1. Govorniki
dr. Andreja Pšeničny – psihoterapevtka in avtorica, voditeljica podcasta
V epizodi vodi razmislek o smrti skozi psihoanalitično in eksistencialno perspektivo. Posebej izpostavlja iluzijo nadzora, narcistično obrambo pred minljivostjo, psihološko razliko med smrtjo in umiranjem ter vprašanje pravice do odnehanja. 
Iztok Prosen – psihoterapevt, so-voditelj podcasta
Prispeva k razpravi z razmisleki o odnosni dinamiki ob umiranju, o bližini in osamljenosti, ter o tem, kako strah živih pogosto preplavi prostor umirajočega. 
dr. Analina Vodušek – onkologinja v paliativnem timu Onkološkega inštituta Ljubljana, skupinska analitičarka
V epizodi prinaša klinični, skupinski in človeški pogled na umiranje. Govori o paliativni oskrbi kot dolgotrajnem procesu, o delu s pacienti in svojci, o strahu pred izgubo nadzora, ter o realnih možnostih lajšanja trpljenja. 

2. O epizodi
Epizoda je poglobljen pogovor o smrti, umiranju in življenju v senci končnosti – ne le v bolnišničnem okolju, temveč v odnosih, kulturi in psihični strukturi sodobnega človeka. Razprava izhaja iz teze, da smrt ni le biološki dogodek, temveč radikalni psihološki prelom, ki razbije dve temeljni iluziji: iluzijo lastne nesmrtnosti in iluzijo nadzora nad življenjem. 
Govorniki razločujejo med smrtjo kot abstraktnim koncem in umiranjem kot konkretnim procesom, ki vključuje telesno pešanje, odvisnost, sram in izgubo dostojanstva. Poseben poudarek je na tem, kako redko v kulturi obstaja prostor, kjer bi se o teh temah lahko govorilo brez zanikanja, racionalizacije ali lažnega upanja. 
Pomemben del epizode je posvečen odnosom ob koncu življenja: napetosti med bližino in osamljenostjo, vlogi svojcev, ki pogosto težje sprejemajo konec kot umirajoči sami, ter potrebi, da se umiranje deli le z ljudmi, ki zmorejo zdržati lastno nemoč. 
V zadnjem delu se razprava dotakne tudi pravice do odnehanja in aktualne družbene debate o prostovoljnem končanju življenja – ne skozi pravni okvir, temveč kot psihološko in etično vprašanje avtonomije, trpljenja in družbenih sporočil o vrednosti življenja. 

3. Ključne točke
1.    Smrt razbije iluzijo nadzora in razkrije psihično strukturo jaza
Strah pred smrtjo ni strah pred koncem, temveč pred izgubo omnipotence in nemoči, ki je ne znamo regulirati. 
2.    Umiranje je proces, ne dogodek – in začne se veliko prej, kot mislimo
Paliativna oskrba ni "zadnja postaja", temveč dolgotrajen proces, ki se lahko začne že ob diagnozi neozdravljive bolezni. 
3.    Bližina lahko zdravi ali pa dodatno obremenjuje
Umirajoči potrebujejo ob sebi ljudi, ki zmorejo biti prisotni brez potrebe po reševanju, popravljanju ali lažnem upanju. 
4.    Pravica do odnehanja ni kapitulacija, temveč zadnja oblika integritete
Ko razmerje med trpljenjem in smislom izgine, vztrajanje ni več pogum, temveč prisila – pogosto v službi strahu živih. 

4.    Najboljši citati
»Smrt razbije dve naši temeljni psihološki opori: iluzijo lastne nesmrtnosti in iluzijo nadzora nad življenjem.« – dr. Andreja Pšeničny 
»Umiranje lahko delimo samo z ljudmi, ki zmorejo prenesti, da nimajo več nobene funkcije – da ne morejo rešiti, popraviti ali ustaviti konca.« – dr. Andreja Pšeničny 
»Ko pacient izreče: 'Strah me je smrti', se prostor odpre in zadiha – in pravzaprav vsem postane lažje.« – dr. Analina Vodušek 
»Paliativna oskrba ni zadnje poglavje, ampak proces, ki se začne veliko prej – že takrat, ko se človek prvič sooči s svojo minljivostjo.« – dr. Analina Vodušek 
»Smrt je abstraktna. Umiranje pa je zelo konkretno: telo, ki peša, odvisnost od drugih, izpostavljenost in izguba nadzora.« – Iztok Prosen 
»Najbolj zahtevna bližina je bližina ljudi, ki v smrti drugega vidijo predvsem svojo izgubo.« – Iztok Prosen 
»Čas je nekaj, česar ne moremo nadomestiti, kupiti ali shraniti – zato je vprašanje vedno isto: kaj je vredno mojega časa.« – dr. Andreja Pšeničny