Ustvarjanje avtoric iz dežele vzhajajočega sonca, ki so že pred tisočletjem spisale obsežne romane in psihološko pretanjeno avtobiografsko prozo, predstavlja eno najbolj osupljivih poglavij v zgodovini svetovne književnosti

Na prelomu iz 10. v 11. stoletje, v času torej, ki ga zgodovinopisje po tradiciji označuje kot obdobje heian, so na Japonskem, v skrajno rafiniranem zavetju tamkajšnjega cesarskega dvora začela nastajati prozna dela, ki nas še danes, tisoč let pozneje, zlahka osupnejo. Najprej seveda zato, ker je bila to književnost, ki je – pa čeprav je bil to izrazito moški, patriarhalen svet – niso ustvarjali avtorji temveč avtorice.

Še več, najboljša besedila, ki so jih okoli leta 1000 napisale blagorodne, visoko izobražene dame z japonskega dvora – v tem kontekstu moramo najbrž omeniti vsaj Dnevnik muhe enodnevnice pa Knjigo na vzglavniku ter Zgodba o Genjiju, roman, ki ga pod naslovom Princ in dvorne gospe lahko že dolga desetletja prebiramo tudi slovenski bralke in bralci –, so se nato umestila v samo jedro japonskega literarnega kanona. Tudi to je, kajpada, dovolj presenetljivo; mesto, ki ga pri Rusih zavzema Puškin, pri Špancih Cervantes, pri Nemcih pa Goethe, v deželi vzhajajočega sonca slej ko prej pripada pisateljicam, kot so Fujiwara no Michitsuna no Haha pa Sei Shōnagon ter Murasaki Shikibu.

No, morda najbolj fascinantno pa je, ko govorimo o vrhovih japonske proze iz obdobja heian, da nas ti teksti, čeprav so stari že debelih tisoč let, lahko še vedno nagovarjajo zelo močno, zelo neposredno. Čeprav so njihove avtorice naseljevale svet, ki je tako v smislu materialne kulture kakor družbenih institucij ter prevladujočih vrednot in verjetij, od našega očitno zelo oddaljen, so vendarle pisale tako, da se v mislih, čustvih, vtisih in hotenjih, izraženih v tej prozi, utegnemo sodobni bralci in bralke brez posebnega naprezanja prepoznati, se z njimi identificirati. Vtis je, skratka, kakor da tisočletje nemara le ni tako dolga doba, kot se zdi, in da tudi potovati med oddaljenimi kulturami morda ni tako težko, kot se nam včasih dozdeva.

A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno – kako je ta literatura sploh nastala? Kakšen je bil politični, družbeni in intelektualni okvir, znotraj katerega so Murasaki Shikibu, Sei Shōnagon in druge pisateljice sploh lahko začele ustvarjati? Kaj se je, še drugače rečeno, moralo na Japonskem okoli leta 1000 dogajati, da so v deželi vzhajajočega sonca ženske že takrat dobile domovinsko pravico v polju visoke književnosti, pravico, na katero so morale njihove kolegice v Evropi, denimo, čakati vse tja do 19. če ne kar 20. stoletja? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga.

Foto: upodobitev Murasaki Shikibu, ki piše Zgodbo o Genjiju, je v 17. stoletju ustvaril Tosa Mitsuoki (Wikipedija, javna last)