Kulturni fokus

Mary Beard, ugledna britanska filologinja in zgodovinarka, se v svoji najnovejši knjigi sprašuje, kako so cesarji rokovali z vojaškimi in političnimi institucijami rimske države, da so – ne glede na številne osebne hibe oz. pomanjkljivosti – kar pet stoletij vladali orjaškemu cesarstvuKaligula je svojega najljubšega konja, Incitata, menda hotel imenovati za konzula. Neron naj bi, ko je Rim leta 64 n. št. zajel orjaški požar, med opazovanjem ognjene stihije, ki je požirala mesto, raje igral na liro, kakor da bi skušal organizirati protipožarno obrambo. Komod se je, pravijo, rad kratkočasil tako, da je z lokom in puščicami streljal v občinstvo, ki je prišlo v Kolosej gledat gladiatorske boje. Mladi Elagabal je na začetku tretjega stoletja bojda pripravil svečan banket, na katerem je svoje goste na vrhuncu večera zasul s tolikšno količino dehtečih cvetnih lističev, da so se nesrečni povabljenci pod njimi navsezadnje zadušili. Pa še in še bi lahko naštevali. Vtis je, skratka, da so bili rimski cesarji, gledano scela, zdolgočaseni, razvajeni in muhasti psihopati z nepotešljivo slo do nasilja. In vendar moramo priznati, da so ti isti možje – bojda se jih je na cesarskem prestolu zvrstilo okoli 70, odvisno pač od tega, kako in koga štejemo – precej učinkovito vladali širšemu sredozemskemu bazenu približno pol tisočletja. Od leta 27 pr. n. št., ko je Avgust v svojih rokah zbral dovolj oblastnih funkcij, da o Rimu lahko upravičeno nehamo govoriti kot o republiki, pa do leta 476 po Kristusu, ko je abdiciral Romulus Avgustulus, zadnji cesar zahodne polovice rimskega imperija, so se milijoni rojevali, živeli in umirali v svetu, s katerim so upravljali cesarji. Čeprav v tem dolgem obdobju ni manjkalo ne državljanskih vojn ne barbarskih vdorov ne verskih preganjanj ne epidemij kužnih bolezni, lahko v grobem rečemo, da je Rim svobodnim ljudem, ki so živeli znotraj njegovih meja, ponujal veliko. Brez posebnih težav je bilo, na primer, mogoče potovati in trgovati od Portugalske do Iraka, od severa Anglije do juga Egipta. Zunanje meje države so bile zavarovane, pravni red dobro utrjen, preskrba s hrano zagotovljena, javna infrastruktura v mestih skrbno vzdrževana in kdor je bil ambiciozen in talentiran, je lahko splezal precej visoko po družbeni lestvici. Eden takih je bil, recimo, Dioklecijan, ki se je rodil v revščino v Dalmaciji, se, zahvaljujoč svojim vojaškim zmožnostim, prebil na položaj konjeniškega poveljnika pod cesarjem Karom, dokler ni navsezadnje – to je bilo leta 285 – še sam sedel na prestol. Kako je vse to mogoče? Kako je mogoče, da so brutalni norci, o kakršnih s posebnim sladostrastjem poročajo zgodovinski viri, obenem stoletja dolgo vešče upravljali z državo, ki se je raztezala na približno pet milijonih kvadratnih kilometrov? – To je vprašanje, ki v intrigantni knjigi Rimski cesar : vladati starorimskemu svetu – ta je pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina – zaposluje eno najboljših sodobnih poznavalk antičnega sveta, britansko klasično filologinjo in zgodovinarko, Mary Beard. In to je vprašanje, ki je zaposlovalo tudi nas v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili našega dolgoletnega kolega s programa Ars, Mateja Veniera, ki je razpravo Mary Beard prevedel v slovenščino. Foto: doprsni kip cesarja Avgusta, ki ga hrani Etruščanski muzej v italijanski Volterri (Goran Dekleva)

Kaj – poleg geografskega označevalca – so nam ti ljudje še zapustili? Kakšen jezik so govorili, s kakšnimi gospodarskimi dejavnostmi so se ubadali, kakšna verovanja so gojili in kaj se je z njimi navsezadnje zgodilo?Poletje gre počasi sicer h koncu, a v tokratnem Kulturnem fokusu smo se vseeno odpravili proti morju, v Istro. Se pa nismo napotili v katerega izmed tamkajšnjih letoviških mestec, ki jih dandanes tako radi obiskujemo, ampak smo odpotovali v preteklost, precej oddaljeno preteklost pravzaprav, saj smo se namenili v Istro, kakršna je bila sredi prvega tisočletja pred našim štetjem. In zakaj smo si izbrali prav v to obdobje? – Ker je to bil čas, ko so tam živeli Histri, ljudstvo, po katerem je polotok dobil svoje današnje ime. Pa so nam poleg geografskega označevalca ti ljudje zapustili še kaj? Kaj sploh vemo o njih? Kakšen jezik so govorili, s kakšnimi gospodarskimi dejavnostmi so se ubadali, kakšna verovanja so gojili, kaj se je z njimi navsezadnje zgodilo in kje si zdaj lahko ogledamo najbolj zanimive ostaline njihove materialne kulture? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v pogovoru z arheologinjo, predavateljico na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Martino Blečić Kavur, ki je pred nedavnim objavila intrigantno, s slikovnim gradivom bogato opremljeno monografijo Herojska doba Histrov, v kateri je strnila naše današnje védenje o najstarejših znanih prebivalcih Istre. Foto: delno ohranjena koščena figurica jezdeca na konju, odkrita v eni izmed grobnic v Nezakciju (Herojska doba Histrov)

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Pred sto leti se je socialna antropologija odvračala od strastnega zanimanja za izvore človeštva, zato da bi se ukvarjala s stanjem družb "tukaj in zdaj". V skladu s tem načelom je bila manj podvržena nevarnostim spodbujanja rasizma. Dandanes marsikoga zanima, kdo vse stoji v vrsti njihovih daljnih prednikov.Nekateri menijo, da socialne antropologije ni mogoče opisati z njenim raziskovalnim predmetom, saj pokriva zelo širok razpon na raziskovalnem področju, na katerem se druži tako z biologijo in arheologijo kot zgodovino, sociologijo in filozofijo. Čeprav so jo pred stoletjem in še prej zelo zanimali kulturne in socialne kategorije, koncepti in pojavi, različni ostanki in splošni pojmi – po večini pri staroselskih ljudstvih, ki naj bi bila izolirana in tako rekoč zamrznjena – in je pobegnila pred fizično antropologijo, se je potem skesano vračala, da bi proučila tisto, kar je spregledala in zavrgla. Poleg duhovne kulture, družbenih ustanov, materialne in tehnične kulture, vseh plati življenja, z dinamikami razrednega boja vred, jo v zvezi s človekom zanima tudi preobrazba naravnega okolja, kulturna krajina.Od nje izvemo, da sorodstvo ni biološka, ampak kulturna kategorija, narava in kultura pa si nista v nasprotju.   Gosta: dr. Bojan Baskar, filozofska fakulteta, avtor knjige Antropologi in zgodovinarji – zadnjih sto let, in dr. Miha Kozorog, avtor spremne besede h knjigi, ZRC SAZU  Fotografija: z naslovnice knjige, Studia humanitatis  

Na naših tleh danes stoji več kot 600 gotskih samostanov, stolnih cerkva in farnih cerkvic, kar zgovorno priča, kako dragocen del naše kulturne dediščine predstavlja ta stavbarska tradicijaUmetnostno-zgodovinski slog, ki ga asociativno najtesneje povezujemo s sakralno arhitekturo na Slovenskem, je bržčas barok. Saj vemo: tiha, zelena dolina, nad njo obel grič, na njegovem vrhu pa ljubka baročna cerkvica. To je prizor, ki ga, se zdi, na izletih po Sloveniji vidimo znova in znova. Seveda pa to še ne pomeni, da ni pri nas najti tudi cerkva in samostanov, ki nimajo z barokom ničesar, ki pač pripadajo drugim, pogosto starejšim slogovnim obdobjem. Še več: skrbna umetnostno-zgodovinska analiza pokaže, da so tudi številne izmed tistih ljubkih baročnih cerkvic na našem podeželju pravzaprav le barokizirane, da so bile, drugače rečeno, zgrajene dolgo pred vznikom baroka in da so jih pozneje – v pomembni meri se je to zgodilo v kontekstu protireformacije v 17. ali 18. stoletju – predelali oziroma prilagodili okusu nove dobe. Vse to menda pomeni, da moramo, ko razmišljamo o sakralni arhitekturi pri nas, veliko pozornosti nameniti tudi starejšim, pred-baročnim umetnostno-zgodovinskim obdobjem, še zlasti gotiki. In zakaj ravno gotiki? Umetnostni zgodovinar, dolgoletni predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, zaslužni profesor dr. Samo Štefanac v svoji pregledni monografiji Sakralna gotska arhitektura na Slovenskem, ki je na pomlad ugledala luč sveta pri Založbi Univerze v Ljubljani, namreč piše, da na naših tleh danes stoji več kot 600 gotskih cerkva, kar seveda priča, kako dragocen del naše kulturne dediščine predstavlja ta stavbarska tradicija. Toda: kdaj natanko in od kod je gotika sploh prišla v prostor med severnim Jadranom in vzhodnimi Alpami? Je tu gotsko stavbarstvo razvilo kakšne posebnosti, ki jih ne najdemo drugod po Evropi? Kje pravzaprav stojijo najlepši primeri te arhitekture pri nas? – To so le nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Štefanca. Foto: cerkev sv. Primoža in Felicijana na Jamniku, ki je bila prvikrat omenjena leta 1501 v freisinškem urbarju (Goran Dekleva)

Izrečene besede nikoli ne povedo vsega, vse je skrito v tišinah in podtekstih.   Čeprav klasično zahodno, evropsko gledališče temelji na vidnih in zvočnih zaznavah, če izhajamo iz opredelitev, s katerimi klasificiramo čute v odnosu do umetnosti, pa obstajajo tudi drugi jeziki, ki nastajajoče podobe in pripovedi v gledališču ustvarjajo v temi in tišini, praznem prostoru ... Raziskovalka in pionirka senzorialnega jezika in gledališča v Sloveniji Barbara Pia Jenič izhaja iz nevidne materije vonja, tudi iz veččutnosti nasploh, kar je bilo v zadnjih gledaliških stoletjih prezrto, kot je bil sam koncept fizičnega in telesnega. Soustanoviteljica in direktorica Zavoda Senzorium, ki je bogate izkušnje nabirala v različnih kulturnih okoljih in se hkrati z razvijanjem inovativnih izhodišč učila od začetnika in snovalca senzorialnega jezika in gledališča Enriqueja Vargasa, združuje prakso in teorijo. Tako zdaj v knjižni obliki predstavlja možnosti najbolj organske različice gledališča. Naslov: Senzorialni jezik, organska potopitev v dogajanje, konec letošnjega julija pa je pri založbi Routledge izšel prevod monografije v angleški jezik The Art of Sensorial Language.  Fotografija: Senzorium

Eseji Iztoka Geistra vztrajno spodkopavajo antropocentrično predstavo o človeku kot kroni stvarstva, obenem pa razgaljajo tudi slepe pege sodobnega ekološkega mišljenjaNikakršnega dvoma več ni, da je vprašanje človekovega razmerja do narave eno ključnih, nevralgičnih vprašanj našega časa. Ko gre za taljenje ledenikov in naraščanje gladine morij, ko gre za sekanje gozdov in širjenje puščav, za množično izumiranje živalskih in rastlinskih vrst ali za vseprisotno onesnaženje z mikroplastiko, je namreč očitno dvoje: da imamo, prvič, opravka s procesi, ki resno ogrožajo možnost našega nadaljnjega bivanja na gostoljubnem planetu, in da, drugič, teh pojavov ne moremo ne zadovoljivo pojasniti ne začeti reševati, ne da bi upoštevali, da smo ljudje s svojim delovanjem bistveno pripomogli k planetarni ekološki krizi. To pa slej ko prej tudi pomeni, da bo – če seveda hočemo kaj še spremeniti – treba kritično premisliti človekov odnos do narave. No, s tem pa imamo obilo težav; da homo sapiens ni krona stvarstva, da nismo gospodarji narave, da z njo ne moremo kar prosto razpolagati – to nam, kot kaže, ne gre in ne gre v račun. Kako torej spremeniti način, kako naravo mislimo, če smo se alarmantna opozorila znanstvenikov in znanstvenic, ki zdaj že nekaj desetletij bijejo plat zvona, naučili elegantno ignorirati? – Eno izmed možnih poti iz te mišljenjske zagate nemara ponuja literatura, kakršno ustvarja pesnik, pisatelj in esejist pa tudi ornitolog in zagovornik narave, Iztok Geister. V drugi polovici 60. let 20. stoletja je na veliki oder slovenske književnosti stopil s precej radikalno modernistično poezijo – med drugim je bil eden ustanoviteljev legendarne umetniške skupine OHO –, a se je proti koncu sedemdesetih usmeril drugam, stran od avantgardnega pesništva in se zagnano posvetil premišljevanju, opazovanju in varovanju narave. Izhajajoč iz te izkušnje pa so nato, od poznih osemdesetih let dalje, začeli brsteti njegovi, pogojno rečeno, naravoslovno intonirani eseji, ki jih zdaj lahko prebiramo že v enajstih zbirkah. Zadnja med njimi – gre za intrigantno knjigo Soočenje z naravo : eseji o divjini in kulturi – je prav pred nedavnim izšla pri založbi UMco. Kakšni so torej miselni horizonti, ki nam jih Geister tu razpira, in zakaj te eseje velja brati, čeprav nam ne ponujajo nikakršnih enostavnih receptov za rešitev, no, to pa sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Iztoka Geistra. Foto: Iztok Geister na svojem vrtu (Goran Dekleva)

V pogovoru z Jaroslavom Skrušnýjem, mojstrskim prevajalcem iz češčine in francoščine, preverjamo, kaj je v drugi polovici 20. stoletja slovenskemu kulturnemu prostoru dala francoska in kaj češka literaturaKo smo se v 19. stoletju Slovenci borili za narodne pravice v kontekstu habsburške monarhije, smo se pogosto navdihovali pri Čehih. Znano telovadno društvo Sokol smo, denimo, ustanovili, sledeč prav češkim zgledom. In Slovenske matice bi bržčas ne bilo, ko bi Čehi že ne imeli Češke matice. Pravzaprav ima tudi gajica, pisava, ki jo danes uporabljamo, svoje najgloblje korenine na Češkem, saj se je Hrvat Ljudevit Gaj, ko je snoval ortografski sistem za zapisovanje južnoslovanskih jezikov, prvenstveno zgledoval pri Čehu Janu Husu in njegovi adaptaciji latinice v zgodnjem 15. stoletju. Vse to je slovenski in češki kulturni prostor povezovalo in zbliževalo, toliko bolj seveda, ker je tudi kar nekaj Slovencev v tistem obdobju študiralo na znameniti Karlovi univerzi v Pragi. No, te tesne vezi pa so se v 20. stoletju – še zlasti v njegovi drugi polovici – nekoliko zrahljale. Saj drži, da je Plečnik takoj po prvi svetovni vojni vodil prenovo Hradčanov in da si zgodovine slovenskega filma ni mogoče predstavljati brez Františka Čapa in njegove Vesne, a vtis je, da so se po drugi svetovni vojni naši ustvarjalci, naši umetniki za navdih in spodbudo najraje, najpogosteje obračali na zahod ali na jug, spričo česar se je razdalja med našim in češkim kulturnim okoljem v splošnem povečevala. Da pa se te stare češko-slovenske povezave vendarle ne bi čisto pretrgale, je skrbelo nekaj prizadevnih literarnih prevajalk in prevajalcev, med katerimi je eno ključnih vlog odigral Jaroslav Skrušný, ki nas je oskrbel s prevodi osrednjih čeških povojnih književnikov – od Milana Kundere do Bohumila Hrabala, od Vaclava Havla do Ivana Klime. Je pa treba podčrtati, da je to pravzaprav le polovica njegovega prevajalskega opusa, saj Skrušný zdaj že kakega pol stoletja nadvse vešče, nadvse umetelno prevaja tudi iz francoščine. Zola, Sartre, Camus, Malraux in Stendhal so, če omenimo le nekatere, avtorji, ki jih lahko beremo, zahvaljujoč njegovim prevajalskim naporom, za katere je leta 2011 potem prejel tudi Sovretovo nagrado. A kako gresta češčina in francoščina, češka in francoska književnost skupaj? Kako ena in kako druga odmevata med slovenskimi bralkami in bralci? Iz katere literarne tradicije, ne nazadnje, raje prevaja? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Jaroslava Skrušnýja. Foto: Jaroslav Skrušny (Goran Dekleva)

V plasteh preteklosti, ki so naložena pod našimi nogami, je tudi nekaj stoletji, ki jih je zaznamoval nekdanji rimski imperij ... V nekaterih je tudi nekaj zanimive igre s sodobnostjo.V oddaji Kulturni fokus bo tokrat govora o nekdanji Emoni ob današnji Drami, nahajališču 11 ton izkopanega materiala, med katerim je rimska svetilka – oljenka, estetsko oblikovan predmet z motivom gledališke maske, kar je seveda zanimiva metafora za dramatičen in razgiban čas, ki se je vtisnil v obdobje rimske prisotnosti, ko je rasla Emona. Čeprav se arheološka stroka veliko ukvarja s to zgodovinsko epoho in samim prostorom, pa Emona še ni dobro raziskana; več bodo gotovo povedale nove metode in analize, ki dajejo starim kontekstom nove pomene. Zelo zanimiva utegne biti demografska sestava takratnega prebivalstva.  Gostji: arheologinja Maja Lavrič, ki vodi arheološke raziskave, povezane z izkopavanji na območju Drame in Center za preventivno arheologijo pri ZVKDS, in argeologinja dr. Bernarda Županek, ki bo med drugim povedala, kaj od tega se je vse znašlo v Zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, kjer je na razstavi mogoče videti izbrane ostaline nekdanje rimske hiše pod današnjim gledališčem. fotografija: oljenka z motivom gledališke maske Mestni muzej Ljubljana, Aleksandra Saša Prelesnik 

O kalašmščini, ki so jo pred 3500 leti govorili na anatolski planoti, do leta 2023 nismo vedeli čisto ničesar, potem pa so arheologi odkrili prvo – in za zdaj tudi edino – besedilo v tem jeziku. Kaj to odkritje pomeni za naše razumevanje zgodovine indoevropskih jezikov?V osrednji Turčiji, v bližini mesteca Boğazkale, približno dvesto kilometrov vzhodno od Ankare, se nahaja eno najpomembnejših arheoloških najdišč na svetu. V bronasti dobi je namreč tam stala Hatuša, prestolnica mogočne hetitske države, ki je obvladovala anatolsko planoto nekako med 18. in 12. stoletjem pred našim štetjem. Med številnimi pomembnimi najdbami, ki so jih odkrili arheologi, ki že dobro stoletje delajo na območju nekdanje Hatuše, od monumentalnih templjev do filigransko izdelanega nakita, so morda še prav posebej vznemirljive številne glinene tablice, popisane s klinopisom. Ko so jih jezikoslovci – med temi je ključno vlogo odigral Čeh Bedřich Hrozný – razvozlali ter analizirali, so ugotovili, da gre povečini za dokumente upravnega in religioznega značaja, da so napisani v hetitskem jeziku in da je hetitščina očitno eden izmed indoevropskih jezikov, med katere seveda sodi tudi slovenščina. Glede na to, da so hetitske glinene tablice nastale sredi drugega tisočletja pred našim štetjem, lahko celo rečemo, da je hetitščina najstarejša med vsemi indoevropskimi jeziki, ki jih poznamo. No, poleti leta 2023 pa je skupina strokovnjakov z Univerze Juliusa–Maximiliana v Würzburgu v Hatuši odkopala še eno glineno tablico in ko so jo strokovnjaki skušali prebrati, so ugotovili, da je napisana v jeziku, ki je hetitskemu sicer očitno soroden, a od njega tudi drugačen. Odkrili so, skratka, čisto nov, doslej še neznan indoevropski jezik. In kaj to presenetljivo odkritje – kakor je mogoče razbrati iz najdenega besedila, gre za jezik mesta Kalašma, ki se je menda nahajalo nekje na severozahodnem robu hetitskega kraljestva – pomeni za naše razumevanje razvoja indoevropskih jezikov? Bo treba jezikoslovne učbenike napisati na novo ali pa jezik mesta Kalašma potrjuje, kar so lingvisti že dolgo domnevali? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovor nanj pa nam je pomagal poiskati dr. Luka Repanšek, predavatelj na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete. Foto: levja vrata v Hatuši, prestolnici hetitske države, kjer so arheologi poleti leta 2023 sicer odkopali prvo znano glineno tablico, popisano z besedilom v jeziku mesta Kalašma (Luka Repanšek, objavljeno z dovoljenjem avtorja)

Kako so videti antične Atene, če jih uzremo z mesta, ki so ga v tedanji družbi zavzemale hetere, rafinirane, visoko izobražene starogrške prostitutke?Antropologinja, raziskovalka antičnih svetov, dr. Svetlana Slapšak, je pri založbi Beletrina pred nedavnim izdala intrigantno študijo Hetera in filozof : iz zgodovinske antropologije svobodnega para, v kateri se, kot pravzaprav pove že naslov, posveča starogrškim prostitutkam, heteram, a to počne tako, da v svoje razpravljanje organsko pritegne še premisleka o delovanju atenske demokracije ter o naravi zakonske zveze v t. i. klasični dobi grške zgodovine, govori pa tudi o mitih in kultnih praksah, o hetero- in homoseksualni spolnosti, o položaju filozofov v grški mestni državi in tako naprej in naprej. Hetera in filozof se, drugače rečeno, bere kot smel poizkus celostne rekonstrukcije nekega sveta, ki je bil in ga ni več. A kaj nam je ta svet – svet, ki ga zaradi Aristotela in Platona, zaradi Sofokleja in Evripida, zaradi Solona in Perikleja še danes radi postavljamo na nedosežen piedestal – zapustil, ko gre za odnose med moškimi in ženskami? – Natanko to je vprašanje, ki nas je v pogovoru z dr. Slapšak zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Foto: hetera in njen klient med banketom, starogrško vazno slikarstvo, okoli 430 pr.n.št. (Marie-Lan Nguyen, Wikipedija)

Naše predstave o Indiji, še posebno o njeni preteklosti, pogosto prikličejo poenostavljene podobe, ki so nastale kot posledica kolonialistične ignorance in občutka evropske duhovne in civilizacijske superiornosti, brezbrižnih kulturnih prevodov, prenašanja in vsiljevanja zahodnih konceptov in paradigem v njena raznovrstna okolja ter napačnega branja njenih svojevrstnih fenomenov. Tako so Indiji, prepredeni s številnimi etničnimi skupinami, verskimi praksami in jeziki, predpisali konstrukte duhovne in religiozne univerzalnosti. Nastal je hinduizem kot absolutna esenca indijske identitete in nacionalnosti, najbolj univerzalna in tolerantna izmed vseh religij … Zanimivo, pred evropskimi posegi hinduizem v Indiji sploh ni bil prepoznan kot (krovna, temeljna, velika) religija, potem pa so tej domislici, ki je zelo uspela, pritrjevali tudi indijski izobraženci, ki so v prilagajanju kolonialistični prizmi, skozi katero je bila Indija romantizirana, povzdignjena in čaščena kot duhovna velesila, iskali možnosti upora proti zatiralskim in pohlepnim zahodnim oblastem. O izkrivljenih predstavah in interpretacijah Indije, ki so ubrale stranpoti in se oddaljile od poglobljenega razumevanja njene unikatnosti, ter življenjskih logikah, ki ne dokazujejo, kaj je prav, kaj narobe, resnice in laži, belega in črnega, najboljšega in najslabšega, več dr. Tamara Dietrich, profesorica indologije na oddelku za azijske študije filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. fotografija: Wikipedia 

Marsikdo je že slišal, kako je mlado dekle, ki je študiralo pri znamenitem Franzu Boasu, pred sto leti odšlo na Samoo in tam proučevalo vsakdanje življenje. Margaret Mead, danes znana kot pisateljica – nekdaj, za življenja, pa je veljala za odmevno ime antropologije in javne besede – je kmalu ugotovila, da je tamkajšnje življenje veliko manj ,,zategnjeno'' kot v njenih Združenih državah Amerike, v katere je sicer neomajno verjela; imela jih je za svetel primerek svobode zahodnega sveta. Odraščajoča dekleta na Samoi so bila manj omejena z zapovedmi vedenja, kot je opažala doma, in v nasprotju s tamkajšnjimi fanti nekako ritualno prezrta. Njihovo odraščanje je bilo zato veliko bolj sproščeno, vladala je nekakšna družbena toleranca do njih, njihov odnos do spolnosti ni bil zavrt. Kot je opažala, so se o svojem telesu lahko avtonomno odločala, seveda v skladu s kompleksnimi pravili te družbe, ki so se med drugim nanašala na sorodstvena in intimna vprašanja. Margaret Mead je pozneje postala tudi pomembna javna intelektualka, karizmatična govorka in predana liberalka, čeprav v nekaterih pogledih zelo kontroverzna.Marsikdo je tudi slišal in bral, kako je njeno delo, tudi knjigo Odraščanje na Samoi, po njeni smrti kritiziral in uničeval Derek Freeman. Poudarjal je, da je njena knjiga neverodostojna, da je nekakšen mit, projekcija njenih lastnih prepričanj in način osvobajanja lastne spolnosti. Namesto da bi jo dopolnil, je njeno delo razvrednotil, čeprav je bila njegova izobrazba antropološko pomanjkljiva.  Gost: dr. Rajko Muršič Foto: Wikipedia

V okviru Evropska prestolnice kulture GO!2025 je maja potekal literarno-plesni dogodek, ki so ga ustvarili: pisateljica Maja Haderlap, plesalka Leonie Humitsch in skladatelj Benny Omerzell. Dogodek je bil sprva načrtovan v na novo postavljeni kupoli Ingeborg Bachmann, a je bil zaradi slabega vremena prestavljen v dvorano Mestne občine Nova Gorica, vsebina pa je močno povezana s pisateljico Ingeborg Bachmann. Maja Haderlap je na tem dogodku predstavila svoj novi roman Nachtfrauen – Ženske v temi, ki je teden dni pred tem izšel pri založbi Goga v prevodu Štefana Vevarja. Maja Haderlap je ob tej priložnosti prvič brala v slovenščini. Fotografija: Maja Haderlap na prireditvi

V oddaji Kulturni fokus se bomo tokrat posvetili temi, o kateri je mogoče bolj malo povedati, saj je njena skrivnostna vsebina prekrita z nanosi dolgih tisočletij človeške zgodovine. Tako bo verjetno ostalo tudi v prihodnje. Poleg tega sodi v območje neverbalne komunikacije. V Narodnem muzeju Slovenije bodo namreč čez nekaj tednov odprli razstavo, ki bo posvečena 30. obletnici odkritja neandertalčeve piščali v jami Divje babe in človekovemu ustvarjanju glasbe na splošno. Ker so njegovi začetki zamegljeni v davnini preteklosti, ne moremo vedeti, ali je neandertalcu, tako kot nam, ob poslušanju zaigralo srce in so se mu razvnela čustva, vendar sta bila glas in glasba - naj gre za melodične zvoke, šumenje, mrmranje ali petje - v tisočletnih zvočnih pokrajinah, skupaj s pozibavanjem telesa, zagotovo naravno uspavalno sredstvo; vpitje in predirljivi kriki, ki so se trgali iz najstarejšega glasbila, pa so opozarjali in nosili manj varne pomene in sporočila. Lovska pesem in uspavanka sta ves čas človeške evolucije, tako kot druge melodije in zvrsti, neločljivo združevali dva pola razvoja glasbe.  O tem pričajo tudi mlajše arheološke najdbe glasbil, kot je neandertalčeva piščal: koliščarska ropotulja, železnodobna keramična ropotulja, žvenketajoči predmeti iz železne dobe, panova piščal, glasbila v situlski umetnosti, različni rogovi in ne nazadnje univerzalno glasbilo boben. Glasbila so bila tudi nepogrešljiv del duhovnega in ritualnega življenja ... Gosta: mag. Miran Pflaum iz Narodnega muzeja Slovenije, vodja projekta Neandertalčeva piščal, 60.000 let glasbe, in soavtor razstave dr. Matija Turk z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Fotografija: Narodni muzej Slovenije 

V zborniku The Resilience of History – se pravi: Odpornost zgodovine – mednarodna skupina raziskovalk in raziskovalcev premišljuje o vojnah ob razpadu Jugoslavije, kakor se nam kažejo skozi prizmo umetnostiUmetnost – pa naj gre za glasbo, za slikarstvo, za gledališče, film, strip ali literaturo – se je v teku stoletij izkazala kot tista dejavnost, v kontekstu katere lahko ljudje zelo dobro, tehtno in poglobljeno govorimo o sila široki paleti naših ključnih bivanjskih izkustev – pa naj gre za bolečino neuslišane ljubezni, za tesnoben strah pred boleznijo in smrtjo, za negotovo iskanje bivanjskega smisla sredi absurdnega sveta, za vznesenost ob pogledu na lepote neokrnjene narave, za predelovanje kompleksne dinamike odnosov znotraj družine ali za vselej budno erotično poželenje. Ko pa umetniki in umetnice skušajo vzeti v precep vojno in travme, ki jo vojno nasilje pusti v preživelih, no, tedaj se pogosto zdi, da je to problem, ki presega človeške kreativne zmožnosti, da, drugače rečeno, preprosto manjka besed, da manjka not, kadrov, gibov in barvnih odtenkov, s katerimi bi lahko kdorkoli adekvatno izrekel tovrstno grozo, tovrstno brezno. Pa vendar umetniki in umetnice ne odnehajo; in če pomislimo na slike Francisca Goye, v katerih je upodobil nasilje, ki je pretresalo Španijo med napoleonskimi vojnami, če pomislimo na Vasilija Grosmana in njegov veliki roman o drugi svetovni vojni Življenje in usoda ali če pomislimo na film Bitka za Alžir, v katerem Gilo Pontecorvo govori o alžirskem boju zoper francosko kolonialno nadoblast, tedaj je treba priznati, da umetnost le ni brez moči pred obličjem vojne. A kaj natanko umetnost naredi z vojno, kadar je na ravni svoje nelahke naloge? Nas potolaži? Mar najde smisel v nesmiselnem ubijanju, mučenju, posilstvih in stradežu? Ali pa brezno, pred katerim stojimo, pravzaprav samo še poglobi? – To je vprašanje, ki si ga je zastavila mednarodna skupina razpravljavk in razpravljavcev, ko so pisali prispevke za intriganten zbornik The Resilience of History : The Yugoslav Wars through Art (se pravi: Odpornost zgodovine : jugoslovanske vojne skozi prizmo umetnosti), ki je pred nedavnim izšel pod založniškim okvirom Zavoda Maska. Do kakšnih zaključkov so se ti razpravljavci in razpravljavke navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Gregorja Modra in literarnega zgodovinarja dr. Blaža Kavška, ki sta nad omenjenim zbornikom bdela po uredniški plati. Foto: prizor iz obleganega Sarajeva leta 1992 – Vedran Smailović igra violončelo sredi ruševin poslopja Narodne in univerzitetne knjižnice Bosne in Hercegovine, ki so jo enote vojske Republike Srbske v noči s 25. na 26. avgust 1992 obstreljevale in tako povzročile požar, v katerem je zgorelo več kot milijon in pol knjig (Mikhail Evstafiev / Wikipedija)

Ob filozofsko intoniranih, melanholičnih knjigah velike švedsko-finske pisateljice Tove Jansson se postavlja vprašanje, komu so zgodbe o Mumintrolu, njegovi družini in prijateljih pravzaprav namenjene – mladim ali starim?»Moralo je biti proti koncu poznega avgustovskega popoldneva, ko sta Mumintrol in njegova mama prispela v najglobljo hosto.« To je stavek, s katerim nas je v knjigi Mumintrolčki in velika povodenj finsko-švedska pisateljica Tove Jansson pred točno 80 leti prvikrat povedla v svoj neverjetno bogat, ontološko poln domišljijski svet filifjonk, hatifnatov, gafs, hemulov in, jasno, muminov, dobrodušnih, belih, oblih, kakor da puhastih bitjec, ki od daleč spominjajo na miniaturne nilske konje. Tej, prvi knjigi je v naslednjih 25 letih sledilo še osem drugih, ki so svoji avtorici navsezadnje prinesle svetovno slavo in ugled. V tem kontekstu vsekakor velja omeniti, da je leta 1966 na kongresu Mednarodne zveze za mladinsko književnost, ki je potekal prav v Ljubljani, Tove Jansson prejela tudi Andersenovo nagrado, ki sicer velja za nekakšnega Nobela v polju otroške literature. Seveda pa so Mumintrol in drugi junaki Tove Jansson sčasoma prestopili mejo, ki jo predstavljajo knjižne platnice, se naselili v stripih, animiranih serijah, gledaliških igrah, trgovinah z igračami ter zabaviščnih parkih in tako konec koncev ustvarili globalen poslovni imperij. A zakaj natanko? S čim vse so zgodbe Tove Jansson pravzaprav omrežile generacije bralk in bralcev – in to nikakor ne le tistih, mlajših od deset let – po vsem svetu? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko dr. Nado Grošelj, ki je v zadnjih nekaj letih poskrbela, da lahko knjige Tove Jansson naposled prebiramo tudi v slovenščini. Foto: Mumintrol in Njuhec, kakor ju je Tove Jansson leta 1948 upodobila v knjigi Čarodejev klobuk (Goran Dekleva)

Slutnja bližajočega se konca vojne in vonj po svobodi sta v času upora proti okupatorju in odpora proti fašizmu in nacizmu še podžgala ustvarjalno nujo, kulturno dejavnost in umetnost. Ta je nastajala v nevsakdanjih in težkih razmerah, v zamreženih in zastraženih krajih, v zasilnih bivališčih – v strahu pred sovražnikovimi napadi. Partizansko lutkovno gledališče je nekaj mesecev pred koncem vojne nastalo na osvobojenem ozemlju Bele krajine. Kot parodijo, katere namen je bilo dvigovanje morale in propagiranje smisla partizanskega boja – zato je bilo to gledališče sprva namenjeno odraslemu občinstvu -, si ga je zamislil kipar in avtor lutk Lojze Lavrič. Prva predstava lutkovne igre s šestnajstimi marionetami Jurček in trije razbojniki je bila uprizorjena na silvestrski večer leta 1944.Posebno umetniško delo, polno metaforike o razčlovečenju, absurdnosti vojne, krutem igranju s človeškimi usodami, so tudi motivi na kartah, štiriinpetdeset risb umetnika Borisa Kobeta. Njegovo delo, znano zaradi izvirne ikonografske zamisli, poznamo kot Taboriščni tarok. Kobe je na srčev as natisnil številko taboriščnika, tisto, ki je bila dodeljena njemu, s čimer je poudaril industrijo smrti v nacističnem holokavstu.  Veliko več prizorov krute resničnosti s portretiranji kaznovanja, dela, mučenja in smrti, ki so ohranjeni v obliki umetniških del, je nastalo v italijanskih zaporih in koncentracijskih taboriščih, kjer umetniškega ustvarjanja med interniranci niso povsem prepovedali, zato so bili tudi material in sredstva laže dostopni.  gostja: Tina Fortič Jakopič, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije  fotografija: Lutkovna predstava Jurček, 28. junij 1945, Mladinska dvorana Ljubljana foto: Milan Krajnc, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije     

Znameniti roman Cirila Kosmača, ki govori o junaštvu in strahopetnosti, o samožrtvovanju in konformizmu, je eno ključnih del o slovenski izkušnji druge svetovne vojneDruga svetovna vojna že dolgo služi kot sicer hudo temačen, a nenavadno bogat rudnik, v katerem naši književniki in književnice iščejo in tudi najdevajo snov za svoje pisanje. Pomislimo: v avtobiografski izkušnji zasajena romana, kot sta Nekropola Borisa Pahorja in Menuet za kitaro Vitomila Zupana, pa literarizirani dnevniški zapiski Edvarda Kocbeka, zbrani v Tovarišiji in Listini, so že dolgo v samem jedru slovenskega leposlovnega kanona. In čeprav desetletja precej hitro minevajo, slovenska izkušnja druge svetovne vojne ustvarjalno očitno vznemirja tudi naše umetnike in umetnice mlajših generacij – poizkus razumeti, kaj se je med letoma 1941 in '45 pri nas godilo, je namreč vpisan v razmeroma recentna dela, v romane, kot sta To noč sem jo videl Draga Jančarja in Angel pozabe Maje Haderlap, pa tudi v epsko pesnitev Borisa A. Novaka Vrata nepovrata. Ko govorimo o donkihotskih naporih literatov, kako neizrekljivo grozo svetovnega spopada na slovenskih tleh nekako vendarle izreči, pa nikakor ne moremo mimo Cirila Kosmača, književnika, čigar delo se je nemara celo najpogosteje, najbolj vztrajno vrtelo okoli boja Slovenk in Slovencev – še zlasti Primork in Primorcev, kajpada – zoper genocidne tendence nacifašizma. Italijansko fašistično represijo je, denimo, tematiziral v kratki zgodbi Gosenica, junaštvo partizanov v noveli Očka Orel, ki mu je nato služila tudi kot predloga, ko je pisal scenarij za naš prvi celovečerec Na svoji zemlji. No, bržčas še kompleksnejši, še bolj pretanjen pa je njegov prikaz druge svetovne v romanih Pomladni dan in Balada o trobenti in oblaku. In prav temu delu smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Andraža Gombača, publicista in knjižnega urednika, ki je za založbo Beletrina pripravil nov natis Balade, ki pa pred bralke in bralce zdaj prihaja v nekoliko drugačni, daljši oziroma razširjeni obliki. Od kod se je pravzaprav vzela ta različica Balade o trobenti in oblaku pa, seveda, kaj nam roman pravzaprav sporoča in, ne nazadnje, kako se delo vpenja v Kosmačev širši literarni opus, smo v pogovoru z Andražem Gombačem preverjali ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne. Foto: Goran Dekleva

Grožnja vojne je vsaj tiho navzoča, če se že ne najavlja ‒ tudi v miru, saj le redko preskoči življenje človeka, ki doživi pozno starost. Tako pogosto se je vsaj doslej nasilno vsiljevala v naših krajih in bližnji okolici. Vse prihodnje, načrtovane ali nepričakovane, nenapovedane obiske lahko dokončno odpove, kjer pa trenutno nepovabljeno gostuje, ustrahuje in mori, naj pritisne na gumb samoukinitve! Tako se togotimo vsi, ki se zavedamo svoje nemoči. Tudi v dneh osvoboditve, maja 1945, ko je nacistična Nemčija priznala poraz, so ljudje, ki so zaradi nje trpeli in umirali ‒ narodi, celine in države ‒ mislili, da so se je za večno znebili, pa je doslej vseeno vse prevečkrat doslej premagala mir in prihuljeno napadla. Kot bi ves čas čakala v nekakšni zasedi. V Ljubljani je imela vojna takrat, ko je morija drugič v stoletju pretresala svet, kar dve uničevalni botrici, najprej italijansko okupacijsko silo, po njeni kapitulaciji pa je pokrajina postala nemško interesno območje; poskusi fašizacije in ponemčevanja so bili povezani s scenariji brisanja slovenstva. Vojna je od 11. aprila 1941, ko so mir v Ljubljani preglasile italijanske motorizirane enote, vztrajala kar 1495 dni; da jo bo pobralo že prej, so mislili tudi drugod, po vsej  Dravski banovini (enote nemške vojske so Ljubljansko pokrajino ‒ upravno enoto Provincia di Lubiana ‒ z več drugimi združile v operacijsko cono Jadransko primorje) in po vseh pokrajinah in deželah, v katerih je pustošila. Druga svetovna vojna, ki je pri nas, zlasti v Ljubljani in na Dolenjskem, pustila pečat krvave bratomorne vojne, saj je bila zaznamovana tako s partizanskim bojem, ilegalnim delovanjem, kot s kolaboracijo, se je pred 80. leti ‒ enako kot drugod na evropskih tleh ‒ končala tudi v mestu, obdanem z žico. Ostale so nezaceljene rane in nikoli končani političnoideološki spopadi. Da časi strahu, trpljenja, pomanjkanja in pobijanja v sedanjem obdobju vse bolj poblaznelega oboroževanja, prekupčevanja z vojno in popolnega brezčutja ne bi utonili v pozabo, so v Mestnem muzeju Ljubljana to dogajanje obeležili z razstavo: 1495 DNI, Ljubljana med 2. svetovno vojno.  Gost: avtor razstave, dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana fotografija: Vojne njive v parku Zvezda, 2. maj 1942, foto: Miran Pavlin, hrani: Mestni muzej Ljubljana

Vplivna zbirka grških asketskih in mističnih besedil, ki so nastala med 4. in 15. stoletjem, bralke in bralce vodi k prav posebni vrsti notranje tišine – tišine, ki ni praznina, ampak je polnostČeprav je po številu govorcev slovenščina očitno med manjšimi jeziki – na svetovni lestvici menda zavzema 210. mesto ali nekaj takega –, nam gre prevajanje vélikih tekstov krščanske tradicije presenetljivo dobro od rok. Saj vemo, zahvaljujoč Juriju Dalmatinu je slovenščina v 16. stoletju postala 12. po vrsti med modernimi evropskimi jeziki, ki se je lahko pohvalila s popolnim prevodom Svetega pisma. No, v tem – recimo mu: Dalmatinovem – duhu pa že zadnjih pet let poteka še nekoliko obsežnejši, po jezikovni in intelektualni plati pa primerljivo zahteven projekt – prevajanje Filokalije, zbirke starih vzhodno-krščanskih asketskih in mističnih spisov. Ko bo to orjaško delo opravljeno, ko bodo torej prevedene vse štiri knjige, ki zbirko sestavljajo, se bomo Slovenci pridružili Rusom, Angležem, Italijanom, Francozom, Špancem, Nemcem, Romunom, Srbom ter Fincem in tako zaokrožili »elitno« deseterico govorcev evropskih jezikov, ki Filokalijo lahko prebirajo v materinščini. Zveni izvrstno, kajpada, a tu se najbrž pojavlja tudi določena zadrega. Če namreč vsi vemo, kaj je Sveto pismo in kakšen dosežek predstavlja njegov prevod, o Filokaliji slej ko prej ne vemo ničesar in, posledično, tudi ne moremo prav dobro razumeti, zakaj naj bi nas napori prevajalske ekipe, ki deluje pod uredniško taktirko dr. Gorazda Kocijančiča, navdajali s ponosom. No, prav to smo skušali popraviti v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Davida Movrina, ki je za tretji zvezek Filokalije – ta je, prav kakor prejšnja dva, proti koncu leta 2024 izšel pri založbi KUD Logos – prevedel dva obsežna spisa svetega Petra Damaščana. Foto: samostan Vatopedi na gori Atos premore bogato knjižnico, v kateri sta Nikodem Svetogorski in Makarij Korintski v 18. stoletju našla besedila, ki sta jih navsezadnje uvrstila v Filokalijo (Dimosthenis Niforos / Wikipedija)