1. Govornika
Epizodo vodita psihoterapevta dr. Andreja Pšeničny, psihoterapevtka in strokovnjakinja za psihodinamske odnose, ter Iztok Prosen. V ospredje postavita tišino kot relacijski fenomen: kot prostor regulacije, kot orodje moči, kot obrambni mehanizem in kot neizrečeni komunikacijski jezik, ki razkrije resnico odnosa bolj kot besede.
Govornika v epizodi poglobljeno razlagata:
– razliko med zdravo in kaznovalno tišino,
– psihodinamsko ozadje tišine (Winnicott, Bion, Klein),
– tišino v partnerskih odnosih, družinah, terapevtskih procesih in skupinah,
– tišino kot sredstvo moči, agresije ali bližine.

2. O epizodi 
Epizoda razčleni štiri temeljne oblike tišine in njihove psihološke učinke:
(a) Zdrava tišina kot regulacija in bližina 
Predstavita tišino kot "dih odnosa" – kratek premor, ki zniža napetost, omogoča notranjo reorganizacijo in omogoči, da se partnerja vrneta drug k drugemu jasnejša.
Tišina je lahko tudi skupni mir, prostor prisotnosti brez dokazovanja, kjer je drugi "ob tebi, ne nad tabo".
(b) Kaznovalna, manipulativna ali pasivno-agresivna tišina 
Pojasnita, kako se tišina prelevi v orožje, ki prekinja stik in ustvarja razmerje moči:
– nenapovedan umik,
– dolgotrajni molk,
– pritisk, v katerem mora "drugi ugibati".
Tišina postane "spopad brez zvoka", v katerem se meri, kdo bo prej popustil.
(c) Tišina kot razkritje resnice odnosa 
Andreja uvede koncept subverzivne tišine – trenutka, ko tišina razgrne tisto, kar besede skrivajo:
moč, ranljivost, obrambne strukture, distanco, iluzije.
Tišina postane ogledalo odnosa, ne njegova odsotnost.
(d) Psihodinamsko ozadje tišine 
Govornika razložita:
– Winnicottov holding (tišina kot varen prostor),
– Bionov koncept simbolizacije (tišina kot posoda za afekte),
– Kleinino razlikovanje med reparativno in kaznujočo krivdo,
– tišino kot način, kako se posameznik spopada z lastno ranljivostjo in tesnobo.
(e) Tišina v terapiji, skupinah in organizacijah 
Obravnavata tišino klientov, terapevtsko nevzdržnost, tiho prisotnost, tišino kot odpor ali kot varnost.
V organizacijah tišina pogosto postane mehanizem ohranjanja videza normalnosti, ki prikriva konflikt ali prepovedano temo in ustvarja "sistemski molk".

3. Ključne točke 
1. Tišina sama po sebi ni dobra ali slaba.
Pomemben je namen:
– zdrava tišina regulira, povezuje in simbolizira;
– nezdrava tišina kaznuje, destabilizira in ustvarja razmerje moči.
2. Merilo zdrave tišine je vrnitev v odnos.
Če se človek po premoru vrne z besedo, je tišina prostor regulacije.
Če se ne vrne ali se vrne v zgoščeni napetosti, je tišina oblika nadzora.
3. Tišina razkrije strukturo odnosa.
V odsotnosti besed odpadejo vljudnosti, ostane to, kar odnos zdrži:
bližina, rana, strah, moč ali odsotnost stika.
4. Tišina se mora poimenovati, sicer postane orožje.
V parih, družinah in skupinah pomaga:
– označevanje tišine ("opazim, da smo utihnili pri tej temi"),
– dogovor o premoru,
– preverjanje smisla ("ali je to premor ali umik?").

4. Najboljši citati 
1.    "Samo prisotnost, samo nekdo, ki ostane v tišini namesto, da bi zbežal vanjo." – dr. Andreja Pšeničny
2.    "Tišina je spopad brez zvoka – vprašanje, kdo bo prej popustil." – Iztok Prosen
3.    " Ko se ne bojiva tišine, se ne bojiva več drug drugega." – dr. Andreja Pšeničny
4.    »Tišina ni odsotnost nasilja, ampak njegova najbolj prefinjena oblika.« – Iztok Prosen