obuje mamine pete, ni nenaraven – le še ni pozabil, kako je biti svoboden." – dr. Andreja Pšeničny [09:10] •    "Ogledalo ni sodnik, ampak prostor igre – tam se začne eksperiment, ne sram." – dr. Andreja Pšeničny [26:40] •    "Ko moški obleče krilo, ne izgubi identitete – pokaže le, da je bila moškost vedno kostum." – Iztok Prosen [29:15] •    "Cilj terapije ni, da postaneš normalen, ampak da razumeš, kaj ti tvoja drugačnost omogoča." – dr. Andreja Pšeničny [45:10]  

1. Govornika dr. Andreja Pšeničny, psihoterapevtka in specialistka za osebnostne dinamike, ter Iztok Prosen, psihoterapevt in voditelj podcasta, v tokratni epizodi odpirata temo, ki buri domišljijo in ruši predsodke — BDSM (bondage, discipline, dominance, submission, sadism, masochism). Oba pristopata z globoko psihoanalitično in relacijsko perspektivo, ki presega stereotipe o verigah in bičih. Govorita o močeh, bolečini, zaupanju in travmi, ki se prepletajo v etično dogovorjeni igri vlog in mej. 2. O epizodi  Epizoda razgrne BDSM kot prostor radikalne iskrenosti — kjer se moč ne skriva za kompromisom, temveč se poimenuje, ritualizira in razgali. Pogovor se razvije skozi tri ravni: •    Psihoanalitično izhodišče (05:00–12:00): Freudova razlaga fantazije o kaznovanju ("Otrok je tepen") kot izraz potrebe po opaženosti, ki pa jo sogovornika postavita pod vprašaj. Andreja poudari, da erotika ne potrebuje odnosa ali simbolike – telo samo proizvaja užitek iz bolečine preko nevrobioloških poti (endorfini, dopamin). •    Psihološka dinamika moči in travme (12:00–25:00): BDSM kot erotizirana ponovitev travme – ponavljanje bolečine v varnem kontekstu, kjer ima posameznik nadzor nad količino in intenziteto. Gre za preobrat nemoči v moč, kjer telo in psiha znova prevzameta nadzor nad tistim, kar je bilo nekoč uničujoče. •    Razlika med sadomasohistično dinamiko in BDSM (25:00–33:00): Ključna razlika je v etičnem dogovoru, zavesti in varni besedi, ki omogoča, da se travma predela, ne ponovi. BDSM ni destruktivna zloraba, temveč ritualizirana oblika stika in užitka. Andreja poudari paradoks: "V resnici je podrejeni tisti, ki vodi igro – on določa meje, provocira in hkrati varuje dominantnega." •    Skupinska dinamika in projekcije moči (33:00–40:00): Pogovor se razširi na terapevtske in skupinske procese – kako se sadomazohistične vloge odigravajo tudi v vsakdanjih odnosih in skupinah, kjer nastane "grešni kozel" kot nosilec kolektivne agresije in krivde. Oba poudarjata, da moč nikoli ni enosmerna in da dominanca in podrejenost krožita kot dve plati iste želje. 3. Ključne točke •    BDSM ni patologija, ampak ritualiziran način stika in zaupanja. Dogovorjena igra moči, kjer bolečina postane jezik bližine in erotike. •    Bolečina in užitek uporabljata iste možganske poti. Nevrobiološko gre za preplet dopamina in endorfinov, kjer telo samo proizvaja užitek. •    Erotizirana ponovitev travme omogoča transformacijo nemoči v moč. Telo znova prevzame nadzor nad bolečino, ki je bila nekoč vir trpljenja. •    Podrejeni je pogosto tisti, ki ima dejansko moč. Z varno besedo in provokacijo določa meje, vodi dominantnega in nadzoruje dinamiko. •    V vsakdanjih odnosih se sadomazohistične dinamike kažejo prikrito. BDSM jih zgolj razgali in ritualizira – zato je lahko celo bolj "pošten" kot tihi vsakdanji sadizem. 4. Najboljši citati •    "Erotika ne potrebuje ljubezni kot predpogoja – telo samo zna ustvariti užitek iz bolečine." - dr. Andreja Pšeničny [06:40] •    "BDSM ni varna distanca od travme, ampak njen povratek v telo – z novimi izhodi." - dr. Andreja Pšeničny [19:20] •    "Sadist in mazohist se ne izključujeta – drug brez drugega ne obstajata. Moč ima sama dinamika." - Iztok Prosen [27:10] •    "Tisto, kar družba vidi kot perverzijo, je pogosto bolj pošteno od norm – ker v tej igri obstaja varna beseda." - dr. Andreja Pšeničny [38:45]    

1. Govornika dr. Andreja Pšeničny – psihologinja in psihoterapevtka, specialistka za osebnostne strukture, čustveno regulacijo in relacijsko dinamiko; v podkastu analizira psihološke korenine eksibicionizma in vojerizma, ter družbeni pomen razgaljanja in opazovanja v sodobni kulturi. Iztok Prosen – psihoterapevt in radijski sogovorec, ki prispeva refleksije o sodobnih družbenih paradoksih in človekovi potrebi po nadzoru, priznanju in bližini. 2. O epizodi  Epizoda razgrinja psihološko in kulturno anatomijo eksibicionizma in vojerizma – dveh na videz nasprotnih, v resnici pa dopolnjujočih se mehanizmov človeške želje po stiku in kontroli. Govorca razmišljata, kako eksibicionizem ne izraža pristne želje po bližini, temveč poskus, da bi nadzorovali pogled drugega, in kako vojerizem ni radovednost, ampak strategija bega pred stikom. Z razvojnopsihološkega vidika epizoda pokaže, da se korenine obeh pojavov skrivajo v otroški potrebi po priznanju in potrditvi obstoja – "poglej me, da bom obstajal". V družbenem kontekstu se tema razširi v analizo sodobne kulture razgaljenosti in nadzora – od selfijev in družbenih omrežij do terapevtskega "voajerizma duše" in digitalnega profiliranja. Posebej izpostavljena je misel, da sodobna družba nagrajuje masko, a kaznuje ranljivost, zato eksibicionizem in vojerizem nista patologiji, temveč normalizirana mehanizma izogibanja intimnosti. 3. Ključne točke 1.    Eksibicionizem ni presežek narcizma, temveč simptom praznine. Potreba, da me drugi vidi, postane prisila – "če me ne vidiš, me ni". 2.    Voajerizem je užitek v odsotnosti stika. Pogled nadomesti odnos; opazovanje drugega postane oblika moči brez reciprocitete. 3.    Sram kot skupna točka obeh polov. Eksibicionist tvega sram, vojer se mu izogne – a oba ostaneta ujeta v isti dinamiki potrditve in bega. 4.    Družbeni kontekst: Sodobna tehnologija, mediji in politika krepijo "kulturo nadzorovanega razgaljanja". Naši digitalni odtisi postanejo orožje manipulacije, algoritmi pa novi "pogled drugega". 4. Najboljši citati •    "Eksibicionizem ni želja po bližini, ampak ritual izogibanja bližini." – dr. Andreja Pšeničny [03:20] •    "Voajer ne gleda, da bi se približal – gleda, da se mu ne bi bilo treba približati." – dr. Andreja Pšeničny [08:45] •    "Resnična perverzija ni v posamezniku, ampak v kulturi, ki nagrajuje masko in kaznuje ranljivost." – dr. Andreja Pšeničny [17:50] •    "Eksibicionizem in vojerizem nista devijacija, ampak resnica vsakega odnosa – pokažemo se in hkrati gledamo." – Iztok Prosen [31:40]  

1. Govornika V epizodi sodelujeta dr. Andreja Pšeničny, psihoterapevtka, pisateljica in raziskovalka erotičnih psiholoških iger, ter njen sogovornik Iztok Prosen, terapevt z dolgoletnimi izkušnjami na področju partnerske in seksualne dinamike. Oba prinašata bogato klinično prakso in teoretično ozadje iz psihoanalize in sodobne psihoterapije. V ospredju so mejne spolne prakse, fantazije, sram in krivda ter vprašanje, kako družbene norme vplivajo na doživljanje želje. 2. O epizodi  Epizoda se začne s pogledom v zgodovino seksualnosti – od antične Grčije, kjer je telo predstavljalo kozmično harmonijo, do srednjega veka, ko je krščanstvo spolnost omejilo na reprodukcijo. Freud in viktorijanska morala prinesejo idejo potlačenih želja, 60. leta pa spolno revolucijo. Govornika poudarita, da spolnost nikoli ni bila zgolj zasebna, temveč vedno vpeta v strukture moči. Sledi psihoanalitični pregled razvoja fantazij – oralna, analna in falična faza oblikujejo poznejše scenarije užitka, nadzora in prepovedi. Fantazije niso naključne, temveč arhiv otroških izkušenj in ran. Pri tem se pojavi sram in krivda kot notranja cenzura, ki omejujeta spontanost in ustvarjata notranjega "policaja". V drugem delu se govornika posvetita mejnim praksam. Raziskujeta razliko med perverzijo kot rigidno prisilo in mejno prakso kot fleksibilno igro, ki temelji na dogovorih in omogoča raziskovanje želja. Hkrati pa opozorita, da tudi te prakse ne razkrijejo nujno svobode, saj se vedno gibljejo znotraj pravil, ritualov in meja. Epizoda zaključi z mislijo, da so fantazije neizčrpen ustvarjalni vir: včasih jih lahko sublimiramo v umetnost ali pisanje, včasih jih živimo, vedno pa so prostor, kjer se srečata želja in prepoved. 3. Ključne točke •    Spolnost je vedno vpeta v strukture moči (02:30–06:00): v preteklosti religija, danes komercializacija in algoritmi. •    Fantazije so arhiv zgodnjih izkušenj (10:00–14:30): niso dokaz svobode, ampak spomin na to, kako smo bili oblikovani. •    Sram in krivda sta notranja cenzorja (20:00–25:00): omejujeta užitek, pogosto služita družbenim normam in ne osebni etiki. •    Mejne prakse niso patologija, ampak raziskovanje (35:00–42:00): ključna je razlika med rigidno prisilo (perverzija) in svobodno igro (mejna praksa). •    Resnična perverzija je verjeti v "normalno spolnost" (50:00–55:00): normalnost je vedno konstrukt, fantazije pa so vitalni prostor psihe. 4. Najboljši citati •    "Fantazije niso naši zasebni filmi, ampak posnetki naše otroške nemoči, ki jih družba še vedno uporablja za nadzor." — dr. Andreja Pšeničny [14:10] •    "Mejne prakse nas učijo, da ne iščemo svobode brez meja, ampak meje, da lahko svobodo sploh uživamo." — Iztok Prosen [39:20] •    "Prava perverzija ni v fantazijah, ampak v tem, da verjamemo, da obstaja normalna spolnost." — Iztok Prosen [51:00] •    "Krivda je največja prevara spolnosti – vedno si kriv, ne glede na to, ali uživaš ali ne." — dr. Andreja Pšeničny [47:30]    

1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny, doktorica psihologije in psihoterapevtka, ter Iztok Prosen, psihoterapevt in   raziskovalec duhovnih praks, razpravljata o paradoksih tantre. Poudarjata razliko med obljubami sodobnih interpretacij tantre (več užitka, več orgazmov, globlja povezanost) in zgodovinsko-filozofskimi temelji, kjer so v ospredju transcendenca, ritual in disciplina. 2. O epizodi  Epizoda razišče svetlo in temno plat tantre: •    Obljuba – Tantra obljublja ženski več pozornosti, počasnost, multiorgazmičnost in sveto središče njene spolnosti. •    Paradoks – V praksi pa pogosto reproducira patriarhalne vzorce, kjer moški vodi, kontrolira in zadržuje, ženska pa služi kot sredstvo njegove transcendence. •    Zgodovinski okvir – V indijskih izvorih je bila tantra del širše duhovne discipline (povezava Šive – zavesti in Šakti – energije), a vedno z močnim moškim vodstvom. •    Sodobni kontekst – Na Zahodu se tantra pogosto reducira na spolne tehnike, podaljševanje odnosa in povečanje užitka, s tem pa izgublja filozofsko globino in enakovrednost partnerjev. •    Asimetrija moči – Moška samokontrola (zadrževanje orgazma, kontrola čustev) se povzdiguje kot moč, medtem ko je ženska ranljivost instrumentalizirana in postane dokaz moškega mojstrstva. •    Iluzija bližine – Tantra se predstavlja kot pot do intimnosti, a se lahko spremeni v koreografijo nadzora, kjer je bližina ritualizirana in ne resnično čustvena. •    Potencial – Prava tantra nastane šele, ko oba partnerja sprejmeta ranljivost in komunikacijo kot bistvo bližine, ne pa tehnik kot kuliso. 3. Ključne točke •    Paradoks orgazma (20:10–26:40): Moški dobi status ne glede na izid (kontrola ali predaja), ženska pa nosi pritisk multiorgazmičnosti, kar vodi v krivdo in izčrpanost. •    Instrumentalizacija ranljivosti (28:00–33:15): Ženska mora dokazovati odprtost in ranljivost, moški pa se skriva za tehnikami – to ustvarja asimetrijo moči. •    Kontrolirana bližina (36:20–41:00): Tantra lahko postane način bega pred resnično čustveno bližino, saj rituali in tehnike omogočajo moškemu, da se izogne ranljivosti. •    Prava moč (44:10–49:00): Ni v moški telesni samokontroli, temveč v ženski sposobnosti prepuščanja ranljivosti in v obojestranskem dialogu. Prava tantra je recipročna ranljivost. 4. Najboljši citati •    "Paradoks tantre je, da obljublja ženski središče užitka, v praksi pa jo pogosto reducira na sredstvo moške samokontrole." - dr. Andreja Pšeničny [12:30] •    "Prava tantra se začne šele, ko moški odneha z vlogo guruja in se uči poslušati." - Iztok Prosen [18:50] •    "Prava moč ni v zadrževanju orgazma, ampak v tem, da ostaneš v stiku tudi takrat, ko si ranljiv." - Iztok Prosen [39:40] •    "Moška kontrola je krhka fasada, ženska ranljivost pa resnična moč." dr. Andreja Pšeničny [47:20]  

  1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihoterapevtka z dolgoletnimi izkušnjami na področju partnerskih odnosov, intime in psihodinamike. Njeni prispevki v epizodi se osredotočajo na psihološke vidike nemonogamije, kot so ljubosumje, varnost, nezavedne dinamike in sposobnost refleksije. Iztok Prosen, psihoterapevt in predavatelj, ki pristopa k odnosom skozi analizo družbenih vzorcev in individualne prakse. V epizodi podaja širši pogled na razloge, zakaj ljudje vstopajo v nemonogamijo, ter razlikuje med etičnimi in neetičnimi oblikami.   2. O epizodi  Epizoda raziskuje praktične oblike nemonogamije, ki se ne opirajo na ideološke temelje, temveč na vsakdanje življenjske situacije. Govorca razlikujeta: •    Etične oblike, ki temeljijo na soglasju, preglednosti in spoštovanju meja (odprti odnosi, poliamorija, partnersko vezne dogovore). •    Spolno-praktične oblike, kjer je v ospredju erotična praksa (swinganje, cruising, sex clubi), ob predpostavki jasnega dogovora in svobode. •    Neetične oblike, kjer prevladujeta prikrivanje in manipulacija (varanje, prisiljena odprtost, patriarhalna poligamija, igre moči). Ključna vprašanja epizode: •    Kako ljudje iščejo ravnovesje med svobodo in varnostjo (15:20). •    Zakaj dogovori lahko nudijo iluzijo varnosti, a se ob prvi krizi razsujejo (42:15). •    Ali več odnosov pomeni razširitev sebstva ali zgolj njegovo fragmentacijo (47:30). •    Kako se telo v spolno-praktičnih oblikah kaže kot prostor osvoboditve ali kot predmet razosebljanja (55:00). •    V kolikšni meri anonimni užitek lahko zapolni praznino – ali jo samo potrjuje (58:40).   3. Ključne točke •    Etika kot temelj (15:20): Resnična svoboda je mogoča samo tam, kjer je prisotno soglasje, preglednost in spoštovanje meja. •    Dogovori niso dovolj (42:15): Pravila so le plast odnosa – nezavedne dinamike (ljubosumje, strah, nezaupanje) vedno ostajajo. •    Razširitev ali fragmentacija (47:30): Nemonogamija lahko širi kapaciteto za ljubezen in navezanost ali pa razkosa sebstvo na površne fragmente. •    Užitek kot analgetik, ne zdravilo (58:40): Kratkotrajni telesni stiki prinesejo sprostitev, a brez osebne intime ne nadomestijo občutka bližine.   4. Najboljši citati •    »Etična nemonogamija pomeni svobodo, ki temelji na soglasju, preglednosti in spoštovanju meja.« - Dr. Andreja Pšeničny [15:20] •    »Večina ljudi živi serijsko monogamijo – menjavo trajnih zvez – kar je družbeno sprejemljiv način zadovoljevanja potrebe po raznolikosti.« - Iztok Prosen [35:00] •     »Zaupanje, ki temelji samo na pravilih, je iluzija varnosti. Pravo zaupanje je notranja kapaciteta.« - Dr. Andreja Pšeničny [42:15] •     »Praktične oblike nemonogamije so vaja svobode – pokažejo, koliko zmoremo deliti, sprejeti in hkrati ostati celi.« Iztok Prosen [1:08:30]    

1. Govornika V epizodi sodelujeta dr. Andreja Pšeničny, psihoterapevtka in doktorica psihologije, ter Iztok Prosen, psihoterapevt in predavatelj, ki napovesta, da bo nekaj naslednjih epizod namenjenih seksualnosti, predvsem tistim temam, o katerih raje molčimo kot govorimo. Tokrat odpirata temo nemonogamije, ki jo obravnavata celovito: zgodovinsko, psihološko in filozofsko. 2. O epizodi (02:30–1:02:00) Epizoda odpre dvodelno serijo o nemonogamiji. V uvodnem delu razložita razliko med temeljnimi pojmi:  neekskluzivnostjo (odnos ni omejen le na enega partnerja) in nemonogamijo (širši krovni pojem različnih oblik). Poudarita, da je tudi monogamija kulturni dogovor, ne naravna danost, ter uvodoma ločita etične oblike (transparentnost, soglasje) od neetičnih (prevara, prisila). Razprava vključuje tudi psihodinamske korenine nemonogamije, ki izhajajo že iz otroškega odnosa v trikotniku mama–oče–otrok, ter opozarja na razliko med etičnimi (transparentnost, soglasje) in neetičnimi (prevara, prisila) praksami. V tem delu podrobneje obravnavata filozofske oblike nemonogamije, združene pod pojmom libertinizem. Gostitelja prikažeta razvoj: •    izvorni libertinizem (svobodomiselnost, svoboda misli in telesa, vitalistična širina), •    klasični libertinage (17.–18. stoletje: erotika kot orožje moči, prestopanje meja, manipulacija), •    sodobni, suvereni libertinizem (svoboda kot avtonomna izbira, eros povezan z etiko in enakovrednostjo). 3. Ključne točke •    Nemonogamija je del človeške zgodovine in psihe (07:40). Od otroškega tekmovanja za ljubezen do odraslih oblik posesivnosti. •    Etična in neetična neekskluzivnost (18:15). Etična pomeni soglasje in spoštovanje, neetična prikrivanje in manipulacijo. •    Trije obrazi libertinizma (32:10): izvorni (svobodomiselnost), klasični libertinage (manipulacija, moč), suvereni (etika in avtonomija). •    Suvereni libertinizem kot izraz avtonomije (55:20) združuje erotično svobodo in intimno bližino brez posesivnosti. 4. Najboljši citati •    »Družba lažje sprejme varanje kot pa zavestno izbrano etično nemonogamijo.« - Dr. Andreja Pšeničny [06:30] •    »Etične oblike neekskluzivnosti pomenijo svobodo, ki si jo delimo, neetične pa svobodo, ki jo krademo drugemu.« - Dr. Andreja Pšeničny [10:05] •    »Vsaka oblika nemonogamije je odgovor na isto vprašanje: kaj naredim s svojo potrebo, da bi bil edini?« - Iztok Prosen [27:20] •    »V libertinageu so čustva znak šibkosti – bližina je nevarna, zato jo nadomesti manipulacija.« - Iztok Prosen [27:20] •    »Suvereni libertinizem ni anti-monogamija – vključuje tudi možnost monogamije, kadar je to svobodna izbira.« - Dr. Andreja Pšeničny [56:10]  

1. Govornika Gostitelja epizode sta psihoterapevta dr. Andreja Pšeničny in Iztok Prosen. Oba delujeta na presečišču psihoterapije, odnosne dinamike in osebne rasti. V tej epizodi odpirata temo fantomskega žalovanja – procesa, kako odžalovati izgube, ki jih navzven ni, a so za notranje doživljanje resnične in boleče. 2. O epizodi  Epizoda razčleni pojav fantomske izgube, tiste oblike žalovanja, ki ne sledi jasno vidnemu dogodku (smrt, ločitev, selitev), temveč neuresničenim možnostim, odnosom ali fantazijam. Govornika poudarita: •    Naravo bolečine: energija, ki je bila vložena v neuresničeno željo, ne izgine, ampak se zatakne v telesu in psihi. •    Nevidnost izgube: ker nima obreda, groba ali slovesa, družba take izgube ne prepozna – a bolečina ostane realna. •    Psihodinamske plasti: fantomska izguba pomeni izgubo fantazmatskega objekta, ne realne osebe. To vodi v notranje razpoke med željo in realnostjo. •    Strategije soočanja: priznanje izgube, zmožnost zdržati negotovost, rituali slovesa, pa tudi prepoznavanje, kdaj se v ozadju skriva samokritika namesto žalosti. •    Primeri: od neuresničenih ljubezni in razmerij (omejena ljubezen, idealizirani odnosi) do neizpolnjenih starševskih pričakovanj, prijateljstev brez pristnosti ali poklicnih sanj, ki nikoli niso postale realnost. Epizoda se zaključi z mislijo, da žalovanje ne pomeni konca ljubezni, ampak konec iluzije – in s tem priložnost za več svobode in notranje zrelosti. 3. Ključne točke •    Priznanje nevidne izgube (10:00): prvi korak je priznati, da nekaj boli, četudi nima oprijemljive oblike. To daje psihi dovoljenje, da čustvo obstaja. •    Megla kot zaščita (28:00): negotovost ni slabost, ampak začasna zaščita pred bolečino. V njej se skriva možnost novih uvidov. •    Razlika med žalostjo in melanholijo (42:00): žalovanje sprosti energijo in krepi občutek vrednosti, melanholija pa se sprevrže v samokritiko in krivdo. •    Svoboda skozi žalovanje (53:00): ko damo izgubi ime in obliko, sprostimo ujeto energijo in odpremo prostor za realne odnose – s sabo in z drugimi. 4. Najboljši citati •    »Fantomska izguba je bolečina zaradi tistih neuresničenih možnosti, ki so bile psihično resnične, a nikoli niso postale izkušnja.« [12:15] - dr. Andreja Pšeničny •    »Ljubezen je živa, a nedosegljiva – in zato se človek ujame med hrepenenje in frustracijo.« [18:20] -  Iztok Prosen •    »Soočanje ne pomeni konec ljubezni, ampak konec iluzije – in prav zato prinaša svobodo.«  [52:40] – dr. Andreja Pšeničny •    »Če v iluziji vztrajamo predolgo, na koncu poškodujemo samo sebe.« [57:30] -  Iztok Prosen  

1. Govornika dr. Andreja Pšeničny – psihoterapevtka, avtorica in raziskovalka psiholoških dinamik odnosov. V epizodi ponuja strokovni vpogled v psihodinamiko poletnih romanc, razlaga razliko med zaljubljenostjo in zagledanostjo ter osvetljuje, kako takšne izkušnje razkrivajo potlačene dele nas samih. Iztok Prosen – psihoterapevt in so-voditelj. S strokovnim ozadjem ter osebnimi zgodbami in refleksijami odpira teme svobode, varnosti, igrivosti in pomena čutnosti v odnosih. Njegov prispevek povezuje psihološki uvid z življenjsko izkušnjo.     2. O epizodi Epizoda raziskuje fenomen poletnih romanc – kratkih, intenzivnih ljubezenskih zgodb, ki nastajajo v posebnem ritmu poletja: več svetlobe, več sproščenosti, manj nadzora. Andreja in Iztok razčlenita: * razliko med zagledanostjo in zaljubljenostjo (00:04:38), * vpliv hormonov in telesne sproščenosti na občutke bližine (00:10:31), * poletno romanco kot projekcijo naših skritih hrepenenj (00:16:47), * paradoks med svobodo in varnostjo v odnosih (00:28:08), * ter trčenje z realnostjo jeseni (00:36:52). Epizoda ponuja vpogled, kako romanca ni nujno le kratkotrajen "poletni ognjemet", temveč lahko postane učitelj ali celo začetek velike življenjske ljubezni (00:41:50).   3. Ključne točke Poletna romanca je predvsem projekcija – v drugem pogosto vidimo svoje fantazije in hrepenenja, ne realne osebe (00:04:38). Hormoni in telo vodijo igro– dopamin, oksitocin in serotonin ustvarjajo podlago za hitro bližino in intenzivnost (00:10:31). Romanca kot ogledalo – razkrije, kaj v vsakdanjem življenju potlačimo: čutnost, spontanost, igrivost (00:18:11). Integracija izkušnje – pomembno ni, da romanca traja, temveč da ohranimo stik s sabo in s tistim delom sebe, ki se je prebudil (00:41:50).   4. Najboljši citati "Poletje ni prostor resničnosti, je prostor projekcije, iluzije, svobode brez konteksta." – [00:01:45] - dr. Andreja Pšeničny "Na dopustu telo vodi igro – več se dotikamo, več tvegamo, hitreje zaupamo."  [00:10:31]  - Iztok Prosen "Na koncu poletne romance ne pogrešamo samo drugega, ampak sebe, kakršni smo bili v tistem trenutku." [00:18:11] - dr. Andreja Pšeničny "Poletna romanca je intenziven učitelj – neuspeh bi bil le, če iz te izkušnje ne bi odnesli ničesar."  [00:40:44] - Iztok Prosen  

1. Govornika V epizodi sodelujeta dr. Andreja Pšeničny in Iztok Prosen, oba psihoterapevta z bogatimi kliničnimi in izkustvenimi znanji s področja samopodobe, medosebnih odnosov in psihološke odpornosti. V tej epizodi razmišljata o vplivu družbenih norm na doživljanje telesa, o pojmu beach body in o tem, kako se samopodoba oblikuje pod težo zgodnjih odnosov in kulturnih pričakovanj. Govorita iz terapevtskega, človeškega in izjemno reflektiranega vidika.   2. O epizodi Epizoda se poglobi v vprašanje, zakaj poletje – namesto sproščenosti – mnogim prinese nelagodje in sram zaradi telesa. Govorca raziskujeta, kako telesa dojemamo kot projekt, ne kot naraven del sebe. Pojem beach body ne predstavlja več le telesa na plaži, temveč postane simbol sramu, ocenjevanja in pogojenega sprejemanja. Skozi psihoterapevtski dialog pojasnjujeta, kako zgodnje izkušnje z bližnjimi (predvsem z mamo), družbeni pritiski in medijski ideali oblikujejo notranjega kritika, ki sili posameznika k estetskemu nadzoru nad telesom. Dotakneta se iluzije "skrbi zase", ki je pogosto le prikrito sovraštvo do sebe, ter opozorita na nevarnost tako podrejanja kot uporništva, če sta motivirana iz bolečine. Epizoda ponuja uvid, da resnična skrb zase ni izraz nadzora ali zanikanja, ampak spoštovanja do telesa kot zgodovine. Telo ni estetski izdelek, ampak živa kronika preživetih izkušenj, odnosov, bolečin in zmag.   3. Ključne točke Telo ni projekt, ampak zgodba (00:01:56) Telo ne potrebuje popravljanja, temveč razumevanja. Vsaka guba ali brazgotina je nosilec preživetih izkušenj – dokaz, da smo vztrajali. Sram kot ponotranjena izključitev (00:04:18) Sram telesa je pogosto odraz občutka, da smo bili ljubljeni le pogojno. Plaža tako postane bojno polje samovrednotenja in projekcij, ne prostor sprostitve. Skrb zase ni nadzor, ampak odnos (00:39:01) Prava nega ni strogo telovaditi ali hujšati zaradi strahu, ampak gibanje iz spoštovanja in želje po dobrem počutju. Skrb zase je nežna in podporna, ne kaznovalna. Upor ni vedno svoboda (00:19:53) Tudi odpor proti lepotnim normam je lahko obramba, ne izraz notranje svobode. Svoboda se začne tam, kjer ni potrebe ne po ugajanju ne po zanikanju.   4. Najboljši citati "Telo ni napaka. Telo je zgodba. In vsaka zgodba je vredna, da jo nehamo skrivati." - Iztok Prosen (00:01:56) "Najstrožji kritik ni zunanji svet, ampak tisti notranji glas, ki ponavlja stare pogoje ljubezni." - dr. Andreja Pšeničny (00:12:14) "Ustvarili smo trg, ki živi od negotovosti. Popolno telo ne obstaja – obstaja samo popoln potrošnik." - Iztok Prosen (00:33:06) "Tvoje telo zares ni dolžno biti lepo. Ni dolžno nikomur nič. Ni se dolžno opravičevati, ker obstaja." - dr. Andreja Pšeničny (00:34:03)